IRAN V
dan 22 in 23
Zjutraj smo bili dogovorjeni, da se še zadnjič srečamo z Evo in Sašotom. Pred "must see" mošejo v Shirazu. Osamljeni vodič pravi, da je treba bit tam med deveto in enajsto, saj takrat svetloba najlepše pada skozi okna mošeje. Ko smo prišli tja, nas je tam pričakal navaden barvast vitraž kot v vsaki cerkvi. Sicer malo večja količina vitraža in ko skozenj posveti jutranje sonce, se lahko ljudje slikajo v soju barv vitraža. Vidno nenavdušeni smo naredili nekaj fotk in odpeketali na raziskovanje mesta. No, večina ekipe je šla raziskovat mesto, med tem ko sem jaz z Abasom pičil do mehanika še enkrat pogledat, če lahko kak lokalni klima mojster vseeno popravi hlajenje, saj smo na poti v najbolj vročo puščavo na svetu.
Tu ima specialist za klime ultimativen način pregledovanja in iskanja lukenj v klimatski napeljavi. V kanglci ima žajfnico in spužvo. Potem pa z mokro spužvo išče kje puša napeljava. Seveda pred tem v klimo nažge 3 bare zraka. Žal po dveh urah iskanja nismo našli kje pušča. Po njegovem mnenju napaka ni pod armaturko, ampak nekje zunaj. Bojda imam še en del klime v boku prtljažnika, mogoče je tam. A časa je bilo premalo, da bi razdrli avto in detajlno iskali naprej. Med iskanjem sem imel čas in tako pregledal podvozje, gume in bremze. Vse je bilo na svojem mestu, olje nikjer ne solzi, olja v motorju je zadosti. Razen klime smo ready za puščavo.
Ko je zmanjkalo časa za iskanje luknje, sem se s klimamojstrom dogovoril, da jo vseeno napolni, v upanju, da zdrži vsaj tri dni, toliko jo namreč potrebujemo za najhujšo vročino na poti.
Z napolnjeno klimo sva se z Abasom odpravila v mesto po ekipo. Pred odhodom je nujno potrebno poskusit faludeh with bastani. Nasesekljani riževi rezanci namočeni v sladkorni vodi in domač sladoled. Po sladoledu smo odšli k Abasu dokončno spakirati, on pa je skočil k mami po kosilo. Kalampoolo Shirazi s Shirazi solato in iransko tatziki omako in kruhom. Aja, pa pušlc svežih začimb, valda. Kampoolo Shirazi je neke vrste rižota s pojma nimam kaj vse notr. Neki malga mesa, zelenjave, sadja (?). Težko je opisat okuse, ker je to popolnoma drugačna hrana kot pri nas. Ampak vrhunsko in slastno.
Zadnja točka v Shirazu je bil Eram Garden. Park pod Unesco zaščito. Načeloma nas parki ne zanimajo tako zelo, saj je pri nas v Sloveniji vse okrog nas zeleno. Drevja in gozda (Abas pravi gozdu kar "jungle") je pri nas na pretek. Tu, v puščavi, pa park predstavlja luksuz in vrhunec lepote. Kolegica Shadie me je dobro uro na facebooku prepričevala, da res ne smem zapustiti Shiraza brez obiska tega parka. Tudi vsi lokalci pošiljajo turiste v parke. Tipičen perzijski park. Pravzaprav sem moral Shadie obljubiti, da bom šel, saj prej ni dala miru.
Malo nenavdušeno smo odšli na ogled parka in vidno razočarani smo ga po pol ure sprehanja tudi zapustili. Različno drevje, veliko rož, ribnik in nekaj suhih strug potočkov. In da ne bom delal krivice, park je relativno lepo urejen in v času cvetenja vrtnic je bilo lepo narediti nekaj macro posnetkov cvetlic. Zgleda sem malo čuden, a puščava me neizmerno bolj privlači kot park cvetlic.
V največji vročini smo se odpeljali proti še večji vročini. Proti vzhodu. Tako hvaležen sem bil delujoči klimi, da se mi je celo pot smejalo, kot da bi bil na hašišu. Počasi, a vztrajno, smo se dvigovali in vedno manj je bilo vasi. Po 4 urah smo bili na dobri polovici poti proti Kermanu, odskočni deski za puščavo Dasht-e Lut. Ko je sonce počasi padlo pod vzvratno ogledalo, smo krenili levo in se po suhi strugi večjega potoka zapeljali do drugega drevesa (nekaj kilometrov stran od ceste).
 |
| Malo šraufanja na poti |
Pot je bila tako ravna in dolgočasna, še avtov ni bilo veliko, da bi dobili malo adrenalina (tudi če je le še en avto ali kamion na cesti, pomeni da obstaja možnost popolnoma nepredvidljive situacije). Situacija je bila tako huda, da smo poleg bloga pričeli še s pisanjem pesmice, ki opisuje naše dogajanje na poti. Če se pesmica kakorkoli znormalizira in preoblikuje v javnosti sprejemljivo besedilo (primerno cenzurirano), jo objavim.
Op.: mesto Shiraz je mesto poetov. Hafez in Sa'di sta tu tudi pokopana. Lonely modrost: "Iranci pravijo, da mora vsak dom imeti dve stvari: prvo Koran, nato zbirko Hafezove poezije. In v realnosti bi mnogi obrnili zaporedje." Izgleda, da je Shiraz tudi v nas prebudil poeta.
