Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

torek, 02. april 2019

Dasht-e Kavir

(objava st. 4)
Ps. Objavljam preko telefona zato se opravicujem za napake in oblikovne zmotke.


Ponastavili smo GPS in pognali Yotkico proti jugu. Super razgledi so nas pristili v kar nekaj postankov na 4 ure dolgi vožnji. Prvi resen postanek pa smo naredili pri podzemnem bazenu. Precej priljubljena točka domačinov kamor se v vročih poletnih mesecih hodijo kopat. Trenutno je služi bolj za obisk na dolgi poti čez puščavo Kavir in pa super piknik točka. Temperature tu so se sicer gibale med 20 in 25 stopinj. Voda pa  ni imela bistveno manj. Lušten sprehod in popestritev dneva.




Sledilo je še pol ure vožnje do večjega zaselka. Kosilo, nakup zalog in pa poln tank je bilo vse kar smo še potrebovali za sprehod v puščavo. Tam smo zavili levo do še zadnje vasi Farahzad pred istoimensko puščavo. V tej vasi smo zagledali overland popotniški mini kamion Iveco Daily. Naša družabnost nas ni rabila pahnit precej daleč, da smo se zapeljali do njih in jih pozdravili. Mlada nemška družina z dvemi otroci iz Berlina. Prvič na poti v pesek. Drugače pa na pol leta dolgem potovanju po Aziji. Hitro smo se dogovorili, da se zapeljemo skupaj v peskovnik za večje otroke. Vožnja v puščavi je vedno bolj varna in zabavna z dvemi ali več vozili. Na prvem mestu seveda zaradi varnosti, drugo pa je pomoč pri odkopanaju. Vedno je lažje če te drugo vozilo potegne ko obstaneš, kot pa da se moraš s pomočjo lastne sile in opreme izkopat (lopatanje ipd.). Zaradi vedenja, da nisi sam si tudi lažje bolj pogumen in preizkušaš zmogljivosti vozila.  

Takoj za vasjo se pričnejo simpatične sipine in še pred prvim vkopom smo spustili gume potem pa gas. Iveco je bil sicer precej preveč naložen kar je pomenilo veliko vleke, in tu je Yotkica opravila več kot odlično nalogo. Brez večjih težav je s pomočjo vitla na Ivecotu vlekla skoraj 6 tonsko zverino iz objema peska. Noro zabavno je vonžnja po puščavi (saj vem, da sem to že stokrat napisal. Ampak je res :) ). Po kakšni uri ali dveh ukopov, testiranj in igranja smo našli perfektni spot za kampiranje.




Z vso tonažo, ki jo Martin vozi s seboj je med prtljago tudi motorka, ki je zapredla v s seboj pripeljane hlode in poskrbela za pravljično kampiranje. Med njegovo robo ni manjkal niti ogromen hladilnik, kjer sta se skrivala piščanca, in še kup drugega luksuza vozi s seboj. Z veseljem smo ga pokoristili tudi mi. Le kdo bi rekel ne pečenemu piščancu med sipinami? Preživeli smo še en noro lep večer ob popotniških debatah in tabornem ognju. Hvala življenje. Hvala Iran!

Zloglasni sončni vzhod se nam je spet izmuznil. Nihče ni nastavil budilke in noč je bila predolga. Verjetno je bilo zjutraj oblačno. Verjetno res ja. Precej visoke temperature že zgodaj zjturaj so me spomnile na prvo stvar, ki sem jo pozabil doma. Kratke hlače. Težko sem si predstavljal, da mi bo vroče, ko pa sta bili ob odhodu doma le slabi 2 stopinji. Nisem pomisli dvakrat, ko sem že iskal škarje in nato z nasmehom na ustih strigel kavbojke. Problem je bil rešen v trenutku.

Opremljeni za novo serijo igranja smo se le še poslovili od kolegov Nemcev z idejo po novem srečanju v Uzbekistanu čez dober teden dni nato pa odvihteli do najvišjih sipin na vidiku. Nekaj manjših ukopov in neskončno veselja in igranja nam je spravljalo srce iz delovnega "beata". A vsega dobrega je enkrat konec. Lakota in hitro premikajoči se kazalci so nas vlekli proti vasi. Ena izmed prvih stavb je najbolj "šikan" hotel, kar sem jih srečal v Iranu. Teeda hotel (http:/teeda-hotel.com). Čudovite sobice, krasna pokrajina in vrhunska hrana. Iranske specialitete so nam obnovile nasmeh na obraz, ki je začel bledeti ob zapuščanju sipin.

Polnih želodcev smo obrali še eno bližnjico preden nas je čakala dolga pot proti vzhodu. Približno 500 km je bilo v planu ta dan. Lonley planet tega dela Irana sploh ne omenja, na zemljevidu le ena manjša cesta z nekaj zaselki. Kdo ve kaj nas čaka? Dolgočasna vožnja? Težko verjamem ob taki ekipi. Če me spomin ne vara je zame prvič, ko potujem izključno v moški družbi. Na tak, overland avanturistični način. V nabrano ekipo sicer nisem dvomil, na način, če se bomo imeli dobro. Skrbelo me je bolj kakšen raztur bo v avtu. A Davor je star overland maček, navajen potovanja z avtom in posledično razume kaj pomeni "živeti" v avtu. Bivalna oz. potovalna površina avta znaša 1,5m2 x 3m2 = 4,5m2 za 3 osebe + 2,5m2 na strehi za spanje. Na tej površini so kuhinja, dve spalnici, kondukterski in navigatorski kotiček, dnevna soba, shramba, knjižnica, sef, polnilnica elektronskih naprav, predel z orodjem in rezervnimi deli in verjetno še kaj drugega. Organizacija in red sta zato vitalnega pomena. Večino stvari ima svoje določeno mesto, in kljub mali prostornini je robe presenetljivo veliko zato se večkrat zgodi, da najdemo kakšne stvari, za katere sploh nismo vedeli da jim imamo, oziroma še huje: ne vemo čigava je roba. Avto je v zadnjem letu koristilo kar nekaj oseb. Včeraj sem v spalnici naše ženske kavbjoke ?!? Nika, prisežem da ne vem kera jih je slekla. Mene ni bilo zraven :)


Brez večjega napora ohranjamo minimalni higijenski standard. Ampak res minimalen. Malček lažje je tudi, ker smo v avtu le trije. Da ne bo pomote, Jan in Davor nista le legendi zaradi ohranjanja reda (opomba: Tako sem jih hvalil, potem pa sem kakšen dan kasneje najdel Janove spodnjice nekje med orodjem, Davorjev šal pod zadnjim sedežem itd. - bo treba merkat kaj pišem in koliko jih hvalim!).

Le redki so časi ko ni vsaj malo smeha. Kljub dejstvu, da sta se J in D srečala le dvakrat pred tripom (kick off meetingi za pot) sta se ujela skuper. Ekipa je neverjetno hitro dosegla nivo, ko marsikdaj debata ni potrebna. Ravno prav smo flegma z dobro dozo ciljne naravnanosti in želje po akciji in avanturi. Vse skupaj pa je lepo zabeljeno z norostjo. Vse kaže na en lep trio in dobro in sproščeno pot, ki je pred nami. Happy!

Pa če se s tipkami vrnem nazaj na potopis; Vožnja proti vzhodu je predstavljala krasen čas za blogiranje, počivanje v dnevni sobi (Zadnji sedeži), fotkanje super pokrajine in kako kvalitetno debatko. Vam, doma v norem svetu; še pomnite kako lepo je, ko ni interneta v žepu in telefoni ne zvonijo?




Hop! Poglej, na levo morje sipin! Visoke, rumene in na videz brez konca. Ustavi!!! Zavij levo! Takoj! Nasmehi do ušes, fotkanje, norenje in popoln odklop.








Ni komentarjev:

Objava komentarja