Day one - Bishkek

Po zajtrku je bil čas za follow up. kaj se jim je dogajalo, kako je kombi, primopredaja itd. okrog 12ih sta se pridružila tudi Eva in Saš, ki sta nastanjena drugje. Našla sta si en ugoden hostel, kar v realnosti pomeni "pr enih doma u bloku". Mi fini popotniki,pa smo v čist fancy novem hotelu za pičlih 36 eur na sobo.

Anyways, skupne debatke so odnesle zadnji urici pred odhodom zadnjih dveh članov prve ekipe. Tako smo se natrpali v kombi in odšli do letališča. Drop-off in na lov za izgubljeno prtljago. Navigacija je iz 20 minut dolge poti po lepi cesti naredila uro in pol dolgo avanturo po makedamih, Poteh po tako-zvani poti ob žici (okrog ograje letališča). Super uvod v offroad in lep zaključek avanture Bežistanske ekipe.

Na letališču o izgubljeni prtljagi ni bilo ne duha ne sluha, se je pa avantura lepo nadaljevala v kirgizijskem duhu. Eva in Saš sta počakala v kombiju, ki sta ga prestavila iz drop-off prostora. Ko sva prišla do njiju, ju je ravno napadla policija, češ da sta naredila dva prekrška; parkiranje na prepovedanem območju (tabla za prepovedano parkiranje) in pa parkiranje v radiju 10 metrov pred križiščem. In, da ne omenim, da Saš, ki je bil za volanom, ni imel dokumentov. To je bil odličen moment za učenje ruščine. Kratka debata je vodila v razlago, da sem tu prvi dan in da je Kirgizija čisto preveč prijazna dežela, da bi dobil takoj kazen. Policist se je s tem strinjal, zato nas je s prijaznim pozdravom spustil nadaljevati pot nazaj v mesto.

Tokrat smo se odločili za pravo, asfaltno pot in prišli v mesto v trenutku. Promet je odličen, zabaven in tak, kot se za avanturistične kraje spodobi. Pol-prometni kaos. En čez druzga, pravilo močnejšega, ipd. Po krajši borbi za parkirišče smo se odpravili na ogromno centralno tržnico Osh Market. Tu lahko kupiš vse. od vojaške opreme polkovnika, paprik, podkev, do .... kaj pa vem. ni-de-nimajo :)

Najprej smo se fino najedli, potem pa gas raziskovat tržnico, nabavo prvih spominkov, odkrivat nove surovine in na splošno zabavat se in pomešat med lokalno prebivalstvo. Prvi vtisi so super. Ljudje niso čisto nič vsiljivi, sicer je težko blazno "glihat", malce so resni, ampak prijazni in radi vračajo nasmehe :)

Po nabavki smo se odločili še za ogled centra in njegovih znamenitosti. Sopotnika, ki sta tu že od četrtka, že obvladata vseh 5 znamenitosti, zato sta bila odlična vodiča. White House, Kip Lenina, muzej in trg v prenovi, še ena lepa ne-vemo-katera stavba in pa ulica z bari, kjer je fuzbal na tvju in pivo. Krasen zaključek dneva, še posebej za nas neprespane jet-leg-zmatrane novince. Tako da je bilo eno pivo, potem pa gas oprat edine nogavice in spodnjice. Hvala Robiju za dodaten par nogavic, gat in majic :)

PRVIČ aka LET THE JOURNEY BEGIN!

Končno končno! Najbolje, da izpustim vse kolobocije in komplikacije s pridobivanjem viz in priprave na pot. Prva ekipa je tudi srečno prispela na cilj, mi pa smo s polno elana na štartu. Na poti so imeli sicer nekaj manjših komplikacij, drugače pa so, milo rečeno, uživali sto na uro. Več o njihovi poti si lahko preberete na njihovem blogu www.bezistan.blogspot.com (mogoče super za boljše razumevanje v kaj se spuščamo). S prebiranjem ne boste imeli težav, ker so bili z besedami precej skromni, je pa zato toliko več fotk. 

 anyway; 

Petek je bil dan D za odhod na pot. Pred nama sta se (u sredo) v Bishkek odpravila že Eva in Saš z novimi amortizerji (pot do Bishkeka je zahtevala žrtve na kosih vozila). Drugače je bil petek v znamenju besede "Prvič". Za začetek, sva šla PRVIČ na pot v centralno Azijo. PRVIČ sva tudi letela iz Dunaja.

Pot do Dunaja je šla po pričakovanjih kot po maslu. Vmes je bilo še nekaj mejlov in zaključnih službenih pogovorov, po slabih štirih urah pa sva bila na letališču. Idealno, dve uri pred letom. Sparkirava na ugodnem parkirišču in gas na check-in. PRVIČ sva letela z nizkocenovcem Pegasus. Vrsta za check-in je bila tako dolga, da sva se odločila, da je čas za malico, saj vrsta preprosto ne more biti daljša. in res, daljša ni bila. Bila pa je točno isto dolga kot prej. Super. Bile so štiri vrste po cca 25 ljudi. Nekaj časa smo balinali iz ene vrste v drugo, vendar ni bilo nekaj razlike saj so sprovedli slab ducat passportov v dveh urah. Tako bi že morali letet, ko je večina ljudi še vedno čakala na check-in. kaj takega je bilo jasno spet PRVIČ. V dveh urah sva, poleg vseh neumnosti, opazovala obraze potnikov kako so iz veselja prehajali v dolgočasje, zmedenost, žalost in obup. Ugotovila pa sva tudi, da nujno potrebujeva igrico na telefonu, kjer bi se kratkočasila preko bluetootha. Ni bilo večjih dilem, hitro sva ugotovila, da potrebujeva Wormse.

Ko je ura odbila že dobro čez poltretjo, so popravili očitno pokvarjen sistem za check-in, tako sva se počekirala, tretji kos prtljage (drugi kosi za kombi) pa je bil dimenzijsko eksotičen, zato sva morala narediti še D tour do avijona, in sicer do sektorja za izredno blago. Na srečo je vsaj tam šlo vse brez zapletov, tako da naju je čakal le še pregled passportov in akcija na avijon. Pot do Istanbula je minila ekspresno v znamenju Wormsov. Napadi črvičkov iz enega telefona na drugega so od naju izvabili salve režanja in drugih čudnih zvokov. Najin fokus je zmotilo le opozorilo sredi leta, ko se je po zvočnikih letala zaslišalo: Mitja Pajek and Tjasa Ska*** please report to the cabin crew. hm..  "this simply cant be good!" je odmevalo v moji glavi, sploh po tem, ko se je cel avijon obrnil proti nama, ko sva vstala iz sedežev. (Kaj takega jasno, PRVIČ).

Na srečo so imeli le zmeden sedežni red in niso vedli kam naj postrežejo vnaprej naročene sendviče. huh. Če se je potovanje začelo v takem slogu, le kaj lahko še pričakujemo? :)

Istanbul je bil ekspresen, zaradi zamude nisva imela veliko časa. Na hitro sva letela prevohat nekaj parfumov ("must" na Istanbulskem letališču),  potem pa gas do prostora za vkrcanje na polnjenje telefonov. Wormsi so strašno zasvojljivi.

Polnjenje telefona na mostu za na letalo

Let v Bishkek je bil dolgočasen in sila neudoben. Hvala stevardu za vabilo  v prvo vrsto, kjer je bilo bistveno več prostora kot drugod (do te točke sva bila noro navdušena nad Pegasus letalsko družbo). Drugi let je trajal 4,5 ur, ker pa smo leteli proti času pa smo bili skupno ob 9 ur in pol. Po malce dremanja sva tako zgodaj zjutraj pristala v glavnem mestu Kirgizije, Bishkeku.

Wuhu! Pobereva prtljago, taxi, potem pa malce spat. Vse super, če bi le prišla prtljaga tako hitro kot sva načrtovala. In ko je čez več kot zadosti časa x2, še vedno ni bilo, je bila možnost le še ena. Prtljaga se je nekje na poti iz Evrope izgubila. Po obrazu in zasedenosti zaposlenega za izgubljeno prtljago to ni tam nič neobičajnega. Ker je bilo to za naju s Tjašo jasno PRVIČ, sva se strinjala, da je statistično čas, da se to zgodi tudi nama. 

Majstr za prtljago je rekel, naj prideva jutri po prtljago. Njegove precej edine besede iz Angleškega besednjaka so nama ulile upanje, zato sva se mirno sprehodila do taksija, ki naju je odpeljal do hotela. Z  malo lutanja in PRVE debatkice v ruščini  smo le prispeli do hotela. Nato pa zaslužen počitek pred zajtrkom. 

Nova avantura - Bežistan

Evo Evo, sto let je mimo od zadnje prave avanture. Dobro leto nazaj smo se prvič usedli skupaj z nekaj avanturisti in pričeli debato o potovanju do Kirgizije, kjer bi prodali avto. Po krajši raziskavi smo ugotovili, da se uvozni davki za vozila eksponentno višajo zato tak biznis ni več ekonomsko sprejemljiv.

Od zadnjega Blogovskega tripa sem sicer zašel še v nekaj novih in starih držav. Malo popotniško, malo dopustniško, malo pa tudi poslovno. na listi so se znašle države kot so Albanija, Črna Gora, Kosovo, Srbija, Nizozemska, Italija (Sicilija), Hongkonk, Tajska ...

Ideja o centralni Aziji je šla v hibernacijo. A ne za dolgo. Google maps je nemalokrat zašel proti Aziji in zoomiral cesto čez Pamir, Aralsko jezero ipd. A v kolikor prodaja avta v centralni Aziji več "ne gre" je pot (tja in nazaj) za nas ujetnike ekonomskega sveta precej težko izvedljiva, da bi pa leteli tja in nazaj je pa brez veze, preveč simpl. Prava avantura je peljat eno staro kripo do meje s Kitajsko :) Tako je padla ideja; ena ekipa se pelje v eno smer, tam si zamenjamo ključe in vozilo, druga ekipa pa se pelje drugo smer-domov. OUJEA!

Eno ekipo sestavi Robi, drugo jaz. Plan je bil postavljen Jeseni 2015. Najprej sva se dogovorila, da v maju jaz peljem kombi čez Iran do Kirgizije (Bishkek), on pa junija odfura pot čez Rusijo domov. Plan je bil tako okvirno postavljen potrebovala sva le še kombi ter vsak svojo ekipo. Pa vize, pa točn plan poti, pa itd., itd.
Ker je bila prvotna ideja Robija da bo ekipa štela 5+ članov sva iskala zanesljivo 4x4 kombi vozilo. Idealen bi bil Mitcubishi  L-300 ali L-400, vendar so izredno redki, opcija je bil Hyundai H-1, vendar je za kombi precej majhen, motorji pa so bojda ne preveč zanesljivi. Tako smo prišli na Volkswagen Transporterja, syncro (4x4). Že v začetku decembra smo našli primernega tako, da nismo preveč odlašali z nakupom. Prvi mejnik je bil s tem postavljen.

Z januarjem se je sformirala tudi "moja" ekipa. Prva na krovu sta bila Eva in Saš. Sopotnika iz zadnje Afriške avanture. Četrta sopotnica pa je postala Tjaša. Z njo sicer še nisva skupaj potovala ampak glede na njene dosedanje avanture sem prepričan da bo odlična sopotnica. No doubts. Na prvih sestankih smo prestavili najprej plan poti na Rusijo, kmalu za tem pa smo obrnili še vrstni red. Tako smo postavili datum: štart 18.6. v Bishkeku od koder jo popihamo čez Uzbekistanske prelaze (4600m+) mimo afganistanske meje V Dushanbe. Od tam bomo nadaljevali odkrivanje bogastev mest na svileni cesti (Bukhara, Khiva ...), prečkali puščavo Kyzylkum in iskali sledi Aralskega jezera in njegovih ribiških vasic. Pot nas bo nato vodila čez Kazakhstanske stepe in mimo Aralskega morja. Ob Delti Volge bomo prečkali Rusko mejo. Vozili se bomo ob mogočni reki dokler ne bomo našli Volgograda (ex Stalingrad). Tam bomo nastavili azimut na Sever (proti Moskvi). Po nekaj sto kilometrih bomo zavili na zahod proti Kijevu. Za finiš bomo nekaj dni vandrali po Ukrajini in si čisto na koncu privoščili še en mađarski golaž. In če se nam slučajno zgodi, da bomo slovensko mejo prečkali en dan pred skrajnim rokom (nedelja 17.7.) pa se nebi čisto nič čudil, če bi nam noge odrezal dvajseti špricer v Lendanvskem lokalnem baru. kajti kdo bi po taki avanturi hitel domov? :)

Plan je precej jasen, dela pred začetkom pa OGROMNO! Z vizam je cel kažin (trenutno delamo na tem). Karte smo že kupili (Saš in Eva štartata 15.7., midva s Tajšo pa 17.7.). Treba je urediti tudi kombi (nabava strešnega šotora, urejanje postelje v prtlažniku, štrom v kombiju, menjava olj, jermenov ipd.,  dodatne luči, štekerčki ....).

Toliko zaenkrat. Prvo "zaresno" objavo lahko pričakujete v prvih nekaj dneh potovanja. Do takrat pa upam da bomo uspeli urediti vse vize, zrihtali kombi, in pa najbolj riskantno: Da bo Robi pripeljal kombi do Bishkeka v enem in delujočem kosu.

rally lučke so "must"!

do kosti!

Malo izolacije

... zgleda se bo trend pravopisnih napak nadaljeval. Upam da učitlca za slovenščino Ga. Mlakar ne bere mojga bloga :)

ZADNJI DEL

Končno! Ne morem verjet kako dolgo mi je uspelo odlašati s pisanjem zadnjega dela (1 leto!!). Pa vendarle, če sem štartal je edino pravilno tudi, da to potovanje zaključim tudi v blogovskem smislu :)

Petek zjutraj sem začel turistično-aktivno. okrog sedmih sem se že vrgel pokonci in se povzpel na vrh hostla na zajtrk in prečudovit razgled na mesto. Čudovit sončen dan mi je vlil en čeber avanturistično energije. Na recepciji sem dobil kratka navodila o poti do središča sveta (Mitad el Mundo). Eno zelo turistično središče le nekaj kilometrov severno iz mesta, ki leži na ekvatorju. Po slabi uri vožnje z mestnim in lokalnim avtobusom sem prispel do turistične bombe. muzeji, trgovine, turistični avtobusi in turisti iz celega sveta. fuj-fej-fuj, (pogrešam amazonski gozd)! A kljub vsemu, če sem že v Ekvadorju bi bila prava sramota ne obiskati linije kjer poteka črta ekvatorja. Eden izmed muzeje je še posebej priporočan kjer vodič pokaže nemalo eksperimentov, ki kažejo na unikatnost ekvatorske linije: hoja po ravni črti v miže je zaradi privlačnosti severnega in južnega magnetnega polja nemogoča. Prav tako na ekvatorialni črti odtok ne povzroča vrtinca v levo ali desno smer. Teh poizkusov je bilo veliko, Zanimiva je bila tudi sončna ura, katera mora biti pokončna in deluje le pol leta. pol leta sonce namreč sveti iz severa, in pol leta iz juga (malenkostna razlika).

Ko sem se namuzejal in sprehodil po vročem soncu sem se odločil za drzni korak. Končno sem našel gostilno z morskimi prašički (Guinean pigs), ki so nekakšna specialiteta v Andih. niso slabi, sam mal premal mesa je na njih (obed je potem pravzaprav eno veliko obiranje kosti). 

Okrog tretje ure sem se pripeljal nazaj v mesto, s tem pa sem imel še ravno zadosti časa, da sem raziskal mestno jedro in njegove lepote. Na poti proti hostlu sem se ustavil še pri nekaj turističnih agencijah, saj sem si močno želel ekšpidicije vzpona pod enega najvišje ležečih aktivnih vulkanov v Ekvadorju. Z malce sreče sem se dogovoril za ugoden trip na Cotopaxi. Prevoz z Toyoto Land Cruiser 80, mala ekipa 4 oseb, ogled muzeja, zajtrk, kosilo, in  pa kolesarjenje po kolovozu iz zadnje postaje vulkana navzdol. super!

Trip je bil dogovorjen za nedeljo. Celo soboto sem tako načrtoval za ogled največje tržnice v Južni Ameriki. V petek zvečer se je začel Quito festival, zato smo s popotniki iz hostla skupaj spili nekaj piv na terasi nato pa užival lokalni orkester na glavnem trgu v mestu. Super!

V soboto smo zaradi narave tržnice in dolge poti začeli relativno zgodaj, v množini govorim ker sem prejšnji večer spoznal še dve dekleti in enega fanta, ki so bili prav tako namenjeni na tržnico. Po zajtrku nas je čakalo 4 ure vožnje do mesta Otovalo.

Otovalo market je bil zares fantastičen. Lonely Planet pravi, da je to največja tržnica v Južni Ameriki. Malo mesto postane enkrat tedensko center dogajanja. na vseh ulicah so stojnice, V vsakem predelu mesta se prodajajo različne stvari. Od zelenjavnega in sadnega dela do prodaje živali, preprog, že pripravljene hrane, oblačil, second-hand izdelkov, itd. itd. Ker se je potovanje bližalo h koncu je bila to odlična priložnost za nakup darilc. Tržnica oziroma cel Ekvador je poznan po produktih iz volne Alpace (neke svoje sorte križanc med ovco in lamo). Tako sem kupil nekaj dek, kap, šalov ipd.

Dolgo barantanje in na koncu win-win situacija :)

Dan je šel hitro mimo, tako sem večer izkoristil za pakiranje, saj smo zjutraj zgodaj vstali in se napokali v legendarno Cruiserco in jo švignili proti enemu najvišje ležečih in najbolj nevarnih vulkanov na svetu - COTOPAXI.

Divja toyota in na levi zadaj divji konji

Na poti smo se ustavili najprej na zajtrku, potem pa še v majhnem muzeju na pol poti navkreber, kjer smo se podučili o vulkanih in pokrajini okrog njih. Tam smo pobrali tudi lokalno vodičko. Brez posebnega vodiča vstop ni dovoljen, saj vzpenjanje na 5000m ni tako nedolžno. vsak teden umre nekaj ljudi zaradi višinske bolezni. Z vozilom smo se povzpeli na dobrih 4500m (če me spomin ne vara). Od tam naprej pa vožnja ni več mogoča zato smo pot nadaljevali peš. Med potjo smo neprestano lizali bombone iz koke in pili kokin čaj (s čimer smo blažili vplive nadmorske višine na telo). Presenetljivo nihče od naše ekipe ni preveč pehal in ga višinska ni zdelala zato smo se brez večjih težav povzpeli na nekaj  metrov čez 5.000m (sam vulkan je visok 5.897. Dostop do vrha je bil v tem času mogoč le posebnim odpravam z veliko izkušnjam in ogromno priprav. Kmalu po moji vrnitvi pa je vulkan po približno 100 letih ponovno izbruhnil).

wuhuuu

Ko smo se vrnili do vozila smo iz strehe sneli kolesa in se po makadamski poti počasi spustili do vznožja. Super izkušnja in odlična adrenalinska vožnja sta bila nor zaključek vrhunskega potovanja po Ekvadorju. Ko smo prišli do avtoceste sem se namreč poslovil od ekipa in odštopal nazaj proti Guayaquilu.

Ker sem imel še en dan rezerve sem se ustavil še pri vulkanskem jezercu Quilotoa kjer sem prespal in se še zadnjič naužil visoookogorskega redkega zraka (3.914m nadmorske višine).

Lake Quilotoa

Sledil je le še zadnji dan. avtobusni transfer do mesta, poslovitev od prijateljev, dokončno pakiranje in pa dolga vožnja domov.

Živ sem! 

Izpuščaji so izginili. Wuhu! Novim avanturam na proti!

Zajtrk, spakirat za celodnevn trip pol pa akcija s čolnom najprej na eno turco po laguni pogledat, če slučajno opazimo ultra iskano anakondo nato pa po toku navzdol do lokalnega plemena. Anakonde valda ni blo, počasi smo se že začeli spraševat, če je anakonda le mit za pridobivanje turistov??

Pot do plemena je trajala dobre tri ure. Kakšno uro več, ker se je Rom odločil, da naredimo manjši D tour in namesto vožnje po glavnem toku odpeljemo po enem težkodostopnem stranskem toku. Ceu žur! V vodi je bilo neskončno dreves zato smo v določenih momentih skakali s čolnom čez hlode kot s hoovercraftom. Sam bog nas je žegnou z amazonsko vodo da nam u ključnih kaskaderskih momentih niso hlodi naluknjal čolna. Vseeno je bila vožnja poplačana z bližnjimi srečanji z nešteto opicam, papagaji, drugimi ptiči, zasačili smo tudi lenivca med kosilom itd.

Ko smo končno prispeli do plemena (Siona Secoyas) nas je v največji vaški kolibi pričakala domačinka, ki nas je naučila delati kruh iz Yuce. Družina krompirja (izjmeno podoben Yamu tko da je bil tist yam zadnč na tržnc vrjetn Yuca). Za predjed ša smo iz hiške s seboj pripeljal rižotko. Po obilnem kosilu smo imeli še trening streljanja z pihalno cevjo (?? Nepoznam slo. Prevoda – angl. Blowgun ali Blow pipe). Sledil je krajši premik z čolnam po toku gor do krasne plaže, kjer smo plavali v reki z lokalnimi pamži, za konec pa smo se srečali še z lokalnim Šamanom. (Shaman: "anybody who contacts a spirit world while in an altered state of consciousness."). Gospod Šaman v času učenja in kasneje ob potrebi zdravljenja oseb ali pomoči plemenu popije Ayahuasco (drugo po svetu Šamani pijejo napitke iz drugih rastlin – npr. kaktus San Pedro ipd). Po zaužitju pijače sledi obred, kjer je Šaman zadet k raketa in vidi vse zle duhove, probleme, prihodnost in rešitve. Bojda je zaužitje Ayahuasce eno noro doživetje, hkrati pa je prakticiranje takih drog sila nevarno saj lahko tvoj um odpelje za vedno. Izkušnja spiritualnega potovanja s pomočjo Ayahuasce bojda odlično pozdravi različne vrste zasvojenosti (alkoholiki, narkomani, itd.). več info: http://en.wikipedia.org/wiki/Ayahuasca

Po debatki z Šamanom smo se odpravili na ogled ultra lepega sončnega zahoda nato pa večerja. Večerna aktivnost je bila ponovno opazovanje kajmanov. Med opazovanjem kajmanov iz čolna je mimo nas priplaval ježevec. Vsaj neki, če se že anakonda tko dobr skriva :)

Zadnji dan, pravzaprav niti ni cel dan, saj nas je kosilo čakalo pri cesti. Zato smo se odločili izkoristiti sleherne minute v amazonskem gozdu. Tako smo še pred zajtrkom skočili na čoln in se odpeljali še zadnjič pogledat kje se skriva anakonda. Zapeljali smo globoko v močvirje in od tam v visokih škornjih počasi in potiho gazili okrog in oprezali za anakondo. Sokolje oko Roma je opazilo kožo anakonde. Barve so kazale na to da je anakonda odvrgla »montl« le en dan nazaj. Dobra šansa da se skriva v neposredni bližini! Očitno se je lisica res dobro skrila, saj je Rom žal ni našel, niti jo niso zasledile naše avanturistično-turistične oči.

To smo razumeli kot namig, da se moramo še vrniti v te kraje in poizkusiti srečo drugič. Amazonski gozd definitivno ni živalski vrt, kjer je opazovanje določenih vrst garantirano J.

poglej 2x preden se dotakneš nečesa

iskanje anakonde

Odpeljali smo se na zajtrk, spakirali stvari in se odpravili na 3 urno vožnjo proti cesti. Na poti smo še zadnjič uživali lepe razglede in srečevali različne vrste ptic in opic. V enem momentu smo opazili več papig zato smo se ustavili. Fotkali in občudovali smo čudovite ogromne rdeče papige z rumenimi lisami. Tok nas je med tem zanesel na rob reke, čist ob drevje. Ker sem sedel na robu čolna me je nekaj listov pobožalo po roki, zato sem se obrnil proti njim, takrat pa sem malce naprej (dobre pol metra v stran) zagledal 2 metrsko anakondo, ki se je sončila na istem grmičevju. WAAA!! Vseeno se nam je nasmehnila sreča in nas nagradila z baby anakondico. Hitro smo naredili par fotkic, nato pa gas proti kosilu in pa odhod nazaj v Lago Agrio.

Plan za prihodnje dni je bil okvirno postavljen. Še isti dan sem želel priti do glavnega mesta, od koder si bom v nekaj dneh ogledal glavne znamenitosti na severu nato pa z busom nazaj v Guayaquil in domov. V Lagu Agriu sem se dogovoril z voznikom specialnega kombija, ki je peljal nekaj turistov, ki so rezervirali paket pri eni agenciji, da pelje v center Quita še mene (busi so namreč veliko počasnejši, manj udobni za povrh vsega pa imajo glavno postajo v Quito na robu mesta, kar pomeni še dodatne ure in dolarčke za transport v center). Da pa je bila sreča zares tudi tokrat na moji strani pa me je voznik peljal celo do vrat izbranega hostla J. Tja sem prispel okrog desetih, odličen čas za topel tuš, razpakiranje in hladno pivo (aja, perčki v štarcunah stanejo 1 dolar in nosijo 0,6 litra J).

še nekaj fotk od raftanja:

AMAZONSKI DEŽEVNI GOZD

Deset dni nisem pisal bloga, kako naj se sploh spomnim vseh detajlov. Deset dni je energija v meni rastla, spoznal sem ogromno novih ljudi, videl neverjetne stvari in noro užival ob odkrivanju Ekvadorja, podiranju novih rekordov in odkrivanju novih svetov. Sedim na letališču v New Yorku in ob obujanju spominov ugotavljam, da se je nek del mene spremenil. Izkušnje in spoznanja so definitivno en velik razlog zakaj sploh potovati, z vsakim povratkom pa me je malce strah vrnitve na ustaljene tire in neko monotonost, rutino. Prisoten strah je super, saj me le ta vedno znova in znova brcne v nove dežele in vodi na nove avanture. Upam da nora energija v meni ostane na tem visokem nivoju še dolgo časa in, da vodi v avanture tudi doma, in ne le na potovanjih J

Prejšnja nedelja ni bila niti približno tako mirna kot sem napovedoval. Zjutraj sta prišla na dopust v Banos Pablotov brat in njegova punca. Pri zajtrku smo se dogovorili da se odpeljemo na sosednji hrib ujet lep razgled. Najprej je na parkirišču protestirala Kia (s katero so se pripeljali kolegi). Z manjšim potiskom smo jo hitro oživeli in pričeli z vožnjo navkreber. Kmalu smo v vzvratnem ogledalu izgubili pogled  na starega golfa od Pablotovega brata. Sledil je klic na pomoč; Auto kuha! Od vseh patronov sem bil edini, ki je že kdaj pogledal pod pokrov avtomobila, zato sva z Maiso na vrhu hriba spustilo bando in se odpravila nazaj proti mestu pogledat kaj je z golfom. Sreča v nesreči; slab stik v armaturki je povzročil nekontrolirano skakanje kazalcev. Vseeno smo avto pustili v dolini, zraven pa smo pobrali še dva nova Ekvadorska patrona (kolega), tako se nas je 6 zbasalo v Kio in odpeljali smo se na vrh pobrat preostalih 5 J. Vrh nas je nagradil z lepim razgledom, ekvadorsko kuhinjo in pa mini adrenalinskim parkom.

Sama sreča da so Ekvadorci manjši ljudje, drugače se nas 11 kosov nebi moglo sestavit v avto. Kljub manjši gužvici smo se spravli iz hriba do mestne busne postaje. Tam sem se za teden dni poslovil od dragih Guayaquilcev. Pablo, njegov brat ter bratova gospodična so ostali v mestu na poznem kosilu, zato sem se jim pridružil. Vmes sem skočil še do dveh turističnih agencij in povprašal po organiziranih turah v deževni gozd. Nobena izmed agencij za prihodnji dan ni organizirala podobnega paketa, zato sem se odločil da vzamem nočni bus v najbolj oddaljeno mest od koder naj bi bile organizirane različne ture v nacionalni park Cuyabeno. Med kosilom je Pablov brat ponudil prevoz do sosednjega mesta (Ambato), od koder je direktna povezava za amazonski gozd. Super! Skočil sem še po prtljago, ki me je čakala v hostlu, potem pa akcija proti Ambatu.

Hitra vožnja nam je pustila nekaj časa, zato sem spotoma dobil še vodeno turo po mestu in pa pokušino lokalnega soka –Colada Morada (en tak svojevrsten mix ko se ne človek težko odloči ali pije sok ali je puding..)

Nočni bus je bil neskončno dolg. Štart ob devetih z načrtovanim prihodom okrog pete ure zjutraj. Ciljno mesto: Lago Agrio. Mestu vladajo korporacije, ki izkoriščajo amazonski gozd za črpanje nafte. Edini turizem v mestu je zbirno mesto avanturistov od koder jih agencije odpeljejo v deževni gozd. Vse kar sem prebral od mesta na internetu pa je, da naj ne hodimo v mesto sami, na vsak način pa naj se izogibamo mestnim ulicam ponoči.

Kmalu po odhodu iz Ambata sem kljub razgibano luknjasti cesti zaspal. Zbudil me je šele policist okrog tretje ure zjutraj. Vsi smo morali iz avtobusa v vrsto. Še napol v snu sem se oziral okrog sebe in tuhtal kaj za vraga je to. Pa valda nisem šel na napačen avtobus in se znašel na državni meji? Na srečo ne, bila je le redna policijska kontrola. Severni del Ekvadorja, na meji z Kolumbijo je malce nevaren zaradi paravojaških skupin povezanih z švercanjem droge iz Kolumbije.

Še preden sem se dobro namestil nazaj na avtobus sem že spal. Nov šok pa ob pol petih zjutraj. Prispeli smo na cilj. O neee, to je pa čisto prezgodaj. Prihod me je potegnil iz globokega spanca, zunaj pa je bila še čista tema. Kako za vraga naj ob tej urim najdem turistično agencijo? Ob sestopu iz avtobusa me je zadelo pravo tropsko podnebje. Vročina in pa močan naliv. Krasno J hitro sem se zavlekel v avtobusno postajo in se spomnil obeh prebranih stavkov iz interneta. V glavi je začelo odmevati: Ne hodite v mesto sami, nikakor se ne gibajte zunaj ponoči… Situacija je nanesla ravno na ta slučaj J

Ker sem precej neučakane narave mi posedanje in čakanje na sončni vzhod ni preveč dišalo. Stopil sem do taksista in ponovno uporabil vse moje španske besede s katerimi sem mu poskušal razložiti da bi rad našel turistično agencijo, ki bi me odpeljala v Amazonski gozd. Sumljivo hitro je razložil, da točno ve kam želim in da me bo odpeljal tja. Ni se mi zdela najboljša ideja, da sredi noči prisedem v zanemarjen taksi v tem sumljivem mestu.. pa vseeno; dogodivščinam naproti sem prisedel v rumeno kripo. Več kot očitno je bil taksist na dež navajen, saj ga odprto okno na voznikovi strani ni oviralo kljub kvalitetnemu dežju.

Po dobrih desetih minutah vožnje po praznih mestnih ulicah se je ustavil pred hotelom D'Mario. Rešetke na vratih in ugasnjene luči niso dajale nič kaj prijetnega občutka. Taxist mi je zaračunal drobiž dolarjev in odpeljal v noč. Kaj pa zdaj? Nobenega znaka o turistični agenciji, nobenega zvonca hotela, nič. Okrog ni bilo niti žive duše, da bi jo povprašal če sem vseeno na pravem kraju. Drugega mi ni preostalo kot da sem se zavlekel pod streho, usedel na ruzak in pojedel zajtrk, ki sem ga (pametno!) kupil prejšni večer na avtobusni postaji.

Ni bil še čisto dan, ko sem se od dolgčasa obrnil za sabo in skoraj kot fatamorgano zagledal še eno izgubljeno turistko. Haha, mogoče sem pa vseeno na pravem mestu! In res, tudi ona je prišla zaradi amazonske avanture, vendar malo bolj pripravljena. Dogovorila se je z turistično agencijo preko spleta in dobila navodila, naj pride v ponedeljek zjutraj ob pol deveti uri pred hotel D'Mario. Oujea!! Zgleda sem navsezadnje bil na pravem mestu.

Okrog osme ure se je nabralo še kar precej turistov, tako da me je začelo skrbeti že v smer, da je turistov čist preveč za pravo Amazonsko avanturo. Na srečo je iz istega kraja štartalo več turističnih agencij. Ob pol deveti uri je prišlo nekaj patronov, ki so nas porazdelili po hiškah glede na prijave. Iz tega mesta vse agencije vozijo v nacionalni park Cuyabeno. Park je velik nekaj več kot 600.000m2 in je zavarovano območje že od leta 97. Kot zanimivost; park leži na ekvatorju.

Leži na višini med 200 in 280 metrov nad morsko gladino z tropskim podnebjem. V pomladnih mesecih ima park deževno dobo, v jesenskih mesecih pa sušno. Park je poln lagun, potočkov in rek. Med sušnim in deževnim obdobjem se gladina vode razlikuje kar za 3 metre, kar pomeni da določene vrste živali (rečni delfini ipd) lahko opazujemo le spomladi. Na leto v povprečju pade več kot 3.000 mm dežja. Po pričanju lokalnega vodiča pa se ta številka iz leta v leto zaradi globalnega segrevanja povečuje.

Amazonski gozd je eden izmed najbolj biološko raznolikih krajev na svetu. Na hektarju lahko najdemo več različnih rastlin kot v katerem koli drugem gozdu na svetu. V Ekvadorju je namreč 10% vseh vrst rastlin (od 2.736 drevesnih vrst jih v Amazonskem gozdu najdemo 1.356). V Cuyabeno rezervatu najdemo tudi 10 vrst opic, več kot 580 vrst ptic, obe vrsti amazonskih delfinov, morske krave, vidre, amazonske krokodile, jaguarje, pume, divje mačke, neskončno vrst metuljev, pajkov, kač (med drugim tudi anakonde), 350 vrst rib (piranje, some, električne jegulje, …).

Cuyabeno je eden izmed bolj dostopnih nacionalnih parkov v Amazonskem gozdu, hkrati tudi ena izmed ugodnejših opcij za obisk gozda. Celotno dogajanje je okrog prijetne lagune, kjer je 10 različnih koč, ki ponujajo celovit program aktivnosti. Vse na isto vižo; v ceno je všteta vsa hrana, vodič, spanje, prevozi, … pravzaprav vse. V parku so eko-koče in z njimi turizem prisotne že od leta 1985.

Precej random sem pristal v Kayman Lodge. Ta je bila postavljena 2 leti nazaj. Moja malenkost in tri gospodične smo bili 4 dnevna ekipca (Jordana in Avstralije ter Jess in Rachael iz Anglije). Okrog devetih smo štartali z mini buskom proti parku. 3 urna vožnja mimo pašnikov in vasi vse dokler se ni cesta končala. Na koncu ceste je gostilnica, administracija parka ter reka, od koder čolni vozijo hrano in ljudi globoko v notranjost parka.

Tako smo tam tudi mi dobili kosilo, se malce pomenili z vodičem in se z vso kramo sparkirali na čoln. Dolg in ozek čoln z 40 konjsko yamaho je dobri dve uri vozil po manjši reki naloadan z vsemi kar smo potrebovali v prihodnjih dneh. Počasna vožnja po reki navzdol nas je konstantno nagrajevala z bujnim rastjem na obeh straneh. Vodič je neprestano oprezal za živalmi in kazal na te in one papagaje, opice ipd.

Prihod do hišk je bil nadvse prijetno presenečenje. Lesene hiške, pokrite s slamo, manjši stolp za opazovanje in čudovit skupni prostor za počivanje. Vse to v objemu neokrnjene narave. Top shit!!

Ko smo se razpakirali smo vzeli kanu in šli na prvi lov za anakondo. Dobre 5 minut veslanja po reki navzdol se odpre ogromna laguna, ki predstavlja odličen prostor za opazovanje živali.

Najprej smo veslali ob robu, kjer so razvejana drevesa ki rastejo ven iz vode, tam se namreč najrajši zadržujejo anakonde. Žal kače nismo srečali, se je pa dan bližal h koncu, zato smo se odpeljali na sredino lagune in med plavanjem uživali sončni zahod. Hvala bogu je voda preveč blatna da bi človek videl med čim plava, saj v tej vodi živijo poleg anakond tudi kajmani, krokodili, piranje, jegulje in nešteto drugih smrtno nevarnih živali J

Po čudovitem zahodu smo odveslali v kočo na večerjo. Med veslanjem so nas v daljavi spremljale strele in nevihte v daljavi. Kljub pogostim strelam nas nevihta ni ujela, zato smo po večerji odšli opazovat kajmane. Iz motornega čolna smo opazili nešteto oči kako na vodni gladini spremljajo dogajanje v okolici. Tresljaji čolna pa so ribe tako zrajcali, da so se metale iz vode in kar nekaj jih je pristalo na našem čolnu. Easy fishing… J

Pred spanjem je bil čas še za eno pivo, nekaj debatk potem pa kratek vendar zaslužen počitek. Sobe so preproste, vendar lepo opremljene in čiste. Vsaka soba ima svojo kopalnico s toplim tušem in wcjem. Vse postelje imajo mreže proti komarjem, stene pa so zelo zračne. Polovico zunanjih sten predstavljajo le mreže, proti stropu pa čisto nič. Stropa pravzaprav ni, nad glavo je samo slamnata streha. Vsa ta zračnost sicer pomaga pri vročini, hkrati pa omogoča lahek dostop žužkov, kač, in ostalih živali v bivalni prostor. Previdnost torej ni nikoli odveč J

Vstajanje ob šestih zjutraj je bilo mnogo prezgodaj, ampak jutra so v gozdu precej živa, zato smo naredili manjši krog v okolici in z zanimanjem poslušali glasove ptic, opic in drugih živali. Že takoj na balkonu hiške smo lahko opazili Yellowhanded Titi monkeys, opice, katerih obraz spominja na hudiča. Kmalu smo opazili tudi veveričje opice (majhne in rjave barve). Papagajev in ostalih ptičev pa je bilo čisto preveč in so kmalu postali nezanimivi, zato smo oprezali bolj za nenavadnimi bitji in rastlinami, ki se skrivajo po gozdu.

Sledil je zajtrk, nato krajša fura s čolnom in pa 2-3 urni hajk. naš guide je bil Rom, 27 letni domačin, ki zase pravi da je bil kot majhen zelo problematičen, zato sta ga starša poslala pri 16. Letih v vojsko. Od tam je pobegnil v gozd, kjer je živel pri nekem plemenu, kjer se je učil o rastlinah, živalih in preživetju v amazonskemu gozdu. Gozd mu predstavlja domače okolje, in je popolnoma predan ekologiji in ohranjanju gozda. Edini vodič, ki sem ga videl na potovanju da je pobiral čisto vse smeti, ki jih je srečeval na vodi in v gozdu (smeti v Ekvadorju zares ni veliko, žal pa se med veje ob bregovih rek sem ter tja ujame kakšna smet, ki jo voda prinese iz bližnjih vasi oziroma iz bolj gosto poseljenih predelov Andov).

Vsakič ko je Rom videl kakšno luknjo je takoj začel lesti vanjo, oziroma bezati vanjo z kakšno palico. Kazal je celo večje zanimanje do rastlin in živali kot mi. Neverjetno izostren vid pa je pomagal pri opazovanju živali v okolju. Neverjetno, kako je na hajku opazil lenivca na krošnji enega izmed visokih dreves. Lenivec je izredno počasen in zaradi maskirnih barv komajda opazen.

Dober vodič je v takih krajih tako ključen J med potjo smo tako srečali veliko različnih vrst pajkov (med drugim tudi tarantelo), opic, ptic, in drugih živali. Pokazal nam je tudi različne vrste dreves in njihove zdravilne učinke oziroma možnosti uporabe za preživetje v naravi.

Po hajku smo v dežju odveslali nazaj proti hiškam na kosilo kateremu je sledil dolg in prijeten počitek v visečih mrežah in opazovanje živali direktno iz »dnevne sobe«.

Popoldan smo naredili daljši krog z motornim čolnom, vendar brez večjih uspehov. Še vedno nismo srečali iskane anakonde, niti drugih posebno zanimivih živali. Ko se je zvečerilo smo se vrnili na večerjo, potem pa smo se odpravili na krajši nočni hajk po okolici. Zanimivo je videti kako je gozd živ ponoči. Rom nas je stalno opozarjal, kako previdni moramo biti kam stopamo in za kaj se primemo. Še posebno ponoči, ko je težje opaziti nevarnosti okrog sebe. Živež je odlično zamaskiran tako na prvi pogled deblo drevesa predstavlja ogromna kolonija dlakavih gosenic, spet drugo ni list ampak je metulj, pod dejanskim listom se skriva nevarna mravlja, ….

Vse lepo in prav, dokler ne zaslišim kako mini helikopter trešči v moje uho, zamahnem z roko in nekega žužka odbijem v tri krasne (predvidevam da je bil žužek?...). Kamikaza žužek me je ob trčenju v uho užgal ultra kvalitetno, tako da za moment ali dva niti nisem potreboval luči. Ko se je bliskanje v glavi pomirilo je ostala le še močna bolečina. Rom mi ni znal veliko pomagati, saj nihče ni videl kaj me je pravzaprav pičilo. Po dobrih 10 minutah smo bili že nazaj v kampu, do takrat pa je bolečina že padla na znosno raven. Hkrati pa sem pričel dobivati izpuščaje. Naprej po rokah, potem še po nogah in kmalu sem jih imel po celem telesu. Ko sem pokazal rezultat pika Romu je le široko odprl oči in rekel: OOOh man! That is crazy! I have never seen something like that!. Super, sem si rekel, fajn da si me potolažil J hvala bogu sem imel s seboj nekaj antihistaminikov, katere sem pojedel in odšel spat. Rom je predlagal načrt: spat, in če zjutraj ne bo vredu bo odšel v gozd poiskat zdravilne rastline. Nisem bil čisto prepričan v njegov načrt, vendar je bila ura res pozna, bil sem več kot utrujen zato sem se strinjal in legel v posteljo v upanju da bom zjutraj OK oziroma vsaj živ J.

ONE LIFE, LIVE IT! 

Zjutraj sem tako na hitro napakiral za dnevni hajk in na poti proti postaji kupil sendvič in se ustavil na zajtrku. Busi vozijo na 20 minut, tako da sem si vzel sprehod precej umirjeno. Izjemoma sem brez večjih težav našel pravi bus. Na busu sem tudi tokrat srečal nekaj gringotov, ki so šli v isto smer. Med njimi je bil tudi Max, ravnatelj srednje šole na jugu Francije. Tudi on je bil namenjen v park, tako da sva se odločila da skupaj narediva en manjši hajk. Na vhodu v park sva se ustavila na kavi in si ogledala zemljevid parka. Zemljevida se ne da kupit (ubup!!) zato sva ga le fotknila in naredila načrt hajka. V tem delu parka je nekaj označenih poti (nekaj smerokazov in nekaj markiranih skal na poti). Ker je vhod v park na cca 3800 metrih sva se odločila narediti del zelene poti, ki vodi na 4100 metrov (po besedah vodiča gor in dol max uro in pol) ter pa rdečo pot, ki vodi bolj po ravnini in traja cca tri ure in pol. Pot se je začela ob jezeru, za njim pa sta se rdeča in zelena pot razšli vsaka po svoje. Najprej sva popolnoma zgrešila zeleno in hodila po rdeči. Ko sva bila očitno predaleč sva obrnila in nadaljevala z iskanjem zelene poti. Le s težavo sva našla en zelen smerokaz. Nadaljevala sva pot v njegovi smeri in vneto debatirala o tem in onem.

Smerokazi so izginili, ostal je le še hrib pred najinimi očmi. Z veliko motivacije in željo po avanturi in doseganju lastnega rekorda v nadmorski višini sva se odločila za direkten napad na hrib z upanjem da med potjo naletiva na najino »zeleno« markirano pot. Direkten vzpon na 4.000 metrih v kavbojkah je res edinstven J Ker je zrak precej redek je človek zadihan z vsakim korakom. Ker pa sva navalila na vrh ko mutava na kremšnite sva bila še toliko bolj zadihana. Kamnit vrh nama je žal preprečil vzpon zadnjih 50m višincev. Vseeno sva bila z 4.100 zadovoljna J. Na vrhu sva tako naredila nekaj lepih fotkic, pomalcala in se odločila za sestop po zadnji strani. Na začetku je zgledalo kot, da je uhojena potka, katera je bila kmalu le še iluzija. Začel se je spust čez kamenje, mini prepade in neprehoden gozdiček. Ure so se seštevale (vrh sva dosegla po slabih dveh urah), midva pa se borila z spuščanjem iz hriba. Iz koraka v korak sva bolj bredla med prepade in neprehodne predele in vedno bolj sva se počutila izgubljeno.

Slika zemljevida je bila popolnoma neuporabna, saj je bila zastarela in nenatančna. Iz sosednjih hribov se nama je počasi začela približevati megla, kljub dobremu razgledu pa znakov poti ali smerokazov ni bilo na vidnem polju. Po slabih petih urah sva se le spustila do ravnine kjer je bilo nekaj jezer. Tam sva našla tudi manjšo in staro potko, ki naju je skozi gozd pripeljala do rdečih smerokazev. Noro utrujena, vendar vesela, da sva našla utrjeno pot sva se vrnila do vhoda v park. Še preden pa sva se usedla na klopco pa sva zagledala avtobus, ki je drvel proti Cuenci. Še zadnja doza adrenalina je pognala kri po telesu tako sva z tekom zadnjih sto metrov »hajka« le za las ujela avtobus. Noro vesela in v šoku nad avanturo, ki se je zgodila sva se tako vrnila v Cuenco in upala, da se bodo prihodnji dan noge še držale telesa.

Ob prihodu  v hostel je tako sledil najprej dolg in topel tuš nato pa še obilno kosilo v sosednjem bifeju. Riž, solatka, piščanec – 2 dolarja J ravno, ko sem se najedel pa se je mimo pripeljal Pablo. Skupaj sva šla kupit karto za nočni avtobus in se dogovorila da pride ob pol polnoči pome. Preostanek večera sem tako rehabilitiral na hostelskem kauču in debatiral z kolegi popotniki.

Nočni bus po pan-ameriški »avtocesti« je bil precej ubupen J vsi sedeži so bili zasedeni, lukenj na tej cesti je neskončno, busar pa je vozil s polnim gasom kot da naslednji dan ne obstaja. Kljub temu sem uspel odspat nekaj manjših črtic. Okrog šestih naju je sprevodnik butnil pokonci češ da morava zamenjati avtobus če želiva v Baños. Z malo sreče sva takoj na drugi strani ceste in 2 minuti kasneje srečala iskani avtobus. Po slabi uri vožnje sva (ob sedmih zjutraj) prispela v Baños. Ob tako zgodnjih urah mesto še spi. Le s težavo sva našla kavarno, kjer sva dobila topel zajtrk.

Po zajtrku sva poiskala rezerviran hotel in končno v ravni pozi in pod kovtrom odbredla kulturni 2 urci. Po počitku sva naredila  manjši turistični krog po centru. Mesto Baños je majhno, skupaj šteje manj kot 10.000 prebivalcev. Mesto je ena izmed glavnih turističnih destinacij zaradi številnih aktivnosti, ki jih narava tu ponuja. Canyoning, rafting, zip-line, bungee, … V neposredni bližini je tudi nekaj vulkanov. Zaradi močnih rek in dobre ceste, ki vodi v nižine naj bi Baños predstavljal vrata v Amazonski gozd.

Z Guayaquilci (kolegim iz Guayaquila) sva bila dogovorjena v dopoldanskih urah, vendar sva pozabila prišteti 4 ure (Equador timing). Ker sva imela časa na pretek sva si pogledala še lokalno tržnico in se po neskončnemu številu stopnic povzpela na pod bližnji hrib kjer sva ujela lep razgled.

Za kosilo so končno prišli tudi kolegi, vendar so pozabili vse moje stvari (ki jih je Grace pripravila zame – zadnji del prejšnega posta). Mini štalca. Z seboj sem imel le polovico oblačil, nisem imel adapterja za polnjenje baterij fotiča, tudi tevice so ostale na morju in še veliko drugih uporabnih stvari J. Jebiga avantura je iz dneva v dan večja.

Ko smo se po kosilu poupdejtali smo naredili manjši plan aktivnosti za čez vikend. Prva stvar je bila ogled čudovitega slapu, kakšnih 10 kilometrov vzhodno od mesta. Vseh 7 (Pablo iz Cuence in guayaquilci Marija, Djanki, Danielita, Cesar in Maisa) se nas je stisnilo v avto in gas proti slapu. Lušten sprehod, noro lepa in zelena narava in pa nekaj lepih fotkic.

Zvečer se je skoraj slučajno zgodil en vrhunski žurček. Noro dobro je, da tu se tu v diskotih vrti veliko latinsko-ameriške muzike, in ne le pokvarjen štanc in ubupna komerciala J rezultat tega je, da večina ljudi pleše dobro in da sem dobil prvo lekcijo sambe(?).

Par urc spanja smo si privoščili nato pa zajtrk in odhod v eno izmed turističnih agencij. Plan je bil sledeč; Najprej canopy (zip-line) popoldan pa še rafting. Takoj smo se natrpali v dva taksija in odpeljali v sosednjo sotesko. Ko smo prispeli so nam nadeli pasove in nataknili čelade potem pa jasna in natančna navodila. Valda v španščini… kakšnih deset minut navodil mi je bilo prevedeno v: Imej roke ob sebi in uživaj J. Ulegel sem se na neko platno s štriki, kateri so bili pripeti nad menoj na zajlo (ležal sem na trebuhu z glavo naprej). Tri, dva, ena in zmanjkalo je tal, okrog mene noro lep kanjon jaz pa sem leže drvel po zajli med pečinami kanjona in nad deročo reko. Noro!!! Z pomočjo karabinov in varnostnih štrikov smo nato hodili visoko nad reko po (skoraj) mostičkih, plezali po pičini in s povratkom nazaj izvedli še en nor zip-line spust.

Polni adrenalina smo že komaj čakali na raft. V hotel smo se šli le še preoblečt in po brisače. Na tržnici smo kupili nekaj sadja, potem pa akcija!

Dogovorjeni smo bili ob pol treh. Tokrat smo se zamudili le kakšni 5 minut, saj smo morali biti točni. Ko smo prispeli na dogovorjeno točko smo takoj naleteli na obupno organizacijo. Usedli smo se na čoln in čakali da pride avtobus. To je trajalo kakšne pol ure. Med čakanjem nam je razložil, da bomo raftali istočasno z nekim »reality showam«. In res, ko se je pripeljal kombi je bil napol poln »plastičnih afn« in kamermanov. Ko smo prisedli smo se še dobre pol ure vozili okrog po mestu in nabirali stvari (še en raft, pa na en konc mesta po čevle, na drug konc mesta po obleke, čelade…) naposled smo se končno odpeljali prot štartu.

Po kakšnih 20 minutah vožnje ob reku navzdol smo prispeli do izhodiščne točke. Tam je bil še en kombi švedskih gringotov, tako nas je bilo skupaj za 4 rafte. Najprej so nam razdelili obleke nato pa še čevle. Z malce sreče sem dobil vrhunski neopren (z dolgimi hlačnicami in rokavi, pa še debelejši od ostalih). Večjih čevljev je pa jasno zmanjkalo. OK, ni problema, bom bos. Na srečo so se uglasile punce in zahtevale, da mi najdejo čevlje. Vodiči so res našli še zadnji par največjih čevljev (št. 43-44). Po nekaj neuspelih poizkusih sem jih lr spravil na morje 46-47 velike tačke J.

Nase smo navlekli še čelade in se opremili z vesli, potem pa malo fotkanja in pa natančna razlaga kako ukrepat v različnih situacijah (nazorno so prikazali vse možne načine reševanja sebe in drugih oseb če kdo pade v vodo oziroma če se prevrne čoln). Nato so nas dali v skupine kakor smo se prijavili in nas posedli v čolne (na kopnem). Tri skupine so imele malce večje čolne, naš pa je bil ožji (tist dodatn k smo ga šli še iskat na poti). Sledil je manjši trening za ogrevanje kjer smo natrenirali vse ukaze in nas primerno porazdelili v raftu. Jaz in Pablo sva bila spredaj, jaz sem bil desni vodja, Pablo pa levi. Najina naloga je bila da veslava usklajeno in glasno dajeva tempo ostalim članom (one, two, one, two, … ). Ker imava tako jaz kot Pablo očala nama je dal vodič iz našega čolna vezalke da sva privezala očala, da jih nebi odnesel kakšen val. Za moment se mi je zazdelo, da malce pretiravajo… Ko smo bili natrenirani smo odnesli čoln v vodo in počakali še ostale ekipe da se spravijo na vodo. Za varnost je ob nami veslal še kajakaš za ročkami spredaj in zadaj. Preden smo odrinili je Mary zagrabila precejšna panika in le s težavo smo jo prepričali, da je vožnja prijetna in nenevarna.

Rjava in po večjem delu precej deroča reka je bila na začetku super zabavna. Nekdo iz sosednjega čolna je sicer kmalu padel v vodo vendar so ga hitro potegnili nazaj na čoln. Ob vsakem mirnem delu smo zamenjali vrstni red, tako da je bil vsak čoln nekaj časa prvi, nekaj časa zadnji in nekaj časa nekje vmes. Ker sem bil čisto spredaj sem v večjih brzicah spil kar nekaj vode saj me je zalivalo čez glavo. Očitno le ni bilo napak, da sem si privezal očala J Vožnja je bila d'best, veliko smeha, uživanja v lepih razgledih in premetavanje med brzicami. v enem momentu so bile brzice tako velike da me je skoraj odvrglo v vodo, le v zadnjem momentu sem se ujel za štrik in obdržal na raftu.

Deroča reka, ki si utira pot med razgibanimi Andi je blatna in precej velika. Le kakšnih 40 kilometrov nižje se Andi končajo, od tam naprej pa se začenja Amazonski deževni pragozd. Divjina okrog nas je bila tako zares čudovito zelena in gosto poraščena.

Kljub nabiranju oblakov nad nami so se vodiči odločili da nadaljujemo pot. Zadnja četrtina je bila precej deroča in razgibana. Kljub pogostemu zalivanju, velikim kamenjem in močnim brzicam smo veslali precej suvereno. Vse dokler nismo ob precejšni brzini z levim delom rafta podrsali po skali, precejšen spust na desni pa je zajel raft in ga obrnil na glavo. Kar naenkrat je bilo vse okrog mene rjavo, v trenutku sem najprej pomislil kje so skale in površje. Brzice in rešilni jopič sta me hitro odnesla na površje. Še vedno sem imel v roki veslo zato sem se postavil v naučen položaj. Na hrbet, noge naprej in veslo na telo. Pogledam okrog sebe in začnem z iskanjem rešitve iz vode. Brzice so bile nore zato me je voda stalno zalivala čez glavo in premetavala med skalami. Pred seboj sem videl le Pablota, ki ga je deroča voda nesla z glavo naprej in pa Mary kako jo nemočno vodi tok čez brzice.

Po kvalitetnem premetavanju se je blizu mene le znašel kajak za katerega se je Pablo zagrabil spredaj, jaz pa sem ga ujel zadaj. Z spodnjim delom telesa sem nekajkrat zadel skale, nakar se je pred nami znašla ogromna skala, ki je štrlela iz vode. Kajak se je komaj odmotal po levi strani ob skali, mene pa je tok nabil direktno nanjo in me odtrgal stran od kajaka. Ker je bila skala izjemno gladka nisem imel možnosti splezati nanjo oziroma se jo oprijeti, zato me je tok odnesel naprej. Kočno so se brzice malenkost umirile zato sem odplaval po toku naprej in ponovno zagrabil kajak. Končno sem zajel zrak brez vode in se ozrl okrog sebe. Nedaleč stran sem zagledal Mary kako jo še naprej nosi voda.

Od vseh se je to moralo zgoditi ravno nam oziroma njej, ki jo je bilo na smrt strah že sam sestop na čoln. Hitro sem spustil čoln in zaplaval proti njej. Zagrabil sem jo za rešilni jopič in z njo odbrcal proti bregu. Brežina je bila kamnita zato sem se z eno roko zagrabil za skalo, za drugo pa stisnil Mary na rob. Najprej sva skupaj dobro zadihala nato pa se vsa izmučena potegnila na suho. Nedaleč naprej je že čakala ena ekipa s čolnom in pa Pablo. Ko smo se naložili na čoln smo odveslali še na drug breg in pobrali Cesarja. Tako nas je bilo na raftu 12 (prej smo bili po 7 na raft). Z nadaljnjimi brzicami smo tako na polno zajemalo vodo in se le komaj držali nad vodo. Dva ovinka naprej smo našli naš raft, katerega je vodič obrnil okrog in pobral še dve naši punci (Danielito in Maiso). Djankija pa je kmalu za padcem v vodo pobral drug raft.

Ko smo priveslali do našega rafta smo se presedli nazaj. Isto časno pa je začelo še močno deževati. Na srečo se ni nihče močneje poškodoval, zato smo nadaljevali raftanje še kakšnih 15 minut do prvega možnega sestopa. V nalivu smo nato naložili čolne na prikolice in se v kombijih preoblekli v suha oblačila. Sledila je še kratka pavza v kavarni na poti nazaj, kjer smo se podkrepčali z kakavom in sendvičem, nato pa odhod v hostel pod topel tuš in relaxiranjem po za nekatere precej travmatični izkušnji.

Zvečer sem precej po naključju srečal Maxa (un francoz k sva se skup zgublala prejšn dan po nacionalnem parku). Skupaj smo šli na večerjo potem pa več kot zaslužen spanec.

Danes je Nedelja, čas za pakiranje, poslavljanje in pripravo za nove avanture. Guayaquilci odhajajo domov, zato jim bom predal računalnik, blog se tu ustavlja za dober teden. Plan je, da grem na nočni avtobus v amazonski deževni gozd kjer nočem imeti računalnika. Od tam grem v glavno mesto Quito, potem pa z nekaj postanki proti Guayaquilu in pa domov.