Anyway, večer smo preživeli mirno ob čudoviti večerji in ognju. Vse dokler nisem, med udobnim sedenjem in nagnjen naprej, na svojem kolenu zagledal vetrnega škorpijona (camel spider/wind scorpion). Kakih 10 cm je gospod meril v dolžino in v momentu, ko sva se spogledala iz oči v oči, sem dobil pospešek novega teslinega roadsterja. Mogoče sem celo podrl rekord v višino iz sedečega položaja. Hvala bogu, škorpijon ni bil deležen enakih pospeškov, zato sva se razdvojila. A le za toliko trenutkov, da ga nisem mikrolociral in ga od bližje seznanil še z mojim podplatom. Hvala očetu in materi za moje velike noge. Čeveljc ga je namreč neusmiljeno zravnal z zemljo.
Jutranje sonce nas je hitro zbezalo iz spalk in nas po že rutinskem jutru (zajtrk, pospravljanje in osebna higijena) izstrelila novim avanturam naproti. Tankanje, resupply s hrano in zadosti vode in še enkrat tankanje v Kermanu, tik pred vzponom, kjer se nahaja naš del puščave. V drugo smo tankali le 20 litrov in spet se mi je kar nasmejalo, ko je majstr na bencinski želel 2 eura. :)
Zaloge smo obnovili kar v lokalnem hipermarketu. Huh, tega nism vidu že od turške pumpe, malo naprej od Istanbula. Ker smo imeli nekaj specialnih želj (wc papir ipd.), je bila veleblagovnica odlična izbira. Trgovina, sicer namenjena hrani, je jasno prvih 20 metrov imela perzijske preproge, potem pa še ostalo. Res so tepiharji :)
Saj res, za tiste, ki ne potujete veliko z avti po zanimivih deželah ali še nimate sivih las; na bencinskih črpalkah seveda gosposko ni potrebno niti stopiti iz avta. Na bencinskih črpalkah so tank majstri, ki vam natočijo željeno gorivo, in jim lahko plačaš kar čez okno. Luksuz.
Zanimivo je tudi, da tukaj za tankanje goriva oseba potrebuje posebno kartico. In ko vstaviš kartico v točilno napravo, se aktivira pumpa. Torej turisti brez kartice tko ne mormo sami tankat. Tukaj, ko se pripelješ na bencinsko (tisto, ki ima tudi nafto) in se postaviš za kamione, te najprej pošljejo na drugo stran, kjer je bencin. In ko jim razložiš, da je diezel, so čist navdušeni in te itak skužijo, da si turist in nimaš kartice in tako tankštele mojstr pritakne svojo. (po nekaterih info so kartice sedaj ukinili, vendar brez nje še vedno ne moreš tankat. Kartice so bile uvedene pred leti z namenom, da so omejili količino goriva na osebo na mesec).
S polnim tankom (ker baje ni zihr, da majo v zadnji vasi pred puščavo na pumpi nafto) smo po dveh, treh urah prišli do Shahdada. Ob treh popoldan je termometer kazal kulturnih in okroglih 40°C. Imeli smo srečo, par dni kasneje jih je napovedanih že 45. V tej vročini človeku ne pade čist nč druzga na pamet kot gostilna. In res smo našli eno restavracijo, ki je pod palmovimi listi uredila nek kapljični sistem, kjer po stenah iz palmovih listov kaplja voda, ki prijetno ohlaja prostor.
Iz Kermana proti puščavi se angleščina bolj kot ne zaključi. A smo že navajeni, da v restavracijah zakorakamo v kuhinjo, pogledamo malo v lonce in hladilnik ter se kar tam odločimo in pokažemo kaj naj nam pripravijo. Dober sistem, a ne poskušat tega znotraj Schengena.
Kuhar tukaj je bil še en upgrade, saj sem bil prepričan da zna angleško. Ko sva se pogovarjala v kuhinji, je vedno odgovarjal z yes, yes ("daj mi paradižnik, pa še tisto papriko, pa tistle meso in še malo riža za počez..."). Navdušen nad enostavnostjo in strinjanjem kuharja. A kaj ko me je spravil do solz, ko sem ga na koncu vprašal koliko časa potrebuje za pripravo in je zopet odgovoril z: Yes, yes :)
Po prijetnem kosilu in čaju smo se odpravili na sever, do najbolj vročih tal na planetu. Bojda se po Guinessu merita najbolj vroč zrak in najbolj vroča tla. Rekord za ozračje je v Death Valley v Californiji, tla pa držijo rekord prav tu, na planoti Gandom Beryan. To je 480 m2 velika ravnina posejana z vulkansko kamnino (nikjer v bližini ni nobnega vulkana). Tu naj bi izmerili temperaturo 70,7°C.
Vožnja do vznožja planote je kar suveren offroad in je brez GPSov in shranjenih koordinat v obliki "trackov" zlahka usoden. Približno uro in pol offroada čez kamne, blato in pesek je planota oddaljena od ceste in je, glede na to da nismo srečali na poti prav nikogar, očitno precej slabo obiskana točka. Pokrajina na poti je noro lepa in slikovita.
Na poti nazaj smo se šli izgubit še med drugo znamenitostjo v teh krajih - Lut puščavo. Tu so Kaluti. Do 10 nadstropij visoke skalne formacije/stolpi, katere je skozi tisočletja izoblikoval veter z ostrim peskom. Vožnja okrog njih je precej zahtevna, saj se izmenjuje super mehak svetel in pa temn trd in nagrbančen pesek.
Nekje med kaluti smo ob sončnem zahodu poiskali primeren spot za kampiranje. Daleč okrog nas ni bilo nič flore, pravzaprav smo zadnjo vejo ali rastlino srečali ob kosilu v oazi. A glede na to, da je bilo še ob devetih zvečer krepko čez 30 stopinj, ni bilo nikomur do ognja. Skuhali smo le odlično večerjo in udobno nameščeni v temi iskali utrinke in uživali v hotelu milijon zvezd. Neverjeten zen in najboljše zdravilo proti vsem sortam bolezni. Jaz, zvezde in puščava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar