IRAN
Dan 14 in 15
Takoj, ko smo bili čez mejo, se je pokrajina začela precej spreminjati in je postajala vedno bolj suha. Najprej smo poiskali bencinsko črpalko in tankali po 8 centov (0,08€!!!) na liter! Tako se pa da tankat, po 5 eur za poln tank.
V prvi vasi smo šli po vodo in kruh, torej osnovne dobrine za kampiranje. Takoj smo naleteli na iransko gostoljublje. Za povrh smo dobili še malo sladkišev.
Prvo kampiranje je bilo precej mrzlo. Ne, Iran niso samo puščave. Spali smo na 1.500 metrov, okrog nas so bili dvatisočaki + s polno snega. Zaradi mraza smo zjutraj kaj hitro pobrali šila in kopita ter se odepljali naprej.
Po urci vožnje smo bili na našem prvem postanku; Tabriz. Eno izmed pomembnejših mest na svileni poti. Posledično eden izmed najboljših bazarjev na svetu. Po bibličnih zgodbah Tabriz predstavlja vrata v raj (Garden of Eden).
Po odvrženi prtljagi v hotelu smo se šli zgubljat v 7 km2 velik bazaar. Pokrita tržnica je skoraj neskončna, vmes pa je 24 bolj in manj čudovitih karavanserajev. Pričakovano se da na tržnici kupit skoraj vse. In ker smo postali milijonarji, je zapravljanje prav zanimivo. 1 eur je na črnem trgu 64.000 iranskih Rialov (po najboljšemu tečaju) Potem je pa tu še druga denarna valuta Toman, ki je približno 0,1 Riala. Hitro postane toliko ničl, da ko se pogovarjaš o ceni, in spustiš tisočake, tako en eur postane 64 rialov, lahko pa je 10 eur 64 tomanov. Ko povedo ceno skoraj nikoli ne povejo o kateri valuti je govora in hitro lahko postane zmeda. Do sedaj je za nas v Iranu življenje zelo poceni. Čaj za štiri je cca 70 centov (če ne zastonj), spanje okrog 7-10 eur, hrana v restavracija 2-4 eur. Cestnina za nas zaenkrat zastonj.
Ljudje so po besedah Lonely Planeta največja znamenitost države. In res, ko pridem do prve cestninske postaje, vzamem račun s ceno 30 centov in začnem preštevati denar. Ko je zaposleni videl, da sem turist, mi začne kazat na listek in me za trenutek zmede, kaj je narobe (?). Kmalu dojamem, da želi račun nazaj. Ves vesel vzame listek in pravi: "Welcome to Iran." in odpre rampo.
Nujno sem potreboval zaščitno steklo za telefon, neuspešno sem ga iskal po Gruziji in Armeniji. Tu je bilo kar naenkrat kup trgovin s telefoni in opremo. Stopim v prvo fancy Huawei štarcuno, tu je bilo zaščitnih stekel kot solate po bizarno nizki ceni. Nepričakovano so me tudi v trgovini presenetili prijazni zaposleni, za steklo in namstitev valjda nisem smel plačat. Dejali so, da sem jaz tu gost in to je njihovo darilo. To pa je raj za nas Gorence.
Vsake toliko nas ustavi kdo in ves navdušen vpraša od kod prihajamo in nam zaželi dobrodošlico v Iran. Zelo radi imajo turiste, predvsem pa so zabavne Iranke, ki bolj ali (po)manj(kljivo) zavite z nasmehi na obrazu in rdečo šminko sramežljivo pozdravljajo. Zelo zadovoljni so domačini, da izkoristijo priložnost za treniranje angleščine.
Op.: med tem ko sta fanta bila v trgovini, je bilo tudi na ulici zabavno. Z Evo sva pogledovali za Kemali, ki ne tako sramežljivo pogledujejo za turistkami. Občasno se ustavijo, povprašajo s kje smo, kam gremo... Do nas je pristopil mladenič, ki je prav tako kot vsi ostali povprašal s kje smo, a na začudenje vseh nas, je nadaljeval z vprašanjem, če smo iz Ljubljane.!?! Mladenič je bil študent, ki se zanima za študij v Nemčiji, mogoče raje Avstriji in dopustovanje na Hrvaškem, zaradi bolj primernih temperatur. Jawdropping.
Drugi dan Irana je bil prvi postanek Kandovan. Iranska Kapadokija. Simpatične trogloditske hiške so precej visoko v hribih zato je spet mraz k pes. Na tej poti do sedaj je velka večina atrakcij nekje v hribih in na mrazu. Puščava, kje si?
Vasica je precej zanimiva, še posebej, ker ljudje še vedno živijo v teh hiškah. Če prideš dovolj zgodaj ali izven sezone pa je stvar še toliko bolj prijetna, saj ni polna turistov. V času našega obiska jih skoraj ni bilo. In spet so bili tu prijazni domačini, za tem ko smo splezali na blatno streho ene izmed hišk, da posnamemo enega izmed neštetih dnevnih skupinskih selfijev je iz hiške prišel fantek in nam začel mahat. Takoj nam je bilo malo nerodno da mu skačemo nad dnevno in se začnemo opravičevat, nakar le ugotovimo, da nas fant vabi k sebi domov saj ima mama mini trgovinico.
Hiška pravzaprav predstavlja eno sobo. Večino tal v sobi je perzijska preproga in ob straneh nekaj polic. Ker je bilo še zgodaj je gospa hitela s pospravljanjem dek in povštrov iz tal (spalnice). Na eni izmed stranskih polic je bilo nekaj kupov domačih začimb in rož za čaj ter stisnjeno sadje v debele liste. Prav fajn hrana za posladek. Ko smo malo podegustirali smo kupili eno polo stisnjenega rdečega jabolka. cena? nekaj manj kot 1 eur.
Po čaju (zanimivo, kavo je precej težko dobit v teh krajih) smo odšli proti jezeru Urmia. Še eno ultra slano jezero z žalostno usodo. Ta moment je nekje na 10% tega kar je bil nekoč. Torej so na ugled bolj slane ravnice kot pa kaj drugega. V slanici živi le še neka vrsta kozic katere malcajo flamingoti. V času našega obiska je bil konkreten naliv in s tem pokvarjen razgled na jezero, še flamingoti so šli verjetno nekam pod streho. Prav dolgo se nismo mudili okrog jezera, odpeljali smo se le do nasipa s cesto, ki razdvojuje jezero in povezuje mesto Orumiyeh s Tabrizem.
Od tam pa gas nazaj proti Tabrizu in naprej v smeri Tehrana. Za naš naslednji cilj Takht-e Soleiman obstaja malček bližja pot, a kolegi overlanderji iz Slovenije se ravno vračajo nazaj proti domu. In kriminal bi bil, če se nebi srečali vsaj v in spili en čaj Iranu (če se že doma preredko srečamo).
Razdalje v Iranu imajo novo dimenzijo. Ko smo do sedaj delali premike med mesti in atrakcijami smo v parih urah naredili premik bilokam, kljub slabim cestam. Tu je stvar drugačna, avtoceste so sorazmerno dobre a kilometrov med mesti in atrakcijami se kar nabirajo in cilja kar ni in ni.
Pozno popoldan smo se le našli v malem mestecu ob avtocesti. Veliko za povedat in prijetno srečanje kolegov z istimi hobiji nas je priklenilo v čajđinico za lep čas. Kolegi imajo odpravo dveh vozil pod vodstvom Uroša in Mitje. Ena taprava ekipa iz Soških krajev je bistveno bolj opremljena in s konkretnejšimi vozili. Njihov cilj so bili visoki zasneženi vršaci s prelazi in avanture globoko v Iranske vroče puščave. Slava in poklon fantom, dekletu in mali Piki. Hvala tudi za vse prepotrebne napotke in nasvete za našo nadaljno pot (več na www.adventure-overland.si )
Včasih njihova brezmejna prijaznost in zgovornost tudi ni dobrodošla. V tem malem neturističnem mestu se je kaj hitro razvedelo, da smo tam turisti. Ko smo čakali se je našel en fant ki me je v Farsiju na vsak način hotel prepričati, da moramo iti pogledat eno ruševino nedaleč stran. Nas bo on peljal, ni problema. Le s težavo sem mu razložil, da nimamo časa. In, ko so prišli na čaj tudi fantje s soškega, so meščani našli profesorja angleščine. Ta se je spravil na Uroša in se z njim z največjim veseljem pogovarjal čisto do konca našega srečanja. Uroš, zgleda bova mogla doma na pir, če se bova hotla kj zment.
Prav veliko dnevne svetlobe nam ni več preostalo, zato smo odružili naprej in v zadnjem trenutku najdli primerno lokacijo za kampiranje. Zaradi močnega vetra smo najprej vrgli partijo kart. Hvalabogu, saj je hitro začelo spet deževati, kar je bilo božje znamenje, da se prestavimo naprej v 50km oddaljeno mesto in najdemo hotelček.
Ni komentarjev:
Objavite komentar