IRAN IV
dan 20 in 21
Jutro smo si vzeli precej na izi. Po zajtrku in pospravljanju opranih cunj smo šli v mesto na turistkanje. 7 km dolg bazaar je valjda paša za oči, razen če si tam za praznik ali v petek. Petek je tukaj naša nedelja, torej vse zaprto. In tak je bil tudi naš super znameniti bazaar. Kot puščava, a zato nič manj zanimiv. Med sprehajanjem smo spoznali lokalno arhitektko, ki nas je z veseljem popeljala čez mesto in nam razložila več o svoji kulturi in znamenitostih Esfahana. Skupaj smo si tudi ogledali najlepšo mošejo v mestu, ki ni pravzaprav čist nič spešl. Ogledali smo si tudi največjo mošejo v Iranu. Vendar le od zunaj, saj smo prišli mimo ravno v času molitve.
 |
| Na srečo imamo aktivno vzmetenje, tako smo lahko spustili podvozje na poden in naložili sopotnike zadaj. Za las je šlo. |
 |
| Selfi v najlepši mošeji z dvema vsiljivcema (radovedni turisti). |
Naslednji dan je v planu že Širaz, tako da smo imeli čas le za kosilo, potem pa gas naprej proti jugu. Že kak mesec pred pričetkom potovanja sem malo bolj aktivno debatiral s kolegico Shadie. Iranko s katero sem študiral skupaj na Češkem. Predlogov kaj pogledat, kam it, česa ne spustit, je na tone. In kar je najbolj pomembno, dobil sem sto nasvetov, ali odkrito rečeno ukazov, kaj mormo poskusti. Vsako mesto v Iranu ima malo drugačno hrano, svoje znamenitosti od juhic do posladkov. Teh res ni za zamudit. Če se boste kdaj mudili po teh krajih le vprašajte katere jedi so za to mesto značilne.
Tako smo tudi v Esfahanu morali iti najprej na sladico. Rižev puding z datljnovim prelivom. To je pa tok dobr da trga gate. V prenesenem pomenu seveda, s prebavo je vse v redu :)
Druga jed, brez katere ne smete iti iz Esfahana pa je Beyrami. In najboljšega naredijo v restavraciji Azam. Tam tudi vidite kako ga naredijo. Ko smo našli restavracijo, smo bili skoraj malo razočarani. Zgleda kot en tak McDonalds tip restavracije. A ljudi je bilo toliko, da smo lahko vzeli hrano le za s seboj. A to je tu v Iranu običajno. Iranci so čist mahnjeni na piknike. Vsi travniki, parki, zelenice (še celo zelenice na krožiščih) so polne družin, ki poležavajo na dekicah, pečejo šašljike, počivajo in se tako ali drugače zabavajo. In če pokažeš interes za njihovo početje, ni nenavadno da te povabijo na svojo dekico na sladoled ali pa kar tako malo poklepetat. Res so kralji teli Iranci, prav kraljevsko piknikirajo in se izležavajo.
Med čakanjem na naš Beryami smo se zaklepetali z angleško govorečim prodajalcem. Pogovor se začne povsod zelo isto; "Hi, where are you from", to slišiš pravzaprav na vsakih par sto metrov. Valjda velika večina pojma nima kje je Slovenija, kar nekaj jih je tudi poskusilo ponoviti državo za menoj pa se jim je že tam zataknilo Selowhat? Selovanija? Eslovakia? Tale majstr za šaltarjam pa suvereno vpraša nazaj; Are you from Ljubljana?
Ha, to pa je lepo, da nekdo dejansko tudi ve, kje je ta mali podalpski narod. Majstr je body bilder in je bil v Mariboru in Ljubljani na tekmovanju. Padli smo v debato, ki jo je hitro prekinilo pripravljeno in spakirano kosilo. Za h glavni jedi (meso v kruhovi palačinki) smo vzeli še par pripravljenih paketkov; olive v lešnikovi omaki, njihovi specialni jogurtki, čebula, šop zelenega nevemčesa in jogurtov napitek.
Ker reveži nimajo perčkov, da bi poplakovali dobrote, vsi pijejo jogurt. Zdej v piksnah prodajajo ene take mlek-jogurte, ki so kr užitni, a najrajši imajo pa kar na liter tistih z miljonom mehurčkov. K en fajn skisan pa z radensko zmešan mlek. FUJ!
Anyways, popokali smo hrano skupaj z nemalo plastike in se odpravili čez cesto v park. Skoraj s težavo smo našli nekaj prostih kvadratov med družinico, ki je pekla ražniče, in brhkimi dekleti, ki so bile ravno sredi fotoselfišutinga.
Pogrnili smo plastično folijo, razvrstili jedi in si privoščili en taprav iranski piknik. Vrhunsko. Prehranjevanje običajno vključuje ta palačinkasti kruh in ker nožev ne uporabljajo, zgleda prehranjevanje nekako tako, da odtrgaš kos palačinke in nanjo nadevaš malo mesa, jogurta in ostalega kar ti paše in neseš v usta. Za počez pa še pofrezaš malo listja iz puš'lca. Kaj točno je v pušlcu, ki ga dobiš zraven vsake hrane, še nismo poštudiral. Nam se zdi kot da je vmes tudi bazilika, vendar ni čist do konca bazilikasta. Neki je k petršil pa tudi ni čist petršilj. Je pa fajn osvežiln in prav paše.
Ko smo se najedli okusnega faširanega mesa, smo se ob počitku na travi tudi odločili pogooglat kaj pravzaprav je Beryami. Še dobro da tega nismo naredili prej. V kruh zavijejo dve mali porciji mesa, eno faširano meso ovčke z orehi, drugo pa drobovina.
S polnimi želodci smo se za finale Esfahana sprehodili še čez en čudovit most, podoben tistemu iz prejšnjega večera. In tudi tu so spodaj pod oboki lokalni gospodje in mladeniči skupinsko peli in plesali. Noro lepo in prijetno za ušesa. Malo lokalne muzike, ki nam je na radiju nikakor ne uspe ujeti. Temperature so zaenkrat precej idealne. Okrog 25 in sonce z malo oblačkov.
Pot proti Shirazu je bila predolga in sonce je pričelo zahajat vsaj 2 uri preden bi si mi to želeli. S sončnim zahodom smo bili tako prisiljeni hitro najti primerno mesto za kampiranje, sploh če smo želeli zakurit ogenj in uživat malo samote in miru. Esfahan je za nas malo prevelik đumbus, preveč turistov. A kljub vsemu je must-see v Iranu in dejansko ima svoj čar, ki ga ni za zamudit.
Čar ognja in prijetnih debat pod miljonom zvezd in v objemu puščavskga gričevja, nas je odpeljalo precej pozno v noč. In kljub temu da zjutraj ni mačkastih obrazov in okusov, je bilo vstajanje naporno. Proti jutru je tudi toplota puščavske pokrajine pojenjala in mraz nas je do slabe ure po sončnem vzhodu spustil iz spalk.
 |
| zvezdogled |
Po zajtrku smo se odpravili do dobro uro oddaljenega mesta Pasargad. Danes so tu le še ruševine in grobnica Kuroša. Kuroš aka Cyrus the Great je bil eden izmed večjih mudelov v iranski/perzijski zgodovini. Med njegovo vladavino cca 550 pnš se je perzijsko kraljestvo razprostiralo od reke Indus pa tja do Mediterana.
Za nas je predvsem pomemben zaradi sličnosti imen s sopotnikom Urošom. Bejbam na poti se kr mal zvrti, ko se Uroš predstavi. Tako je kUroš dobil nov vzdevek in nemalo pogledov, ko ga kličemo po ulici :)
Od ruševin Pasrgada danes res ni več veliko in spet je potrebna dobršnja mera domišljije, da vidimo mesto, kjer je danes le nekaj skal in en sam rekonstruiran steber palače. Na dopoldanskem soncu nam ni bilo kaj veliko za sprehajanje po puščavi in to nas je pognalo do naslednjih ruševin. Tokrat je bil postanek pri najbolj znanih ruševinah v Iranu, mesto Persepolis.
Plan je bil dober, da bomo v Persepolisu takoj, ko se odpre, torej ob 9h zjutraj, ko je še hladno in ni gneče. Realizacija je bila jasno obupna. Prejšnjednevno poležavanje v parku je bilo nujno potrebno, prav tako delay pri današnjem jutranjem vstajanju. Mraz je namreč načel naše spalke tik pred jutranjim vzhodom, tako ni bilo junaka, ki bi se skobacal ven pred prvimi jutranjimi sončnimi žarki.
Zaradi pozne ure sem malo stopil po gasu. In glej ga zlomka, ravno ko sem naštimal nogo na 140, je skočil policist z liziko na cesto. Ajej. Takoj ko sem se ustavil, sem začel besno šraufati dolge hlače nazaj nase, ugašati bogokletno glasbo in iskati denarnico. In ravno ko navlečem nase še zadnjo hlačnico, pristopi do avtomobila policist in začne s prstom kazati na moj števec. Jasno, tudi ta policist ni znal angleško, a je bil tipično iransko prijazen in zadovoljen. Z vsem trudom kretenj in razlage v farsiju smo razumeli, da smo peljali 140 in ne 100, kot je bilo tam dovoljeno. Razložil je še, da so na cestah kamere, ki merijo hitrost in naj vozimo malo počasneje. Na koncu nam je zaželel le še srečno vožnjo in pozdravil v slovo.
Ta je pa bla dobra, še barantat ni blo treba.
Kazen zaradi poznega vstajanja je sledila. Prihod v Persepolis ob 12h, tam pa nepopisna gneča primerljiva z gnečo pred Eifflovim stolpom, med ruševinami pa je bilo kot na koncertu Justina Bieberja - neskočno folka.
