Dan 14 - II del

Hvala bogu je imel Sašo več energije, tako sva enako kot nasprotniki igrala igro "Good cop, bad cop". Jaz sem pičil naj kličejo kolege na mejo in jih prašajo zakaj niso dali dokumenta, Sašo pa je zaskrbljeno gledal v izpolnjen protokol, ki je narekoval kazen 100 eurov, in razlagal, da nimamo denarja ipd. Njihov odgovor je bil jasen. Skopirali so naše dokumente in nam izročili plačilni list. S plačilnim listom se moram vrniti v Dushanbe in na banko nakazati denar. Ko bo kazen plačana, bomo lahko nadaljevali pot. Banda obmejna se kar ni dala. Na mizo flikneva zadnjih deset evrov preostale gotovine somonov in rečeva, da je to vse kar imava. Denarja je bilo seveda že na uč bistveno premalo, zato nihče od njih ni niti trznil. Po pol ure pregovarjanja in protestiranja je njihov "good cop" v lokalni šprahi le pomiril odločnega kolega in prišel na plan s ponudbo: "Dajte 20 eur, pa bomo mi uredili stvari". Ajde, pa naj bo 20 eur, sam da bo mir. Na mizo damo 20 eur in podpišemo protokol. Banda uniformirana je zamagala še eno bitko.

Sledila je še zadnja kontrola in štempljanje pasušov. Odpeljemo se do zadnje kolibe, kjer valda ni bilo nobenega. Po 10 minutah čakanja se je le nekdo primajal in v sobo vzel le mene, kot voznika, ostali pa so morali še malo počakati na nekoga drugega. Malce debate, sken dokumenta in štempl. Aleluja! Pa saj znajo tudi brez kompliciranja.

Po sto metrih vožnje nas je prestregel vojak, ki je na hitro povohal potne liste, odprl rampo in nam zaželel dobrodošlico v Uzbekistanu. Sledil je svarjeno najbolj zakompliciran mejni prehod na naši poti.

Po ukazu sem parkiral kombi in odnesel svoje in folksijeve dokumenta v eno stran stavbe, med tem ko so preostali del ekipe poslali v drugo. Gospod policist pogleda dokumente, na hitro rečeva dve klasični, nato pa izpolni list, ki valda spet neki košta. 10 300 uzbekistanskih somov. Plačaš v sosednji stavbi na banki. Tele meje so ene take lepe molzne krave, Schengen je pri nas čist zajebu državno blagajno. Navajen na tajikistanski menjalni tečaj, 8,8 somona na euro, sem bil nad 5 mestno številko čisto frapiran. Kmalu pa sem se zavedel, da je tu 6100 uzbekistanskih somov vrednih 1 eur. Ajde, euro in pol pa že damo za vstop. Pomirjen in nasmejan dobim povabilo taistega policaja na čaj. Izpod mize je potegnil plastenko vročega čaja in skoledico. Jasno, tu je skoz 30 - 40 stopinj, se čaj sploh ne more shladit. Spijeva en zeljon čaj in ready sem bil za naslednje mejne podvige.

Sledil je uspešen sken vozila, nato pa dolga vrsta za ročni pregled. Na hitro sem skočil na banko plačat dolgove, potem pa se je ravno sprostil promet, da sem se lahko urinil pred kamione. Parkiral sem v senci hangarja in s pasportom začel oprezati okrog in ugotavljati kakšen je tu protokol. Vsi so bili v vojaških uniformah in globoko zakopani v preiskovanje vozil. Med njimi so se sprehajali vidno zakuhani nemški ovčarji. Gospodje so me pošiljali eden do drugega brez večjih uspehov. Končno so me poslali do ene kolibe, kjer so vzeli prometno in pasuš ter dejali, da sem pripravljen na temeljit pregled vozila. Izpolnil sem še dokument z osebnimi podatki in popisom in vrednostjo prtljage.

Potem pa se je začelo. Ko sem prvemu cariniku odprl prtljažnik, se mu je od kosov prtljage in šare kar zavrtelo. Hladnokrvno je ukazal naj popolnoma izpraznim prtljažnik, potem pa bo prišel nazaj. Ma kaj si ja nor? Počasi sem iz prtljažnika zlagal stvari, radovedni cariniki pa so se začeli nabirat okoli. Ker vsa prtljaga ni bila moja, so poklicali še punci od katerih prtljago so z velikim veseljem prešnofali v vsak detajl. Stvar je kmalu ušla izpod nadzora. Moral sem prazniti kombi, odgovarjati na vsa vprašanja, med tem ko so cariniki brskali po vsem možnem. Nekdo je pregledoval fotografije na fotoaparatu, drug je brskal po računalniku in razlagal, da je pornografija strogo prepovedana v državi in da če kaj najdejo, ne smemo v državo, drugi so brskali pod sedeži, itd. Zanimale so jih psiho-aktivne droge, ki so jih iskali med našo lekarno. Pa vprašanja, koliko vojakov smo našteli v eni izmed tajikistanskih vasi, vsakega posebej so spraševali kje smo bili in kam gremo ipd. Ko s(m)o obrnili cel kombi, veselo začnem pospravljati, ko gospod pokaže na strešni šotor: "Odpri!". Utrujen od vročine in njihove radovednosti mu pokažem kako se stvar odpre in mu razložim, naj kar sam odpre, če ga že tako zanima kaj je notri. Vsak sva vztrajal na svojem bregu, dokler ni poslal mladega kadeta dvigovat šotora. Komaj je vrgel notri uč, ko je že ukazal zapret šotor. Potem pa še pregled motorja. Tam je sigurno kaj zanimivega.  aAA diesel? a dela? jaja, kaj pa če drugega. Malce podebatiramo in fantje se z nasmehom iskreno opravičijo za pregled. Pravijo, da je to njihova služba in da druge pač ni. Prav lepo, da se zavedajo svojega početja, a to mi čisto nič ne pomaga :)
Op.: Zgleda nas je svarjenje pred najbolj zakomplicirano mejo do dobra pripravilo, saj navsezadnje ni bilo tako hudo. Cariniki so nama z Evo mal popihali na dušo, postregli z nekaj komplimenti in čakanje ter premetavanje prtljage je bilo za odtenek bolj znosno, če ne že kar zabavno. Lahkoten klepet o Uzbekistanu, Sloveniji, potovanju, državah, ki sva jih že obiskali, športu, glasbi, naših razmerjih (seveda so morali preverit kakšna so razmerja :) ), lepotcu po imenu Bandit - dolgodlaki nemški ovčar seveda...tako so nam(a) cariniki vsaj za malekost popestrili naporno prelaganje prtljage, brskanje po kombiju, zasliševanju o drogah..


