Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

petek, 19. april 2019

(Objava st. 11, drugi del) 

Ob izhodu iz Khive smo ponovno pričeli spraševati po nafti. Ni je bilo več zadosti za vožnjo do Samarkanda. Tokrat nismo bili tako hitro uspešni. Eden nas je pošiljal naprej, drug nazaj. Vožnja čez blatna polja tudi ni prinesla naftnih derivatov. Na pmpi, ki oglašuje prodajo nafte na ogromnem panoju so se nam smejali. Tam naj bi bila cisterna z nafto suha že vsaj 3 leta. Naposled smo le našli črpalko z nafto. Prav smešni so točilni aparati za nafto. Retro stil. Verjetno zato, ker so dejansko stare k zemlja. In v vsem času apartovega živjenja, ga ni oprav nihče drug kot dež. Skladno z leti aparatov ročke niso avtomatske. Včasih je sicer ročka zadosti napredna, da ima zatič, in stiskanje ročice ni potrebno. A zatič ni nikoli avtomatski. Nepoznorost v napačnem trenutku hitro povzroči naftno fontano. V Uzbekistanu tako velja biti pozoren, saj je nafta že precenjena. V Iranu si kaj takega lažje privoščiš (tudi običajno ni avtomatskih zapor na ročkah). Pa ne da bi vas spodbujal. Kljub nizki ceni tam je fajn bit vsaj malo eko usmerjen. 

Tu, na pumpah je potrebno najprej na sprehod do kase. V stavbi je običajno manjša lina, za rešetkami, skozi katero se je potrebno dogovorit za odkup nafte in količino. Takrat majstr šele zažene pumpo. Zanimive pa so pisarne, v katerih prebivajo prodajalci naftnih derivatov. V večini primerov je za rešetkami situacija podobna našemu avtu. V istem prostoru je pisarna, spalnica, kuhinja, sef in še kaj. Normalno je, da ob našem priodu prodajalec ravno leži v postelji in gleda TV. 

S polnim tankom smo uredili še en manjši ovinek. 40 kilometrov iz poti je na začetku hribov Karatau je dolina Sarmysh kup petroglifov iz neolitika. Slik naj bi bilo več kot 4.000. Cel čas ovinka smo imeli srečo s cesto. Srečo na način, da je ni bilo prav veliko. Yotkica je v blatnih luknjah kar zaživela, jaz pa z njo. Tik pred petroglifi pa je bil vrhunec, ko se je cesta spremenila kar v strugo potoka. To je bila odlična priložnost tudi za nekaj fotkic. Pokrajina se je napram zadnjemu tednu precej spremenila. Bukhara je precej poljedelska in s kupom namakalnih sistemov zelo zelena. Griči, kjer smo se znašli pa so sexy zelene barve. Hribi za njimi jih oskrbujejo z zadostno količino vode in po vseh puščavah je sveža zelena pokarjina pravi balzam za oči. 

Očitno nismo edini navdušeni nad pokrajino. Precej globoko v ozki dolini so lokalci spravili dva Daihatsu delux kombija (potujoča krsta lokalne izdelave). Kolegi iz iste izmene v fabriki so danes zaključili z nočno, sedaj so nekaj dni prosti. Takoj po izmeni so se odpravili v dolino na kampiranje. Prenočili bodo pod zvezdami, čez dan pa se razvajajo z gurmanskimi presežki in potoki vodke. Če sem bolj natančen; 7 prijateljev, 2 dni piknikiranja, plato vodke, plato vode in plato piva. 





A morm napisat, da smo se mal zataknil pri njih? Se mi je zdelo, da je to precej samoumevno. Enako se je zgodilo tudi francoskemu paru, ki sta šla tod mimo kake pol ure pred nami. Tudi tadva sta se zataknila. Zares je težko potovati po krajih, kjer z lokalci nimaš skupnega jezika. To se je nam dogajalo v Iranu. Greš k človeku domov na čaj, pa se ne moreš zmenit prav veliko. Veliko povabil smo za to tudi odklonili. Razumevanje kulture in življenja domačinov je s tem res težje. Sploh v vaseh, kjer redko kdo govori angleško. Tam pa so običajno ljudje najbolj tradicionalni, srčni in gostoljubni. Res škoda. Ko pa smo prečkali Iransko-turkmenistansko mejo pa se je stvar obrnila na bolje. Kot zapisano, tu najmanj starejši ljudje govorijo rusko s tem pa je spoznavanje domačinov in njihovega življenja bistveno lažje in boljše.

In razen to, da so malo sprani iz strani države in imajo omejen dostop do vsebin na internetu so ljudje precej zadovoljni. Prosjači le redko kdo. Kakšna ciganka se najde sem ter tja. So tudi precej pedantni in čisti. Podobno kot v Turkmenistanu, le da je merica zmerna in ne pretirana, je na ulicah in cestah ogromno čistilk. Smeti je izredno malo, v mestih je težko opaziti kaj na tleh. Ljudje niso nesramni, nasilja nismo srečali in že čez celo potovanje se počutimo popolnoma varne. Občutek imam, da bi avto lahko puščal odklenjen. Vsi radi pomagajo turistom in prav z veseljem pristopijo do tebe. A vendar, biti turist je nekaj povsem drugega kot pa živeti tu. Občutek imam, da v nekaj dneh/tednih, ko sem v eni državi spoznam po večini dobre plati države in njenih prebivalcev. Z zanimanjem sprašujem o tem in onim, in kot popotnik sem generalno dobro sprejet, ljudje pa se trudijo, da bi ti bilo čimboljše, ter da bi domov odnesel čim boljše mnenje o državi (take imam izkušnje predvsem po Centralni Aziji. Afrika je povsem drugačne, spet tretja pesem pa je Amerika). A če bi živel tu oz. kjerkoli izven Sovenije, ali se zadržal dlje in z drugačnimi nameni sem prepričan, da bi kmalu spoznal tudi negativne aspekte. Verjetno bi lahko uvidel slabe stvari tudi že sedaj, vendar jih s popotniškimi očmi ne iščem in ker verjamem v pozitivno energijo in jo z dajanjem tudi prejemam. V vsakem primeru pa so ljudje ob prvem stiku in pri opazovanju interakcij lokalcev med seboj precej "kul", sproščeni in pozitivni. Slabe energije praktično ni. Znajo sprejeti odklonitev in niso vsiljivi. Potovati po teh krajih je precej enostavno. Tudi finance tu ne trpijo preveč.

Jan se je na pikniku javil, da bo vozil. To je praktično tudi edin način, da se izogneš galonom vodke. Ugotavljamo pa še kako se spretno izogneš pol urnemu poslavljanju in razlaganju, zakaj ne moreš ostati z njimi še kakšen dan. 

Kaj pa to, k podkupovanje policistov v Uzbekistanu ni več smešno poceni? Sicer smo res vozili k raketa ampak tu ni več zajebancije, kot je bila nekoč. Očitno so se odločili narest red v prometu. Avti po večini vozijo znotraj svojih pasov (vsaj po večjih mestih). Po mestih se tudi ustavlja pešcem na prehodih. To pa je nekaj na kar res nisem več navajen. Svaka čast Uzbekistanci! A vseeno ostaja grenak priokus, Davor kar ne more pozabit, da so ga štrafnili in da se ni mmogel zglihat za več kot slabo polovico. Mi je kar žal, da me ni bilo zraven pri dogovarjanju za ceno. Pa ne zato, da bi se mogoče jaz boljše spogajal, ampak ker sta se s policajom baje za ceno dogovarjala s kemikom po havbi policijskega avta. To je pa mogl bit kul!

Le prijeten počitek sem potreboval na poti, in že smo bili v Samarkandu. Enako kot v Bukhari smo tudi tu na glavni ulici čisto po naklučju srečali Martina. Da se pa trikrat srečamo v Aziji pa kar kliče po nazdravljanju. Res se je zvečer oglasil Martin v našem hostlu. In to s polno vrečko lokalnih specialitet. 

Turistkanje po Samarkandu smo naslednji dan popestrili z rentanjem biciklov. Centralni del mesta, so uredili in precej preuredili za turiste. Ubistvu je precej umetno in ker sem tu že bil me razen glavnih treh medres v Registonu (katere so reesss hude) ni mesto preveč zanimalo. Bicikli so nam dali končno malo zagona in poskrbeli za dozo športanja na potovanju. Zgubljanje po stranskih in neturističnih ulicah je bilo res kul. 



Zvečer smo namesto spat odkruzali proti Tashkentu. kakšno uro pred mestom smo za nekaj ur pokampirali, zgodaj zjutraj pa je bil čas, da sva z Davorjem dostavila Jana na letališče. Del ekipe se zaradi poslovnih razlogov poslavlja. Brez enega člana ekipe bo nadaljevanje potovanja precej drugačno. Ekipa je skozi prvi del potovanja delala odlično, kup smeha, sproščenost in pa hkrati teamski duh, ko je bilo treba se karkoli dogovorit ali naredit. Jan je malo manj izkušen popotnik in s tem bolj previden, zato naju je pametno kar nekajkrat držal malo nazaj. Sedaj, ko sva sama s pinčom naju zna kdaj odnest v kkšne nespametne odločitve, pa tudi higijena zna malo pešat. Vsekakor bo od sedaj naprej potovanje bolj "off the beaten track". 









Ni komentarjev:

Objava komentarja