Na vhodu smo srečali Sašota in Evo, ki sta ravno zaključila ogled ruševin. Toplo sta predlagala najem vodiča, isto so predlagali že naši predhodniki (Uroš in Mitja). Gledanje okranclanih skal in ruševin je brez zgodbe zadaj precej brezvezno.
A ker je bila gužva nepopisna, so bili tudi vsi vodiči na terenu. Ni nam preostalo drugega, kot da počakamo na prostega angleško govorečega vodiča. Med tem smo si privoščili skoraj edino možno hrano, hamburger. Ne priporočam. Nikomur. In se ne bom spuščal v razlago kako to zgleda.
No, Persepolis je nekoč bilo zares pomembno mesto. Glavno mesto največjega imperija tistega časa. Mesto so postavili vnuki Kuroša, mesto in imperij pa je zrušil Aleksander Makedonski leta 330 BC. Iz zgodovinskih razlogov in kar nekaj zgodbicami je mesto "must see".
Popoldan je bil namenjen še za ogled Shiraza. Vročina je bila na višku in ja, teta klima spet ni delala. Tok od majstrov na Toyoti v Tehranu, ki so zagotavljali, da bo 14 dni delala klima brez problema. Po slabi uri vožnje smo prišli do našega home stay-a.
Na cesti pred blokom nas je počakal tetovirani gospodič v kratkih hlačah. Takrat se mi je kar malo nasmejalo, saj sem bil že cel dan v kratkih hlačah in skrbeh kdaj me bodo iranske oblasti zaprle zaradi kazanja kolen. Še enkrat se je izkazalo, da nas Evropejce in Amerikance neupravičeno strašijo in zavajajo glede življenja v Iranu.
Gospodič Abas, ki nas je eno noč gostil, je pomorščak, ki pol leta preživi na morju, pol pa doma. Dekoracija in izdelava unikatnih kosov pohištva mu predstavljajo hobi, tako se ob kavi za dobrodošlico kar nismo mogli načudit urejenosti, modernosti in stilu stanovanja. Vse je bilo v piko na svojem mestu in v pravi barvi. Med občudovanjem stanovanja so se nam vsem oči večkrat zataknile ob pogledu na minibar in mini alkoholno kraljestvo. Nismo se zadržali sekundo, da nebi povprašali kakšna je realnost alkohola v Iranu.
Po njegovih besedah alkohol pije več kot 90% Irancev. Alkohol je sicer ilegalen, a je povsod. Na voljo je vse od vrhunskih vin in konjakov do gromozanske lokalne proizvodnje vina in žganic. In ni skrivnost da ljudje pijejo, niti naj se država ne bi trudila tega zatret. Vsaj ne aktivno. Pravi, da le občasno naredi policija cestno zaporo in da sumljive voznike na alkotest. Še mi, v Sloveniji, se bolj aktivno trudimo zmanjšat alkoholizem kot država, kjer ga sploh naj ne bi smelo biti.
Dogovorili smo se, da nam priskrbi flašo konjaka za večer. Abas se je ponudil, da nam pripravi večerjo lokalnih specialitet in da se zvečer podružimo pri njemu doma. Super prilika, da izvemo še več o Iranu iz prve roke, od človeka, ki hodi po svetu in zna zelo dobro angleško. Super!
Pred večerjo smo skočili še v mesto, na ogled bazaarja in centra mesta. Bil je namreč četrtek in spet zadnji dan v (njihovem) tednu, ko je bazaar odprt. Spomnim, naša nedelja je njihov petek. Bazaar tu ni nič posebnega, kupi kitajske robe, perzijske preproge itd.
Večer je bil top. Pripravljena hrana je bila odlična in v skoraj neskončnih količinah. Nekaj je celo prinesel od mame, češ da ona je pa največja carica v delanju nekih posebnih zvitkov v vinskem listu. Zraven glavne jedi (neke vrste pražen krompir in zvitkov) je bil kot ponavadi tudi kruh, iranske vrste tadziki omaka, pušlc zelenja (začimbe za frezat), neke sorte kapre z okusom kislih kumaric, kalčki in un skisan mehurčkast mlek.
Za posladek smo dobili kozarec domačega vina. Abas ga dela sam po svoji recepturi. Kot zanimivost, grozdju dodaja med. Vino ima zaradi tega čisto drugačen in precej sladkast okus. A glede na to, da dela vino sam, v Iranu, je bilo presenetljivo dobro. Sledil je večer debat in iranske muzike globoko v noč. Domačega iranskega konjaka ni manjkalo, prav tako nismo pozabili na šišo. Šiši tukaj pravijo med drugim tudi hubble bubble.
Abas se je razgovoril in z veseljem odgovarjal na vsa naša "čudna" vprašanja. Med drugim nam je razložil, da prvič sliši za versko policijo, da lahko poslušamo zahodnjaško muziko na glas in da je Iran očitno čisto nekaj drugega kot nam prodajajo v Evropi.
Op.: Veste kako se uporabja iranski wc? Tudi to vam lahko razloži prijazen iranski Kemal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar