IRAN VI
Dan 24 in 25
Ponoči je zapihal hladen veter (verjetno malo pod 30°C), končno veter ni dajal občutka da vate piha gromozanski fen za lase. To je omogočilo prijeten spanec. Po dobrih treh tednih nam je končno uspelo vstati dovolj zgodaj za sončni vzhod. V puščavi so sončni vzhodi in zahodi še bolj magični. Zjutraj je tudi temperatura najbolj znosna (25°C). Napolnjeni z energijo sonca smo imeli čudovit zajtrk in se šli v stilu 4x4 poslovit od kalutov. Dobro uro smo se preganjali med kaluti in se prvič v Iranu uspeli tudi uspešno zakopat v pesek. A kaj ko je bila že ob pol osmih temperatura krepko čez 30. Praksa in hitro odreagiranje nas je hitro spravilo iz peska.
Kratka postaja je bil zapuščen in propadajoč karavanseraj. Verjetno eden izmed bolj zaželjenih. Ko so stoletja nazaj s kamelami prečkali tako vročo puščavo in v daljavi zagledali oazo z karavanserjem... si kar predstavljam veselje.
Želja po kavi nas je pregnala nazaj v Shahdad, kjer smo jo precej neuspešno iskali. Bojda so Iranci pili kavo vse tja do časa, ko so ga Angleži začel harat po teh krajih in prinesli čaj (WWI). Danes je kavo precej težko dobit, sploh v ruralnem svetu. Še v mestih dostikrat, ko naročimo kavo, dobimo nescafejev prašek. Obup.
Kavno nepotešeni smo se odpravili v Kerman, kjer je bil načrtovan preostanek dneva. En dan malo bolj na izi in sprehod čez malo manj turistično mesto. Najprej smo našli lušten guest house, kjer se po perzijsko leži na manjši blazini na tleh. No, spodaj je še nepogrešljiva perzijska preproga.
Pred hišo smo pustili avto in odšli na peš maraton. Dolg sprehod čez še en čudovit in super star bazar. Kerman je bil stoletja trgovski mejnik med Perzijo in Indijo. Tudi ljudje tukaj predstavljajo nekakšno mešanico med Perzijci in plemeni, ki živijo severno in vzhodno od tu. Malo drugačno atmosfero in večjo mero tradicionalnosti je videti v ljudeh. Tu ni veliko žensk, ki bi se ozirale in hihitale ob pogledih na Evropejce, ljudje imajo manj barvnih oblačil, itd.
Prijetno zmatrani, avtohtono popotniško s švicom odišavljeni in od puščave speskani smo se spravili v najbolj fensi in znano restavracijo v strogem centru mesta. Nekoč razkošen hammam je danes simpatična hammam Vakil's restaurant.
Spet nam je kolegica Shadie poslala navodila kaj moramo naročit. S polnimi želodci nam ni bilo do novega sprehajanja, zato smo se samo prestavili iz ene perzijske preproge v sosednjo sobo na drugo. V drugi sobi je čajđinica z živo tradicionalno glasbo. Tu smo doživeli nov zen ob fini muziki, zavzeli smo pol ležeč kraljevski položaj na preprogi, počasi srkali čaj in puhali hubble bubble (šišo).
Preostanek popoldneva smo nadaljevali z raziskovanjem bazarja in lokalne blatne trdnjave. Trdnjava že dolgo časa ni več v uporabi, blat pa počasi, a vztrajno spira dež. Danes je od nekoč velike trdnjave le še velik kup blata in tu in tam kakšen stolpič.
Kmalu po sestopu iz trdnjave smo našli starejšega brivca. Starejši gospod ni bil preveč zainteresiran za delo, a ker že dolgo nismo ogledali nobenega, se je Uroš usedel na stol in preveril skillse lokalnega brivca. Ves siv gospod je z interesom očitno izgubil tudi mirno roko. Odločil se je, da bo brado obril le s starim električnim brivnikom in še tega je držal občasno z obema rokama. Velika sreča za Uroša, da se ni lotil britja z britvico. Za 20 centov je vseeno odpravil odlično delo. A mene ni prepričal. Še en dolg sprehod mimo mošej in drugega dela bazaarja nas je ločil, do najverjetneje najbolj modernega frizerja v mestu.
Mladi lokalni Kemal z rokavičkami in prstanom je bil super spreten in hiter. Ni bilo treba dolgo čakat, da sem bil na vrsti. Ker tudi on ni znal angleško, sem mu pokazal sliko, kako naj bi izgledal ostrižen. Kemal se je sicer strinjal, a se je vseeno lotil striženja po svoje. Izgledalo je, da je vsaj toliko užival kot jaz (men totalno dogaja, ko mi strižejo lase). Navdušen je bil nad lasmi, saj imajo tu Perzijci take grive, da frizer uporablja tako grobe in trde krtače kot jaz za čiščenje žara. Ista krtača je.
Delo je opravil ob glasni zahodnjaški glasbi, enako kot če bi strigel lokalnega Kemala.
Op.: Sopotniki smo ob uživanju Pajka, posedali v salonu in opazovali mojstra pri delu. Z Mojco sva bili rahlo utrujeni od letanja gor in dol po bazarju, tako da nama je povsem odgovarjalo posedanje v salonu. Počivale so najine noge in prav tako oči. Iranski Kemal je spretno vihtel svoje škarje in me je kar malo zamikalo, da se prepustim njegovim spretnostim.
Na poti proti guest housu nas je spet malo popadla lakota. Prav hude lakote sicer ni bilo, saj skoz neki frezamo. Začeli smo oprezati za restavracijo, a tukaj v Iranu (prav tako kot še marsikje drugje izven EU) veljajo posebna pravila razporeditve trgovin, restavracij ipd. po mestu. Tu so predeli, kjer se prodajajo enake vrste storitve in produkti. Tako ko smo iskali brivca/frizerja, ga ni bilo. Ko pa smo prišli do prave ulice, jih je bilo nešteto. In isto je bilo s hrano. Ko smo začeli oprezati, ni bilo ničesar. V naslednji ulici so se pričele trgovine s hladilniki in pralnimi stroji, ki so nas spremljale kar nekaj ulic. Ko so se zaključile te vrste trgovine, je prišla na vrsto četrt s štempiljkami. V tisti ulici sem videl največjo gostoto raznovrstnih štempiljk na svetu. In ko si svinsko lačen, imaš občutek kot da se en nesramno dela norca iz tebe.
S pomočjo prijaznih domačinov smo le zakorakali v pravo smer in nedaleč stran od hostla zavohali kvaliteten žar. Nos nas je popeljal še en ovinek do lokalnega buffeta. Neuspešno iskanje toalete (ni nujno, da ma vsaka restavracija tudi stranišče) me je pripeljalo do kuhinje. Tam sem spet določil kaj bomo jedli. Izbira je bila enostavna, mešano meso na palici (grill) ali paradižnik na palici (grill). S prsti sem pokazal koliko česa in v parih minutah smo se mastili in oblizovali prste. Tako dobrega grilla pa že dolgo ne. Šefe dela pravzaprav le eno stvar, ampak to do potanjkosti sperfekcionalizirano. Kapo dol. Le redko kje obedujemo in ne zaključimo navdušeni. In že celo pot ohranjamo tradicijo naročanja različne hrane in potem nekakšnega degustiranja naročenega. Tako je vsak (razen zadnji obed) zelo raznolik.
Večerna nadstandardna skrb za osebno higijeno je bila več kot dobrodošla po treh dveh nočeh bivanja v puščavi. Za zaključek dneva pa še ena šiša, čaj in blogiranje na terasi. Raketka!
Naslednji dan je sledil 360 km dolg premik v smeri Tehrana. Od točke prejšnjednevnega igranja med Kaluti se le še vračamo proti Teheranu. Bližje vzhodu tokrat ne bomo več.
Današnji cilj je mimo nekaj zanimivosti pristati v Yazdu. Zadnjemu večjemu mestu, kjer si bomo ogledali še nekaj mestnih znamenitosti in opravili prvo in zadnje kupovanje souvenirjev v Iranu.
Na poti smo se najprej ustavili pri obcestnem trgovcu s pistacijami. Iran je precej znan po pistacijah. Prodajajo jih skoraj na vsakem ovinku. Izmed vseh različnih sort so nam najboljše pistacije z okusom po limoni in žafranu. njom njom njom.
Kratka pavza pred mestom je predstavljala še čaj v okroglem karavanseraju. Bojda sta le dva, in drugi se je sesedel. Kravanseraji v puščavah zgledajo zunaj kot lepa mala trdnjava, znotraj pa kot čudovit hoteček z osrednjim prostorom za živali in trgovanje. Ta dotičen karavanseraj je bil pred kratkim zelo lepo obnovljen in je danes res krasen hotelček.
Aja, pa še eno lepo trdnjavo smo šli gledat. Ampak če bom pisal o vsaki stavbi, ki smo jo vidl boste sigurno nehal brat :)
Z vhodom v mesto smo šli najprej na ogled zoroastrijanskega pokopališča - towers of silence. Na
vrhu dveh hribčkov na robu mesta so postavili dva stolpa, kamor so odnesli mrtve. Tam so čakali dober mesec, da so ostale le še kosti, katere so odvrgli v za to namenjeno jamo. V 60ih letih so prenehali s tem običajem in zraven postavili klasično pokopališče. Sledil je premik v zorotov tempelj ognja, baje neprestano gori tam že 1000+ let.
 |
| Tower of silence |
 |
| Tempelj ognja |
Yazd je prečudovito mesto sredi puščave. Staro bojda že 5.000 let. Sigurno must-see za vse, ki se odpravljate v Iran. V mestu je čudovit bazaar, veliko restavracij in čajđinic. Večina hišk v centru je zgrajenih tradicionalno, iz blata. Ozke ulice naredijo ekstremno lepo atmosfero, prijazni ljudje pa dodajo piko na i. Mesto je znano tudi po badgirih (nene, nism se zmotu, niso bad girls). To so 10 - 20 m visoki stebri iz blata in slame (zgleda kot nekakšen debel oglat minaret). Na vrhu stolpkov so odprtine, ki usmerjajo zrak pod zemljo. Pod stolpiči so narejene cisterne za vodo in ko zrak doseže vodo, je primerno ohlajen in tako zagotavlja konstatno hladno vodo v vročem puščavskem mestu.
O vodi in vodnih sistemih je v mestu tudi čudovit muzej. Mi, ki nismo preveč za muzeje, smo izbrali alternativno metodo ogleda, in sicer smo v sosednji kafani srkali pravo iransko kavo (s kardamonom) in srfali po internetu slikce in opise kaj je v muzeju. :)
Z vožnjo v mesto so se nam iz želodcev začeli oglašati volkovi. In valda, smo bili spet v četrti, kjer je bilo vse razen restavracij. No, par smo jih našli, ampak valda vse zaprte. In v enem momentu blaznega divjanja med ozkimi ulicami in oprezanja za odprto restavracijo, smo se znašli sredi bazarja. Z glomazno toyoto smo se komaj izogibali s kramo razkošno obdanimi trgovincami. A zaman. Pot nas je pripeljala na dvorišče brez restavracij.
Prebivalci so prav po špansko zaradi vročine uvedli siesto. Okrog pol dveh zaprejo večino trgovin in restavracij in jih odprejo šele po peti uri. Na srečo ne čisto vseh in po dobre pol ure smo le našli eno šašljikđinico. Kadar ne preizkušamo lokalnih specialitet, naročamo tisto kar imajo povosod; šašljike. Običajno mleto goveje meso na palici (včasih tudi piščanec ali celo koščki govedine). Zraven spečejo na palčki še paradižnike in servirajo z jogurtom, čebulo in palačinkarskim kruhom.
Za zaključek dnevnega turistkanja smo šli pogledat eno mošejo s kupom mini ogledalc in najlepše je pogledat stvar zvečer, ko prižgejo luči. Res je posebno lepa mošeja pa čeprav smo jih vidli v Iranu že nešteto. In najlepše so tiste, kjer ni turistov, nepredelane v muzeje in posledično brezplačne. Ta mošeja je imela najbolj mehke perzijske preproge na svetu. Lepo je bilo tudi videti vse vernike, ki so vsak po svoje opravljali molitve in meditirali. Tako moški kot tudi ženske in otroci.
Namesto spanja v mestu, smo se odpeljali na obrobje, v manjšo vasico, kjer je čudovit hotelčič, kjer se da tudi pokampirati. Hotel vodi možakar, ki je bil za novo leto v Sloveniji, zato je bil zelo navdušen nad našim prihodom. Navdušenec nad offroadom (kako ne, če ima toyoto in sipine skoraj za hišo) nam je z veseljem razložil, kje so lepe sipine na naši poti in česa ne smemo spustit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar