www.pajk-cruiser.blogspot.com

IRAN X - zaključek

Dan 33 do 35

Zjutraj nam pesek ni bil prikrajšan. Kratka noč nas je porinila v pozno vstajanje, tako je sonce že precej prijetno pripekalo na nas. Hitro po zajtrku smo odvili do sipin. Prvi griči so bile prava zabava in vsak je lahko preizkusil vožnjo po putru. Zaradi parih kapelj prejšnji dan in očitno dežja tudi prej so bile sipine ravno prav trde, da se je dalo lepo igrati in učiti vožnje po pesku. Ko si prvič v pesku je polna doza adrenalina že precej hitro.

Ne bom dejal, da sem že domač, a na nekaj sipin sem že splezal. Tako sem veselo iskal vse višje in višje sipine ter zahtevnejše prehode med njimi. In ni trajalo dolgo od mojega stavka ekipi, da v kolikor se nisi vsaj enkrat dobro zakopal potem nisi bil z avto v pesku, do momenta, ko se je pokadil pesek okrog avta.

Ufff precej neugodno. V zadnjem momentu sem si premislil izpeljat manever med dvema sipinama in zavoj v levo s premalo hitrosti me je pogreznil v mehek pesek. Jojjj, precej neugodno. Precej.

Najprej smo poskusili s spuščanjem pritiska v gumah in manjšim odkidanjem peska okrog gum. Neuspešno. Še nižji pritisk in uporaba podnic sta pomagala premalo kot bi si želel. Edina rešitev je bil spust v kotanjo. Na veliko srečo je bila kotanja podolgovata in na drugem koncu z malo bolj ugodnim izhodnim položajem in tršim peskom. Če se spustim dol in imam zadosti hitrosti mi mogoče rata splezat ven na drugi strani.

Luknje oziroma kotanje v sipinah znajo biti ekstremno nevarne. Še posebej če je udeleženo le eno vozilo. Zgodi se, da je luknja globoka z mehkim udirajočim se peskom. In če avto pristane v njej ga je brez pomoči drugih vozil precej težko spravit ven.

Iz te kotanje se mi je uspelo rešit brez večjih težav in tu sem potešil svojo dnevno dozo adrenalina. Mogoče tedensko. Bomo vidl kdaj bom spet rinil v težave po nepotrebnem.

Včasih je fajn znat Farsi. Na zgornji tabli piše,
da je levo nevarnost obstanka v blatu.

Po zabavi v pesku smo se vrnili v Karavanseraj kjer sem pobral svoje stvari in se poslovil od kolegov in Kračke. Ekipa je šla po drugi strani sipin novim avanturam naproti, midva z Adelom pa v Kashan na kosilo in ogled neke vile s parkom. Spet zelenje in iranska obsedenost s parki.

Močna utrujenost od napornega dne v pesku naju je uspavala že med čakanjem na kosilo. Njihova tipska miza, ki je hkrati tudi stol ima verjetno kakšno posebno ime? Te vrste miz se sreča tudi po celi centralni Aziji in verjetno še kje. Gre se za dvignjen podest kjer na Perzijski preprogi sediš in obeduješ. Stvar je seveda tudi precej udobna zato ni čudno da sva oba v trenutku zamižala J

ne najboljša slika a pokaže udobnost in v ozadju natančnejšo
konstrukcijo in boljšo predstavo kako zgledajo "mize"

Z iranskimi registrskimi tablicami se je zaključilo neplačevanje cestninskih postaj. Zgleda moja bela polt ni dovolj za brezplačen prehod J A če bi prej vedel kako nizke so cestnine se nebi tako glasno hvalil, da nam ni treba plačevati. Mislim, da nismo privarčevali niti 5 eur na celi poti po Iranu.

Zvečer sem bil dogovorjen z Shadie in njenim možem Poorio. Danes zjutraj sta šele prišla v Iran na obisk k staršem. Na meeting point sem se odpravil z lokalno različico Uberja. Že taxi je ugoden ampak Uber je pa neverjetno poceni. Za cca 15 km in 45min vožnje je bila cena 2 eur. Peljal pa me je z novim avtom. Škoda le, da nobeden izmed taxistov s katerimi sem se vozil v teh dneh po Teheranu ni znal več kot 3 besede angleško. Moji zgovorni duši je prav nerodno, da sedi v avtu s sočlovekom skoraj eno uro in je že po prvem poskusu, ko se neuspešno predstaviš preostanek vožnje tiho. No, po pol ure me je vprašal če slučajno govorim farsi. Potem sva bila pa spet tiho dokler nisem potegnil ven denarnice.

Večer smo s Shadie, njenim možem in najboljšim kolegom preživeli v Teheranskem vintgarju. Čisto na severu se mesto dotika vznožja visokih hribov. Le streljaj od Tajrish bazarja je prav simpatičen vintgar kjer so na obe strani manjše reke v steno vklesane in pozidane kafane. Iz vseh sten kaplja in curlja voda katero preusmerjajo v fontane in vse sorte potočkov. Voda in rodovitna zemlja pa sta razlog neskončno rož med potočki in restavracijami. Ulica se vije visoko v vse ožjo dolino, dolžina sprehoda oziroma vztrajanje pa je pogojena v večji meri od tvoje lakote in uspešnosti lokalnih gostilničarjev, ki te vsak na svoj inovativen način vabijo v svojo restavracijo. In če so druge vsaj pol tako dobre kot ta v kateri smo mi pristali, je to pravi mali gurmanski raj. (lokacija: 35.828167, 51.426626)

Zadnji dan je bil dan za shoping, večerjo pri starših od Porrie in preizkušnja še zadnjega javnega prevoza v mestu. Podzemna železnica je super, kot običajno v večjih prestolnicah po svetu: moderna, urejena, hitra in s pogostimi vlaki. Minus je le pokritost po mestu, a na tem delajo bojda prav ta trenutek in kopljejo nove rove.

Le spolna diskriminacija me je zmotila. Najprej sem želel iti v prvi vagon, ki se je ustavil pred menoj, a me je prijazni gospod opozoril, da je ta del vagona le za ženske ter me preusmeril na naslednji vhod. Drug vhod je bil le deloma pregrajen s pleksi steklom od prvega. V tem delu vagona pa so bile tako ženske kot moški. Tako drage dame, ko se boste drugič pritoževale nad neenakostjo med spoloma in zapostavljenost žensk v islamskem svetu. Ženske v Iranu gredo lahko v samo svoj ali pa v mešan vagon, med tem ko imamo moški vstop le v mešanega brez možnosti samo moškega vagona.

Končno sem imel čas za šoping. Po svoje sem občutil pravi mali pritisk, saj sem imel kar nekaj stvari, ki sem jih imel namen kupit a hkrati je bil to zadnji dan na poti. Grand Bazaar tukaj je res ogromen in se razprostira na več kot 10 km. Prav tako kot postavitev različnih vrst trgovin v mestih je enaka zgodba tudi na bazaarjih; Ko zaromaš enkrat v predel tepihov se kar pošteno nahodiš preden prideš do konca oziroma do naslednjega predela. Slabi dve uri sem hodil in v labirintu ulic večkrat zašel do točk, ki so se mi zdele znane. To je pognalo svojevrsten strah v moje kosti in dvom v moje navigacijske sposobnosti. A res v dveh urah nisem našel in kupil še prav ničesar? Je ta bazaar lahko tako brezvezen? Občutek sem imel da sem že vse videl in prav nič takega kar bi vzel domov. Tepihi, kupi kitajske robe, kuhinjski aparati, … Zašel sem v predel bank, mimo več mošej, trgovin s torbicami, zlatom, ….

Suhe vrtnice (za dišave, začimbe, dodatek čaju, ...)

Noge so postale utrujene zato sem se usedel na manjši plastični stolček pri prodajalni z usnjenimi izdelki. Takrat me ogovori starejši možakar, ki je bil izredno vesel, da lahko po več letih spet govori in malo potrenira svojo angleščino. Možakar je govoril precej solidno zato je hitro beseda dala besedo in kot bi mignil sva skupaj romala med skozi moje vaške oči gledano neskončno veliko veleblagovnico z oblačili. Več nadstropij, pravi labirint med trgovinicami polnimi tekstila. In to sva našla sredi bazaarja. Kaj vse ne skriva ta tržnica? Pri enemu sva se usedla in lastnik nama je prinesel čaj. Noge so se končno spočile in telo se je po parih čajih končno rehidriralo in naravnalo v shoping mood.

Le po čudežu sem našel izhod iz veleblagovnice in s pomočjo navigacije sem pririnil do četrti z oreški. Hodil sem od enega do drugega trgovca in poskušal oreške. Sit sem bil še preden sem našel popolne pistacije. Zadosti velike, prava trdnost in pa začinjenost s soljo, limono in žafranom. To pa trga jajca!! Iran je daleeeč največji proizvajalec pistacij na svetu in edino logično je da so njihove najboljše in da ga harajo z njimi po celi črti. Pistacijeva krema, baklava s pistacijo, pistacijev sladoled, halva, itd.

S polno torbo pistacij sem odrinil v mošejo na drugo pavzo. Tu mošeja ne predstavlja le prostor za molitev. Sem pridejo ljudje počit, uživat tišino in mir pred noro ulico in bazaarjem. Marsikdo si tu privošči tudi popoldanski spanec, …

Na poti iz mošeje sem ne namenoma zašel v ozko ulico kamor zaposleni iz bazaarja hodijo na malice. Po nekaj deset metrih vseh vrst vonjav je premamilo tudi mene. Zašel sem v najbolj polno sendvičđinico v ulici. Nekaj časa sem le zmedeno opazoval kako poteka njihov sistem, ki je meni deloval bolj kot kaos kot kaj drugega. Ko me je opazil sendvič mojster, kateri ni znal angleško mi je skomignil z mimiko »kaj ti dam?«. Pokazal sem v neurejen in našarjen poln predal mesa. Prvo meso ki mu je padlo pod roke je prijel in prestavil na vročo plato ter spekel. Med tem je asistent sendvič mojstra obliznil prst in prelistal zajeten kup ničvrednih bankovec ter vrnil nekaj drobiža zadovoljni stranki. Za tem je prijel štručko kruha, jo prerezal in s črnimi nohti postrgal sredico in jo vrgel v smeti. V kruh je stisnil nekaj prelivov, paradižnika in solate. Glavni sendvič mojster je za tem s špohtlom razmesaril spečeno meso in ga lepo razporedil v sendvič. Vse skupaj je lepo zavil v časopisni papir in mi vse skupaj ponudil v roke. Zraven sem naročil še koka kolo in odložil vse na sosednjj pult ter si iz potovalne navade pred obedom razkužil roke. Joj kako sem se sam sebi zdel neumen ko sem zagrizel v sendvič. Po vseh bakterijah, ki domujejo v tem pajzlu so bile roke (še pred razkuževanjem) verjetno daleč najbolj čista stvar tu v tem mesecu.

Sendvič s pijačo za dobrih 70 centov je bil več kot soliden in mi je dal iskani boost. Z dvignjeno energijo tople majoneze sem se začel izgubljati v »pravih« kotičkih bazaarja. Najprej sem zašel v četrtk šalov. Šalov sto milijonov, kakršnega koli si poželite. Največ kitajskih, pa indijskih, vzorcev od a do ž. Pravi raj šalov.

Sledil je še postanek v predelu torb. Potovanje sem začel z oblačili in ostalo osebno prtljago lepo zloženo v predalu avtomobila. Ko sem se poslovil od drage kračke sem dobil le manjši kufer primeren za carry-on. Moje prtljage pa je bilo več, sploh če štejem še vse kupljene pistacije, šale itd. Ko sem nabavil še luštno torbo sem se odpravil na sever še v drug bazaar. Tajrish bazaar.

Tam sem se dobil s Shadie in Poorio. Skupaj smo kupili še nekaj nepotrebnih stvari za domov in pa začimbe ter posodo za Dizy. Zame eno boljših iranskih jedi. Jed se pripravi v kamniti ali glineni posodi z glavnimi sestavinami; Krompir, čičerika, ovčetina, paradižnik. Ko je jed skuhana se zos odlije v drugo posodo in ga uporablja za pomakanje kruha, preostalo pa se zmečka v nek tak fin mesnat pire. Huh, kar zakrulilo mi je med pisanjem.

Končno opremljen za domov z vso iransko robo sem odšel na večerjo. Družina od Poorie me je gostoljubno sprejela na zadnjo večerjo. Po iranski tradiciji je cela razširjena družina ves čas pod budnim očesom nadzorovala moj krožnik. Ko se je kateremu koli zazdelo, da mi česa manjka so mi začeli ponujati to stvar. Ko sem pohvalil karkoli sem takoj dobil še dvojno dozo na krožnik. Neverjetno kako lepo so me gostili. Mogoče so se še dodatno potrudili, saj sem Poorio in Shadie pred leti gostil po Sloveniji in tega nista pozabila. Celo večerjo sta govorila lepe zgodbe o slovenskih jamah, naravi in vinu.

Po večerji sta Pooria in njegov kolega potegnila ven kitari in igrala noro lep flamenko ob pravem iranskem čaju. Prav kičast večer. Letalo vzleti ob 5.15 zjutraj. Zato sem bil primoran skrajšat večer in odklonit večerni sprehod z rajanjem na prostem. Pristal sem le na postanku s pistacijevim sladoledom.

Ko sem le s težavo stlačil vso robo v kufer in potovalko sem poklical taxi. Valda čim kasneje, da ne bi kot običajno pasel dolgčasa na letališču. Tam mi je vedno muka ure čakat na letalo. Ob dveh me je kot dogovorjeno pobral taxist. Spet eden izmed tistih ki ne zna angleško. Avto je imel na števcu le 14.000 km. Števec sem preveril za tem, ko sem se usedel v avto kjer je bilo vse v folijah in polivinilu. Vse skupaj me je precej spominjalo na ameriško Hollywood TV serijo Dexter, kjer en bolan tip mori vse sorte ljudi. Vse morilske obrede opravlja v plastificiranih prostorih, da lažje pospravi za seboj. Na srečo je večina Irancev bolj drobne sorte in s čisto preveč pozitivne energije, da bi od njih pričakoval kakšne take zgodbe. Folija je bila v avtu ker se očitno s tem pohvalijo da imajo nov avto, ali pa le želijo čim dlje obdržat čiste sedeže? V manjši meri je to opaziti tudi pri nas, sigurno ima vsak vsaj enega prijatelja, ki ima še dva meseca zaščitno folijo na novem telefonu ali računalniku.. No tu je še malo bolj smešno ko je cela notranjost avta v foliji. Vključno z nataknjeno vrečko na ročicah za smernike in brisalce. Bizrano.

A vseeno me je malo vrgel iz tira, ko je začel z vožnjo čisto v napačno smer. A bolj zaradi časovne stiske kot pa kaj drugega. Ampak mojster je prišel pome s praznim tankom in ponoči ni veliko bencinskih postaj, ki bi obratovale. Ker je kar nekajkrat vozil v napačno smer enosmernih ulic in enkrat celo v slepo ulico sem mu pomagal kar z mojo navigacijo. Časa res ni bilo dovolj, da bi se prepustil temu nočnemu zgubljanju in adrenalinu. Še več, mojstr si je v enem trenutku celo popestril dogajanje z ugasnjenimi lučmi. In to ponoči. Nisva se ognila niti stacionarnim radajem, kar ga bo verjetno stalo več kot je zaslužil od mene. Revež. Cel stroboskop se je uprl v naju. Tale iranski promet je res nor in mi je za konec pripravil enkratno poslovilno zabavo.

Ne morem reči, da sem užival preostanek poti domov, a vedno sem vesel, ko je letalo pol prazno in lahko stegnem moje dolge tačke čez 3 stole. S tem se nekako zaključuje še en trip in blogerski rafal. 

Kmalu za tem, ko sem se vrnil domov sem dobil info od zadnje ekipe, da se ne bodo vračali domov z avtom, češ da je Iran res lep in ne bodo tvegali poskusa prehoda meje z vozilom (Spomim; uradno lahko Kračko peljem domov le jaz). Avto bod pustili nekje v Teheranu, kjer bo počakal na moj prihod. Nikakor se nisem branil te ideje že na začetku. Z največjim veseljem se bom vrnil v Iran, se spet pognal v sipine, na hitro pogledal še kakšen spuščen kotiček in mimo južne Turčije porinil proti domu. Takrat mogoče spet odprem blog in zlijem iz sebe na tisoče črk ter kakšno fotko. Inshallah

Hvala vam za vse lepe feedbacke med tokratnim blogiranjem. Le-ti mi dajejo dodatno energijo, da najdem vse te ure na potovanju in zapišem dogajanje ter misli, ki me obkrožajo tam in takrat. Nekje na blogu obstaja tudi nastavitev, da dobite email, ko objavim nov post, tako ni treba preverjat, če že je nov post ali ne.

Za tiste, ki vam vam objavljene slike ne zadostujejo, in si želite vidt še več fotk in za tiste, ki se vam ni ljubilo brat celega bloga bom poleti/zgodaj jeseni priredi potopisno predavanje. Objavim tukaj datum. Takoj ko bo znan.

Do takrat vam želim čudovito poletje ter veliko potovanj. Navznoter in navzven.