ZDA (2. del)
Spektakularno! Avtobus je ustavil na ulici
kamor sem bil namenjen. Wifi na avtobusu je bil nepričakovan luksuz, ki mi je
omogočil poceni komunikacijo z Karlom. Karl je Norvežan, ki že 6 let živi
luksuzno življenje v New Yorku. Spoznal sem ga preko spletne strani Couchsurfing, gostil me je namreč že ob mojem prvem obisku v ZDA leta 2009. Ko sem se odločil za
postanek na Manhattnu sva se hitro dogovorila za novo rundo surfanja.
Tako sem ob prihodu v NY odšel najprej do
Karla. Glede na soboto v New Yorku je bil večer precej miren. Večerja v
francoski restavraciji, tona koktejlčkov in debat od geopolitike, potovanj pa
tja do manageranja portfolijev Norveške nacionalne banke J
V nedeljo sem ustal zgodaj v želji da kar
se da najbolj izkoristim dva dneva V New Yorku. Začel sem z dolgim sprehodom po
zadnji mestni senzaciji – The High Line Park. Park je nastal na železnici, ki
je bila zgrajena v 30' letih prejšnjega stoletja z namenom dostavljanja hrane,
surovin in odvažanja gotovih izdelkov iz tovarn na Manhattnu. Železnica je
postavljena kakšnih 7 metrov nad tlemi. Zaradi zapiranja tovarn na Manhattnu je
železnica več let propadala, dokler se niso odločili za odličen preobrat in
spremenili železniške tire in infrastrukturo v one-of-a-kind park.
Po parku sem se sprehodil od začetka
na 34. ulici pa vse do 12. ulice.
Na koncu parka sem kmalu našel čudovit trg kjer sem si privoščil zajtrk in kavo.
Za zajtrkom je sledilo sproščeno posedanje na trgu in opazovanjem mestnega
vrveža in ponovno zavedanje edinstvenosti Manhattna. Kljub prvi razočaranosti
nad Ameriko se je energije povrnila vame. New York ostaja v mojem srcu in
definitivno predstavlja popolnoma drug obraz Amerike. Mednarodnost, visoka
kvaliteta življenja, priložnosti, pozitivna energija …
Ob dvanajsti uri sem bil dogovorjen pri
Karlu, saj je takrat prišel tudi drug Couchsurfer. Skupaj smo nato odšli na
gurmansko-fotografski »ekšpidit« v Brooklyn. Karl je namreč odličen fotograf zato
sem z polnim navdušenjem črpal njegove fotografske nasvete in lekcije. Brooklyn
na več krajih ponuja odličen razgled na Manhattenske nebotičnike. Cilj
ekšpidita je bila Smorgasburg tržnica. Veliko stojnic z hrano iz različnih krajev
sveta. Kako dobro uro smo se sprehajali po tržnici in ugotavljali katere
stojnice bodo polnile naše želodčke. Glede na to da sem bil turist v Ameriki
sem se odločil za ameriške jedi; Hotdog z arašidi in nevemšekajvse, Mini hamburger
z paradižnikovo omako, sendvič z prekajeno govedino na žaru in čilijem ter
domačo limando z javorjevim sirupom.
Le nekaj minut pred sončnim zahodom smo prihiteli na streho stavbe, kjer domuje Karl. Terasa ponuja neverjetno lep razgled na Hudson reko, New Jearsey, Lower in Upper Manhattan. Sledilo je nemalo fotografiranja ter preizkušanja vrhunskih objektivov.
Zadnji dan sem preživel skupaj z Brentom,
drugim couchsurferjem. Odločila sva se za šprotno-turistični dan v New Yorku. Na
Križišču šeste avenije in 33. ulice sva zagrabila zajtrk in se sprehodila čez High
Line Park. Na koncu parka sva kupila dnevno vozovnico za Citi Bike (podobna
scena kot v Ljubljani – po mestu so razposajene postaje kjer lahko parkiraš
oziroma si izposodiš kolo). Kolo imaš lahko največ 30 minut – dodatne minute z
doplačilom. Tak sistem sposojanja koles je največji prav v New Yorku kljub temu
da ga stalno širijo in še ne pokriva celotnega mesta.
Ogled mesta s pomočjo kolesa je bila
vrhunska odločitev. Bil je lep sončen in topel dan, kolesarskih stez je v mestu
veliko, taxisti in policisti pa so do kolesarjev precej uvidevni J. Dopoldan
sva tako prekolesarila četrti Little Italy, China town, Financial district,
SOHO, NOHO, in ostale v spodnjem delu Manhtattna. Prekolesarila sva tudi veliko
parkov, med postajami pa sva si ogledala tudi NYU (bojda ena izmed boljših
univerz za umetnost v ZDA), WTC, WTC memorial, Wall Street … Med slikanjem
Washingtonovega kipa pri mestni hiši pa kar na enkrat za hrbtom zaslišim
slovenske besede (naj spomnim na pripetljaj ko sem leta 2009 na tekmi ameriškega
nogometa v New Jerseyu srečal Matica Osolnikarja ter nekaj dni kasneje, ko se
je pozno zvečer (v temi) iz sosednjega pograda v hostlu uglasila znanka z sestavom: »PAJK, AS TO TI?«).
Takoj sem se odločil presenetiti drage
sodržavljane zato sem se jim v slovenskem jeziku ponudil da vse skupaj slikam
ob kipu strica Washingtona (teta se je ravno ozirala za žrtvijo, da z njenim
fotoaparatom slika ekipo). Vse presenečene sem najprej slikal pred kipom, nato
pa so mi pojasnili, da so se dogovorili med seboj da če srečajo koga ki jih v
New Yorku nagovori po slovensko odpeljejo na pijačo. Strici so se kar skeširali
ko so pritisnili za pivo v Irish Pubu na Wall Streetu J
Kakorkoli, srečanje je bilo nadvse prijeto, vseeno pa smo po prvem pivu
poslovili, saj je bil to moj zadnji dan v mestu. Usedla sva se na bicikle in švignila
mimo gostega prometa v Central Park. Največji park v mestu je odličen za
športanje, sprostitev in fotografijo J. Žal sva tja prispela že v temi, v parku
pa (še) ni kolesarskih postaj, zato sva v slabi uri uživala v umetni naravi in
nočnem fotografiranju.
Pozna ura je narekovala čas za zadnjo večerjo
v predelu Hells kitchen (ta predel je bil še nedavno zelo nepriljubljen,
nevaren in poseljen z delavskim razredom. Nekoč je nek novinar v lokalnem
časopisu opisal ta predel kot pekel (hell), drug novinar pa je na članek odgovoril
češ da je še slabše, in ga opisal z kuhinjo pekla (Hells kitchen). Očitno je
bilo to ime ustrezno, da se je obdržalo do danes). Danes je to lep in živahen
predel poln restavracij z hrano iz celega sveta. Tam smo se z Karlom dobili v
Tajski restavraciji, nato pa skupaj oddrveli mimo znamenitega Time Squera domov.
(Time Square pri do pravega izraza zaradi neskončno svetlobnih napisov šele v
temi).
Budilka zvoni že ob petih. Hitro vržem
stvari v Rukzak, namenim nekaj minut za higijeno, na ulici zagrabim zajtrk in
spustim v podzemlje mesta. Na podzemno, kaj pa drugega J. Kot
klasičen turist se postavim pred napačne tire in za las zamudim metro proti letališču.
Kaj kmalu mi je bilo žal optimiziranja ure za dodatne minute spanca. (V glavi
se mi je že začel odvijati scenarij kako zamudim letalo za Ekvador). Po dobrih
10 minutah je le prišel nov metro, ki me je odpeljal proti letališču. Očitno je
bilo to jutro zasoljeno z nekakšnim dramatičnim priokusom, saj sem kmalu za tem
ugotovil, da imam le račun ter elektronsko vozovnico in na nobenem izmed njiju
ne piše terminal. FAAAK! Itak igram na zadnje minute, zamudim prvi metro, zdj
pa še to! Ha, dolg gobc in pouhn ruzak sreče sta takoj ugotovila da gospodična
na desni dela na letališču. Takoj ko je vlak ustavil sva že drvela proti
drugemu vlaku proti JFK letališču in njegovim številnim terminalom. Hvala bogu,
prvi terminal je bil pravi, vrsta pa je bila minimalna tako da sem naredil check-in
15 minut pred zaključkom (en metro al pa vlak kasneje pa bi bil pečen J).
Drug obisk New Yorka je bil s tem za mano.
Pred menoj pa odprte oči v Ecuador!! Prvič v Južni Ameriki, prvič pod ekvatorjem
in kdo ve kaj drugo bo še vse prvič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar