ONE LIFE, LIVE IT!
Zjutraj sem tako na hitro napakiral za
dnevni hajk in na poti proti postaji kupil sendvič in se ustavil na zajtrku. Busi
vozijo na 20 minut, tako da sem si vzel sprehod precej umirjeno. Izjemoma sem
brez večjih težav našel pravi bus. Na busu sem tudi tokrat srečal nekaj
gringotov, ki so šli v isto smer. Med njimi je bil tudi Max, ravnatelj srednje
šole na jugu Francije. Tudi on je bil namenjen v park, tako da sva se odločila
da skupaj narediva en manjši hajk. Na vhodu v park sva se ustavila na kavi in
si ogledala zemljevid parka. Zemljevida se ne da kupit (ubup!!) zato sva ga le
fotknila in naredila načrt hajka. V tem delu parka je nekaj označenih poti (nekaj
smerokazov in nekaj markiranih skal na poti). Ker je vhod v park na cca 3800
metrih sva se odločila narediti del zelene poti, ki vodi na 4100 metrov (po
besedah vodiča gor in dol max uro in pol) ter pa rdečo pot, ki vodi bolj po
ravnini in traja cca tri ure in pol. Pot se je začela ob jezeru, za njim pa sta
se rdeča in zelena pot razšli vsaka po svoje. Najprej sva popolnoma zgrešila
zeleno in hodila po rdeči. Ko sva bila očitno predaleč sva obrnila in
nadaljevala z iskanjem zelene poti. Le s težavo sva našla en zelen smerokaz.
Nadaljevala sva pot v njegovi smeri in vneto debatirala o tem in onem.
Smerokazi so izginili, ostal je le še hrib
pred najinimi očmi. Z veliko motivacije in željo po avanturi in doseganju
lastnega rekorda v nadmorski višini sva se odločila za direkten napad na hrib z
upanjem da med potjo naletiva na najino »zeleno« markirano pot. Direkten vzpon
na 4.000 metrih v kavbojkah je res edinstven J Ker je
zrak precej redek je človek zadihan z vsakim korakom. Ker pa sva navalila na
vrh ko mutava na kremšnite sva bila še toliko bolj zadihana. Kamnit vrh nama je
žal preprečil vzpon zadnjih 50m višincev. Vseeno sva bila z 4.100 zadovoljna J. Na vrhu
sva tako naredila nekaj lepih fotkic, pomalcala in se odločila za sestop po
zadnji strani. Na začetku je zgledalo kot, da je uhojena potka, katera je bila
kmalu le še iluzija. Začel se je spust čez kamenje, mini prepade in neprehoden
gozdiček. Ure so se seštevale (vrh sva dosegla po slabih dveh urah), midva pa
se borila z spuščanjem iz hriba. Iz koraka v korak sva bolj bredla med prepade
in neprehodne predele in vedno bolj sva se počutila izgubljeno.
Slika zemljevida je bila popolnoma
neuporabna, saj je bila zastarela in nenatančna. Iz sosednjih hribov se nama je
počasi začela približevati megla, kljub dobremu razgledu pa znakov poti ali smerokazov
ni bilo na vidnem polju. Po slabih petih urah sva se le spustila do ravnine
kjer je bilo nekaj jezer. Tam sva našla tudi manjšo in staro potko, ki naju je
skozi gozd pripeljala do rdečih smerokazev. Noro utrujena, vendar vesela, da
sva našla utrjeno pot sva se vrnila do vhoda v park. Še preden pa sva se usedla
na klopco pa sva zagledala avtobus, ki je drvel proti Cuenci. Še zadnja doza
adrenalina je pognala kri po telesu tako sva z tekom zadnjih sto metrov »hajka«
le za las ujela avtobus. Noro vesela in v šoku nad avanturo, ki se je zgodila
sva se tako vrnila v Cuenco in upala, da se bodo prihodnji dan noge še držale
telesa.
Ob prihodu
v hostel je tako sledil najprej dolg in topel tuš nato pa še obilno
kosilo v sosednjem bifeju. Riž, solatka, piščanec – 2 dolarja J ravno, ko
sem se najedel pa se je mimo pripeljal Pablo. Skupaj sva šla kupit karto za
nočni avtobus in se dogovorila da pride ob pol polnoči pome. Preostanek večera
sem tako rehabilitiral na hostelskem kauču in debatiral z kolegi popotniki.
Nočni bus po pan-ameriški »avtocesti« je
bil precej ubupen J vsi sedeži so bili zasedeni, lukenj na tej
cesti je neskončno, busar pa je vozil s polnim gasom kot da naslednji dan ne
obstaja. Kljub temu sem uspel odspat nekaj manjših črtic. Okrog šestih naju je
sprevodnik butnil pokonci češ da morava zamenjati avtobus če želiva v Baños. Z malo sreče sva takoj na drugi strani
ceste in 2 minuti kasneje srečala iskani avtobus. Po slabi uri vožnje sva (ob
sedmih zjutraj) prispela v Baños. Ob tako zgodnjih
urah mesto še spi. Le s težavo sva našla kavarno, kjer sva dobila topel zajtrk.
Po zajtrku sva poiskala
rezerviran hotel in končno v ravni pozi in pod kovtrom odbredla kulturni 2 urci.
Po počitku sva naredila manjši
turistični krog po centru. Mesto Baños je majhno, skupaj šteje manj kot 10.000 prebivalcev. Mesto je ena
izmed glavnih turističnih destinacij zaradi številnih aktivnosti, ki jih narava
tu ponuja. Canyoning, rafting, zip-line, bungee, … V neposredni bližini je tudi
nekaj vulkanov. Zaradi močnih rek in dobre ceste, ki vodi v nižine naj bi Baños predstavljal vrata v Amazonski gozd.
Z Guayaquilci (kolegim iz Guayaquila) sva
bila dogovorjena v dopoldanskih urah, vendar sva pozabila prišteti 4 ure
(Equador timing). Ker sva imela časa na pretek sva si pogledala še lokalno
tržnico in se po neskončnemu številu stopnic povzpela na pod bližnji hrib kjer
sva ujela lep razgled.
Za kosilo so končno prišli tudi kolegi,
vendar so pozabili vse moje stvari (ki jih je Grace pripravila zame – zadnji del
prejšnega posta). Mini štalca. Z seboj sem imel le polovico oblačil, nisem imel
adapterja za polnjenje baterij fotiča, tudi tevice so ostale na morju in še
veliko drugih uporabnih stvari J. Jebiga avantura je iz dneva v dan večja.
Ko smo se po kosilu poupdejtali smo
naredili manjši plan aktivnosti za čez vikend. Prva stvar je bila ogled
čudovitega slapu, kakšnih 10 kilometrov vzhodno od mesta. Vseh 7 (Pablo iz
Cuence in guayaquilci Marija, Djanki, Danielita, Cesar in Maisa) se nas je
stisnilo v avto in gas proti slapu. Lušten sprehod, noro lepa in zelena narava
in pa nekaj lepih fotkic.
Zvečer se je skoraj slučajno zgodil en vrhunski
žurček. Noro dobro je, da tu se tu v diskotih vrti veliko latinsko-ameriške
muzike, in ne le pokvarjen štanc in ubupna komerciala J rezultat
tega je, da večina ljudi pleše dobro in da sem dobil prvo lekcijo sambe(?).
Par urc spanja smo si privoščili nato pa
zajtrk in odhod v eno izmed turističnih agencij. Plan je bil sledeč; Najprej
canopy (zip-line) popoldan pa še rafting. Takoj smo se natrpali v dva taksija
in odpeljali v sosednjo sotesko. Ko smo prispeli so nam nadeli pasove in
nataknili čelade potem pa jasna in natančna navodila. Valda v španščini…
kakšnih deset minut navodil mi je bilo prevedeno v: Imej roke ob sebi in uživaj
J. Ulegel sem se na neko platno s štriki, kateri so bili pripeti
nad menoj na zajlo (ležal sem na trebuhu z glavo naprej). Tri, dva, ena in
zmanjkalo je tal, okrog mene noro lep kanjon jaz pa sem leže drvel po zajli med
pečinami kanjona in nad deročo reko. Noro!!! Z pomočjo karabinov in varnostnih
štrikov smo nato hodili visoko nad reko po (skoraj) mostičkih, plezali po
pičini in s povratkom nazaj izvedli še en nor zip-line spust.
Polni adrenalina smo že komaj čakali na
raft. V hotel smo se šli le še preoblečt in po brisače. Na tržnici smo kupili
nekaj sadja, potem pa akcija!
Dogovorjeni smo bili ob pol treh. Tokrat
smo se zamudili le kakšni 5 minut, saj smo morali biti točni. Ko smo prispeli
na dogovorjeno točko smo takoj naleteli na obupno organizacijo. Usedli smo se
na čoln in čakali da pride avtobus. To je trajalo kakšne pol ure. Med čakanjem
nam je razložil, da bomo raftali istočasno z nekim »reality showam«. In res, ko
se je pripeljal kombi je bil napol poln »plastičnih afn« in kamermanov. Ko smo
prisedli smo se še dobre pol ure vozili okrog po mestu in nabirali stvari (še
en raft, pa na en konc mesta po čevle, na drug konc mesta po obleke, čelade…)
naposled smo se končno odpeljali prot štartu.
Po kakšnih 20 minutah vožnje ob reku
navzdol smo prispeli do izhodiščne točke. Tam je bil še en kombi švedskih gringotov,
tako nas je bilo skupaj za 4 rafte. Najprej so nam razdelili obleke nato pa še
čevle. Z malce sreče sem dobil vrhunski neopren (z dolgimi hlačnicami in
rokavi, pa še debelejši od ostalih). Večjih čevljev je pa jasno zmanjkalo. OK,
ni problema, bom bos. Na srečo so se uglasile punce in zahtevale, da mi najdejo
čevlje. Vodiči so res našli še zadnji par največjih čevljev (št. 43-44). Po
nekaj neuspelih poizkusih sem jih lr spravil na morje 46-47 velike tačke J.
Nase smo navlekli še čelade in se opremili
z vesli, potem pa malo fotkanja in pa natančna razlaga kako ukrepat v različnih
situacijah (nazorno so prikazali vse možne načine reševanja sebe in drugih oseb
če kdo pade v vodo oziroma če se prevrne čoln). Nato so nas dali v skupine
kakor smo se prijavili in nas posedli v čolne (na kopnem). Tri skupine so imele
malce večje čolne, naš pa je bil ožji (tist dodatn k smo ga šli še iskat na
poti). Sledil je manjši trening za ogrevanje kjer smo natrenirali vse ukaze in nas
primerno porazdelili v raftu. Jaz in Pablo sva bila spredaj, jaz sem bil desni
vodja, Pablo pa levi. Najina naloga je bila da veslava usklajeno in glasno
dajeva tempo ostalim članom (one, two, one, two, … ). Ker imava tako jaz kot
Pablo očala nama je dal vodič iz našega čolna vezalke da sva privezala očala,
da jih nebi odnesel kakšen val. Za moment se mi je zazdelo, da malce
pretiravajo… Ko smo bili natrenirani smo odnesli čoln v vodo in počakali še
ostale ekipe da se spravijo na vodo. Za varnost je ob nami veslal še kajakaš za
ročkami spredaj in zadaj. Preden smo odrinili je Mary zagrabila precejšna
panika in le s težavo smo jo prepričali, da je vožnja prijetna in nenevarna.
Rjava in po večjem delu precej deroča reka
je bila na začetku super zabavna. Nekdo iz sosednjega čolna je sicer kmalu
padel v vodo vendar so ga hitro potegnili nazaj na čoln. Ob vsakem mirnem delu
smo zamenjali vrstni red, tako da je bil vsak čoln nekaj časa prvi, nekaj časa
zadnji in nekaj časa nekje vmes. Ker sem bil čisto spredaj sem v večjih brzicah
spil kar nekaj vode saj me je zalivalo čez glavo. Očitno le ni bilo napak, da
sem si privezal očala J Vožnja je bila d'best, veliko smeha,
uživanja v lepih razgledih in premetavanje med brzicami. v enem momentu so bile
brzice tako velike da me je skoraj odvrglo v vodo, le v zadnjem momentu sem se
ujel za štrik in obdržal na raftu.
Deroča reka, ki si utira pot med
razgibanimi Andi je blatna in precej velika. Le kakšnih 40 kilometrov nižje se
Andi končajo, od tam naprej pa se začenja Amazonski deževni pragozd. Divjina
okrog nas je bila tako zares čudovito zelena in gosto poraščena.
