Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 18. april 2019

(objava št 11)

Ko natočimo gorivo peljemo gospoda nazaj. Vmes se je Uzbek le razgovoril, in razložil, da so ubistvu majstri sredi poroke. Za njih bi bila velika čast, če bi mi pršli na poroko. "hm... Za nas to res ni problem, danes še nismo bili na nobeni poroki". Moment, dva in že smo sedeli za ogromno mizo, natakarji so tudi tukaj kar tekli s hrano v rokah. Kaj hitro je bila miza polno dobrot od predjedi, sadja, mesa, nacionalnih jedi, čaja, vodke ... Seveda ni manjkala tudi kamera v katero smo kar naprej nazdravljali za srečo mladoporočencima. Pa čeprav se mi zdi, da so svatje precej bolj veseli od ženina in neveste. Že prejšnji dan smo v Khivi srečali kar nekaj sprehodov in fotografiranj mladoporočencev v svečanih oblekah, in prav vsi brez izjem so izgledali precej resni in prav nič zadovoljni ali sproščeni. Se tu ljudi sili v poroke? Ne vem, a tega problema mi nismo prišli reševat. Poroka je, in mi se zabavamo skupaj s svatim. Ples, hrana in pijača. Very nice!



Po dobri uri je bilo jasno, da je čas da izvedemo premik, če želimo prit do Bukhare. Da bomo prišli pri dnevni svetlobi pa je utopija. To smo z udeležbo na poroki zbrisali iz glave. Po neki procesiji hranjenja v srečo nevesti je bil čas za odhod. Last option, preden zares zaglavimo. Ob vratih se je med poslavljanjem zgodil skorajšni špetir. Največje pivske zvezde so se odločile, da smo mi tu častni gosti, in sam bog nas je poslal. Ni variante, da bi kar šli. Treba je zdj use spit najprej, pa potem še jest, za konec pa pri njih prenočit.



Po hudem boju z nemalo režanja in smeha smo le zmagali s kompromisom, da za na pot vzamemo nekaj hrane. Teli Uzbeki so res legende na kvadrat. Po dveh vodkah jim ponavadi rata vseeno, če jih ne razumeš in prav z veseljem razložijo verjetno vse. Težko rečem, kaj mi govorijo, če jih ne razumem. Je pa res, da po tem, ko tudi sam spijem nekaj vodk jezik steče tudi meni. Ruščina pride na nek pogovorni nivo, pa tudi razumevanje je včasih boljše. Če ne prešaltajo na svoj jezik.

Mislim, da je bil takrat tudi trenutek, ko smo ugotovili, da v avtu potrebujemo vedno minimalno zalogo vodke/konjaka. Kritična zaloga vodke je ena flaša. Pa da ne bo pomote. Pit pa vozit se tukaj ne sme. Zakoni strogi kot v Turkmenistanu. In to spoštujejo tudi domačini, ko se odločimo in pojasnimo drugim kdo je voznik je vsem jasno, da se vozniku ne toči. Še več, prav pozorni so, da voznik ne pije po svoji ali tuji volji. Ni heca. Dobro, za domačine so drugi zakoni in standardi, mi imamo nenapisano pravilo dveh takratkih (po slovenski merci) oziroma pol šalčke vodke. Lih tok, da nazdravš pa lih prou da refleksi še delajo BP. Strogim bralkam in bralcem je treba pojasnit, da se tu ob vodkah vedno tudi prehranjuje. In to v izobilju.

Kdor pa pije, in ko se pije pa je zgodba lahko hitro drugačna. Te majstri tuki so klasični štajerci, s tem da imajo namesto vina vodko in ne morjo vidt praznga kozarca. No, kozarcev tukaj skoraj ni. So le šalčke, take kot so pri meni doma za arašide. Lepe, pobarvane keramične šalčke. Za kak deci do deci in pol. In ko se nazdravi je treba spit do mere, da lahko šalčko obrneš na glavo. Par takih rund, pa obrne še šalčka tebe na glavo. In to se skoz neki nazdravla pa dela neke zdravljice. Ni enostavno potvat skoz te kraje, vam rečem.

Po štartu iz poroke je bil nujen postanek v trgovini. Treba je upoštevat nov alkoholni standard! Vodke in konjaki so v teh krajih sila ugodni. V turkmenistanu smo kupovali boljše flaše po 5-7 dcl za 2-3 eur. Tukaj cene niso bistveno višje. In roba res ni slaba. In sedaj, ko berem kaj pišem in poslušam lastne misli mi postja jasno, da bom po povratku domov rabil kakšen teden ali dva detoxa. Malo čistilne akcije. Bolje, da se tu ustavim s to temo in nadaljujem s potopisnim blogom.

Do Bukhare se kilometri kar niso hotli nabirat. Ceste so predstavljale celo cestno mavrico. Od globokih in nevarnih lukenj v asfaltu mimo makedamov do čudovite ravne asfaltne podlage. In prav v nobenem trenutki nisi vedel, kaj lahko pričakuješ za ovinkom. 300 km pred Bukharo pa je nekam za prtlažnik padel še sonce. Žur je takrat postal še večji. Imeli smo sicer srečo, takrat se je kvaliteta ceste izboljšala, in dobili smo štiripasovnico z betonsko pregrado med smermi. A ta ne pomaga prav veliko, če ti po voznem pasu vozijo vozila v napačno smer. Pa tudi to še ni tako hudo, ta imajo običajno prižgane luči. Na cesti se najdejo tudi vozovi, pešci in vozila brez luči.

Dobro uro pred Bukharo je kazalec segal proti enajsti zvečer. Prav nobenega smisla ni bilo, da bi tišali še naprej v mesto. Zavili smo iz ceste in dvignili šotor. V istem trenutku pa so se oblaki nad nami pretrgali. Celo noč so pele kaplje po strehi šotora, vetrič pa je potiskal kaplje skozi slabo zašito zadrgo. Prenehal ni niti zjutraj, ko je bil čas za odhod. V dežju smo izvedli rekordno pospravljanje in sklepčno pokimali, da nam zajtrk pripravi nekdo drug.


Le nekaj kilometrov proti Bukhari je ob cesti stala stara in zmajana stavba z zarjavetim šašljik žarom pred njo. Na velikem parkirišču je bil parkiran tudi kamion. Običajno je to dober znak. Kamionarji vejo kje se dobro je. Prijazen gospod nas z nasmeškom pospremi skozi vrata. Takoj sem ozrl kuhinjo in stopil vanjo. Jajčka, kruh, čaj, super bo! Iz radovedosti sem odprl še par pokrovk in podebatiral z direktorjem/kuharjem/kelnarjem/... Ravno je pripravljal ravijole, na pogled identični eden drugemo, kot iz tovarne.


Z gospodi v kafani, bi kot običajno lahko debatirali še ure, a Bukhara nas je čakala. Hitro smo se znašli v mestu. Še vedno malo premraženi smo šli takoj na lov za hostlom. Med vožnjo skozi mestne ulice se je pred nami narisal velik rjav Iveco kombi. Precej znan in unikaten, to ne more biti nihče drug kot Martin z družino (smo jih spoznali v Iranu pri sipinah). Obesim se na hupo in ni kazalo drugega, kot da gremo v prvo kafano na juhico in čaj. Res ju občudujem, da se spravita na potovanje z otroci. To je skoz en frker.

Dež se je v tem času umiril in ustvaril super pogoje za nekaj fotk in ogled mesta. Danes spimo v luštnem B&B hostlu. Simpatično dvorišče v uzbekistanskem stilu z lesenimi okrašenimi stebri in velikimi "ganki" je bilo super povabljivo za en čaj v miru in tišini (Obstaja še kakšna druga beseda za gank?). Popoldan smo namenili fotkanju in ogledu mestnih medres, mošej, bazaarjev in trgov. Bukhara je znana tudi po bazenih, ki so bili nekoč raztrošeni po vsem mestu (naj bi jih bilo čez 200). Bazeni so bili namenjeni kopanju, pitju, pranju perila in izmenjavi bakterij in bacilov. Velikokrat je zaradi njih v Bukhari premierno gostovala kuga. Danes je v mestu teh bazenov manj a ti prav simpatično popestrijo okolico.





V mestu sta ohranjena in aktivna dva hammama (tiste arabske javne kopalnice o katerih vedno rad pišem in jih obiskujem). Super ideja po premočenem dnevu in noči. Dve uri na ponavadi prijetnega trpljenja pod neusmiljenimi rokami hammam mojtra, ki je gnetel naša telesa kot stara mama kruh. Pred masažo pa je vroča para odpirala naše overlanderske pore, polne starega znoja in prahu. Za konec pa so nam ob počivanju postregli še z vročim zelenim čajem in debato z lokalnim zobarjem. Vrhunsko, vam rečem!

In da prenesem kakšen podatek od zobarja. Hitro smo ga seveda povprašali, kakšna je situacija z zlatimi zobmi. Pravi, da so strašno moderni. Tak ever-green. Ever-gold ubistvu. 60 eur računa po komadu skupaj z vgradnjo. Rihta sicer tudi keramične, ampak te so bolj za Američane, ki hodijo sem urejat zobe. Ker imajo Amerikanci denar, jim računa kar 100 dolarjev po komadu, bistveno ceneje kot v EU in ZDA, a pravi do so ostanki (RVC) bajni. Hvalil se je celo, da mu konec meseca ostane 5.000 dolarjev. A kaj hudič, ko dela non stop in nima časa za dopust. Človek kar malo dvomi v resničnsot njegovih številk.

Lepo od hammama posvalkane nas je odneslo še na vročo uzbekistansko juhico nato pa v mižule. Špica večer. Ne vem kako se bere tale blog, in kakšen vtis imate, a tale overland potovanja so kljub temu, da predstavljajo dopust včasih strašno naporni. Moja zaganjavost in konstanta želja po akciji mi tempira urnik in teži k obračanju avtomobilskega števca za kilometre. Včasih vse to tudi na račun zadostnega spanca. To je res noro, kolk se ma za zgodit vsak dan, včasih pa se je potrebno za moment ustavit in hammam je več kot primeren point za to.

Pred spanjem je bilo seveda nujno spit še malo vodke in objavljat blog, in ker je bil zajtrk naročen za ob uri je bilo časa za spanje spet premalo. Vrhunski zajtrk izpod rok hčerke lastnika nam je dal energijsko bombo za še en vrhunski dan. Nekaj malenkosti smo si zjutraj še pogledali v Bukhari, nato pa smo odjehali proti Samarkandu. Največji od treh najpomembnejših turističnih točk v državi (Samarkand, Bukhara in Khiva). Tudi Samarkand je bil nekoč prestolnica Timurjeve dežele. V več kot 2500 let stari zgodovini je bil ubistvu kar nekajkrat glavno mesto.












Ni komentarjev:

Objava komentarja