2019 se mi odpira kot super polno in burno leto. In nič ne kaže da se bo trend tekom leta obrnil. Tudi iz potovalnega vidika je fenomenalno leto. Pa čeprav ne bo presegel prejšnjega leta. Lani sem odpeljal toyotkico preko Balkana v Turčijo, Gruzijo, Armenijo v Iran. Potem sem se v Iran vrnil še enkrat, jeseni pa sem za piko na i odkrival še Etiopijo (mogoče sem še kaj pozabil, seveda spustimo EU države). In prav vse države so me impresionirale. Vsaka po svoje.
Zaradi "proper" backpackanja po Etiopiji sem namesto bloga pisal kar v blok. Ideja je sicer bila (in še vedno nekako je, le da je energije vedno manj), da doma prepišem vse skupaj in objavim. A tudi v sanjah si nisem zamišljal, da bo prepisovanje iz bloka v digitalno obliko vzelo toliko truda in časa. Upam, da najdem dovolj časa še pred penzijo in vse skupaj pretipkam in objavim. Opa! Mi že odnaša fokus v zgodovino, namesto v prihodnost in še pomembneje: V sedanjost.
Ta moment sedim na dunajskem letališču. 27.3. ob 4:30 zjutraj. Po precej neprijetni nočni vožnji od doma čakam na vkrcanje na boeing 737 -800 (ena bojda neprizemljena različica modela 737). Letim v Kiev. Tam bom v 11 urah postanka skočil v mesto na kavo, vodko in sestanek, potem pa gas naprej proti Teheranu. Tam me čaka že ogreta toyota in dva kolega s katerim bomo kovali nove zgodbe in prigode na poti čez severovzhodni Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, južni Kazakhstan in za finiš še kratek postanek v Bishkeku. Tam sparkiramo yotkico in odletimo domov. Zaključek? 22.4.
Manjši del poti (Uzbekistan in pa Bishkek) sem v letu 2016 že prevozil, vendar z drugo ekipo. Od takrat pa se je v teh krajih nemalo stvari spremenilo. A največja pričakovanja imam s kratkim postankom v Turkmenistanu. Eksotična država z izredno malo turistov in neverjetno hudo borbo za pridobivanje vize. Proces je trajal približno 3 mesece, na roke sem pisal prošnje, dobival zavrnitve in opravil nešteto klicev. In trud se je poplačal. kaj pa se bo zgodilo tam? Javim začetek aprila, v primeru, da je tam kaj interneta :)
Ekipa je tokrat nova, s seboj vzemam dve legendi. Davorin in Jan. Moška, manjša zasedba,v katero ne dvomim niti za moment. Davorin, izkušen popotnik, ki je s svojim Patrolom prekruzal že marsikateri makadam po Evropi in Aziji, ter Jan, sošolec iz faksa, overland devičnik in perfekten fit za ekipo.
Preden blog oživim s slikami in spisi opozarjam le še to: Spet bo en rafal pravopisnih napak (verjetno) v vsakem postu. V ekipi mislim, da tokrat ni grammar nacijev, ki bi popravljali vse greške in napake. Želim vam torej obilico zabave ob branju in dekodiranju stavkov in povedi.
Pri večjih minah, ki vam jih ne uspe rešit niti skupinsko pa vas naprošam, da ste uvidevni do drugih bralnih generacij in mi spustite opombo v komentarju in poskusil bom dekodirat/popravit.
Last call. bežim.
Zaradi "proper" backpackanja po Etiopiji sem namesto bloga pisal kar v blok. Ideja je sicer bila (in še vedno nekako je, le da je energije vedno manj), da doma prepišem vse skupaj in objavim. A tudi v sanjah si nisem zamišljal, da bo prepisovanje iz bloka v digitalno obliko vzelo toliko truda in časa. Upam, da najdem dovolj časa še pred penzijo in vse skupaj pretipkam in objavim. Opa! Mi že odnaša fokus v zgodovino, namesto v prihodnost in še pomembneje: V sedanjost.
 |
| kakšen brezskrben nasmeh! |
Ta moment sedim na dunajskem letališču. 27.3. ob 4:30 zjutraj. Po precej neprijetni nočni vožnji od doma čakam na vkrcanje na boeing 737 -800 (ena bojda neprizemljena različica modela 737). Letim v Kiev. Tam bom v 11 urah postanka skočil v mesto na kavo, vodko in sestanek, potem pa gas naprej proti Teheranu. Tam me čaka že ogreta toyota in dva kolega s katerim bomo kovali nove zgodbe in prigode na poti čez severovzhodni Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, južni Kazakhstan in za finiš še kratek postanek v Bishkeku. Tam sparkiramo yotkico in odletimo domov. Zaključek? 22.4.
Manjši del poti (Uzbekistan in pa Bishkek) sem v letu 2016 že prevozil, vendar z drugo ekipo. Od takrat pa se je v teh krajih nemalo stvari spremenilo. A največja pričakovanja imam s kratkim postankom v Turkmenistanu. Eksotična država z izredno malo turistov in neverjetno hudo borbo za pridobivanje vize. Proces je trajal približno 3 mesece, na roke sem pisal prošnje, dobival zavrnitve in opravil nešteto klicev. In trud se je poplačal. kaj pa se bo zgodilo tam? Javim začetek aprila, v primeru, da je tam kaj interneta :)
Ekipa je tokrat nova, s seboj vzemam dve legendi. Davorin in Jan. Moška, manjša zasedba,v katero ne dvomim niti za moment. Davorin, izkušen popotnik, ki je s svojim Patrolom prekruzal že marsikateri makadam po Evropi in Aziji, ter Jan, sošolec iz faksa, overland devičnik in perfekten fit za ekipo.
Preden blog oživim s slikami in spisi opozarjam le še to: Spet bo en rafal pravopisnih napak (verjetno) v vsakem postu. V ekipi mislim, da tokrat ni grammar nacijev, ki bi popravljali vse greške in napake. Želim vam torej obilico zabave ob branju in dekodiranju stavkov in povedi.
Pri večjih minah, ki vam jih ne uspe rešit niti skupinsko pa vas naprošam, da ste uvidevni do drugih bralnih generacij in mi spustite opombo v komentarju in poskusil bom dekodirat/popravit.
Last call. bežim.
 |
Ni komentarjev:
Objavite komentar