www.pajk-cruiser.blogspot.com

IRAN IX

 Dan 30, 31 in 32

Mogoče najprej kakšna beseda o prečkanju cest kot pešec. Življenje pešcem v Iranu ni enostavno. Nikakor in nikjer nimajo prednosti. Zavoljo pretoka prometa in v izogib nesreči vozniki pešcem ne ustavljajo, edina sprememba, ko voznik zagleda pešca je potencialna sprememba hitrosti (pospeševanje ali upočasnjevanje). V kolikor ima pešec isti tempo ob prehodu ceste se stvar običajno srečno izide. Druga varianta pa je da pešec prečka le pas po pas posebej. Ni torej čudno da ostaneš ujet med katerim koli pasom na 4 ali več pasovni cesti. V tem primeru mora paziti da stoji zadosti nazaj, da mu avto ne povozi prstov na nogah in dosti naprej, da jih ne dobi po riti. Posebna pozornost velja nameniti motoristom (ne le kot pešec ampak tudi kot voznik). Motoristi običajno vozijo v vse smeri na vseh pasovih. Ponoči tudi kakšen brez luči, in vedno nek svojevrsten slalom. Tako nikdar ne veš iz katere smeri in kdaj se bo pripeljal motorist. Whatch out!

Taxi vožnja do letališča (60km) stane približno 4 evre, poslovilo od kolegov s katerimi smo preživeli 14 nenormalnih dni in izrek dobrodošlice novi ekipi pa je neprecenljiv. In tako se 29. dan pravzaprav sploh ni končal. Po kratkem »power napu« sem se odpravil z ekipo na letališče in jih tako pospremil še na zadnjo Iransko pot v tem svežnju. In le dve uri sta me ločili do pobiranja tretje ekipe. Super, da ima Kračka posteljo, tako sem kar na parkingu, tik pred tablo prepovedano parkiranje naredil eno smrčalno kitico. Kljub temu, da pajka v iranu še nisem videl (če ne štejem une zverine iz puščave in pa sebe) me je vmes prebudil strah, da me skupaj z avtom vozijo nekam. Mogoče je bil pa le klasičn hrup iz letališča J

Žalostne face pred odhodom

Preden sem pobral novo ekipo in jih pripeljal v hotel se je zunaj že danilo. A zato 30. dan ni trpel. Spanec do poldneva je bil dovolj. Za tem sem pobral ekipo in skupaj smo se odpravili do praktično edine destinacije, ki sem si jo v Teheranu zares želel ogledati. Amerška Ambasada.

Kmalu po islamski revoluciji leta 79 so »študentje« zasegli ameriško ambasado in v talce vzeli 52 ameriških talcev. Da ne pogrevam zgodovine vam lahko le priporočam ogled filma Argo (2012). Danes zid okrog bivše ambasade služi kot podlaga za antiameriško propagando. Znotraj obzidja pa je simpatičen muzej v katerem te z veseljem podučijo o ameriškem imperializmu, vzroku in razlogih dogajanja v ambasadi od revolucije dalje s poudarkom na napadu na ambasado in vse do izpusta talcev. V muzeju je moč videti veliko opreme, ki so jo tedaj uporabljali Američani v še delujoči ambasadi in še mnogo drugega. Super muzej!

Preostanek popoldneva je bil končno za sproščen srehod čez mesto, ogled dela Grand bazaarja in pa večerja s šišo. Luštna uvertura za novo ekipo in čudovit počitek zame. Skoraj tri tedne je že odkar spim vsako noč drugje. Sem se že navadil nomadskega življenja, a kljub temu. Paše k strela dve noči spati v isti postelji, oziroma bolj kot to paše, da že zjutraj veš kje boš zvečer spal J Ampak to zares ceniš šele, ko si nomad. Doma pa kar prosim, da si mi kej zgodi in da grem kam.

