Torek je bil malo bolj na izi. Začel se je
s prebavnimi motnjami kot prva stvar ta dan. Takoj sem pobasal eno šeflo tablet
(eno tabletko za diarejo iz Maroka, pa Linex iz Slovenije, pa še eno Ekvadorsko
za počez). Tako zelo sem bil prepričan v koktejlček, da sem se na hitro
spakiral in odšel proti avtobusni postaji. Med potjo sem našel poiskal zajtrk
in pa nekaj za po poti. Jogurti so tukaj eden izmed top možnih zajtrkov. Za tem
ko si izbereš okus ti ga namiksajo kar na mestu (zmiksajo izbrano sadje, sladkor
in pa (strjeno mleko?)). Vrhunsko!! Na avtobusni postaji sem bil klasičen
Gringo (Gringo je ekvadorsko »ljubkovalno« ime za belega turista).Z vsemi 20
španskimi besedami sem poskušal razložit kam grem in ugotoviti kje se da kupit
karto in kateri bus je pravi. Končno se usedem na avtobus in takoj pričnem
kramljati z gringotom na sosednjem sedežu. Kaj kmalu mi razloži da to ni čisto
pravi avtobus katerega sem jaz želel J še ravno v času sem skočil iz avtobusa in
nadaljeval z iskanjem in komaj ujel pravega.
Tudi na tem busu sem srečal nekaj turistk,
ki so bile namenjene v Ingapirco. Ingapirca je največje arheološko najdišče v
Ekvadorju. Mesto je poimenovano po templju in palači Inkov. Inki so se na to
področje naselili šele v 15. stoletju. Najprej so na tem mestu živeli Cañari. Mesto je bilo najprej pomembno vojaško
oporišče. Ko so se Inki širili na področje Ekvadorja sprva niso uspeli osvojiti
mesta. Vstop v mesto so dosegli le z poroko s priceso Cañarjev. S tem so
pričeli z harmonijo, kjer sta obe kulturi živeli skupaj, vsaka z svojo
avtonomijo. Ingapirca ima ostanke astrološkega observatorija, templja soncu ter
luni ter ostanek hiš ter drugih stavb z arhitekturnimi značilnosti tako Cañarjev kot Inkov.
Po dobri uri ogleda smo naredili še manjši
krog po bližnjem griču, nato pa skočili nazaj na bus proti Cuenci. Popoldan sem
obiskal še druge ruševine Cañarjev v mestu, večer pa namenil pisanju bloga
(klasična zamuda J) in pa debatam z
drugimi popotniki.
Sreda je bila perfektna za obisk toplic. V
sosednji vasi so Španci ob osvajanju teh krajev odkrili tople vrelce. Sedaj je
tam več različnih toplic. Dopoldan sem najprej naredil en daljši sprehod čez
center mesta in si privoščil zajtrk. Nato sem se odpravil na določeno avtobusno
postajo (po navodilih receptorja v hostlu). Nekaj časa sem čakal avtobus
številka sto… in kar ni ga bilo… nato sem se odločil vprašat vsakega busarja ki
pride mimo, če gre slučajno proti toplicam.. Nihče ni šel… ko sem že 10.
ponovil isto vprašanje sem že čutil napredek moje Spanščine, vendar tudi to ni
pomagalo. Nakar se je le en od naključnih potnikov spomnil in mi pojasnil da
sploh nisem na pravi postaji J Po krajši šetnji sem le prispel do druge
postaje, kjer je že prvi bus peljal v mojo smer.
Razen tega da Busarji ne govorijo drugega
kot špansko, in da nimajo težke želje pomagat zgubljenim turistom, ki ne znajo
špansk je sistem kr uredu. Cena lokalnih busov je 25 centov, peljejo zelo
pogosto in so posejani po celem mestu. Po želji potnikov pa ustavljajo tudi
izven avtobusnih postaj. Anyway, če preskočim še en manjši busno-logistični incident
sem po dobre pol ure le prispel v željeno vas in se takoj odmajal proti
toplicam. M I L I N A ! vroči bazenčki v jamah, blatne kopeli, turške savne, …
Vrhunsko popoldne z izjemno mero relaksacije. Tako sem bil sproščen, da sem
uspel celo izvesti prvi manjši pogovor v španščini. Sicer z dvema petletnikoma,
ampak tudi to šteje J
Z povratkom v mesto sem na hitro našel
kosilo nato pa sem se odpravil na sosednji hrib, na čudovito razgledno točko –
Turi. Na vrhu je manjša cerkev in pa adventure park. Po nekaj slikah mesta sem
se takoj zadebatiral z nekaj lokalci, ki so me po fotkanju povabili v park. Manjši
zip-line, gugalnice in podobna igrala so nas zaposlila za dobro uro, vse dokler
ni bila že čista tema. Na hitro sem naredil še nekaj nočnih fotkic in se z
taksijem odpravil v Hostel. Ko sem prispel v hostel in se pogledal v špegu pa
kap! Spet me je opeklo k raka! Še ene dve runde pa bom rjav k navadn Ekvadorc J
Plan za naslednji dan je bil dorečen že
dolgo v naprej. Zjutraj si pogledam nacionalni park, od tam pa se odpeljem z
busam nazaj v Guayaquil. Tam operem cunje, nabašem še ostalo opremo, ki sem jo
pustil pri Grace, v petek zjutraj pa se vsi skupaj odpravimo v mesto Baños.
Tik preden zaspim pa
zazvoni telefon; Grace pravi, da ima preveč dela in da ne more zraven, ter da
je nekaj logističnih težav zato je najbolje, da vzamem nočni bus (iz četrtka na
petek) proti Bañosu, kjer se
bom dobil z ostalimi (dogovorim se tudi da mi pripeljejo preostalo robo).
Sprememba plana torej: Jutri celodneven trip v nacionalni park, zvečer pa se
dobim z Pablotom (kolegom od Grace in Maise), ki gre prav tako z nami v Baños.
 |
| Ekstrakt ekvadorske kave (levo). Vrhunski kufe!! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar