Morje

Maria mi je dala številko taksista (nek senior Pablo), hkrati pa sem ji moral obljubit da se ne bom vozil z drugimi taxiji. Taksisti naj bi imeli nek čuden vendar dobičkonosen hobi: ko poberejo osebo jo odpeljejo v stransko ulico, kjer ustavijo, nato v taksi prisedejo domačini in te oropajo do kosti. Očitno je bil ta hobi tako popularen, da so lokalne oblasti namestile v vsak taxi več kamer, gps oddajnik in pa rdeč gumb. V primeru nevarnosti potnik pritisne na gumb, policistom takoj online prikaže dogajanje v taxiju hkrati pa jim sporoči lokacijo dogajanja. Use super, razn to da stric Pablo ne zna niti besede anglešk J

Petek dopoldan je bil precej neturističen. Malce šihta, pa banka, pranje, … za kosilo sem bil zmenjen, da me po šihtu pobere Djanki (fant od Danielite). Super dečko z veliko znanja o lokalni ekonomiji, politiki ter Ekvadorju nasplošno. Debat je bilo torej na pretek med tem, ko sva se vozila po različnih predelih mesta. Po odličnem kosilu (ja, prou zares je vsa hrana tukaj drugačna in pa neverjetno dobra) sva se najprej odpeljala na razgledno točko od tam naprej pa v južne, revnejše predele mesta. Vsakič, ko sva se usedla v avto sva se zaklenila, bojda v teh revnih predelih res niso heci (da ne omenim da Grace zakleni vsa vrata vsakič ko se usede v avto). Guayaquil je najhitreje rastoče mesto v državi, hkrati tudi gospodarsko središče zato ni čudno da obstajajo predeli mesta kamor naše Ekvadorke ne zahajajo niti v sanjah.

... Zvečer se je imel zgodit en mini žurček…

Weekend na morju! Vsi zalimani smo se nabral s klasično ekvadorsko zamudo potem pa gas proti morju. Kaki dve urci vožnje do morja brez izjemnih pokrajin na poti. Morje je bilo pa top shit! Najprej smo se ustavili na kosilu; valda na plaži J malce sprehoda, frišne ribe, potem pa počitek na plaži (po napornem tednu pa to …).

Popoldan smo nardili en večjo furo ob plaži z nekaj postanki na razglednih točkah in plažah. Malce preden pa se je zvečerilo pa smo pristali v mestecu Montanita. Žur mesto, polno domačih in tujih turistov, kafičev, diskačev, surfarjev … Tam smo se srečali še s preostalo ekipo »Guayaquilancev«. Skupaj smo našli hotel v centru potem pa sprehod in večerja. Po večerji obvezno namakanje v hotelskem jacuzziju, potem pa rum, dva, tri in pa žur v Alcatrazu (noro dobr disko) J.

Nov dan se je začel presenetljivo podobno prejšnemu. Nevem čisto zakaj, ampak budnica je bila kakšno uro prehitro (prvič v Ekvadorju nekaj prehitro). Še preden smo zares odprli oči smo sedeli v restavraciji ob zajtrku in srkali ribjo juhico z limeto. Very nice for a hangover. Potem pa gas proti severu, ob obali v nacionalni park. Park je poln lepih plaž tako da se je tudi tokrat ponovila zgodba prejšnega dneva (počivanje po napornem tednu) ter sprehod na bližnjo razgledno točko. Kljub luštnemu počitku in plavanju v morju smo se vidno utrujeni prestavili v avte in odjadrali nazaj v Guayaquil. 

Ecuador
 

Prou nbenga mraza ni!

Nevem zakaj sem doplačal za direkten let, če smo se kljub temu za 2 uri ustavili v Quitu in prestopili na drugo letalo… let je bil kljub temu odličen. ¾ sedežev na avijonu je bilo praznih, zato sem brez težav zasedel sredinsko vrsto in odsmrčal par urc. To da je bil avijon precej star me niti ni motilo (Ecuadorska letalska družba TAME) vse dokler niso potniki ob pristanku pričeli z ploskanjem… ob bučnem aplavzu in zadovoljstvu potnikov se človek vpraša, mar v Ekvadorju ni običajno da letalo pristane na ciljni destinaciji?

Na avijonu sem imel tudi malo časa za branje wikipedije in drugih strani o Ekvadorju. Moram rečt; zanimivo! Pestra zgodovina, BDP cca 10.000$ (PPP), 20. mesto na svetovni lestvici po kvaliteti zdravstvenega sistema, veliko naftnih rezerv, največja proizvodnja banan, ….

Končno je letalo pristalo v mestu Guayaquil. Let je trajal dobre pol ure, med tem ko vožnja z avtobusom traja vsaj 7 ur. Carinske procedure so bile slične ameriškim. Prvo sem čakal slabo uro za osebno carinsko kontrolo, kjer sem moral izpolniti tudi neke formularje. Ko je bilo to mimo sem čakal na prtljago, nato pa še dodatne pol ure čakanja na carinsko kontrolo prtljage. Kljub utrujajočemu čakanju in dolgim vrstam energije ni primanjkovalo. Končno sem v Južni Ameriki!! Ponovno bom srečal Ekvadorske gospodične, najboljše sošolke iz Erasmus izmenjave v Nemčiji! Maria, Danelita in Grace so me čakale takoj ob izhodu z napisom »Slovenia is in da Hause!« J

Nato pa prvi šok: Ko sem stopil iz letališča se je iz mene ulil manjši tuš. Savna! Visoke temperature in vlaga, torej je tu končno nekaj poletja v tem letu J.

Sledila je vožnja čez mesto s kratkimi postanki in vrhunsko večerjo s predstavitvijo predlogov kaj si je vredno ogledati v Ekvadorju. Punce so se noro potrudile in mi pripravile cel plan, zrihtale so mi telefon in sim kartico, zato da jih lahko pokličem kadarkoli (Evropske simke tukaj ne delajo), dobil sem tudi rafal opozoril o nevarnostih, ki tukaj pretijo. Hm… Sem mislil, da Ekvador pa ja ni nevaren kraj. Anyway, punce so še zmer zakon in jim dam čisto desetko za hospitality J

Prav tako je zakon ekvadorska hrana, za večerjo sem po predjedi (pečene banane z raznimi omakcami) dobil mesni tris. Very nice! Obetajo tudi vse sorte hladne in tople juhce, morksa hrana, jogurti, sadje ... Pravzaprav je Ekvador en mini gurmanski raj J

Spanje imam zrihtano pri Grace. Bolš k v hotelu: Svoja soba, kopalnica, Hiša v zaprtem in posebno varovanem naselju. LUKSUZZZ

Po čudovitem spancu sem imel že vnaprej zorganiziran dan. Zajtrk s puncami in nadaljevanje gurmanskih užitkov. Potem pa kick-off na glavni ulici in pa prvi dan v Ekvadorju v stilu raziskovanja mesta. Najprej sem poiskal turistično agencijo, da vidim kaj ponujajo in da dobim zemljevid mesta. Gospodična v agenciji valdaa ni znala nč druzga razn špansk J Ampak se ni dala motit, zato me je posedla in v španščini odpela naučene stavke o turističnih atrakcijah. Super. Po prezentaciji sem pobral zemljevid in radovedno zakorakal nazaj na glavno ulico. Parkrat sem pritisnil na fotkič in že se mi je zavrtelo od vročine. Vodaa!! Očitno sem se preveč navadil na ledeno dobo L.  Hitro sem kupil vodo in nadaljeval z španciranjem po promenadi. Guayaquill ima 3,5 mio prebivalcev in leži ob reki, ki se nedaleč naprej zliva v morje. Morje je pravzaprav tako blizu da pol dneva voda teče v napačno smer (plima).). V centru je še vedno moč videti kolonialne stavbe ter presenetljivo stare cerkve ter katedrale. Kmalu po prihodu Špancev so tukaj zrastle ogromne rimokatoliške cerkve in katedrale.

Na robu znamenite promenade (Malecon 2000) je manjši grič (Santa Ana) posejan z barvastimi hiškami, med njimi pa se vije lepa pot do vrha. Na samem vrhu sta cerkev in star svetilnik od koder je čudovit razgled na celotno mesto. Na poti proti vrhu sem na vsakem koraku imel v vidnem polju policista ali varnostnika. In vsakič ko sem želel zaviti v kako stransko ulico se je oglasil eden izmed uniformirancev in mi prijazno pokazal pravo pot in preprečil raziskovanje stranpoti. Nisem čisto prepričan ali so  navajeni na butaste turiste ali je zares tako nevarno? Bojda gre za slednje. Kljub temu je bilo odkrivanje dovoljenih ulic čudovito.

Ob enih sem bil dogovorjen za kosilo z Mario. Zaradi visokih temperatur in neskončne vlage je prehranjevanje čez dan popolnoma nepotrebno. Nujna je le velika količina vode. Ob kosilu je sledila manjša opazka Marije da zgledam precej rdeče.. ja valda! V pol ure sem zgledal kot kuhan rak J takoj po kosilu sem skočil v lekarno po sončno kremo, vendar žal prepozno. Le po dveh sončnih urah sem bil zapečen k raketa. Glede na to da sem tak gorenc da šparam tudi s časom se nisem dal motiti zato sem se odpravil do pokopališča.. očitno imam nek čuden fetiš obiskovanja pokopališč. V tujih deželah se le-ta med seboj zelo razlikujejo. To pokopališče me je fasciniralo že zjutraj ko sem se peljal mimo, tako da je bil ta ogled neizogiben. Pokopališče v mestu je zares veliko in zajema lep, urejen del za bogate družine, posebne dele za gasilce, žide, politike, … urejene večnadstropne grobove ter pa pol hriba zelo »randomly« posejane grobove. Bil je lep miren sprehod vse dokler se ni izza grmovja prikazal policaj z šibrovko. Takrat pa mi je postalo jasno, da tudi pokopališče mogoče ni najbolj varen prostor v mestu J Tako sem sprehod prestavil med mestne zgradbe. Katedrale, kolonialne stavbe, parki ter kavarne z vrhunsko ekvadorsko kavo. Top šit! V enem parku živi ogromno legvanov, ki se prosto sprehajajo in uživajo čohanje mimoidočih.

Tudi četrtek ni bil nič manj turističen. Zjutraj sem pričel sicer z zajtrkom doma in  pa sprehodom v bližnji okolici hiše. Drug del dopoldneva je bil namenjen ogledu sosednjega parka (Parco de Historico). Simpatičen živalski vrtek v mestu kjer se človek pravzaprav sprehaja po đungli (tropske rastline in lenivci, papagaji, krokodili in nekatere druge živali iz Amazonskega gozda). Pot je seveda dvignjena, nekatere živali pa so v ograji.

Po družinskem kosilu pri Maisi (najboljša prijateljica od Grace) sva se odpravila na Isla Santay. Manjši otok na reki z urejenimi sprehajalnimi potmi odličnimi za kolesarjenje. Valda sva prišla prepozno, zato koles niso več sposojali, prav tako sva zamudila krokodiljo farmo. Kljub temu je bil sprehod po najnovejši turistični atrakciji v mestu fenomenalen (kolonije ptičev, lepi razgledi in gosto poraščeni močvirnat gozd).

ZDA (2. del)

Spektakularno! Avtobus je ustavil na ulici kamor sem bil namenjen. Wifi na avtobusu je bil nepričakovan luksuz, ki mi je omogočil poceni komunikacijo z Karlom. Karl je Norvežan, ki že 6 let živi luksuzno življenje v New Yorku. Spoznal sem ga preko spletne strani Couchsurfing, gostil me je namreč že ob mojem prvem obisku v ZDA leta 2009. Ko sem se odločil za postanek na Manhattnu sva se hitro dogovorila za novo rundo surfanja.

Tako sem ob prihodu v NY odšel najprej do Karla. Glede na soboto v New Yorku je bil večer precej miren. Večerja v francoski restavraciji, tona koktejlčkov in debat od geopolitike, potovanj pa tja do manageranja portfolijev Norveške nacionalne banke J

V nedeljo sem ustal zgodaj v želji da kar se da najbolj izkoristim dva dneva V New Yorku. Začel sem z dolgim sprehodom po zadnji mestni senzaciji – The High Line Park. Park je nastal na železnici, ki je bila zgrajena v 30' letih prejšnjega stoletja z namenom dostavljanja hrane, surovin in odvažanja gotovih izdelkov iz tovarn na Manhattnu. Železnica je postavljena kakšnih 7 metrov nad tlemi. Zaradi zapiranja tovarn na Manhattnu je železnica več let propadala, dokler se niso odločili za odličen preobrat in spremenili železniške tire in infrastrukturo v one-of-a-kind park.

Po parku sem se sprehodil od začetka na 34. ulici pa vse do 12. ulice. Na koncu parka sem kmalu našel čudovit trg kjer sem si privoščil zajtrk in kavo. Za zajtrkom je sledilo sproščeno posedanje na trgu in opazovanjem mestnega vrveža in ponovno zavedanje edinstvenosti Manhattna. Kljub prvi razočaranosti nad Ameriko se je energije povrnila vame. New York ostaja v mojem srcu in definitivno predstavlja popolnoma drug obraz Amerike. Mednarodnost, visoka kvaliteta življenja, priložnosti, pozitivna energija …

Ob dvanajsti uri sem bil dogovorjen pri Karlu, saj je takrat prišel tudi drug Couchsurfer. Skupaj smo nato odšli na gurmansko-fotografski »ekšpidit« v Brooklyn. Karl je namreč odličen fotograf zato sem z polnim navdušenjem črpal njegove fotografske nasvete in lekcije. Brooklyn na več krajih ponuja odličen razgled na Manhattenske nebotičnike. Cilj ekšpidita je bila Smorgasburg tržnica. Veliko stojnic z hrano iz različnih krajev sveta. Kako dobro uro smo se sprehajali po tržnici in ugotavljali katere stojnice bodo polnile naše želodčke. Glede na to da sem bil turist v Ameriki sem se odločil za ameriške jedi; Hotdog z arašidi in nevemšekajvse, Mini hamburger z paradižnikovo omako, sendvič z prekajeno govedino na žaru in čilijem ter domačo limando z javorjevim sirupom.

Le nekaj minut pred sončnim zahodom smo prihiteli na streho stavbe, kjer domuje Karl. Terasa ponuja neverjetno lep razgled na Hudson reko, New Jearsey, Lower in Upper Manhattan. Sledilo je nemalo fotografiranja ter preizkušanja vrhunskih objektivov.

Zadnji dan sem preživel skupaj z Brentom, drugim couchsurferjem. Odločila sva se za šprotno-turistični dan v New Yorku. Na Križišču šeste avenije in 33. ulice sva zagrabila zajtrk in se sprehodila čez High Line Park. Na koncu parka sva kupila dnevno vozovnico za Citi Bike (podobna scena kot v Ljubljani – po mestu so razposajene postaje kjer lahko parkiraš oziroma si izposodiš kolo). Kolo imaš lahko največ 30 minut – dodatne minute z doplačilom. Tak sistem sposojanja koles je največji prav v New Yorku kljub temu da ga stalno širijo in še ne pokriva celotnega mesta.

Ogled mesta s pomočjo kolesa je bila vrhunska odločitev. Bil je lep sončen in topel dan, kolesarskih stez je v mestu veliko, taxisti in policisti pa so do kolesarjev precej uvidevni J. Dopoldan sva tako prekolesarila četrti Little Italy, China town, Financial district, SOHO, NOHO, in ostale v spodnjem delu Manhtattna. Prekolesarila sva tudi veliko parkov, med postajami pa sva si ogledala tudi NYU (bojda ena izmed boljših univerz za umetnost v ZDA), WTC, WTC memorial, Wall Street … Med slikanjem Washingtonovega kipa pri mestni hiši pa kar na enkrat za hrbtom zaslišim slovenske besede (naj spomnim na pripetljaj ko sem leta 2009 na tekmi ameriškega nogometa v New Jerseyu srečal Matica Osolnikarja ter nekaj dni kasneje, ko se je pozno zvečer (v temi) iz sosednjega pograda v hostlu uglasila znanka  z sestavom: »PAJK, AS TO TI?«).

Takoj sem se odločil presenetiti drage sodržavljane zato sem se jim v slovenskem jeziku ponudil da vse skupaj slikam ob kipu strica Washingtona (teta se je ravno ozirala za žrtvijo, da z njenim fotoaparatom slika ekipo). Vse presenečene sem najprej slikal pred kipom, nato pa so mi pojasnili, da so se dogovorili med seboj da če srečajo koga ki jih v New Yorku nagovori po slovensko odpeljejo na pijačo. Strici so se kar skeširali ko so pritisnili za pivo v Irish Pubu na Wall Streetu J Kakorkoli, srečanje je bilo nadvse prijeto, vseeno pa smo po prvem pivu poslovili, saj je bil to moj zadnji dan v mestu. Usedla sva se na bicikle in švignila mimo gostega prometa v Central Park. Največji park v mestu je odličen za športanje, sprostitev in fotografijo J. Žal sva tja prispela že v temi, v parku pa (še) ni kolesarskih postaj, zato sva v slabi uri uživala v umetni naravi in nočnem fotografiranju.

Pozna ura je narekovala čas za zadnjo večerjo v predelu Hells kitchen (ta predel je bil še nedavno zelo nepriljubljen, nevaren in poseljen z delavskim razredom. Nekoč je nek novinar v lokalnem časopisu opisal ta predel kot pekel (hell), drug novinar pa je na članek odgovoril češ da je še slabše, in ga opisal z kuhinjo pekla (Hells kitchen). Očitno je bilo to ime ustrezno, da se je obdržalo do danes). Danes je to lep in živahen predel poln restavracij z hrano iz celega sveta. Tam smo se z Karlom dobili v Tajski restavraciji, nato pa skupaj oddrveli mimo znamenitega Time Squera domov. (Time Square pri do pravega izraza zaradi neskončno svetlobnih napisov šele v temi).

Budilka zvoni že ob petih. Hitro vržem stvari v Rukzak, namenim nekaj minut za higijeno, na ulici zagrabim zajtrk in spustim v podzemlje mesta. Na podzemno, kaj pa drugega J. Kot klasičen turist se postavim pred napačne tire in za las zamudim metro proti letališču. Kaj kmalu mi je bilo žal optimiziranja ure za dodatne minute spanca. (V glavi se mi je že začel odvijati scenarij kako zamudim letalo za Ekvador). Po dobrih 10 minutah je le prišel nov metro, ki me je odpeljal proti letališču. Očitno je bilo to jutro zasoljeno z nekakšnim dramatičnim priokusom, saj sem kmalu za tem ugotovil, da imam le račun ter elektronsko vozovnico in na nobenem izmed njiju ne piše terminal. FAAAK! Itak igram na zadnje minute, zamudim prvi metro, zdj pa še to! Ha, dolg gobc in pouhn ruzak sreče sta takoj ugotovila da gospodična na desni dela na letališču. Takoj ko je vlak ustavil sva že drvela proti drugemu vlaku proti JFK letališču in njegovim številnim terminalom. Hvala bogu, prvi terminal je bil pravi, vrsta pa je bila minimalna tako da sem naredil check-in 15 minut pred zaključkom (en metro al pa vlak kasneje pa bi bil pečen J).

Drug obisk New Yorka je bil s tem za mano. Pred menoj pa odprte oči v Ecuador!! Prvič v Južni Ameriki, prvič pod ekvatorjem in kdo ve kaj drugo bo še vse prvič!

Severna in Južna Amerika

Kar nekaj časa je že mimo od zadnjega pisanja bloga. Glavni razlog je bila odsotnost potovanj. Vse skupaj je na koncu zgledalo že kot kronična bolezen deloholištva. bruh bruh. Naposled se je svet le postavil v svoj red in končno sem se odtrgal od norega vsakdana. To potovanje se je prazvaprav pričelo tudi zaradi pogumnih korakov, ki sem jih naredil skupaj s sodelavci v podjetju Cestel. 

Tako smo kakih 14 dni nazaj sprejeli odločitev o poslovnem potovanju v ZDA kamor smo primarno šli zaradi predstavitve prijave na javni razpis v zvezni državi Delaware. 

Ker pa sem bil pa v zadnjem času priden dečko tudi na drugih področjih pa sem se odločil zagrabiti priložnost čez-lužnega potovanja. Tako sem kupil še povratno karto New York - Guayaquill (Ekvador). Ideja je vrhunska, torej se obeta avantura :).  PLAN: 4 izjemno naporni dnevi dela v ZDA, 4 čudoviti dnevi v Washingtonu in New Yorku, nato pa še 3 tedni odkrivanja Ekvadorja. 

ZDA (1. del)

New York, New Hampshire, Massachusetts, Connecticut, New Jersey, Delaware, Maryland.

Sedim na avtobusu iz Washintona v New York. Končno diham s polnimi pluči in v glavi premlevam pretekle dni.. Naj poslovni del ostane offline, čas je za dopust. Torej ne bom dolgovezil o sestankih. Zapisal bom le nekaj besed o tem kako so pretekli dnevi spremenili moj pogled na ZDA in njen kapitalističen sistem. leta 2009, ko sem prvič preletel lužo sem si ustvaril čudovito sliko, o prijaznih ljudeh in čudoviti klimi, kjer bi zlahka preživel del življenja. Danes je moje mnenje drugačno. Postanki za kosila ob avtocesti so polni zdolgočasenih in predebelih ameriških hlapcev. Razlika med bogatimi in revnimi se je povečala, ... Vse se mi zdi zelo instantno ter umetno. 

V naslednjem momentu pisanja pa avtobus pripelje iz predora pod Huston reko in vstopi na Manhattan, kjer se mi odprejo oči kot majhnemu otroku. Waaw. Veliko jabolko pa ostaja unikatno, čudovito, všečno, ... Tu človek zlahka pozabi na bedo ki jo prenaša nemalo hlapcev, da lahko "top 5%" uživa in živi svoja pomembna življenja.

Če postavim post nazaj v časovnico.. V torek ob pol osmih zjutraj je vzletelo letalo iz Brnika proti Dunaju. Gosta megla je povzročila malce zamude pri pristanku Adriinega letala, nato pa še kasnejši vzlet jeklene ptice, ki je narisala nekaj novih črt na poti proti New Yorku. Sledila je vožnja v Connecticut, ki je služil kot baza za dve noči. Od tam smo naštepali nekaj milj in sestankov.

Ko smo opravili na severu smo odšli v Delaware  na ključen sestanek, ki je šel mimogrede odlično. Kmalu po sestanku (petek, malo pred peto uro) smo se natrpali v enoprostorca in stopili po gasu. Zvečer je imel šef iz Washintona let proti Sloveniji. S petkom se je tako moj poslovni del poti zaključil, izkoristil sem le še priložnost vožnje proti Washingtonu. Ker smo spali v mestu južno od DCja (Alexandria) sem takoj ob prihodu stopil na podzemno proti centru. okrog desetih sem prispel v mesto, torej odličen čas za Friday Night Party in DC :) takoj sem poklical kolegico, ki je bila že v nizkem štartu. Pivo, dva, tri, štiri... 

..Nekdo trka na vrata hotelske sobe. ves zaliman odprem oči in skozi okno maha sodelavec v tekaški opremi.. "A greva laufat?" In še preden se zares zbudim že tečem po bližnjem parku. ker me še vedno vse boli in se spomnim suhih ust ter vrtoglavice tega teka še nimam v lepem spominu :)  Ob povratku pa hiter tuš, spakirat, kupit karto za bus proti New Yorku in pa prevoz proti mestu. Na glavni postaji sem se tako poslovil od preostanka Cestelove ekipe in skočil na bus proti Velikemu Japčku (The Big Apple).

Pogled na Downtown Manhattan iz kauča

Pozdravljen/a/i,

Lansko leto sem se ravno te dni vračal vračal iz 3 mesečnega potovanja po Zahodni Afriki. Toyota je odpredla skupno 25,000 km in se obrnila šele v Beninu. Na poti sem tako peljal skozi Maroko, Mavretanijo, Senegal, Mali, Burkino Faso, Benin, Togo, Gvinejo Conakry ter Gambijo. Vsaka od teh držav je v meni pustila svojevrsten vtis, in nemalo zgodb o katerih bom podrobneje spregovoril v torek (21.1.) ob 19.00 v dvorani Zemljepisnega muzeja (na Gosposki ulici 16, Ljubljana).

Vabljeni torej na potopisno predavanje kjer ne bo manjkalo slik in zanimivih zgodb ene izmed mojih Afriških norih avantur.

Senegal

Če se ti zjutraj pretirano ne mudi v Senegalu niti ne potrebuješ budilke. Okrog devetih zjutraj je sonce že dovolj visoko da ustvari atmosfero podobno pečici, ki se v njej peče piščanec. Tako nas je tudi na neprespano jutro po nepozabni fešti zbudilo sonce in nas še napol vinjene popeljalo proti bazenu in morju. Osvežitev je zbistrila misli. Sledil je zajtrk, pospravljanje in pa premik najprej do mesta in za tem proti cilju poti: Toubi.

Na srečo so nam na zadnji, ciljni ravnini vozila prizanesla. Zadnji met nam je tako izjemoma uspel brez okvar. Malce nesreče smo imeli le z policijo, ki nam je napisala kazen za vožnjo brez prednjega stekla (edina kazen za tovrstni prekršek-tovornjak je v takem stanju prevozil 3 države in približno 1000km).

Baobabi na poti proti Toubi

V Toubi smo se hitro po prihodu razpakirali, užili lokalno kosilo (yasa - riž z ribo in zelenjavo) nato se z enim kombijem odpeljali do edine turistične atrakcije v mestu. Touba je sveto mesto, kamor verniki romajo vsako leto. Tu je ena večjih in lepših mošej v Zahodni Afriki. In prav zares je čudovita (krasi jo Italijanski marmor, maroški mozaiki, 5 mogočnih minaretov, itd).

Žal nam je zaradi podaljšanih dni na poti do Senegala primanjkovalo časa. 2 dni kasneje je prva ekipa že imela let domov, zato smo najeli dva taxija in se še isti večer odpeljali do najbolj turističnega dela Senegala. majhno mestece Saly je čudovit kraj za oddih. Peščene plaže, toplo morje, bazeni, palme, ... Končno smo se lahko odpočili od neprestanega šraufanja ter štancanja kilometrov. Telesa so končno zadihala. Žal pa smo sočasno skoraj vsi dobili bakterijo, ki je poskrbela za daljše obiske toalet. Po dveh dneh počitka in renovacije je bil tako del ekipe pripravljene na odhod domov, drugi del pa je imel še dodatna 2 dneva za počitek in obisk ostalih turističnih točk v bližini (Dakar, Il de Gore-otok, Lac Rose, Bandia park, ..). 

Na koncu sva ostala v Senegalu le še jaz in Niko. Zadnjih nekaj dni sva tako izkoristila v poslovne namene. Kaj hitro je prišel tudi moj dan, ko sem se usedel na letalo in zapustil črno celino. Vseeno pa se tu moje potovanje ni zaključilo. Evropo sem okusil le na grobo z 6 urnim postankom v Lisboni, nato sem nadaljeval let nazaj v Maroko (Casablanco). Več o tej dodatni etapi pa mogoče v naslednji objavi.

relaxiranje po naporni poti
Saly, Senegal

Sprehod po Il De Gore (otok pri Dakarju)

Time to say goodbye

Naj le pripomnim da smo vsi preživeli razen malega pižojčka. Njegovi ostanki so obsojeni na plenjenje in propad na nikogaršnjem pesku. Člani odprave živimo dalje. Eni skupaj, drugi ločeno, vsi pa z novo, nepozabno in neprecenljivo izkušnjo v žepu. 20. decembra se za vse člane pripravlja Afterparty, kjer bomo ob kozarčku Ivanke obujali spomine. Do takrat pa upam, da bo tudi blog dobil zadnji zapis manjkajoče zadnje etape po Senegalu.

Mauritania

Leteče mavretanske ninđe je izjemno težko ujeti v objektiv.

Drugi del ekipe je taisti dan ravno prečkal Mavretansko-Senegalsko mejo. Le dva kombija, ki sta delala kot urca sta bila veliko bolj urna in sta kljub 7 osebam uspešno in hitro lovila časovnico planirane poti. Ko so nas zapustili v Dakhli so se odpeljali v Noadhibou. Dan za dnem so bili že v Noakchottu. S takšno brzino jim je celo uspelo  ujeti deževno dobo – V Noakchottu je bojda deževalo, kar je nenormalno, saj se deževna doba v tem delu  običajno konča v oktobru. V Noakchottu so prespali 2x nato pa so odšli v Saint Luis kjer so nas imeli plan počakati. V Afriki seveda ni vse odvisno le od planov, želja in delujočih avtomobilov. Pomemben faktor so tudi tamkajšni prebivalci ter njihov državni sistem. Ker ima Senegal nov sistem viz ( ob prihodu na mejo te slikajo, poberejo prstne odtise in ti vizo sprintajo kar na mestu). Nov način je v praksi šele od julija. Seveda pa se na meji z Mavretanijo že pokvaril. Hvala bogu so naše hitre enote kljub nesprintanim vizam spustili čez mejo vendar so se morali vrniti po vize takoj ko je bilo to mogoče.

prečkanje "tropic of cancer"

Nikogaršnja zemlja

igranje v sipinah

Ivanka (tihožitje)

Dež v Sahari??

Mini poplave v Noakchottu

Naši ekipi Mavretanska meja ni predstavljala večjih težav. Kuža, ki voha droge se je sicer zaljubil v moje NPK gnojilo, Niko pa je skoraj dobil policijsko spremstvo čez državo ker so sumili, da želi prodati tovornjačka v Mavretaniji. Uspešno smo ga prepričali da temu ni tako (spremstvo državnih organov je vse prej kot poceni). Kljub relativno lahkemu prehodu meje je bilo sonce že precej nizko zato smo na poti proti Noakchottu ozirali za prvim prenočiščem. Slabih 50km za mejo smo našli ugodno varianto, hkrati pa so nam pripravili še večerjo.

 Ideja da naslednji dan porinemo do Senegala (Sain Luisa – cca 750km) se nam je zdela realna, zato smo ustali ob svitu. Nismo dolgo divjali ko je tovornjaček prenehal ropotati. Revežu je bilo tako vroče da je zakuhal. Smokey se kljub temu ni vdal. Kot pravi borec je spil malček vode in si privoščil krajšo pavzo nato pa je odropotal dalje proti Noakchottu. Kljub močni volji po življenju so ga leta in nesreča pošteno zdelala. Hvala bogu je naletel na razumnega lastnika, ki mu je znižal predpisano maximalno hitrost in pa večje količine sveže vode. To je blagodejno vplivalo na zdravje Smokeya zato smo brez večjih postankov počasi nabirali kilometre proti Noakchottu. Žal smo jih nabirali prepočasi zato se nam je planiran vstop v Senegal prestavil za en dan. Meja namreč dela le do šestih, mi pa bi bili na meji šele med osmo in deveto. Tako smo v Noakchott prispeli že ob tretji uri, s tem pa smo imeli zadosti časa za kopanje, ogled ribje tržnice in pripravo svežih rib v prenočišču (Auberge Sahara).

Tudi za prihajajoči dan smo imeli nadrealne cilje (do zadnjega dneva se nismo naučili, da planiranje na tej  poti nikoli ni realno). Želeli smo namreč taisti dan priti do cilja potovanja - Touba (550km in prehod meje).  Ostali smo ob pol peti uri in odrinili proti meji. Na poti smo izvedeli da so vize ponovno na voljo na meji zato se bomo z drugim delom ekipe dobili kar tam. 200km poti med Noakchottom in mejo je letošnja 

deževna doba precej načela zato smo se vozili skoraj 5 ur.

Že na Mauri stani nas je počakal Nikotov kolega, ki je opravil mejne formalnosti namesto nas zato smo v dobri uri zapustili Mauritanijo in se z trajektom zapeljali na Senegalsko stran mejnega prehoda. Vstop v podsaharsko Afriko je bil jasno totalno Afriški. 3 ure je trajal proces pridobivanja viz za 7 oseb. 20 min na osebo za slikanje, vzem prstnih odtisov in print vize, kosilo uradnikov, .... Vseeno čakanje ni predstavljalo problema saj smo se končno srečali z drugim delom ekipe. V parih dneh od kar smo se razšli se je zgodilo že toliko da so besede zapolnile čas čakanja viz.

Po opravljenih formalnostih je časa ostalo le še za transfer do Saint Luisa. Za umazanje rok pa je tokrat poskrbel krompirček. Na pol poti med mejo in Luisom je pod krompirčkom močno zaropotalo, sledil je zvok kot da bi izgubil najmanj polovico avtomobila. Hvala bogu je bil le izpušni sistem. Na poti se je zaradi slabih mavretanskih cest odtrgal nosilec avspuha.

Srečno prispetje vseh članov posadke v Senegal je bil zadosten razlog nakupa neomejene količine ruma in kokakole, za prazne želodce pa je poskrbel taisti Nikotov kolega ki nas je spravil čez mejo. V kamp nam je zvečer pripeljal pol koze in couscous. Večer se je tako prevesil v pravi mini špektakel saj  se je na žur povabilo še nekaj lokalnih rastavcev ki so s seboj prinesli bobne.   

fiš market

kupovanje večerje

ultra PARTY v Saint Luisu