Grand Bazaar

In en mesec je okrog odkar sem na poti. Z bližanjem konca potovanju in praktično zaključenemu ruženju okrog s Kračko ter odkrivanju novih brezpotij srce zajoka. Vsakdanji stres, rutina in pritisk naše družbe so v tem času odzveneli. Pot mi je poleg vseh izkušenj, novih znanj, bla bla bla in sto ostalih stvari tudi vrnila brezskrben nasmeh na obrazu, ki je tam tudi tedaj, ko za to ni posebnega razloga. Nazaj sem dobil jasno sliko, zen in vse ostale energije potrebne za preživetje v mojem vsakdanu. A brez težav bi ružil še dalje proti vzhodu, za nosom.

V nedeljo smo se odpravili do čudovitega mostu za pešce, kateri povezuje dva parka. Tudi sam most je pravzaprav en velik park in to kar v tri nadstropja. Čudovita in nedavno zgrajena konstrukcija je lep odraz svojevrstne naprednosti Irana.

Popoldan sem prvič preizkusil javne prevoze mesta. In kar s težavo sem se usedel na sovoznikovo mesto in le nemočno gledal kako lokalni mojster brezglavo izvaja nevarne manevre med pešci, motoristi in ostalimi pleh zvermi na cesti. Nujna je bila vrnitev v hostel, saj sem imel popoldan dogovorjen sestanek z lokalno firmo glede posla v Iranu. Ker je to popotniški blog ne bom preveč razlagal o poslu. A zelo se mi je zdelo zanimivo, da sem ob prihodu na sestanek dobil na mizo krožnik z vilicami in nožem. Na mizo so znosili kupe raznovrstnega sadja, sladkiša in oreščkov. Skozi celoten čas sestanka smo srkali kavo in čaj ter pikali dobrote. Na take sestanke bi se pa lahko navadil. In ko smo že pri orodju; mimogrede, Iranci redkokdaj pri obedih uporabljajo nož. V restavracija dobiš le vilice in žlico. Včasih zna biti malo nerodno z žlico rezat meso…

Med tem se je ekipa odpravila proti severu. Teheran je pozicioniran tik pod hribi, ki na severu mogočno stojijo nad njim in povzročajo bolj obilne padavine nad mestom, konstantno dobavo svežega zraka, pitne vode, v zimskem času pa bojda čudovita smučišča visoko nad 3.000 metri. Še sedaj je v hribih moč videti precej snega. Tretja ekipa je bolj zimske sorte, in ne tako kot jaz le zaljubljeno usmerjen v sipine. Pred potovanjem po puščavi so si zgleda zaželeli še kratkega obiska smučišča in tunkanja nogic v sneg. Vse uredu in prav, le ključe od sobe sem pozabil v avtu. Avto je v tem času postal moj dom zato mi je kar samoumevno najbolj pomembne stvari pospravit v predal med voznika in sovoznika. OUCH!

Na srečo je tale hipijevski hostel tako zelo močno hipurski, da so ključi vseh sob identični, tako mi je prijazen afganistanec dal ključ sosednje sobe. Sicer vesel enostavne rešitve me je kar stisnilo pri srcu, ko sem pomislil kaj vse puščam v »varno« zaklenjeni sobi med tem ko me ni. O joj.

Na sestanek sva se z Adelom namesto peš odpravila kar z mestnim avtobusom. Super, še ena izkušnja uporabe javnega prevoza. Mogoče bom sedaj lažje razumel nasilno in daleč najbolj superiorno obnašanje avtobusov po ulicah iranskih mest. Peljala sva se le dve postaji, zato sva ostala kar pri sprednjih vratih in tako sem od pobližje spoznal skrivnosti izkušenih poklicnih voznikov.

V dveh postajah sem se naučil slednjih točk:

1. To je službeno vozilo zato ti je lahko zanj vseeno.
2. Če odtrgaš ročici za smernike in brisalce jih ne moreš več prižgati, hkrati imaš tudi manj dela.
3. Če si absolutno superioren delo postane hitro monotono in dolgočasno. Takrat postane tvoj telefon najboljši prijatelj in si zasluži več pozornosti kot udeleženci v prometu.
4. Če si le nemočni potnik na avtobusu se močno oprijemi za to namenjenih držal in drži pesti da bo vse OK.

Naslednji dan je v planu dopoldanski sestanek z glavnimi kupci, po sestanku pa smo se dogovorili, da gremo skupaj do prvih sipin (prav tja, kjer smo nekako zaključili našo Iransku turo s prejšnjo ekipo – puščava Maranjab). Seveda se mi stalno kolca po vožnji po sipinah, nova ekipa pa bo vesela nekaj nasvetov vožnje po puščavi.

Zvečer je bil tako na bolj na izi. Šiša, večerja, še zadnje pranje cunj ipd.

Zjutraj smo odpičili vrhunski sestanek. Držimo pesti, da rezultira v prvem projektu in pa povratku v Iran že letos. Iran mi je res prirasel k srcu, zato se veselim potencialnega posla.

Po sestanku smo šli na hitro kavo in se dogovorili o dejtaljih glede poteka dneva. Lokalni partner se nam pridruži na izletu, in sicer z lastnim avtom. Tako naslednji dan jaz z njim odpeketam nazaj v Teheran, ostali pa peljejo Toyotkico še en krog po Iranu pred povratkom domov.

No ja, tu so se porodile tudi ideje, da pustimo Kračko kar v Iranu. Vsaj do nadaljnjega. Zaradi posebnega dovoljenja Carnet de passage je potrebno avto odpeljati iz države najkasneje v enem letu. A stvar je še malo bolj zakomplicirana. Oseba, ki avto uvozi (je zapisana na karnetu kot voznik) mora avto tudi odpeljat iz države, kar lahko pomeni velike nevšečnosti ob poskusu povratka vozila brez mene. In ker je Iran fajn, ekipa pa nima neomejeno časa je na plano padla ideja, da pustimo avto čez poletje kar v Iranu, med tem skušamo speljat posel, jeseni pa se vrnem v Iran in naredim kratek trip do doma. Ha, seveda še enkrat, na hitro, tko čisto malo skočim v sipine na kakšen krog J

Končne odločitve tu še nismo sprejeli. Gremo s tokom, pravi zadnja ekipa. Po kavici je šel naš partner po nakupih za večerjo, mi pa smo skočili na sever Teherana na kosilo in srečanje z Celjanom, ki zaradi posla večino svojega časa preživi v Iranu.

In res, tale zadnja ekipa gre čisto s tokom, prav malo penzionersko (mogoče ima res kaj opraviti s povprečno starostjo ekipe?). Če bi bil 3 tedne z njimi na potovanju bi se mi verjetno zmešalo. Prav gotovo bi po treh tednih poti prišli ravno do Istanbula. Namesto ob dveh popoldan smo mesto zapustili uro in pol kasneje. Potem pa še tankat, šoping za vodo, … In ker se nam je res že mudilo je zamujal še Adel. Sem že parkrat napisal in nič kolikokrat rekel; kamp je treba najdt podnev. In jasno je kot beli dan, da se ponoči ne vozi po sipinah. Vsaj ne pri zdravi pameti.

Na koncu smo se dogovorili, da se dobimo v zadnji vasi pred makadamsko potjo v sipine. Tam sem lahko nakupil še manjkajočo robo, ostali pa so imeli čas si ogledati prav luštno in čist nič turistično mošejo. Ne vem kaj mi je bilo, da sem šel v vasi še vprašat za sim kartico za zadnjo ekipo.

Pred kratkim so oblasti uvedle še neke nove ukrepe kjer komplicirajo s prodajo sim kartic turistom, tako v Teheranu v 20 trgovinah nisem našel simke. Zanimivo v Tabrizu nisem imel težav, prav tako tu v tej vasi to ni problem. Zgleda novica o komplikacijah še ni prišla do njih J. A vseeno, kupiti sim je tukaj cela procedura, si predstavljam da bistveno bolj zakomplicirano kot nakup orožja v Ameriki. Preden dobiš sim je potrebno izpolniti hud obrazec – valjda v Farsiju, pustiti prstne odtise in oddati scan potnega lista (viza stran + prvi dve strani). Stvar pa se še malo bolj zakomplicira na vasi, saj ta ki prodaja sim kartice nima scannerja, niti naprave za pobiranje prstnih odtisov, tako se za tem ko dobiš sim moraš odpravit še na drug del vasi na preostanek procedure. PFFUUU.