Kljub nabiranju oblakov nad nami so se
vodiči odločili da nadaljujemo pot. Zadnja četrtina je bila precej deroča in
razgibana. Kljub pogostemu zalivanju, velikim kamenjem in močnim brzicam smo
veslali precej suvereno. Vse dokler nismo ob precejšni brzini z levim delom
rafta podrsali po skali, precejšen spust na desni pa je zajel raft in ga obrnil
na glavo. Kar naenkrat je bilo vse okrog mene rjavo, v trenutku sem najprej
pomislil kje so skale in površje. Brzice in rešilni jopič sta me hitro odnesla
na površje. Še vedno sem imel v roki veslo zato sem se postavil v naučen
položaj. Na hrbet, noge naprej in veslo na telo. Pogledam okrog sebe in začnem
z iskanjem rešitve iz vode. Brzice so bile nore zato me je voda stalno zalivala
čez glavo in premetavala med skalami. Pred seboj sem videl le Pablota, ki ga je
deroča voda nesla z glavo naprej in pa Mary kako jo nemočno vodi tok čez
brzice.
Po kvalitetnem premetavanju se je blizu
mene le znašel kajak za katerega se je Pablo zagrabil spredaj, jaz pa sem ga
ujel zadaj. Z spodnjim delom telesa sem nekajkrat zadel skale, nakar se je pred
nami znašla ogromna skala, ki je štrlela iz vode. Kajak se je komaj odmotal po
levi strani ob skali, mene pa je tok nabil direktno nanjo in me odtrgal stran
od kajaka. Ker je bila skala izjemno gladka nisem imel možnosti splezati nanjo
oziroma se jo oprijeti, zato me je tok odnesel naprej. Kočno so se brzice
malenkost umirile zato sem odplaval po toku naprej in ponovno zagrabil kajak.
Končno sem zajel zrak brez vode in se ozrl okrog sebe. Nedaleč stran sem
zagledal Mary kako jo še naprej nosi voda.
Od vseh se je to moralo zgoditi ravno nam
oziroma njej, ki jo je bilo na smrt strah že sam sestop na čoln. Hitro sem
spustil čoln in zaplaval proti njej. Zagrabil sem jo za rešilni jopič in z njo
odbrcal proti bregu. Brežina je bila kamnita zato sem se z eno roko zagrabil za
skalo, za drugo pa stisnil Mary na rob. Najprej sva skupaj dobro zadihala nato
pa se vsa izmučena potegnila na suho. Nedaleč naprej je že čakala ena ekipa s
čolnom in pa Pablo. Ko smo se naložili na čoln smo odveslali še na drug breg in
pobrali Cesarja. Tako nas je bilo na raftu 12 (prej smo bili po 7 na raft). Z
nadaljnjimi brzicami smo tako na polno zajemalo vodo in se le komaj držali nad
vodo. Dva ovinka naprej smo našli naš raft, katerega je vodič obrnil okrog in
pobral še dve naši punci (Danielito in Maiso). Djankija pa je kmalu za padcem v
vodo pobral drug raft.
Ko smo priveslali do našega rafta smo se
presedli nazaj. Isto časno pa je začelo še močno deževati. Na srečo se ni nihče
močneje poškodoval, zato smo nadaljevali raftanje še kakšnih 15 minut do prvega
možnega sestopa. V nalivu smo nato naložili čolne na prikolice in se v kombijih
preoblekli v suha oblačila. Sledila je še kratka pavza v kavarni na poti nazaj,
kjer smo se podkrepčali z kakavom in sendvičem, nato pa odhod v hostel pod
topel tuš in relaxiranjem po za nekatere precej travmatični izkušnji.
Zvečer sem precej po naključju srečal Maxa
(un francoz k sva se skup zgublala prejšn dan po nacionalnem parku). Skupaj smo
šli na večerjo potem pa več kot zaslužen spanec.
Danes je Nedelja, čas za pakiranje, poslavljanje
in pripravo za nove avanture. Guayaquilci odhajajo domov, zato jim bom predal
računalnik, blog se tu ustavlja za dober teden. Plan je, da grem na nočni
avtobus v amazonski deževni gozd kjer nočem imeti računalnika. Od tam grem v
glavno mesto Quito, potem pa z nekaj postanki proti Guayaquilu in pa domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar