(objava št. 5)
--Časa je malo na poti, interneta pa je bilo v zadnjem tednu še manj. Tokrat malo daljša objava, pojutrišnjem pa pride še ena dolga. Enjoy! --
Ta dan smo imeli dvoje srečanj s policijo. Prvič smo vozili 145 km/h namesto 90. Kako veselo je skočil na cesto in nas dal na kraj ceste. Izmed 5 policistov na kraju ni niti eden znal angleško. Precej prepričani, da bodo na nam zaslužili so mi pokazali na radarju posnetek moje vožnje. Prav nasmeh se mi je narisal na obraz ko sem gledal posnetek, kako smo drveli mimo starih belih Saip in modrih Zamyadov. Sedaj je bil čas za pogajanje. Ker nihče ni znal angleško so se nekaj časa pogovarjali in spodbujali med seboj kdo bo napisal kazen in kako bodo sedaj razložili. Nekdo je le zbral toliko angleščine, da je izustil: "Two hundered dollars". Tu se je ozračje že sproščalo in smeh ob pogledu na njihove zmedene obraze je bruhnil ven. Čas je bil, da speljem debato v drugo smer. Začnemo se pogovarjat, kjer sploh je Slovenija, nadaljujemo s skupinskim fotografiranjem in zaključimo z rokovanjem. Policisti so nam tako zaželeli le še počasno in mirno vožnjo.
Druga runda naleta na radar je bila kakih 10 km naprej po poti. Tokrat je vozil Jan, in ravno debatirala sva, kako so policisti z radarji zvito skriti. BAM! Že je skočil na cesto policist in kazal naj se sparkiramo. Ahhh. Tokrat le 120 na 90. Vozili smo za iranskim študentom, ki je imel na števcu ravno toliko. S sklonjeno glavo je zakorakal iz avtomobila do policijskega vozila. Vmes nas je skromno pozdravil in dodal v angleščini: "Now we are going to pay fine".
Po kratki debati je ponižno iz žepa vzel kreditno in jo potegnil po policijskem pos terminalu.
Nič mi ni dišalo, da zna fant angleško in ne gre naprej. Če imamo prevajalca, bo težje uiti kazni (si mislim). Takrat pristopi Davor in suvereno odgovori policistu, ki zahteva plačilo: "We dont have money. We go to Turkmenistan. Mr., Our credit cards dont work in Iran". Zmeden policist ni vedel kako naj odreagira. Po kratki splošni debatki polni nerazumevanja (Perzijščina vs. Slovenščina) nam je stisnil roko v pozdrav in pokazal prosto pot.
Ne dolgo pred sončnim zahodom smo prispeli v puščavsko mesto Tabas. Najprej smo si privoščili vrhuunski kebab, da zvečer ne bo potrebno kuhati večerje. Potem pa še skok v trgovino po zaloge in gas do bližnje oaze. Mesto za kampiranje smo našli malo za zadnjimi palmami levo. Ob osamelem mešancu med grmom in drevesom. V minutah je bila ob nas večerna zaloga lesa, šotor je bil odprt in stolčki okrog kurišča. Z Janom sva zasedla sedeža med gledanjem, ko dobiva lekcijo Davorja med kopanje kurišča. "Veš, česa se človek v življenju nikoli ne nagleda? tekoče vode, ognja in človeka, ki dela". Z Janom sva se takoj strinjala in z nasmehom nadaljevala z ogledom dela.
Ustavitev v neposredni bližini vasi se je izkazalo za manjšo napako. J in D imata lokalne SIMke in z njimi dostop do neta. Prav žalostno je bilo videti kako ob tabornem ognju, globoko v puščavi Irana ljudje gledamo v telefonske ekrane. Nismo potrebovali dolgo, da smo se zbudili iz autopilota in odvrgli te telefone v avto. Res nismo šli tako daleč da bi se obremenjevali s težavami zahodnega sveta in se preko spleta pogovarjali s kolegi. Priznam, tudi mene odnese občasno. Preostanek večera so nam delali družbo glasni jackalli. Vse okrog nas so tulili lepo porcijo noči, le ogledati jih je bilo težko. Razen svetlečih oči je imel srečo le Davorin, ko je srečal enega na poti do stranišča.
Zadnja dva večera smo si privoščili kulturno količino spanja in začeli smo se zavedati "problema" kratkih dni. Če človek tu vstane ob 8.30 in je sončni zahod čez 11 ur je dan čisto prekratek. Dnevne akcije se generalno končajo s sončnim zahodom, ko nastopi čas za relaxiranje, kurjenje ognja, fotkanje, debatke itd. Odločili smo se, da uvedemo nazaj budilko.
Ob 6:50 je zvonila budilka. Sledil je jutranji rock'n'roll (vstajanje, WC, zajtrk, pospravljanje) potem pa gas proti pokrajini Khorosan. To je širša pokrajina, ki leži na današnjem delu Afghanistana, Turkmenistana, Tajikistana, Uzbekistana in Irana. Pa ne bom še tu zgubljal besed o zgodovini in geografiji. Sicer zanimiva a bralce tudi tokrat pošiljam po več informacij na google.
Kmalu po štartu, v prvi vasici ob cesti se je dogajala manjša tržnica. Z veliko merico zvedavosti smo ustavili in si ogledali kakšne dobrine se trgujejo v teh koncih puščave. Ni odveč pripisati, da smo našli nekaj novih in zanimivih reči. Večina robe pa je predstavljal peteršilj, sadike jagod, špinača, ipd. Na koncu tržnice je bil postavljen tudi zunanji fitnes. Zanimivo je skoraj v vsaki vasi in v večini parkov po mestih najti več naprav. Večina naprav deluje na principu lastne teže. Super zadeva in kot nalašč za našo jutranjo telovadbo. Z veliko vožnje zadnje dni moram priznat da bolj malo športamo z izjemo večkratnih sprehodov do čajđinice in nazaj.
Next stop je bila sila prijetna kavarnica v naslednjem mestu. Kakšno uro po telovadbi. Ko smo se ob vožnji skozi mesto spogledali z mini šikano kavarnico ni bilo druge kot da ustavimo in si po nekaj dneh privoščimo malček kofeinčka. Tam smo v miru ob dozi interneta končno naredili mini research kaj je v tem dnevu zanimivega na poti. Presenečeni nad pestro izbiro, saj Lonley o teh krajih ve res malo. Kofein nam je dvignil nivo speeda in nas izstrelil v bližnjo vasico Sarayan.
Tam smo pogledali najprej rezervoar za vodo (pravzaprav turistično puščavska klasika v Iranu). Za tem pa še lušten Caravanserai, ki je bil pravzaprav na poti nazaj do avta. Tudi tokrat ni šlo, da ne bi malo popričali z kakim lokalcem ali lokalnim turistom. Tokrat je gospodič oboje v enem. Hitro se je ponudil, da se pelje z nami do novoletne tržnice. Zakaj pa ne? Posadili smo ga v avto in naredili dva ovinka.
Prijetna tržnica je bila hkrati tudi delavnica lokalnih kovačev in drugih obrtnikov. Kratek sprehod in pritiskanje na fotoaparat sta nas zlakotila. Ni nam bilo treba daleč, da smo našli simpatično restavracijo. S sprehodom po kuhinji ni bilo težko izbrati dobrot. So pa nas presenetili z najslabšim čajem v Iranu. Vse kaže na to, da ima puščavsko mesto slano zajetje vode.
Premik smo tokrat izvedli po še bolj lokalni cesti. Bližnjica nas je nagradila z luštnimi razgledi čez manjše hribe in nekaj čudovitimi vasmi ob poti. Kot bi trenil smo bili v švoh uro oddaljenem mestu Gonabat. Tam so pod Unescom zaščiteni kanati. Podzemni kanali za vodo. Več kot 2.000 let stari in večino delov še danes v uporabi za oskrbovanje mesta in polj z vodo. Več 10 km dolgi in dobrih 300m globoko pod zemljo. Zaradi Uncesca so se lepo potrudili in uredili dostop do enega izmed podzemnih kanalov. Očitno pa so ti kraji precej slabo turistično oblegani. Turisti so predvsem Iranci, tako so se hitro zorganizirali, in ob izhodu nas je pričakala novinarska ekipa. Napadli so nas skorajda iz zasede, tako se jim nismo mogli niti ognit. Oddali smo intervju, nato pa so pred nas postavili še knjigo pohval in pritožb.
Pot proti Mashadu nas je nagradila še z zadnjimi luštnimi sipincami. Tudi tem se nismo mogli upreti. Prav luštno je videti kupe sipin sredi cvetočih travnikov. Ne vem kaj sedaj cveti vendar je poleg močne sveže zelene polja prekrila čudovita nežna vijolična barva. Impresionirala ni le nas, polja so bila polna Irancev, ki so piknikirali in pozirali vse okrog in okrog.
Mashad je bil novo presenečenje na poti. Drugo največje mesto v Iranu in znano romarsko središče. Tu je pod zlato kupolo pokopan 8. Imam Reza. Romarsko tako popularna destinacija, da je hotelov malo morje in posledično tudi denarja. Moderno mesto nas sezuje tudi z noro gužvo. Hotel smo imeli rezerviran na drugi strani mesta in ker je bilo izvajanje hudih razdalj prava nočna mora smo prijetno utrujeni in sestradani zavili v prvo ulico in povprašali po hotelu. Ogled treh, štirih nam je dal dober pregled nad kvalitetno in cenami. Brez večih težav smo razpolovili ceno in se nastanili v hotelu srednjega ranga, le ulico stran od bazarja in dve ulici stran od glavne mošeje.
Skočili smo le še na večerjo nato pa nabirat moči za naslednji dan. Predzadnji dan v Iranu je bil namenjen raziskovanju Mashada. Dovolj časa za en skuliran in easy dan. Skoraj smo se uspeli naspati. Ko smo uredili zajtrk smo oddali še perilo v hotelsko pranje in gas v mesto.
Ob prihodu do vhoda v mošejo smo imeli spet igrico ugibanja. Varnostniki nas ne spustijo noter in kažejo na nekaj deset metrov oddaljeno kolibo. Prva koliba je prodajalna s sliko krofov nad okenjčkom. Kaj, hoče varnostnik, da mu kupimo krofe?? Naposled se je le našel nekdo z osnovnim znanjem angleščine, ki nam je prijazno razložil, da je tam kontejner kjer moramo pustiti rukzake, v kolikor želimo v mošejo (oziroma Holy Shrine).
Uredimo dogovorjeno in se sprehodimo do vhoda. Spet nas ne spustijo naprej. Kaj pa sedaj?? usmerijo nas naprej proti drugem vhodu. Tudi tam nas ne spustijo skoz. Pokažejo nam naj počakamo, nakar višji varnostnik stopi v kočo varnostnikov in dvigne telefon. Po kaki minuti pogovora pogleda Davorja in mu pokaže, da ga na drugi strani telefonske linije nekdo želi. Hm.... Ok. Davor se javi, malček pokramlja in prekine. Bojda pride nekdo po nas in naj počakamo. Po 10 minutah se le prikaže gospod z znanjem angleščine in se predstavi kot naš osebni vodič.
Razkazal nam je del mošeje, ki naj bi bila po m2 največja mošeja na svetu (1km2). Sem letno roma več kot 25 milijonov vernikov. Imam reza je bil tu pokopan leta 818, od takrat je Holy Shrine stalno rastoč kompleks mošej, dvorišč, knjižnjic, ... Peljal nas je tudi v turistični center, kjer nam je zavrtel predstavitveni filmček in nam predstavil kolega, z namenom pogovora o islamu. Zraven je prisedel še starejši nizozemski par. Ni trajalo dolgo, ko je zakompleksana nizozemska gospa dregnila pregloboko. Ne pomnim, da bi debate o veri sproducirale kakšno konstruktivno debato in veselje. Na koncu smo se vsi strinjali, da je druge vere, zakone in kulture potrebno spoštovat. Skušam biti odprt, vendar so me njegove razlage o razlogih zakrivanja žensk in posilstvih malo vrgle s tira. No, če bi nas usedli z globoko zaverovanim katoliškim duhovnikom s ciljem debate o veri bi bil zaključek verjetno podoben. Spoštujmo drugače misleče in pustimo naj vsak živi po svoje v okviru lokalnih zakonov.
V času popoldanske molitve smo namenili še nekaj trenutkov opazovanju obreda, nato pa prijetno utrujeni odšli iskat restavracijo. Dost kulture za dons!
Popoldan smo namenili bazarju kjer smo testirali lokalno hrano in opravili še zadnje nakupe v Iranu. Sledilo je čiščenje avta in manjši pregled motorja in menjava filtrov. Po nekaj tisoč kilometrih je bil že skrajni čas. Ob iskanju pralnice vozil smo naleteli še na lušten Caravanserai in ko smo že popolnoma obupali nad pralnico smo jo na poti v hotel le našli. Se pa le spodobi v novo državo stopit s čistim avtom.
--Časa je malo na poti, interneta pa je bilo v zadnjem tednu še manj. Tokrat malo daljša objava, pojutrišnjem pa pride še ena dolga. Enjoy! --
Ta dan smo imeli dvoje srečanj s policijo. Prvič smo vozili 145 km/h namesto 90. Kako veselo je skočil na cesto in nas dal na kraj ceste. Izmed 5 policistov na kraju ni niti eden znal angleško. Precej prepričani, da bodo na nam zaslužili so mi pokazali na radarju posnetek moje vožnje. Prav nasmeh se mi je narisal na obraz ko sem gledal posnetek, kako smo drveli mimo starih belih Saip in modrih Zamyadov. Sedaj je bil čas za pogajanje. Ker nihče ni znal angleško so se nekaj časa pogovarjali in spodbujali med seboj kdo bo napisal kazen in kako bodo sedaj razložili. Nekdo je le zbral toliko angleščine, da je izustil: "Two hundered dollars". Tu se je ozračje že sproščalo in smeh ob pogledu na njihove zmedene obraze je bruhnil ven. Čas je bil, da speljem debato v drugo smer. Začnemo se pogovarjat, kjer sploh je Slovenija, nadaljujemo s skupinskim fotografiranjem in zaključimo z rokovanjem. Policisti so nam tako zaželeli le še počasno in mirno vožnjo.
Druga runda naleta na radar je bila kakih 10 km naprej po poti. Tokrat je vozil Jan, in ravno debatirala sva, kako so policisti z radarji zvito skriti. BAM! Že je skočil na cesto policist in kazal naj se sparkiramo. Ahhh. Tokrat le 120 na 90. Vozili smo za iranskim študentom, ki je imel na števcu ravno toliko. S sklonjeno glavo je zakorakal iz avtomobila do policijskega vozila. Vmes nas je skromno pozdravil in dodal v angleščini: "Now we are going to pay fine".
Po kratki debati je ponižno iz žepa vzel kreditno in jo potegnil po policijskem pos terminalu.
Nič mi ni dišalo, da zna fant angleško in ne gre naprej. Če imamo prevajalca, bo težje uiti kazni (si mislim). Takrat pristopi Davor in suvereno odgovori policistu, ki zahteva plačilo: "We dont have money. We go to Turkmenistan. Mr., Our credit cards dont work in Iran". Zmeden policist ni vedel kako naj odreagira. Po kratki splošni debatki polni nerazumevanja (Perzijščina vs. Slovenščina) nam je stisnil roko v pozdrav in pokazal prosto pot.
Ne dolgo pred sončnim zahodom smo prispeli v puščavsko mesto Tabas. Najprej smo si privoščili vrhuunski kebab, da zvečer ne bo potrebno kuhati večerje. Potem pa še skok v trgovino po zaloge in gas do bližnje oaze. Mesto za kampiranje smo našli malo za zadnjimi palmami levo. Ob osamelem mešancu med grmom in drevesom. V minutah je bila ob nas večerna zaloga lesa, šotor je bil odprt in stolčki okrog kurišča. Z Janom sva zasedla sedeža med gledanjem, ko dobiva lekcijo Davorja med kopanje kurišča. "Veš, česa se človek v življenju nikoli ne nagleda? tekoče vode, ognja in človeka, ki dela". Z Janom sva se takoj strinjala in z nasmehom nadaljevala z ogledom dela.
Ustavitev v neposredni bližini vasi se je izkazalo za manjšo napako. J in D imata lokalne SIMke in z njimi dostop do neta. Prav žalostno je bilo videti kako ob tabornem ognju, globoko v puščavi Irana ljudje gledamo v telefonske ekrane. Nismo potrebovali dolgo, da smo se zbudili iz autopilota in odvrgli te telefone v avto. Res nismo šli tako daleč da bi se obremenjevali s težavami zahodnega sveta in se preko spleta pogovarjali s kolegi. Priznam, tudi mene odnese občasno. Preostanek večera so nam delali družbo glasni jackalli. Vse okrog nas so tulili lepo porcijo noči, le ogledati jih je bilo težko. Razen svetlečih oči je imel srečo le Davorin, ko je srečal enega na poti do stranišča.
Zadnja dva večera smo si privoščili kulturno količino spanja in začeli smo se zavedati "problema" kratkih dni. Če človek tu vstane ob 8.30 in je sončni zahod čez 11 ur je dan čisto prekratek. Dnevne akcije se generalno končajo s sončnim zahodom, ko nastopi čas za relaxiranje, kurjenje ognja, fotkanje, debatke itd. Odločili smo se, da uvedemo nazaj budilko.
Ob 6:50 je zvonila budilka. Sledil je jutranji rock'n'roll (vstajanje, WC, zajtrk, pospravljanje) potem pa gas proti pokrajini Khorosan. To je širša pokrajina, ki leži na današnjem delu Afghanistana, Turkmenistana, Tajikistana, Uzbekistana in Irana. Pa ne bom še tu zgubljal besed o zgodovini in geografiji. Sicer zanimiva a bralce tudi tokrat pošiljam po več informacij na google.
Kmalu po štartu, v prvi vasici ob cesti se je dogajala manjša tržnica. Z veliko merico zvedavosti smo ustavili in si ogledali kakšne dobrine se trgujejo v teh koncih puščave. Ni odveč pripisati, da smo našli nekaj novih in zanimivih reči. Večina robe pa je predstavljal peteršilj, sadike jagod, špinača, ipd. Na koncu tržnice je bil postavljen tudi zunanji fitnes. Zanimivo je skoraj v vsaki vasi in v večini parkov po mestih najti več naprav. Večina naprav deluje na principu lastne teže. Super zadeva in kot nalašč za našo jutranjo telovadbo. Z veliko vožnje zadnje dni moram priznat da bolj malo športamo z izjemo večkratnih sprehodov do čajđinice in nazaj.
Next stop je bila sila prijetna kavarnica v naslednjem mestu. Kakšno uro po telovadbi. Ko smo se ob vožnji skozi mesto spogledali z mini šikano kavarnico ni bilo druge kot da ustavimo in si po nekaj dneh privoščimo malček kofeinčka. Tam smo v miru ob dozi interneta končno naredili mini research kaj je v tem dnevu zanimivega na poti. Presenečeni nad pestro izbiro, saj Lonley o teh krajih ve res malo. Kofein nam je dvignil nivo speeda in nas izstrelil v bližnjo vasico Sarayan.
Tam smo pogledali najprej rezervoar za vodo (pravzaprav turistično puščavska klasika v Iranu). Za tem pa še lušten Caravanserai, ki je bil pravzaprav na poti nazaj do avta. Tudi tokrat ni šlo, da ne bi malo popričali z kakim lokalcem ali lokalnim turistom. Tokrat je gospodič oboje v enem. Hitro se je ponudil, da se pelje z nami do novoletne tržnice. Zakaj pa ne? Posadili smo ga v avto in naredili dva ovinka.
Prijetna tržnica je bila hkrati tudi delavnica lokalnih kovačev in drugih obrtnikov. Kratek sprehod in pritiskanje na fotoaparat sta nas zlakotila. Ni nam bilo treba daleč, da smo našli simpatično restavracijo. S sprehodom po kuhinji ni bilo težko izbrati dobrot. So pa nas presenetili z najslabšim čajem v Iranu. Vse kaže na to, da ima puščavsko mesto slano zajetje vode.
Premik smo tokrat izvedli po še bolj lokalni cesti. Bližnjica nas je nagradila z luštnimi razgledi čez manjše hribe in nekaj čudovitimi vasmi ob poti. Kot bi trenil smo bili v švoh uro oddaljenem mestu Gonabat. Tam so pod Unescom zaščiteni kanati. Podzemni kanali za vodo. Več kot 2.000 let stari in večino delov še danes v uporabi za oskrbovanje mesta in polj z vodo. Več 10 km dolgi in dobrih 300m globoko pod zemljo. Zaradi Uncesca so se lepo potrudili in uredili dostop do enega izmed podzemnih kanalov. Očitno pa so ti kraji precej slabo turistično oblegani. Turisti so predvsem Iranci, tako so se hitro zorganizirali, in ob izhodu nas je pričakala novinarska ekipa. Napadli so nas skorajda iz zasede, tako se jim nismo mogli niti ognit. Oddali smo intervju, nato pa so pred nas postavili še knjigo pohval in pritožb.
Pot proti Mashadu nas je nagradila še z zadnjimi luštnimi sipincami. Tudi tem se nismo mogli upreti. Prav luštno je videti kupe sipin sredi cvetočih travnikov. Ne vem kaj sedaj cveti vendar je poleg močne sveže zelene polja prekrila čudovita nežna vijolična barva. Impresionirala ni le nas, polja so bila polna Irancev, ki so piknikirali in pozirali vse okrog in okrog.
Mashad je bil novo presenečenje na poti. Drugo največje mesto v Iranu in znano romarsko središče. Tu je pod zlato kupolo pokopan 8. Imam Reza. Romarsko tako popularna destinacija, da je hotelov malo morje in posledično tudi denarja. Moderno mesto nas sezuje tudi z noro gužvo. Hotel smo imeli rezerviran na drugi strani mesta in ker je bilo izvajanje hudih razdalj prava nočna mora smo prijetno utrujeni in sestradani zavili v prvo ulico in povprašali po hotelu. Ogled treh, štirih nam je dal dober pregled nad kvalitetno in cenami. Brez večih težav smo razpolovili ceno in se nastanili v hotelu srednjega ranga, le ulico stran od bazarja in dve ulici stran od glavne mošeje.
Skočili smo le še na večerjo nato pa nabirat moči za naslednji dan. Predzadnji dan v Iranu je bil namenjen raziskovanju Mashada. Dovolj časa za en skuliran in easy dan. Skoraj smo se uspeli naspati. Ko smo uredili zajtrk smo oddali še perilo v hotelsko pranje in gas v mesto.
Ob prihodu do vhoda v mošejo smo imeli spet igrico ugibanja. Varnostniki nas ne spustijo noter in kažejo na nekaj deset metrov oddaljeno kolibo. Prva koliba je prodajalna s sliko krofov nad okenjčkom. Kaj, hoče varnostnik, da mu kupimo krofe?? Naposled se je le našel nekdo z osnovnim znanjem angleščine, ki nam je prijazno razložil, da je tam kontejner kjer moramo pustiti rukzake, v kolikor želimo v mošejo (oziroma Holy Shrine).
Uredimo dogovorjeno in se sprehodimo do vhoda. Spet nas ne spustijo naprej. Kaj pa sedaj?? usmerijo nas naprej proti drugem vhodu. Tudi tam nas ne spustijo skoz. Pokažejo nam naj počakamo, nakar višji varnostnik stopi v kočo varnostnikov in dvigne telefon. Po kaki minuti pogovora pogleda Davorja in mu pokaže, da ga na drugi strani telefonske linije nekdo želi. Hm.... Ok. Davor se javi, malček pokramlja in prekine. Bojda pride nekdo po nas in naj počakamo. Po 10 minutah se le prikaže gospod z znanjem angleščine in se predstavi kot naš osebni vodič.
Razkazal nam je del mošeje, ki naj bi bila po m2 največja mošeja na svetu (1km2). Sem letno roma več kot 25 milijonov vernikov. Imam reza je bil tu pokopan leta 818, od takrat je Holy Shrine stalno rastoč kompleks mošej, dvorišč, knjižnjic, ... Peljal nas je tudi v turistični center, kjer nam je zavrtel predstavitveni filmček in nam predstavil kolega, z namenom pogovora o islamu. Zraven je prisedel še starejši nizozemski par. Ni trajalo dolgo, ko je zakompleksana nizozemska gospa dregnila pregloboko. Ne pomnim, da bi debate o veri sproducirale kakšno konstruktivno debato in veselje. Na koncu smo se vsi strinjali, da je druge vere, zakone in kulture potrebno spoštovat. Skušam biti odprt, vendar so me njegove razlage o razlogih zakrivanja žensk in posilstvih malo vrgle s tira. No, če bi nas usedli z globoko zaverovanim katoliškim duhovnikom s ciljem debate o veri bi bil zaključek verjetno podoben. Spoštujmo drugače misleče in pustimo naj vsak živi po svoje v okviru lokalnih zakonov.
V času popoldanske molitve smo namenili še nekaj trenutkov opazovanju obreda, nato pa prijetno utrujeni odšli iskat restavracijo. Dost kulture za dons!
Popoldan smo namenili bazarju kjer smo testirali lokalno hrano in opravili še zadnje nakupe v Iranu. Sledilo je čiščenje avta in manjši pregled motorja in menjava filtrov. Po nekaj tisoč kilometrih je bil že skrajni čas. Ob iskanju pralnice vozil smo naleteli še na lušten Caravanserai in ko smo že popolnoma obupali nad pralnico smo jo na poti v hotel le našli. Se pa le spodobi v novo državo stopit s čistim avtom.
 |
| mešanica začimb na bazaarju |
Ni komentarjev:
Objavite komentar