Ko smo bili naposled le nared smo spotoma kupili še oglje in se pospešeno odpravili proti sipinam. Tokrat smo tudi prvič plačali vstopnino. Iranske face so na najbolj pogosto prevoženi poti do sipin postavili barako in kasirajo vstopnino. A če greš iz katere koli druge smeri po katerem koli drugem makadamu je brezplačno. Neverjetno. Kljub vsemu je to najhitrejša in najlepša pot in Adel se je odločil da bo šel z svojim avtom čisto do karavanseraja, tako je to najprimernejša pot. No, vsake kvatre je lepo tudi dat kaj v pušco za lokalce. Navsezadnje so se potrudili in verjetno s pomočjo teh prispevkov do karavanseraja privlekli veliko prikolico s prvo pomočjo, v bližini je visok telefonski oddajnik, itd. itd.

S Kračko smo drveli bistveno hitreje kot kolega z nekim malim Renaultom. Razliko smo pokurili na prvih sipinah, ki so se nam ponudile ob poti. Prav vesel sem, da mi nemiren duh in brezmejen apetit po sipinah vleče konstantno naprej v pesek. Tokrat smo imeli neverjetno srečo, ob vožnji proti sipinam nam je uspelo pot presekati šakalu. Vsakič znova me navduši na videz tako prazna a v realnosti še kako živa puščava.

Ravno do mraka smo prigurali do Karavanseraja. In prav v trenutku ko se je parkiral Adel in premetal svoje stvari v Kračko je potegnil brutalni veter. Nad glave so se zgrnili črni oblaki in pesek je nosilo v vse smeri. A ne me zajebavat, da čist vsakič ko pridem v to puščavo pada dež!?!?!?! Še na ljubljanskem barju ga je manj. Trikrat tu in trikrat dež, to ne more biti več naključje. Slabe volje od vremena in živčen od seštevka vseh dnevnih zamud do točke, ko smo prišli le kakih 20 minut prepozno sem vseeno odpeljal na pisto. Od tu pa do sipin je le dobre dva kilometra ravne piste in za konec še kakih 100 metrov podrastja. Končna destinacija mi je bila znana in lahko bi sledil svojim točkam v garminu. Nazadnje ko smo bili tu smo pustili veliko za ogenj pripravljenega lesa. Točno vem za katero sipino.

Nisem naredil 500 metrov, ko se je okrog nas razbesnela puščavska nevihta. Sicer brez dežja, a gostota peska v zraku je naredila okrog nas popolno temo, še luči so izgubile svojo funkcijo. Pesek je raznašalo okrog z neverjetno hitrostjo in v trenutku nisem videl več piste in izgubil občutek za smer. Vsem je bilo kristalno jasno, da v takih pogojih nimamo kaj delat v sipinah. Do njih niti ne moremo prit.

Počasi smo obrnili in se po polžje peljali nazaj do karavanseraja. Tam smo se dogovorili za najem sobe. Karavanseraji so bili več kot očitno grajeni za take pogoje, tako je v atriju stavbe kar lepo zavetje. Vsaka soba pa ima pred vrati nekaj strehe. Še preden smo se raztovorili je veter na srečo pojenjal in padlo je le nekaj kapelj. Veter je s seboj odnesel tudi oblake. Sama sreča. A bilo je prepozno, da bi se ponovno odpravili v sipine. Zunaj je bila že trda noč.

Hudo lačni smo si privoščili še en super gurmanski večer v puščavi. Najprej noro sladka lubenica, potem flaša domačega vinca. Seveda na prazen želodec. Da ne bi šla v nič. In za konec še serija djudjee kebabov in nekaj pečenih bučk. Mljask mljask.

Kljub pogrešanju sipin ta večer smo pozno v noč stremeli v milijone zvezd in uživali neverjetno tišino katero človek lahko okusi le v tako mirnih kotičkih našega lepega planeta.