IRAN III
Dan 18 in 19
Antipropaganda proti Iranu pri nas v Evropi je zelo močna. Niti približno ni tako hudo kot nam prikazujejo. "Prepovedano poslušanje tuje glasbe" pravijo doma. Pri nas se rola Big Foot Mama in kup popularne glasbe, med tem ko debatiramo s policisti itd. Prejšnji dan je naš avto vibriral kot električna krtačka, za nami je namreč stal en star avto, ki ga je zaradi svojih wooferjev kar prestavljalo po pasu. Tudi psi naj bi bili prepovedani, a jih tu ni malo.
Po drugi strani pa mi antipropaganda odgovarja, turistov ni preveč, ljudje pa so pošteni in prijazni kot nikjer na svetu.
Dan 18 se je zaključil zgodaj zjutraj. S Tjašo sva ob polnoči pobirala Uroša in Mojco. In ko sva prišla na letališče, je imel avijon zamudo, potem pa še dolga kolobocija birokracije in ob 2h zjutraj sta le prišla do izhoda. In ker sva ju s Tjašo nedogovorjeno čakala z napisi njunih imen v farsiju, sta šla Mojca in Uroš gladko mimo. Še sedaj ne vem, ali ju je bilo tako sram, ker sva tako navdušeno čakala in mahala, ali sta bila onedva preveč zaspana in nista videla več kot meter naprej.
Nočna vožnja v Tehranu pa ni kul. Še manj v dežju, ko se ne vidi lukenj, črt, ničesar. Potem pa še samomorilski pešci, motorji brez luči in vzratno vozeči kamioni na hitri cesti.
Dan 18 je bil dan menjave. Eva in Saš sta pobrala nahrbtnike in z busom odrinila proti Isfahanu. Z Mojco in Urošem pa smo si vzeli malo bolj sproščeno jutro in, ko smo zmenjali eure za preostanek potovanja, smo skočili le še v šoping, potem pa direkt v puščavo. KONČNO!!
Luštna pista nas je najprej zapeljala do nekaj zapuščenih vasi narejenih iz blata. Prav lušten uvod v drugi del Irana. V daljavi smo že zagledali sipine in navdušenje je z vrhunsko muziko naraščalo. Kmalu smo na levi strani zagledali tudi presušeno slano jezero, ki ga danes pridno izkoriščajo za soline. A želja po pesku je bila premočna, da bi predolgo uživali na solni skorji.
In ko sem prvič zapeljal na sipino, sem potočil solzo sreče. Otrok v meni se je prebudil in z avtom smo drveli po sipinah kot vlak smrti v Gardalandu. WUHUUUUU, nepopisni užitki! In ekipa ni bila prikrajšana, tudi oni so se preizkusili in nabrali prve metre vožnje po sipinah.
A užitek je kmalu prestregel dež. Dež? V puščavi? Ne me je***! 3 tedne se vozim proti puščavi, potem pa hladen tuš. Fuj! Hitro smo ocenili, da velike ne bo, saj je glavnina nevihte vzhodno od nas in tam je izgledalo, kot da se je oblak pretrgal na pol. Po pol ure kartanja in bedenja v avtu, se je stvar res umirila, je pa zapihal veter iz druge smeri. Prestavili smo se v kotanjo z najmanj vetra, lepo zakriti s sipinami z večino strani. Hitro smo zakurili in pripravili večerjo.
Ni ga prvega maja brez ognja pa tut če je dež! A vreme je na koncu le zmagalo. Takoj po večerji je deževni oblak zajel tudi naše sipine in nam celo noč igral lepo melodijo po strehi šotora.
Zjutraj je bila vožnja proti prvemu mestu pravi šok. Očitno smo jo še dobro odnesli, pista je bila ena velika in globoka luža. V 50 km smo pol časa plužili po vodi.
V mestu smo si kot pravi turisti pogledali eno lepo mošejo, kjer smo valda kot gosti popili en čaj in le s težavo smo razložili, da smo siti in da res ne bi jedli še enega zajtrka. In preden smo se podali na pot proti Esfahanu smo se ustavili še v avtopralnici. Blatne luže so namreč zamaskirale avto v rjavo barvo in iz avta se ni vidl ma skor prou nč.
 |
| Nagradno vprašanje; Ime leve osebe? |
Avtopralnico smo našli v Peugeot uradni trgovini in servisu. Med pranjem avta smo valda spet mogli na čaj in nardit sto fotkic z zaposlenimi. Ljudje se tukaj nenavadno radi slikajo in photobombingi so počasi izgubili pomen, če se komu v ozadju nastavimo na fotko se na koncu le nasmejijo fotki in veselo zahvalijo za photobomb.
Ko smo zaključili s pranjem, je bil nujen še en postanek v bližnji trgovini. Fant, ki je pral avto, nas je odpeljal še v sosednjo stavbo ob cesti, kjer se prodajajo perzijske preproge. Iranci so res ljubitelji svojih preprog, 100 različnih vrst in dizajnov. Od tradicionalnih, kot smo jih vajeni pri stari mami v dnevni sobi, pa tja do Else s prijatelji (moderna risanka). Tepihi so očitno dobr biznis tukaj.
Na poti v Esfahan so nas prazni želodci zrinili iz avtoceste v sosednjo vas. Na naše presenečenje nas je ob izvozu pričakala velika vojška baza z aktivno protiletalsko obrambo. Precej zastrašujoče, če ne veš v čem je štos. Ob branju osamljenega vodiča pri kosilu pa se je stvar skristalizirala. V bližini tistega izvoza je glavna podzemna baza za bogatenje urana.
Pozno popoldan nas je pot le zanesla do Esfahana. Naj naj naj mesto v Iranu v sto različnih pogledih. Najlepša mošeja, največ turistov, najlepši most, bla bla bla. Sparkirali smo se na ulico, kjer spita Eva in Sašo, in se peš odpravili proti centru. Bojda je sedaj višek turistične sezone v Esfahanu, zato naj bi bilo večino hotelov zasedenih. In takrat se spomnim, da imam eno cifro nekoga iz Esfahana, zavrtim in povprašam, če kaj pozna kje bi lahko spali. Niso bile 3 minute, ko me že kliče neka tretja cifra in mi ponuja apartma za 60 eur. "Oh ne, to pa ne" odvrnem in povem, da naj pokliče, če najde kaj za 40 ali manj eur. In niso se odvrtele nove 3 minute, ko je poklical in potrdil, da isti apartma lahko tudi za 40 eur. Adlično!
Preostal del popoldneva smo preživeli s sprehanjem po glavnem trgu (drugi največji na svetu) in tržnici okrog njega.
Zvečer smo se odpravili na ogled znamenitega Se-o-se Pol mostu. 33 obokov, pod katerimi je nekoč tekla voda, je danes čudovit prostor za druženje in na pol prepovedane zabave s plesom in petjem. Ob fotkanju nas je pritegnila ena zabava in še preden smo se zavedali, so nas fante domačini spravili v sredino oboka, kjer smo z njimi plesali ob spremljavi noro dobrega petja in poskočnega ploskanja.
Op.: Punce smo zabavo lahko le opazovale. Peli in plesali so le moški. Nas je pa neizmerno zabavalo, da se je naš Kemal zavrtel z domačinom.
Komaj smo se spravili ven iz kroga, saj smo bili dogovorjeni za srečanje s kolegoma iz Slovenije. In ker nista imela telefona, je bil old-fashion-way. Si zmenjen in če si na dogovorjenem mestu ob dogovorjenem času, se najdeš, če te ni, se pa ne najdeš :)
In hvala bogu smo se še do časa odlimali iz glasnega in žurerskega oboka, saj so se le nekaj trenutkov za našem odhodom policisti spravili na naše zabavljače in v trenutku je pod obokom nastala tišina.
Kolega sta bila kjer smo bili dogovorjeni in skupaj smo se podali iskat eno kul restavracijo za večerjo. Nismo se sprehodili 100 metrov, ko je rep ekipe že mahal naj pridemo nazaj. So našli še eno slovensko družino, ki je malo bolj domača v Esfahanu in skupaj smo šli v naslednjo ulico na večerjo. Družinica mi je par dni nazaj poskusila poslati sms kje smo in če se dobimo na čaju, a sms nikoli ni prišel do mene. Kako je svet majhen, da se vseeno najdemo sredi Esfahana.
Črt je z mlado družino tu že drugič, zato je bilo debat za ob večerji ogromno. Tokrat so rentali pajerota za lep krog po Iranu in so že na poti nazaj proti Teheranu. Po večerji smo vrgli na mizo karto Irana in še preden smo se sprehodili čez glavne znamenitosti in točke, je bila ura polnoč in nekaj čez.
Ni komentarjev:
Objavite komentar