Meje še ni bilo konec. V sosednji stavbi sem moral poiskat še okenček za štempelj in scan potnega lista. Potem še vpis v eno knjigo in ready sem bil, da se odpeljem do zadnje ograje. Tam sem pobral preostalo druščino in s passporti pomahal vojaku za rampo. Juhu! Zmagali smo. Prva, druga, tretja prestava in po sto metrih spet rampa. A ti sunce policijsko državo. Iz sence pomaha možakar, naj nesem passporte v sosednjo prikolico. V šoku, kot da to nisem sedaj počel tri ure in 100 metrov stran od prikolice, postorim ukazano.

Končno je bil čas, da smo odnesli šila in kopita iz mejne cone. Na hitro smo še pomalcali skoraj zavreto sadje in pretočili zadnje litre vode. Pozdravljen Uzbekistan. Prva znamenitost na poti so bili nedvoumno vsi večji mostovi. Ti so že skozi celotno človeško zgodovino kritični objekti strateških pomenov! Uzbekistanci se tega še kako dobro zavedajo, zato imajo vsi večji mostovi na obeh straneh policijsko utrdbo s stražo in okrog žičnato ograjo. Slikanje mostov je v državi strogo prepovedano, na kar so nas na meji posebej opozorili. Ob tem morda velja opomniti, da mostovi niso v briljantnem in brezhibnem stanju.

Vročina je pekla svojih 43 stopinj, ko je bilo sonce direktno nad nami. Čas je bil za kratko pavzo v kafani, katera je bila lepo zakrita z visokim drevjem. Spravili smo se v afganistanske (pretežno ležeče) obmizne poze. Mrzla koka kola in vroč črn čaj. Čorni in zeljeni čaj sta že cel čas v centralni Aziji stalnica, ne glede na temperaturo, del dneva ali karkoli drugega. Dodatno v senčki sproduciramo še malček švica, potem pa gas proti Samarkandu. Ura je bila tri, pred nami pa še 450 semi-dobre ceste. Pokrajina se je kaj kmalu za mejo spremenila v pravo kamnito puščavo z zaplatami pšenice. Skratka vse rumeno dokler seže oko.

Na poti smo imeli še pavzo za kosilo, drugače pa smo bili z eno nogo neprestano na gasu. Na poti so nas nekajkrat ustavile le še cestne postojanke policije. Enkrat so celo ponovno poskenirali celotno prtljago, drugače pa jih le zanima iz kje smo, kam gremo in hiter pregled dokumentov.

Pred Samarkandom smo imeli še manjši prelaz, pred katerim pa nas je ujela tudi noč. Luknje, kamioni brez luči, krave, skratka super pogoji za nočno vožnjo. Brez dodatnih meglenk in daljink bi gagali. Kombi ima na sovoznikovi strani dva sedeža, ki smo jih tokrat prvič uporabili, saj 6 oči več vidi. Eden je vozil in gledal tik pred kombi, drugedva pa sta oprezala za luknjami v daljavi, na robi in obnašanju sprednjega vozila kako se izogiba luknjam. Ob pol enajstih zvečer nas cesta le privede do predmestja. Veselje pa se je kmalu končalo z zaporo na eni izmed uvoznic v mesto. Obvoz levo po najmanjši nagrbinčeni skoraj peš poti nas vodi mimo smetišča in po več sto metrih začne vlivat v nas dvom, da nas bo cesta pripeljala v mesto. Končno nas je dohitela mašrutka (mini mini taksi kombi). Ker vožnja več kot 10 km/h ni bila možna, ni bilo težko ustaviti zadovoljnega voznika, ki pa mu je bilo do takrat že jasno kaj se dogaja. Ko je odprl okno, je brez vprašanj razložil, da je cesta za v mesto pravilna in naj mu sledimo. Tako smo odskakaljali po najmanjših možnih ulicah in krtinah naprej do asfaltne ceste. Obvoz nam je vzel dobre pol ure, v tem času smo se mestu približali za nič več kot slab kilometer. Na cesti nas je ujela nova šrutka pijanih domačinov, ki so nas na vsak način hoteli povabiti k sebi domov v goste. Super utrujeni, Saš pa v pričakovanju fuzbal tekme, smo vabilo zavrnili. Dodatno je uzbekistanska država sila neprijazna do kampiranj. V času potovanja po državi se mora gost nujno muditi po hotelih in podobnih zgradbah, kjer dobi potrdila za spanje. Ob izstopu iz države pa se ima baje rado zgoditi, da te policija povpraša po listkih. Zakon je sicer napisan sila površno in ga je možno interpretirati na več načinov. A vseeno, v kolikor popotnik zakona ne spoštuje, se ima soočiti s takojšnjim izgonom iz države in globo 20.000 eurov. khm, khm.

Preutrujeni za volanom smo še zadnjič pridno zalutali v mestnem središču, dokler naposled le nismo našli iskanega hotela Emir (B&B, ampak bolj v stilu popotniškega hostla). Priporočamo. Prijetno utrujene nas je tuš polegel po posteljah, med tem ko je Saš daleč v noč podaljškov spremljal nogometno tekmo.

Dan 15 - Samarkand

Uzbekistan ima za denarno enoto ponovno some. Na črnem trgu ti zamenjajo 6000 somov za en ameriški dolar. Ko je vsak zamenjal nekaj gotovine, smo skupaj postali miljonarji. Prvi dan se človeku zdi vse noro drago. Ko smo šli prvi dan na kosilo, smo pridelali račun za 60.000 somov. Najprej nas je vrglo na rit. A kljub temu da je vse poceni, je iz države v državo dražje. Do sedaj je bil najcenejši Kirgistan, sledil mu je Tajikistan. Tu za vodo plačujemo nekaj čez 30 centov! Povprečen obrok s pijačo v restavraciji pa je skočil kar na slabe tri dolarje. Noro! 

takole smo plačali kosilo

Samarkand je prvo občudovanja vredno mesto na naši poti. Stičišče svilene ceste kamor so se stekale dobrine iz Indije, Perzije in Kitajske. Najbolj glamurozno mesto na svileni cesti in v Uzbekistanu. Bazarji, mošeje, mavzoleji in medrese. (Medresa je islamsko učilišče/univerza v kateri so študentje prebivali, se učili in običajno tudi molili. Študij je običajno trajal 10-15 let, v tem času pa so fantje pridobili od diplome preko magisterija do doktorata. Študij je bil brezplačen, za prostor v medresi pa je bilo potrebno opraviti sprejemne izpite).

Samarkand trenutno ni glavno mesto Uzbekistana. Za ta naziv so izbrali novo zgrajeni Tashkent. Samarkand je eno izmed najstarejših naselbin v centralni Aziji in datira v 5. stoletje pred našim štetjem. Najprej je bila prestolnica Sogdijanov. V mesto se je po zavzetju zaljubil tudi Alexander Veliki. V 13. stoletju je imelo mesto prebivalcev več kot danes. Lastništvo nad mestom pa so si izmenjevali Turki, Arabci in Perzijci do leta 1220, ko je mesto prevzel Džingis Khan. Sledil je preobrat, ko je nacionalni heroj Timur (1370) zavzel ne malo ozemlja z glavnim mestom Samarkand. V tem času je mesto zares cvetelo in postalo ekonomsko, kulturno in univerzitetno središče centralne Azije. V 16. stoletju so Uzbeki za glavno mesto proglasili Bukharo, s tem pa se je začel zaton Samarkanda. Zaton je šel tako daleč, da je po seriji potresov v 18. stoletju mesto postalo skoraj nenaseljeno. Mesto so rešili šele Rusi z zavzemom 1868. leta, ko je postal del ruskega kraljestva. 

Polno znamenitosti skoncentriranih v mestnem jedru nam je hitro zapolnilo dan. Najprej glavna znamenitost v vsej centralni Aziji; Registan. Skupek treh medres s trgom, kjer je bil nekoč tudi komercialni center. Te medrese so ene izmed najstarejših medres na svetu. Večino preostalih in starejših je porušil Džingis Khan. Ob pogledu na te pa je bojda obnemel. Po naužitju mega-turistične atrakcije smo se zataknili v prvi luštni kafani na čajčku. Ob dveh popoldne, na 45 stopinj, vroč čaj. En tak poseben sadomazo fetiš. 

Medrese

Timorjev mavzolej

Ko smo bili spet lepo ogreti, smo odšvicali do tržnice po novo zalogo oreščkov. Testiranje teh in onih, kupi suhega sadja in kar naenkrat so bili naši trebuhi polni in ready za nadaljevanje ogledov turističnih atrakcij. Pokopališče še zdaleč ni bilo tako atraktivno kot kirgizijska, zato pa je bila bolj zanimiva aleja mavzolejev. Pogledali smo si še nekaj neobnovljenih in tako na pol porušenih mošej ter pozno popoldan zaključili s Timurjevim mavzolejem. Very nice. Le da sem s prihodom v hostel porajtal izgubo sd kartice. Dolg sprehod do točk, kjer bi najbolj verjetno kartica lahko ostala, je bil neploden, sem pa ujel nekaj nočnega življenja meščanov in nepozabne medrese v soju barvne led osvetlitve. 

Ogled razpadajoče mošeje

testiranje oreščkov

čaj in šašljik pavza

Suhe marelice polnjene z orehi

še nekaj nočnih iz krasivega Samarkanda

Dan 13 - Dušanbe

Z zadnjim prelazom je pokrajina ostala zelena, hiše pa so iz blatnih enonadstropnih z ravno streho dobile aluminijasto dvokapnico. Prespali smo v bližini najvišjega jezu na svetu, kateri je že dolgo in še vedno v gradnji. Sicer pa na prioritetni listi, saj so težave z elektriko prisotne celo v glavnem mestu, kjer naj bi večkrat dnevno zmanjkalo elektrike in tople vode. Zgodaj zjutraj (5.50!) smo po hitrem zajtrku pobrali šila in kopita in ga pokrivili proti Dushanbeju. Zadnjih 170 km smo želeli prevozit v treh urah. Japajade. Dobre ceste ni in ni bilo. Po treh urah smo le ogledali asfalt in od vsega šoka naredili pizdarijo. Na priključku na asfaltni del je bila, jasno, policijska kontrola. Policist je Saši ukazal parkirat ob cesti. Njen rob predstavlja eno tako krasno luknjo, v katero smo valda zapeljali. S celga. Z desnim kolesom. Nasedl smo k taglavni. BUM, in že sem plezal skozi okno, ker se zadnjih vrat ni dalo odpret. Moram priznat, da sem bil pri vsej žalosti za kombi, kar malo vesel, da se po parih dneh spet nekaj mehankarskega dogaja :)

Hitra analiza pi*darije je pokazala, da stvar ni tako huda. Nasedli smo na karoserijo, roka in ostali vitalni deli so OK, hitrost je bila jasno "vsega skp nč na uro". Good. Spraznimo prtljažnik in najdemo dvigalko. Od policijske rampe smo si sposodili še ogromne skale in ustvarili primerno podlago za dvigalko. Hvala bivšemu lastniku Folksija za trpežen bullbar, kateri je bil uporabljen kot osnova za dvigovanje. Nizka dvigalka je za dober las in pol opravila svoje delo. Na zadnjo levo gumo smo poslali še 3 telesa za obtežbo in z mikro spretnostmi in veliko iznajdljivosti smo bili zunaj. Ker smo priredili dober šov lokalnim policistom, jih naši passporti niso zanimali in že smo ga harali naprej proti mestu.

Veselje z asfaltom ni trajalo dolgo. Makedamski odseki so bili kmalu daljši od asfaltnih. Cesta je bila spet tako slaba, da je Saš kmalu pridelal tri "strajke" z nasedanjem ali zabijanjem vzmetenja v kombi. (Op.: Trije strajki and you are out! ;) ) Čas je bil, da prekinemo trpljenje vseh nas. Naredili smo pavzo na rampi. Kirgizijci in Tajikistanci so res fajn. Ob cestah človek z lahkoto najde zidane rampe ali luknje, kamor lahko zapelje svojo mašino za pregled in popravljanje podvozja. Podvozju se pozna nekaj udarcev, kardanski križ ima malo lufta, vse ostalo BP oziroma "narmalne". Pomalcali smo še top shit tajikistanske marelice in slive (katere imamo mimogrede stalno na zalogi in prijajo k strela).

Ne dolgo za tem, ko je Eva prevzela vozniško izmeno, zagledamo liziko. Krasno. V Tajikistanu nas pa še niso sneli. "Zdrastvujte!" "kak ste? Narmalne?" Aaa 53 smo prletel na 40. Norci! In že je pričel spet s teženjem, da bo treba izpolniti PRATAKOL. A ne, ne. Kot vedno je bil to zame prijeten izziv. Hitro za njem preprečit izpolnjevanje njegovega pratakola. "Stric, stric! Sej veste, da smo turisti. Lahk bi se zmenil za kakšno skitko". In gospod je priletel z zanimivim odgovorom: "Sami se odločite o višini kazni". Ali je to novodbna "Fair trade" policija? Ojoj, karma bi nas tepla do konca življenja, če policista ne bi nagradili za tak inovativen odgovor. Po kratkem sestanku Folksi sveta smo se odločili, da je 50 somonov (6 euričev) ravno pravšnja vrednost za izvedeni prekršek. Gospodu s starim afriškim trikom stiska roke in predajo gotovine hkrati lepo pozdravimo in se zahvalimo za sobivanje na tem planetu.

Predmestje Dušanbeja je očitno paša za policiste. A slednji so bili drugačni. Veselo so nas vsi po vrsti ustavljali z izjemo dveh, ki jih je Eva hladnokrvno zignorirala s pogledom v drugo smer. Srečneži, ki jim je uspelo prepričati Evo, da je ustavila na njihov ukaz pa so se najprej pozabavali s popisavami in hieroglifi na nekoč belem Folksiju. Ko so si ogledali stvari, jih je še zanimalo: kje smo bili, kam gremo, kako se nam dopade Tajikistan ipd. Potem pa le še Prijetno dorogo in spet smo bili na poti.

Okrog ene ure, ko je bila vročina na vrhuncu in se je povzpela na, za našo pot rekordnih, 43 stopinj smo prispeli v rezerviran hostel. Z dnevom zamude, a nič ne de. Še vedno so imeli dovolj prostora za nas. Hitro smo se zaprli na klimo in se za dve uri dali v hibernacijo. Po dolgem času smo srečali tudi pravi tuš. Luksuz, ni kej. Tik preden je začela vročina pešati, smo se odpravili na dober kilometer oddaljeno tržnico.

Do centra mesta smo se nato ohladili še v nekaj trgovinah in na kratkem postanku v Irskem pubu Public. V centru je zelo lušten park z neskončno fontanami. Vse je zelo čisto. Pravzaprav na celem potovanju do sedaj nismo opazili prav veliko smeti. A way to go! Na sredini parka stoji najvišji zastavni drog na svetu. Okrog parka pa so ministrstva in muzeji.
*Op.: Se spomnite javnega oznanila o posebnosti naše ekipe. No, posebnost se je znova potrdila. Punci sva si naročili hladen lokalni hmeljev sok, fanta pa ananasov in višnjev sokec.

Na poti proti zastavi smo morali prečkati še križišče in med prečkanjem mimo nas nakrivi črn leksuz z zatemnjenimi stekli. Takoj po bežnem srečanju pa se spusti voznikovo okno skozi katerega sovoznik glasno pozdravi: MITJA!!

najvišji drog na svetu

Avto se za križiščem ustavi, iz njega pa stopi en izmed delegatov, ki so nam prejšnji dan odstopili mizo. Kakšno naklučje! Ker se je gospodu mudilo, smo na hitro rekli dve besedi in se dogovorili, da se slišimo zvečer in se mogoče dobimo na žuru njegovega kolega.

Odpravili smo se do neke super hude restavracije, ki jo priporoča gospod Lonely Planet. Restavracija je mogla bit tok dobra, da jo je na iskani lokaciji zamenjala perzijska kuhinja. Nič ne de. Usedli smo se in si privoščili iranski obrok. Polnih trebuhov po svetu ni za hodit, tako sem po večerji ob cesti pomahal prvemu taksiju. Sledila je stavka preostalega dela ekipa, kateri so kljub kilometrov oddaljenemu hostlu pot rajši nadaljevali peš.
Op.: po hrani se je treba sprehodit! :) Privoščili smo si malo romantike na večernem sprehodu po kičasto osvetljenem mestu, pojočih fontanah ter končno primernih temperaturah za šetanje.

Gospod taksist, ki je zatrjeval, da ve kje je hostel, jasno ni imel pojma. Ko sva bila že občutno predaleč, je bil čas, da sem vzel stvari v svoje roke. Z malo sreče sem tako dal prava navodila, da sva našla hostel. Ravno ko sem stopil skozi vrata hostla pa je zazvonil telefon. Gospod bančnik je pripravljen, da nam pošlje vozilo za žur. Aaaa, kje je ostala ekipa?? Kličem na vse možne telefone, a od njih nič. Javim, da bomo pozni in se ob čakanju na drug del ekipe kratkočasim z debatami z ostalimi popotniki v hostlu. Po dveh urah ekipe še vedno ni bilo, zato sem se odpravil peš proti centru. Ponovno neuspešno. Takrat pa je bila tudi ura že prepozna za uradne obiske. Okrog enajste ure zvečer se je ekipa le oglasila preko viberja, da v Publicu pijejo pivo. Škoda Škoda.
Op.: Romantično mesto nas je zapeljalo v skušnjavo in večer smo zaključili ob romantično hladnem pivu. Ko smo prejeli klic po viberju, se je večer iz romantike prevesil v đoging do hostla. Malo večerne telovadbe tudi ne škodi!...a na žalost smo bili prepozni.

Dan 14 - Spet scence na meji

Veliko kilometrov in pričakovano preiskovanje avta na meji. Tak je plan za danes. Tajiki in Uzbeki niso najboljši prijatelji, tako je najbližja meja med Dushanbejem in Samarkandom zaprta. Pot gre iz Samarkanda direktno proti zahodu kakšnih 60 presenetljivo lepih kiloemtrov do meje. Uzbekistanska stran pa terja 430 kilometrov vse sorte ceste do Samarkanda. Skupno z mejnim prehodom smo tako planirali 15 ur.

V Uzbekistanu pravijo, da ni nafte, zato smo v mestu natočili še poln rezervoar goriva in vse tri kanistre. To bi moralo zadostovati za celotno državo. Lepa cesta nas je do meje pripeljala v presenetljivo kratkem času. Policistu dam potne liste, pogleda in zadovoljno pomaha, naj nadaljujemo pot. Sledila je carina. Pobral sem vse papirje, ki sem jih dobil na vhodu v državo, in skočim v stavbo. Srečam grupo uniformirancev in jim ponudim passporte ter papirje. Še stoje pogledajo papirje in dobim nazaj nič kaj prijeten pogled. Trije me povabijo v pisarno in pokažejo že znano gesto iz prejšnje meje (z rokami pokažejo križ, kar pomeni "no-go").

O sunce žarko, kaj je spet?? pa sej to ni res! Valda manjka en papir. Kaj manjka? Dal sem vse, kar sem na meji dobil in za to tudi konkretno plačal. Če fantje na drugi strani države ne opravljajo svojega dela korektno, pa res ni moja napaka in za njo ne mislim plačevati, se razjezim in odidem po pomoč. Zadnjič me je Sašo dobro rešil, danes pa res nisem pri volji, da bi se z nasmehom na obrazu pregovarjal. Bodisi gre za napako na meji ali pa tu nategujejo turiste. Papirja, ki naj bi manjkal, nisem dobil, niti videl nič podobnega ob vstopu. Banda!

Dan 11 - iskanje skritega zaklada

Budilka je zvonila ob pol sedmih. Gas v Khorog. Po dobri uri nas na mostu pred vhodom na glavno ulico ustavi cestna zapora. Predsednik v mestu, zato so ceste tudi tu zaprte. Lačni, ker zjutraj nismo imeli zajtrka, in željni interneta, da dobimo koordinate prtljage, smo se v mesto odpravili peš. Tu imamo namreč prvič od Osha priti v stik z internetom. Ko smo prečesali celo mesto, smo le našli cyber cafe, kjer nam je v pol ure surfanja uspelo odpreti link, ki nam je pokazal koordinate do našega zaklada. Preostala komunikacija s svetom je bila nesmiselna. Hitreje bi bili peš v glavnem mestu, kot pa da bi odpirali še kakšen link.

Civilizacija nam je dvignila apetit po razkošju. V želji po nadaljevanju življenja na veliki nogi smo poiskali najbolj fensi restavracijo v mestu za zajtrk. Prijetna lokacija v senčki z rečnim vetričem. Porcije so bile japijske, zato z "brunchem" nismo bili preveč zadovoljni. Treba je jesti tam, kjer lokalci in pika.

Po obedu je predsednik odletel domov, mi pa smo imeli možnost poiskat našo prtljago. Koordinate so nas odpeljale na drug konec mesta in nas postavile na sredino neprometne ulice. Vse je začelo kazati, da lov ne bo enostaven. Zapeljali smo se po ulici gor in dol in pričeli spraševati lokalce. Imeli smo le gps lokacijo in ime fanta, ki ima naše stvari, ta pa bojda živi nasproti mehankarja. Nihče v ulici na pozna Isfanta, dve sliki iz bloga prve ekipe pa ne izdata lokacije. Prečešemo celo ulico in sklenemo, da je lokacijo očitno napačna. Odločili smo se vozit po mestu in spraševat mehankarje in prodajalne z avtodeli, če oni kaj več vedo o našem zakladu. Prva ekipa je bojda prečesala vse prodajalne v iskanju novega amortizerja. Nihče ni imel pojma. Domovina pa se na naše telefonske klice ni oglašala. Po dveh urah iskanja igle v kupu sena je zazvonil telefon. Rešil nas je Jure s telefonsko številko Isfanta. Od tam naprej je bilo enostavno. Od prvega lokalca smo si sposodili telefon ter poklicali naš zaklad. Isfant je bil v 5 minutah pri nas. S sledenjem nam je padla tema pred oči. Visoka ograja njegovega doma je bila 10 metrov stran od dane GPS točke. Pa to je noro!

Isfant je poklical še 2 kolega in so nam skupaj pomagali z montažo strešnega prtljažnika, šotora in ostale opreme. Punci sta med tem naredili red v prtljažniku in prostor za dodatno prtljago. Z reduciranjem smo fantu pustili nekaj stvari, drugega pa v zahvalo ni želel. Tri urce motoviljenja pa smo bili ready za nadaljevanje poti. Počasno nabiranje kilometrov in napovedana slaba cesta sta nas brcnila v rit. Naredili smo še skupno fotko in se iz srca zahvalili Isfantu za vso pomoč.

Na poti iz mesta smo se ustavili še na tržnici in nabavili vodo ter sadje. Restavracije hrane niso imele (čudno). Ni nam preostalo druega, kot da smo ubrali pot pod noge in gas ob reki proti Dušanbeju. Na začetku potovanja ob Afganistanski meji smo sledili rečici, ki je v Khorogu postala že prava deroča in ogromna reka.

Dodatna teža na kombiju se zelo pozna, zato gremo malce počasneje in se še dodatno izogibamo luknjam. Neprestano so nas prehitevali vojaški konvoji, ki so nas hranili s šeflami praha. njamnjam. Na vsake kvatre se pojavi policijska kontrola. V višavah Pamirja je bilo to samo enkrat, od kar pa se vozimo ob Afganistanu pa so vsaj v vseh večjih križiščih. Pri vsaki kontroli se je treba ustaviti, običajno je na cesti še rampa. Zraven je koliba, kjer policist ali vojak popiše vsako osebo in vozilo. Ponavadi je unifrmirancem dolgčas in radi še malo pokramljajo. Tokrat je padla kaplja čez rob. Ustavil nas je dobrovoljni novopečeni policist. Debate o tem in onem in še celo nekaj angleških besed. Ko nas je popisal, nam je ponudil čaj. Sprejmemo ponudbo in preparkiramo kombi. Zadovoljni policist vzame čajnik in se sprehodi do rjave deroče reke po vodo. Ponudba, da mu damo našo vodo iz flaše, ga ne zanima. Usedemo se v senco in se zabavamo z vsemi tremi policisti, ko novopečenec predlaga, da ga zapeljemo do trgovine. Kolegu valda ustrežemo in se zapeljeva do prvega marketa. Z vstopom v klasično univerzalno trgovino gospa prodajalka odpre vrečo, policist pa me začne spraševati ali jem to in ono. Za vsako potrditvijo je gospe ukazal naj polni vrečko. Komaj sem uspel ustaviti kolega, preden je bila vrečka čisto polna, da ne omenim pogleda, ko sem potegnil ven denarnico. Ni pogojev. Mi smo tu gosti, zato nas bo počastil.

*Op.: Med tem ko je policaj odpeljal Pajka v šoping, sva si punci spočili oči na vojaškem konvoju, ki je pridrvel mimo nas. Fantje so nama veselo mahali in pošiljali poljubčke. Veselo sva jima mahali nazaj, se rahlo slinili in se od srca nasmejali.

Po prihodu s šopinga je bila voda še vedno hladna in čaj nam ni nič več dišal, vsaj ne po videnem zajetju vode. Malo smo se še podružili in zahvalili za vso gostoljubnost. Daroga (cesta) je še vedno slaba in ji ni videt konca. Pritiskali smo na plin in tišali kolikor se je dalo - povprečje je bilo 20 km/h. S sončnim zahodom smo pričeli oprezati za kamp prostorom. Tik pred temo smo našli mesto, kjer smo skuhali večerjo in prvič na poti kampirali v vsej eleganci, ki jo polno opremljeni kombi premore.

Dva v strešnem šotoru in dva v kombiju.  Baj baj sardelice.

Dan 12 - Nasvidenje Afganistan

Prvič nam je uspelo vstati malo pred šesto uro zjutraj. Skuhali smo si čaj in pozjtrkovali, potem pa gas dalje proti severu. Cesta je še vedno dajala tempo 20 km/h. Prah v zobe pa nam je cel dopoldan metal vojaški konvoj, ki je sicer vozil hitreje od nas, imel pa je tudi več pavz kot mi. Policijske kontrole se bile še številčnejše, prav tako tudi vasi. Pokrajina je postajala bolj zelena, a hkrati tudi bolj vroča. Prvič smo presegli 40 stopinj zunaj in v avtu. Z mestom Kala-i Khum smo se poslovili od bratov Afganistancev. Te so imeli vedno bolj pogoste vasi, več oaz in vedno boljšo cesto. Zanimivo smo si vohunsko ogledovali afganistanske žene in bili sklepčni, da so bolj muslimansko zavite kot Tajikistanke. Ne vem, če sem že napisal, vendar gre na obeh bregovih reke za ljudi istih rodov. Rusko carstvo jih je razdelilo z mejo s takratno angleško kolonijo, Afganistan. Z nastalo mejo so prekinili vse stike in sorodstva so se pozabila.

Ženske tu, na skrajnem jugu, so precej različne. Nekatere imajo precej tajikistanske obraze, druge afganistanske tretje pa perzijske. Slednji dve sta z vsakim kilometrom proti severu izginjali, vedno več žensk pa je imelo zakrite lase (s prehodom čez prihajajoč prelaz). Generalno ljudje ostajajo ultra prijazni in mnogo bolj nasmejani kot Kirgizijci. Po vaseh ljudje čepijo ob cesti in mahajo mimovozečim vozilom. Prav tako je "obvezno" pozdravljanje voznikov med seboj.

Iz Kala-i Khuma nas je pot vodila še čez zadnji visok prelaz. 3200+ metrov in oblubljal je lepe razglede. Ker smo ravno prišli iz Pamirja, nas razgledi niso nič kaj ekstra navdušili, niti nas ni navdušila slaba cesta čez prelaz. Druga opcija je bila 100 kilometrov daljša pot okrog prelaza do Dušanbeja, s prvo polovico nove asfaltne poti. Ker je šel Central Asia Raly čez prelaz, nas je Sašo enoglasno preglasil in pognali smo se navkreber.

Bencinska črpalka

zadnji prelaz

Počasno premikanje in sonce v popoldanski uri sta bila jasen znak, da je Dušanbe, kljub celodnevni vožnji, izven dnevnega dosega. Definitivno eden izmed najmanj pestrih dni. S sončnim zahodom smo poiskali primerno lokacijo za kampiranje in počasi zaključili dan. Edina zabavna stvar je bilo neskončno "river crossingov". Ubistvu smo prečkali le nekaj deset potokov v velikih kamnitih strugah. Po fotkah prve ekipe smo se neskončno veselili vožnje čez visoke in deroče reke. A o tem ni bilo ne duha ne sluha, le veliko suhih strug in nekaj nizkih potočkov. Med njihovo in našo vožnjo očitno ni padlo nič dežja, večina snega pa se je že stalila. Vsekakor bomo mogli gonjo po river-crossingih pogasiti v domači loški Sori takoj, ko se vrnemo domov. Upam, da kombi zdrži :)

River crossing!!!

Ko smo vprašali nekega gospoda kje se da v okolici kaj pojesti
je iz svojega vozila povlekel ruski vojaški lunch paket.
Pa dober tek :) 

Dan 9 - Hindu Kush

Prvič smo se zbudili ob pol sedmih. Po dolgih dneh smo običajno precej utrujeni, zvečer pa (če že je) štrom hitro odklopijo, zato gremo zgodaj spat in posledično lahko hitreje vstanemo. Spet smo dobili zajtrk in spet čisto drugačen. Jedli smo domač jogurt in gres z višnjevo marmelado. huhuhuhu, top shit! V pričakovanju slabe ceste smo hitro zasedli delovne položaje in gas na jug proti Afganistanski meji. Pot je bila zares slaba. VW Transporter je odličen voz za naše evropske ceste. Slabe ceste pa zanj niso domače, majhne cestne gume in nizka oddaljenost od tal sta pomanjkljivost in me večkrat opomnita na luksuz, ki ga je prinašalo potovanje z Land Cruiserco. A vseeno, prostornost v kombiju je neverjetna. Prostora za prtljago je neskončno, da o razdalji med sprednjimi in zadnjimi sedeži sploh ne izgubljam besed.

Splezali smo še čez zadnji prelaz na 4250 m (iz običajne vožnje po višini 4000 m) in po dobrih dveh urah v daljavi zagledali zasnežene vrhove gorovja Hindu Kush. Kratek spust nas je privedel do doline reke Panag (Panaj), kjer poteka meja z Afganistanom. Tam nas je pričakal tudi vojaški check point. Med hitrim popisom potnih listov sem si v miru pogledal bojne rove in bunkerje. Ti kraji vsebujejo več zgodovine kot bi si jo človek predstavljal, ko ugleda pokrajino. Tajikistan je bil naseljen že peto stoletje pred našim štetjem, od takrat pa so se tu potepali Aleksander Veliki, Perzijci, Arabci, Turki, Mongolci in Rusi. Tu čez je po svileni poti popotoval tudi Marco Polo.

Po check pointu smo zavili desno in po ozki dolini Wakhan  in vrtoglavih cestah pot nadaljevali z rečico. Razgledi so bili nori, naselij ali posameznih hiš pa prvih nekaj 10 kilometrov ni bilo, kar je po slabi cesti pomenilo več ur. Na poti nas je prehitel edino Pajero poln vojakov. V Tajikistanu smo do sedaj na cestah večinoma sami, če pa že srečamo vozilo pa je najverjetneje Pajero ali Land Cruiser 80. Nekaj ovinkov naprej smo dohiteli naše vojaške kolege, ki so brskali pod pokrovom motorja, ob nogah pa so poleg orodja imeli kup razšraufanih delov. Ker v teh odročnih krajih pomoči ni veliko, ni obstajalo vprašanje ali bomo pomagali. Parkirali smo zraven in še sami pogledali pod pokrov. Dobre pol urce in avto je vžgal. Banda kitajska je naredila prekleto slabo kopijo pajerota, čeprav ju po plehu človek težko loči.

Ta dan smo si za cilj zadali toplice. Po 100 kilometrih ali dobrih 4 urah so se ob reki pričele male vasice, ki so v teh krajih prave oaze. Med hribi je samo kamenje, vsake kvatre se celo pojavi kakšna mala sipinca. Kjer pa iz hriba priteče potok, pride do rastja in posledično hiš in naselij. Prvo večje naselje na poti je Yamg. Tam smo si želeli privoščiti kosilo. Potrebovali smo tudi trgovino, saj imamo težave z GPS adapterjem. Trgovine so tu univerzalne, zato je v njih pričakovati le najnujnejše. V enem prostoru v pol založenih policah človek dobi le žeblje, olje, paradižnikovo mezgo, blago, ipd.

S pomočjo lokalcev smo našli "restavracijo", žal pa je bila kuhinja zaprta, saj je bila cela vas v najlepših oblekah na glavni ulici. Vzrok naj bi bil prihod predsednika. Ker se ne zmenimo za predsedniški obisk tako kot lokalno prebivalstvo, smo si vseeno privoščili čaj. Družbo nam je delal nezgovorni vaški posebnež. V tej vasi smo si pogledali Budistično "stupo" - tu je bil nekoč ogromen budistični kip. Tako smo si ogledali prostor, kjer je bil nekoč kip :)

Sašota je sram ker edin ni zrihtan za predsednika

Srkanje čaja z vaškim posebnežem

Petka za najbolj nore

Proti večeru smo le naleteli na tablo v vasi Yamchun, ki je usmerjala pot proti toplicam (Bibi Fotima) in bližnji trdnjavi. Slaba in strma pot nas je po 8ih kilometrih dostavila do dveh lokalnih hotelčkov in toplic. Vsi lačni smo se najprej usmerili proti hotelu, kjer smo si privoščili mrzel obrok. Žal ni bilo elektrike, zato nam niso mogli pogreti obroka, a čaj so nam servirali vroč. Vsekakor je lakota najboljša kuharica. Hitro smo se najedli, potem pa gas do vrelcev. V kanjonu med skalami in nad deročim potokom iz skale bruha vročo vodo. Tam so lokalci pozidali hiško in stopnice za lažji dostop. Moški in ženske se kopajo ločeno. Gospodje so si postavili bazenček tako, da iz skale direktno bruha v bazen, ženskam pa so postavili bazen malo nižje in popolnoma ograjeno. Voda ima v moškem bazenu po feelingu nekje med 40 in 44 stopinj. Bazen je obbetoniran ob skalo z globino nekje do bokov ter ob robu stopničko, kjer se lepo sedi v vodi. Ko odvržeš vsa oblačila, si pripravljen, da se počasi usedeš na rob bazena, sprostiš in malo podebatiraš z radovednimi lokalci.

Dolgo namakanje in uživanje v vroči vodi nas je zadržalo do mraka. Vsi pregreti smo bili tako dobri le še za topel čaj in spoznavanje s tajikistansko vodko v sosednjem hotelu. Zvečer nas je kelnarca le še posvarila, da naslednji dan prihaja v toplice predsednik, zato pričakujejo že zjutraj veliko ljudi, tako da lahko na ozki cesti pričakujemo veliko vozil.

Veščino spanja vseh štirih v zadnjem delu kombija pa itak že obvladamo; Sardele style rulz! Sistem smo spilili do mere, ko lahko sprejmemo še eno osebo :)

Dan 10 - Življenje na veliki nogi

Zjutraj ni bilo ne duha ne sluha o hordah obiskovalcev, tako smo se v miru spustili proti dolini. Vmes smo si ogledali propadajočo trdnjavo. Le-ta je bila zgrajena v 12 stoletju z namenom varovanja svilene poti. Z nje je res super razgled na dolino in pakistansko-afganistansko gorovje Hindukush. V dolini Wakhan je Afganistana le za vzorec. Po vrhu prvih zasneženih hribov, oziroma dokler nam seže oko, poteka meja s Pakistanom.

Na trdnjavi smo srečali Izraelca, ki nas je poštopal do 60 kilometrov oddaljenega Ishkashima. To je največja vas in regijski center. Tu je tudi mejni prehod z Afganistanom. Na sredini mejnega prehoda je otok, kjer se ima vsako soboto zgoditi afganistansko-tajikistanska tržnica, ki je dostopna vsem, tudi brez afganistanske vize. Ker pa je te dni na obisku predsednik, tržnice žal ni.

Po dobrih dveh urah offroadanja po glavni cesti smo premagali skoraj vseh 60 kilometrov. Vhod v mesto je namreč zablokirala policija. Prav zares je na obisku predsednik, zato je mesto zaprto. Bogi reveži, že več dni čakajo na predsednika v vaseh skozi katere smo se peljali, predsednik pa v Ishkashimu in bojda se odpravlja nazaj na sever (v Khorog).

Do odprtja ceste je bila še dobra ura, zato smo poiskali senco in si privoščili malco. Izraelec se nam je odkupil za prevoz in skuhal čaj, postregel z medenjaki, halvo in oreščki. Naša lubenica pa je končno zaključila svoje potovanje iz Oša. Ob počitku smo imeli lep razgled na mini letališče, kjer je imal predsednik zaključno proslavo, preden je z vertaljotko (helikopterjem) odfrčal v Khorog. Helikopter je tu edina možnost hitrega transporta od točke A do točke B. Ob kratkočasenju so se pojavila ključna vprašanja, na katere zaradi odtrganosti od svetovnega spletna še vedno nimamo odgovorov. In sicer: Koliko stane helikopter? Kakšna je njegova poraba? Kako hitro gre civilni helikopter?

Ko so promet sprostili, smo se peljali skozi neverjetno okrašeno vas. Zastave, nov asfalt, slike predsednika, vojska, specialne sile z oklepniki ter ljudje v narodnih nošah.

Od tu je bilo še 100 kilometrov do Khoroga, kjer je bil naš dnevni cilj ter pol prtljage, vključno s strešnim šotorom. Tik pred Ishkashimom cesta zavije iz jugozahoda proti severozahodu. Smer neba bo vztrajala skoraj do Kieva. Izraelcu, ki sicer hodi peš po svetu, ni nič dišalo pešačenje, zato je bil vesel prevoza naprej proti Khorogu. Pot se je nadaljevala z makedamom in prahom, ki so ga dvigovali vojaški konvoji in delegati s prestižnimi terenci. Te so kar leteli čez ribežne in gromozanske luknje.

Po dveh urah smo bili od Khoroga oddaljeni še 46 kilometrov, ko je tabla kazala pot do še zadnjega toplega vrelca. Le tega na dopustu seveda ni za zamuditi. Zavijemo desno in na križišču odvržemo Izraelca. Po nekaj kilometrih navkreber smo prispeli do toplic. Čudovito. In še preden se je bilo treba namočit, je bil čas za kosilo. Sprehodimo se mimo novega hotela, kjer je bilo opaziti že videna terenska vozila delegatov.

Na vrhu skale je toplotni vrelec

Ko smo prišli do vrta restavracije, sta bila oba prostora za jesti (centralnoazijska miza) zasedena z delegati. Gostoljubnost jih je izstrelila od mize. Polovica se jih je odmaknila in pričela čistilo mizo, še preden bi to lahko opravili postreščki. Druge nismo imeli, kot da smo prisedli. Hitro so se pričele debate kdo smo, kaj počnemo, hkrati pa so strežaji nosili na mizo novo hrano in polnili kozarce z najboljšo vodko - Belugo.

Carji

Čin čin!

Po 15ih minutah so bili naši želodci polni, v glavah pa se je že pošteno motala vodka. Delegati so bili predvsem predstavniki tovarne aluminija in glavni bančniki. Aluminija je v teh krajih precej in uradno pomeni največji doprinos k državnemu BDPju. Temu sledi bombaž, neuradno pa kar polovico BDPja znaša trgovina z drogo. To transportirajo iz Afganistana, pot pa nadaljuje proti Rusiji. V to trgovino naj bi bila vključena tako vojska kot tudi politični vrh.

Pol urce druženja in čas je bil za njihov odhod. Ob treh popoldan se v Khorogu zapira cesta zaradi obiska predsednika, oni pa morajo biti nujno prisotni na proslavi.
Ker so bili gospodje slučajno tudi lastniki kompleksov v toplicah, je bila hrana in pijača na njihov račun. Hvala bogu, saj bi nam račun verjetno podvojil do sedaj sproducirane stroške. Gostoljubnost v teh krajih res ne pozna meja. Preden so odšli, so nam predlagali naj ostanemo v toplicah in uživamo. Cesta se itak odpre šele pozno zvečer, oni pa po predsedniški proslavi pridejo nazaj.

Uživači kot smo, smo se s predlogom strinjali. Tako smo naslednje 4 ure ležali precej nepremično in uživali senčko ter vodko. Living with a class. Življenje je bilo celo na tako veliki nogi, da smo si v hotelu privoščili pravo straniščno školko. Ja noro!!

Ko smo bili že utrujeni od ležanja in ko smo se srečali s streznitvijo, je bil čas za veliki premik do 100 metrov oddaljenih toplic. Stvar je bila podobna kot dan poprej.  Moški v lepši, odprt del, ženske pa v zaprt bazen. Bazen je bil tokrat večji. Vodo je spet polnila izjemno vroča voda, ki se je s slapom spuščala iz tri metre visoke skale, na vrhu katere je bil vrelec. Ob bazenu je bilo zadosti prostora za sončenje in sušenje zdravilnega blata, ki polni tla bazena. Tudi voda ja tu zdravilna. Sem naj bi hodili ljudje s kožnimmi boleznimi iz celega sveta.

Ko smo bili dodobra namočeni in zrelaxirani, smo se prestavili nazaj na našo mizo. Čas je bil za blogiranje in planiranje poti s pregledovanjem lonley planeta. Slabe ceste in lepa pokrajina sta razlog, da vsake nekaj dni naredimo nov plan, kjer rezervne dni planiramo porabiti še pred Dushanbejem (v Tajikistanu). Čas je bil za lahko večerjo in počitek po napornem dnevu. Delegatov ob desetih zvečer še ni bilo, mi pa smo imeli prihodnji dan v planu naporno vožnjo in pobiranje preostale prtljage. Prestavili smo se slab kilometer stran od toplic in se ukampirali blizu ceste. Iztisnili smo še preostalo energijo in na sprednjih sedežih Folksija zanetili en tak pravi mini žur.

*zgubu za slab tedn slik (drug del Tajikistana), zato so slike od preostalih članov.