Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

torek, 16. april 2019

Hiva- ochen krasivoe mesto

(objva št. 10)

Meja se odpre ob devetih zjutraj. Ob sedmih pa so že prvi lokalci stali v vrsti pred zaprtimi vrati mejne kontrole. Malo čez devet smo bili ready tudi mi. Izhod iz države je šel neverjetno hitro in enostavno. Nič plačevanja, nič komplikacij, kot popotnike so nas spet tišali mimo vseh vrst, tako smo bili v slabi uri gotovi in pripravljeni za vhod v Uzbekistan. Po prvi klasični kontroli smo skoraj ponesreči z ignorirali zdravstveno kontrolo. Tudi tu so nas sprejeli mimo vrste, policajka pa nas je že iz druge strani kapije pozdravljala angleško, kot da bi bili stari znanci. Kaj se dogaja? Se je Uzbekistan res tako zelo spremenil v treh letih? Tako sproščene energije na meji nisem srečal še nikjer. Po pregledu dokumentov in osnovnih štemplih so nam pregledali še avto. Tri leta nazaj je pregled trajal nekaj ur, obrnili so vse na glavo in prebrskali vse, vključno z datotekam na laptopu. Tokrat pa izica. Pes je sicer prevohal cel avto, malo so pogledali okrog. Ker so imeli čas smo še malo predebatirali, razkazali pa so nam preiskovalno opremo in vse trike, ki jih zna njihov Rex. Res lepo in nepričakovano presenečenje. Podrli smo celo lasten rekord in mejo prečkali v uri in pol. To je hitreje kot pa prehod na Dragonji za 1. maja. WUUHUU! Bili smo ready za odkrivanje prvega mesta v Uzbekistanu; Khiva, prihajamo.

Turkmenistansko uzbekistanska meja

Uzbekistan je očitno priča kar nekaj sprememb v zadnjih letih. Kmalu po moje obisku poleti 2016 je preminul prvi Uzbekistanski predsednik (prava klasika podobnih držav; ko prideš enkrat na oblast si tam do smrti. Naravne ali ne narvane pa je odvisno od tvoje moči, znanja in zdravja). Po smrti je bojda oblast prevzel kar njegov zobozdravnik (v realnosti je bil ta zobar še minister vmes..). Poleg gladkega prehoda meje je ogromna sprememba tudi ukinitev vize za Evropejce od 1. februarja letos. Uvedli so tudi turistično policijo. Zakaj? Pojma nimam. Uzbekistan je super varna država, turistični policisti, ki jih v mestih res kar mrgoli pa ne znajo angleško. Čemu torej, meni ostaja neznanka.

Tako kot Turkmenistan ima Uzbekistan kar nekaj unikatnosti. Za BDPjem (PPP) 7.000 $ je precej bogata država -relativno-, ima ogromne količine zemeljskega plina in nafte in je na četrtem mestu po zalogah zlata. Imajo celo največji odprti kop zlata na svetu. Še nekaj dejstev, a ne preveč, o tem sem pisal že v prejšnjem blogiranju po teh državah. Na severozahodu v pokrajini Karakalpakstan je nekoč ležalo 4. največje jezero (Aralsko jezero). Sredi njega pa je bil otok, kjer so Sovjeti preizkušali kemično orožje, tako je področje onesnaženo z Antraxom in podobnimi strupi. Skozi sredino države se razteza puščava Kyzylkum (v prevodu rdeča puščava). Na vzhodu pa se razprostirajo hriboviti tereni in bojda celo smučišča. Vsekakor zanimiva in izredno lepa država vredna obiska. 

Zgodovina je v teh krajih precej pestra in zanimiva, z njo pa tudi arhitektura. Tu so bile v srednjem vedu prestolnice znanja z več tisoč fakultetami. Eno izmed pomembnih mest je tudi Khiva. Khiva je bila prestolnica kraljevine Khorezm, pomembna postojanka na svileni poti in glavno tržišče sužnjev v Centralni Aziji. Danes je staro mestno jedro lepo ohranjeno in samo po sebi zgleda kot en velik muzej. Tako ga tudi tržijo. Ob sprehodu skoz enega izmed vhodov je moč kupiti karto, ki velja za vse atrakcije v mestu, teh pa seveda ni malo (mošeja iz 14 stoletja, stolpi, sobane Khanov, medrese, ...). 




Ob prihodu v mesto smo se najprej sparkirali v že poznanem hostlu z najboljšim zajtrkom, kar jih poznam. Od Alibek hostla smo bili le nekaj korakov proč od vstopa v staro mestno jedro, ki je obdano z mogočnim blatnim obzidjem. Popoldan smo preživeli totalno turistično. Prvič na poti ogledamo horde turistov iz vsega sveta. Niti malo se mi ni dopadlo, saj sem prav užival v krajih, kjer ni turistov, s tem so stvari bistveno cenejše, lokalci pa občutno bolj prijazni in pristni (pa ne, da bi bili ljudje v teh krajih zato nesramni, niti najmanj). Pri zadnjem obisku je bila Khiva precej prazna, tudi turističnih trgovin, kavarn in gostiln je bilo občutno manj. A svet gre naprej, popotniki odkrivamo nova mesta in tudi z blogi prenašamo info o dobrih lokacijah naprej. 

Vseeno je bil obisk zelo prijeten in fotogenično mesto je padlo kar nekajkrat v objektiv. Duška smo si dali tudi v gurmanskem smislu. Naročujemo porcije vseh različnih Uzbekskih specialitet in jih delimo med seboj. Čisto sem že pozabil, kako dobro se je v teh krajih. Kupi govedine, začimbice in juhice. Rajši neham pisat o tem, sem že lačen. 


Spretni rokodelci

Gužva


Sva s Pinčom našla starga kolega




Zjutraj smo si pustili še malo časa za jutranji sprehod po mestu in iskanju luštnih lokacij za fotkanje ob precej praznih ulicah v lepih jutranjih barvah. Sledil je težko pričakovan zajtrk, ki je potrdil moje spomine. Zajtkri tu so še vedno kraljevski. Res da tokrat nismo dobili pire krompirja in pečenega piščanca poleg vseh ostalih dobrot (marmelad, itd.). A smo dobili pico, palačinke in še kup drugih dobrot, ki sploh ne vem kako bi jih poimenoval, so bile pa dobre. Vsem popotnikom toplo priporočam hostel Ali bek.

Malo čez 10 zjutraj smo odrinili proti Moynaqu. Malo zapuščeno ribiško mestece, ki je danes več kot 100 kilometrov oddaljeno od Aralskega jezera. Zvečer smo hudo tuhtali, kako sestavit plan za Uzbekistan. Jan je na Iransko-Turkmenistanski meji prestavil svoj let na 12.4. z odhodom iz Tashkenta (Uzbekistan). Tako smo precej omejeni z ovinki in spremembami plana. A ideja o obisku ladij na sipinah in zapuščenem mestu se sliši super. Jaz imam na ta kraj nore spomine, tako se odločimo, da naredimo 400 km ovinek proti severo-zahodu na račun skrajšanja Bukhare in Samarkanda. 

Skoraj prazna struga Syr Darye, reke, ki je nekoč napajala Aralsko jezero

Žal sem pozabil kako resnično slabe so ceste v teh krajih. Mogoče so danes slabše kot takrat? Po dveh urah vožnje nismo prišli nikamor. No, prišli smo do kosila in ultra dobrih šašljikev, plova in lagmana. Njom njom. Nerad se premislim, sploh na tak način, a če nebi takrat obrnili bi v naslednjih dveh-treh dneh imeli celodnevne vožnje, od turistkanja in uživanja pa bore malo. Ob dobri cesti, bi nam ostalo zadosti časa, a žal to ni izbira. Obrnili smo proti Bukhari in dan izkoristili za vožnjo proti Bukhari z nekaj zanimivi postanki. S tem nam bo ostal cel dan za raziskovanje čudovite Bukhare, nato pa se bomo lahko spočiti odpeljali mimo par zanimivosti in v miru do Samarkanda in še tam pustili dober dan za turistkanje. Back to plan A.

Sama sreča, pot proti Bukhari je bila bržkone smešna. Od čudovite štiripasovnice do luknjastega makedama. Vožnja je bila vse prej kot sproščujoča. Zato so postanki še bolj sedli. Najprej smo se ustavili na zoroastrijskem templji/stolpu tišine (Tower of Silnce). Če ste zvesti bralci bloga oziroma poznate kaj vero Zoroastriizem boste vedeli, da so to pokopališča Zoroastrijancev oziroma Zaratustrov. Izredno stare in prve monoteistične vere. Za več info predlagam za KLIK na hitro učno minuto o veri (teta Wikipedija je res brihtna). 

Tower of Silence

Razgled na reko

Razgled na puščavo

Iz gore oz. stolpa tišine je bil čudovit razgled na puščavo na eni strani in pol presušeno strugo reke Amu Darya na drugi strani. Vidi se tudi nemalo namakalnih sistemov in pripravljenih njiv za sajenje bombaža. Kljub veliki pridelavi zlata, urana in drugih rud, plina in nafte predstavlja bombaž več kot 10% Bruto domačega proizvoda. Večina kmetijstva sloni na tem pridelku, ki je hkrati tudi vzrok za eno izmed največjih naravnih katastrof v moderni zgodovini (izsušitev Aralskega jezera). Bombaž je tudi razlog za suženjstvo, ki se dogaja ob pobiranju bombaža. Takrat bojda zaprejo tudi šole in na polja preženejo od mladih otrok do starih in betežnih upokojencev. Država ima v rokah praktično vse; določa cene surovin, plače (če slučajno komu plača), proizvedeno količino itd. Za zahodni svet in mišljenje nepredstavljivo, a v veliko državah po svetu še kako živo in resnično. 

Po pestri vožnji čez grbine, luknje in zaplate asfalta je nafta vztrajno izgorevala in tiščala kazalec za količino nafte nizko pod polovico. Nafte v teh krajih ni veliko (vsaj ne na bencinskih črpalkah in na prostem trgu). Prejšnji predsednik se je odločil, da bo Uzbekistan čistejša država (ali pa je bil razlog bolj ekonomske narave? si mislim..) zato je prepovedal dizle. Postavili so Daewo in Chevrolet tovarni, ki proizvajata avte na plin. Ti dve znamki predstavljata tudi več kot 90% vseh vozil na cesti. Nafta je bila s tem umaknjena iz trga in je prisotna le na črnem trgu. Temu pa je primerna tudi cena. Prav lepo smo razvajeni na super cene nafte v Iranu (cca 3 cente) in Turkmenistanu (cca 5). Sedaj pa moramo za poln tank odšteti že resne denarje! Cena je skorajda 70 centov!!! Kriminal!!!!

Začeli smo ozirati za namigi, kje bi našli nafto na črnem trgu. Zagledali smo par možakarjev, kako popravljajo star traktor pred neko delavnico. "oni zihr vejo kje je nafta" smo si mislili in zavili k njim. "Zdrastvujte" smo jih pozdravili in hitro navezali kontakt. Po rusko smo izmenjali par besed in že so se praskali po glavah, kje hudiča bi našli mi par deset litrov nafte. Eden se je očitno spomnil kdo ima zaloge in je pahnil kolega naj gre z nami in nas vodi do nafte. Cena 6.000 Somov (9.350 somov je menjalni tečaj za en evro). Uh, kar kap me je butnila po dani ceni. Kakšna je cena nafte je težko vedet, če je ni na trgu. Sploh pa navajen nizkih cen nisem mogel pristati na prvi ponudbi. Ker še ni bila kriza po nafti sem se zahvalil za pomoč in s prvo informacijo o ceni smo oddrveli naprej proti Bukhari.

Po še kakšni uri sem ob poti zagledal kup starejših občanov, kako posedajo pred večjo zgradbo. Tu gredo ceste še "old-school" skozi mesta in vasi. Za opazovanje in boljši vpogled v državo in njene prebivalce je fino. Ob in na cesti odvija ves svet, seveda pa pomeni to bistveno počasnejše premikanje po državi in pa večjo previdnost, saj so na cesti otroci, živali, zelenjava, in vse ostalo živo in neživo. 

Zavili smo iz ceste ter se čez blato odpeljali do gospodov. Že z vozilom smo vzbudili zanimanje vseh gospodov, ki so urejeni sedeli na klopcah, obrnjeni vsi v isto smer proti cesti. Ko stopim iz vozila do njih, je zanimanje še naraslo. Začnem že precej klasično: "Panjemajete pa Ruski?". Ker so ljudje stare garde vsi služili še v vojski Sovjetske Zveze dobim pritrdilen odgovor, in že smo v debati in iskanju nafte. Majstri so bili v interni debati in tudi tu so kar porinili enega izmed njih, naj gre z nami, saj naj ne bi bila daleč. 

Ok, naložimo majstra v Yotkico in divjamo nazaj kake 2 kilometra nazaj po cesti. Zgleda, da stric ni bil v ruski vojski, saj je njegova ruščina slabša od naše. Ustavimo kar na bencinski črpalki. Čudno za Uzbekistan. A vseeno, to ni čist navadna pumpa. mogoče lahko slika opiše bolje tole pumpo. A bi ti tankal tukaj? 




Ni komentarjev:

Objava komentarja