www.pajk-cruiser.blogspot.com

IRAN VIII

Dan 28 in 29

Tale druga ekipa pa poka štose enega za drugim. Da sploh ne poskušam napisat kako Uroš bere in se pogovarja v Farsiju. Včasih se mi zdi, da nas Iranci prav malo začudeno gledajo, kako se režimo in valamo po perzijskih preprogah, ko nas Kuroš zalaga z vici in prigodami. In ko se ravno malo ohladim in ponovno zadiham, gospodična Mojca poreže z njenim unikatnim glasnim smehom. In spet smo pečeni za par minut. Vici in prigode pa so običajno tako brutalni ali z neprimerno vsebino, da bodo ostali nezapisani. Sorry bralci :) 

No, prejšnji dan nas je na nekem makedamu ustavil lokalec in se precej časa trudil in v Farsiju razlagal nevemokaj, se mi zdi da nam je na izhodu poskušal prodati vstopnino do sipin, saj smo prišli čist iz X smeri in ne po glavni cesti. Kakorkoli, po nekaj minutah gospodovega monologa pogledam Uroša, ki je precej resno prevedel govor nekako takole: »prav, da je slaba cesta naprej«.

Zjutraj smo bili dogovorjeni za zajtrk ob 7.30. Na dogovorjeno mesto smo prišli z 10 minutno zamudo. Enako kot prejšnji dan smo bili edini, ki smo prišli :) Nekih 15 minut smo čakali na zajtrk, nato pa obupali. Zataknili smo malo diskontirano plačilo za vrata in odvihrali na pot.

Predzadnji dan za večino ekipe je pomenil predvsem vožnjo proti Teheranu. Zadnja noč je bila za nas nujen postanek v sipinah. Še zadnjič. Cilj je bil, da se zapeljemo v Maranjab puščavo, katera je oddaljena cca 300km od Teherana proti jugu. Ta ista puščava kjer smo začeli potovanje z drugo ekipo.

Prvih par ur vožnje ta dan je bilo čez kamnito puščavo. precej dolgočasno. 100km brez enega samega ovinka. Le kup kamionov in kamna. Dolgočasnost nas je pahnila v visoko hitrost in še preden smo se zavedali, da smo divjali 135km/h smo že stremeli v policista, ki je korajžno zakorakal na prehitevalni pas avtoceste in nas odločno izločil iz prometa.

Tokrat uniformiranec ni bil za take štose kot večina. Videlo se mu je, da potrebuje žepnino. Najprej smo si ogledali posnetek brezglavega divjanja nato pa pričeli z barantanjem. Domačinom bojda za tako divjanje za en dan vzamejo avto, potem mora plačat kazen in potencialno še kakšno drugo neplačano kazen, potem pa šele lahko prevzame avto. Ker mi nimamo časa za take štose, je začel z idejo o 500 eurih.

Huh, toliko angleško pa tudi jaz ne znam. Policist je znal angleško približno toliko, da smo razumeli da hoče plačilo kazni. Ko midva nalašč nisva razumela visokih kazni in ker denarja nisva vlekla iz denarnic je še enkrat razložil, da ne zna angleško in pričel telefonirati. »ojoj« sem si mislil, »zdaj sva pa pečena ko bo spraševal komandanta kako naj zaračuna turistom«. Po kratkem pogovoru mi potisne v roke njegov telefon in pravi, da mi bodo preko telefona razložili situacijo. Ko se uglasim mi ženska na drugi strani pravi v še bolj polomljeni angleščini od policistove: "Hello, you must pay police money". Komaj sem zadrževal smeh in jo vprašal nazaj koliko denarja želi policija. To je bilo očitno že preveč za njo, zato je prosila naj vrnem telefon policistu. Vse skupaj je zgledalo bolj kot, da je policist poklical domov svojo ženo, kot pa kaj drugega.

Med pogovorom je policist zahteval tudi prometno, vozniško ter pa passport voznika. Uroš, kot voznik je prinesel passport, a vozniške ni imel s seboj v Iranu. In ker je čudno, če policist ne dobi vozniške sem mu potisnil v roke kar svojo. Tako je primerjal Urošev passport in mojo vozniško. In obraz, ki ga je policist naredil ob primerjavi najinih slik je neopisljiv in neprecenljiv. Za dol padt. Potem pa seveda še prometna, ki je napisana na tretje ime. Očitno je bil majstr tako zelo zmeden, da sploh ni nič kompliciral in le vrnil dokumente.

Policista se na noben način nista strinjala, da bi odšla brez plačila, a sta na najino srečo pristala na vsako nižanje cene. Na konc sem jima v roke stisnil slabih 10 eur, na kar sta pristala. Tudi policisti potrebujejo žepnino in vsake kvatre je treba plačat turističen davek.

Pred zadnjo puščavsko avanturo smo zavili še v Kashan na kosilo in resupply. Želja je bila tudi po bazaarju, a tudi tu je sredi dneva bazaar zaprt (odprt je le dopoldan in zvečer – klasičen puščavski delavni čas).

Tokrat smo se Maranjab puščave lotili iz vzhoda. Wikiloc applikacija nam je omogočila sledenje luštnega tracka po redko voženi potki (no, težko rečem temu potka saj se vmes niti ne vidi kolesnic katerega koli predhodnega vozila).

Maranjab puščava je skupek sipin na površini cca 70x40km in leži med mesto Kashan in slanim presušenim jezerom Namak. V eni točki, že precej na severu je med vzhodnim in zahodnim robom sipin le 7 km, zato se mi je porodila nora ideja, da bi ta del skušali prečkati. Po kratki vožnji v notranjost je pri odločitvi srce dalo prednost možganom. Sipine so napihane ravno v obratno smer in vreme zgleda preveč sumljivo, da bi ga srali sami brez pomoči. Po robu puščave (le nekaj sipin v notranjost) smo se peljali okrog do najbolj severne točke, potem pa po zahodu nazaj). Ko smo se začeli voziti proti jugu in kamp platcu smo zaharali prav luštno proti notranjosti.

Celo tako lepo sem se vživel, da smo naredili kar konkreten preboj čez visoko sipino. Torej na polno gas do vrha dokler niso sprednja kolesa v zraku in gledajo čez vrh sipine. Potem pa prevaganje vozila čez sleme in takrat če nisi pripet se hitro zaradi skoka znajdeš pod streho terenca, potem pa gas dol z dobro mero previdnosti. Adrenalina polna mera. Še posebno, če sopotniki niti malo ne pričakujejo kaj tako norega.

A ker smo bili še vedno sami ni preveč za izzivat usodo. S pametno mero previdnosti in z že nekaj kilometri izkušenj smo nadaljevali uživanje vožnje čez sipine. Vse dokler ni v nekem trenutku zapihal veter s tako močjo, da je bil v sekundi avto poln peska. Vročina namreč ni bila prehuda, zato je bilo nekaj oken odprtih. Noro močan veter je v ekstremno hitrem času pripeljal s seboj tudi nevihto. Če bi tist moment imel čas razmišljat kaj drugega kot le kako se bomo čim hitreje spravili na varno bi se verjetno zahvalil samemu sebi, da se kakšno uro prej nisem odločil prečkati tistih 7 kilometrov.

Ko je bilo najhujše ni nihče niti pomislil da bi slikal

Jasno je, da to niso pogoji ko bi želel biti sredi sipin. Niti približno. Z ekstremno mero previdnosti sem odpeljal sestop do prve možne skoraj male ravnine med sipinami. Tam smo počakali da najhujše mine. Hvala bogu je bila nevihta bolj prehodna. Tako smo kmalu v manjšem dežju nadaljevali sestop do roba sipin. Ko smo dosegli rob smo naleteli na lokalnega vodiča z 4x4, ki je vozil dva starejša evropska fotografa. Polni iranske gostoljubnosti so nas takoj povabili, da kampiramo z njimi. Razložili so nam seveda tudi, da take nevihte več ne bo v puščavi in da imamo veliko srečo, da smo naleteli na tako nevihto, saj tu redko kdaj dežuje. Moramo pa imeti res blazno srečo, saj je deževalo tudi 12 dni nazaj, ko smo bili v tej puščavi. Ne vem, če bi temu rekel sreča. Mi smo prišli uživat vroče sipine, ne pa čukat v avtu med tem ko zunaj dežuje.

Prijazno smo se zahvalili za vabilo in, ko se je prikazal prvi sončni žarek smo zakurbljali Kračko in se opravili nazaj med sipine. Kmalu smo bili na območju kjer smo kampirali prejšnjo noč (12 dni nazaj). Nedaleč stran pripelje tudi solidna puščavska pista do lepega karavanseraja in prav prijetnega kampa.

V enem izmed prejšnjih postov sem že zapisal kako je petek njihova nedelja. Ta dan je bil četrtek zato je bilo zato v sipinah ob kampu neverjetno veliko ljudi. Celo avtobus je pripeljal Teherance na ogled sončnega zahoda. Prišlo je tudi kar nekaj offroad navdušencev iz večjih mest na severu z namenom, da se za vikend igrajo v sipinah. OOOooo kako hitro se mi je porodila ideja, da bi tudi jaz zamenjal ljubljansko barje za nekaj kvadratnih kilometrov sipin. Kaj pravte? smo za? :)

Ni trajalo dolgo, da smo naleteli na prijetno družino, ki je prišla testirat ta novo in ta največjo Toyoto (Land Cruiserc serija 200 VX). Seveda so se med igračkanjem luštno zakopali. Izjemoma se je nekdo zakopal pred mano, zato sem prav z veseljem segel po gurtni in jih potegnil ven. Jasno se je spet pokazala iranska prijaznost. Po tem ko smo odklonili, da se jim pridružimo v kampu kot gosti, kjer bo za nas poskrbljeno, so nas zvečer še iskali med sipinami z namenom, da preverijo ali smo OK (smo povedali da bomo kampirali kar na prostem). In ker sem jim pustil telefonsko številko so me naslednji dan klicali, da nas še enkrat povabijo k sebi domov na sever ob Kaspijsko morje. Žal smo tudi tokrat morali odklonit, inshallah pridemo kmalu nazaj, in jih obiščemo takrat.

Večer smo tako preživeli v največjem miru. V zavetju sipin in toplem ognju. Za magičnim sončnim zahodom pa nam je noč krasilo nebo polno zvezd. Ohhh kako pocukrano.

Vožnja po sipinah vedno prebudi otroka v meni. Z nasmehom na obrazu obračam volan in pohojam gas do dile. Navdušen, malce prestrašen. Zavedajoč odgovornosti in (če malo pretiravam, ali pa tudi ne) hoje po robu. A življenje je najlepše, ko splezam s Kračko na sipino, se prevagava čez vrh in s pikico gasa zdrsiva skoraj do dna. In takrat spet pohodiva gas proti novemu grebenu. Ho, tole se pa že približuje trdo erotičnemu postu.

Op.: Otrok v Pajku nam požene kri po žilah, poskrbi za dozo adrenalina in nam nariše velik nasmeh na obraz. Sipine so zakon! :)

Jutro je bilo čudovito. Po poznem zajtrku je že kar fletno pripekalo sonce. Za konec smo naredili še nekaj krogov po sipinah, duška so si dali še drugi (so)vozniki. Men vračanjem proti glavni cesti smo se ustavili še pri Karavanseraju in se poslovili od naših novih kolegov. Karavanseraj na robu sipin je bil pred kratkim lepo obnovljen in sedaj ponuja sobe za offroad navdušence in druge puščave željne turiste. Z zadnjim dnevom druge ekipe smo se v prvi vasi ustavili pri mehaniku in naredili čistko avta zunaj in znotraj. Ob predaji avta je prav, da je le ta čist. Pa po tednih življenja se v avtu marsikaj zgubi, založi, podrobi, … ni de ni. Če 4 ljudje praktično živijo na cca 5 kvadratih je štala kljub sprotnemu pospravljanju in poskušanju ohranjanja minimalnih higienskih standardov neizogibna.

prej in potem

Mimogrede, med pospravljanjem sem se slišal še s poslovnim partnerjem Adelom iz Teherana, ki je za nas že zorganiziral kosilo pri svojih starših. Kako češ rečt ne, če se pa kosilo že pripravlja? J

Avto je bil po 14 dneh spet kot iz škatlice. Zvečer imajo Mojca, Tjaša in Uroš avijon domov. Jaz imam še nekaj dni za Teheran. Čas večinsko namenjen sicer nekaj poslovnim sestankom in srečanju s staro kolegico Shadie. Tisto, ki mi cel čas potovanja piše in daje napotke katero hrano moramo poskusiti in v kater park moramo iti gledat rože J Le nakaj ur za odhodom ekipe pa pobiram tretjo, verjetno zadnjo ekipo. Tretja ekipa bo naredila en krog po Iranu in peljala avto domov.

Po vseh teh kilometrih (skupno 11.000km) ga Kračka ponosno hara dalje. Vidno pretresena (dobesedno) sicer ne skriva svoje utrujenosti. Pesek in prah se znotraj nalagata po slojih. Predvsem v kotih, ki jih roke ne dosežejo. Danes sem odkril tudi zlomljen šrauf, ki drži posteljo trdno v avtu. A to je malenkost, ki sem jo posaniral. Pod pokrovom motorja sem odkril nalomljen plastični pokrov zračnega filtra. Tudi plastika koloteka že malo visi v svojo smer. A motor prede po dobrih 334.000 kilometrih kot prvi dan. Menjalnik šalta kot za stavo. In da pri vsem tem ne pozabim na račko, ki s svojim krvoločnim kljunčkom uspešno že na celotni poti skrbi za varnost in je najboljše proti vlomilsko strašilo ever made!

Očitno je bil strah glede vzdržljivosti zračnih vzmeti odveč. Še več, dvakrat so mi celo omogočile vstop v privatno parkirišče (opcija spuščanja vozila bližje tlom). Udobje na poti je seveda neprimerljivo na višjem nivoju. Prav kraljevsko.

Kosilo je bilo seveda noro. Najbolj me je na rit vrgla juha z meto. Kaj podobnega praviloma ne najdeš niti v Iranskih restavracijah. Bombastično, mega okusno, za prste polizat.

Preostanek zadnjega dneva druge ekipe smo seveda šopingiral. Spet smo se po polžje vlekli čez klasično Teheransko gužvo na cesti do Tržnice čisto na severu (Tajrish). In ker smo šli iz juga, obvoznice Teheran seveda ne pozna smo zgubili too much časa na cesti. V petkih je glavni bazar v centru zaprt zato veliko izbire nismo imeli. Ekipa je imela za kupit še precej robe/daril. Tajrish bazaar je bil super. Tu se da kupiti vse, še vedno je to ogroomen bazaar a bistveno manjši od največjega Teheranskega.

Adel nam je z veseljem delal družbo in nas vodil po Tajrishu s čimer smo malce hitreje kupili kar smo želeli. Tokrat sem rezerviral drug hostel kot prejšnjič. Ker je v planu kar nekaj dni v mestu sem si gosposko našel privat sobo za primerno ceno. Po bazaarju smo šli v hostel kjer se je ekipa lahko stuširala in pripravila na odhod.

še zadnji kebabi pred odhodom

Platc je zanimiv in totalno drugačen od ostalih hostlov, ki sem jih vajen. Najel so kar klet in prve dva nadstropja bloka. V kleti je preprost prostor za druženje, kuhnjica in recepcija, v prvih dveh nadstropjih pa so sobe in kopalnice. Sobe kletnih prostorov so ometli z blatom in slamo, tako imaš prav pristen iranski občutek. Čaj je stalno topel in čaka druženja željene ljudi, šiško dobiš za dober eur, na vrtu pa je ogromno prostora za hišnega kužka in zajtrk pod milim nebom.

Staff predstavljajo poleg direktorja, ki je Teherančan še dva Afganistanca (od tega en ne zna anglešk popolnoma nič. No, zna povedat: »No english«) in pa en Sirijc. Bi rekel da so vsi trije vojni prebežniki. Oba angleško govoreča poba sta odlična sogovornika in polna informacij iz prve roke o regiji, brez budaleštin, ki nam jih prodajajo mediji. Tako zanimivo, da sem skoraj vse ure, ki sem jih želel porabit za blogiranje presedel ob gorečih debatah ob čaju.