www.pajk-cruiser.blogspot.com

7. objava 14.-17.11.2012

Maročan

Zdi se mi, da imam vsak dan bolj Maroško kri. Če ne drugače, se to izraža z zakasnjenim in redkejšim pisanjem bloga (da načina vožnje po mestih niti ne omenjam). Domačini se mi zdijo vse prijaznejši, komunikacija pa postaja iz dneva v dan lažja (kljub obupnemu znanju francoščine, ki trenutno obsega približno 10 besed :D ).

Če nadaljujem z dogajanji izpred prejšnjega tedna: Tisti dan smo prevozili Anti Atlas in bili nad njim očarani. Ob sončnem zahodu smo prispeli v bližino mesta Tata. Vsi smo se strinjali za divje kampiranje zato smo odrinili na rob mesta kjer smo videli lepo oddaljeno oazico. Ko smo prispeli v bližino in iskali prehod do nje smo se ustavili ob edini hiši z ogromnim vrtom. Iz strehe je takoj pomahal gospod naj pridemo gor na čaj (definicija maroške strehe: betonska plata prvega nadstropja s približno meter visokimi zidanimi cegli, ki služijo ograji oziroma izgleda kot da je cela hiša še vedno v gradnji). Seveda smo se prijaznemu vabilu odzvali in ga suvereno pohengali na strehi z njegovo družino kakšno uro in se dogovorili kje lahko kampiramo. Kamp platc je bil sanjski. Peščena tla z visokimi in nizkimi palmami vse okrog nas. Ker je bil gospod tako vesel da tam kampiramo je prinesel ogromno zelenjave, nam zvečer kuhal čaj in pomagal nabrati drva.  Gostoljubost brez meja.

Prihodnji dan smo se poočasi odpravili na ogled mesta Tata. Mesto kjer pravzaprav ni nič za videt, zato smo spili kavo, kupili nekaj za pod zob in se odpravili okrog Atlasa proti morju. Ker pa smo imeli več kot klasično zamudo smo prepotovali le 70 km in se zakampirali v prvem kampu ob poti.
Končno vstajanje pametno uro, hitra kavica in pospravljanje avta. Zgodnjo uro se spakirani usedemo v avto, zaženemo motor in obstanemo na mestu. Kaj?? Akumulator je izdahnil isti trenutek ko sem obrnil ključ. Ti mater ti! Takoj se odpravim do prvega soseda in prijazni gospodični z strokovnimi kretnjami razložim neljubi dogodek. Ta prikima in izgine v hišo. Po dobrih desetih minutah se prikaže njena mama (se mi zdi), in tudi njej z taistimi kretnjami razložim situacijo. Tudi ona prikima in izgine nazaj v hišo. Ponovno čakam in med tem preučim že celotno posestvo z okolico, na kar se le prikaže mladenič, ki je bil očitno vržen iz postelje. Seveda ponovim celotno predstavo z rokami čemur tudi fant prikima, pokliče kolega iz iste hiše, vzame ključe malega piđoja in začne z procesom vžiganja avta. Po slabih 10 minutah se avto le ogreje in prikima na sodelovanje zato se odpeljemo do campa in vživimo toyoto. Pfuuu. Kamen se odleže od srca, akumulator je kljub pretresu in bruhanju poškrtal in pristal na nadaljevanje potovanja.

Z nekaj dodatnimi kilometri smo ta dan pribrcali do Agadirja, poiskali camp in se odpravili na sprehod z zaključkom velike morske pojedine v neposredni bližini ribarnice. Agadir kot letovišče mnogih francoskih camperjev in njihovih upokojencev se nam ni posebej priljubil, zato smo prihodnji dan kaj hitro odnesli šila in kopita proti Essaouiri, katera pa je bila v naših očeh pravo nasprotje Agadirja. Malo in prijazno mestece z čudovitim obzidjem ter ribiškim pristaniščem. Sprehodi čez mesto, kavice, sendviči ter nakupovanje spominkov  je hitro prestavilo uro in nas opomnilo na ciljno destinacijo tistega dne. Odpeljali smo se nazaj v Marakech saj sta Mateja in Anže imela prihodnji dan dopoldan let iz Casablance proti domu.

Poslavljanje in objemčki, pa sva bila že sama s Ksenjo z velikimi plani za prihodnje dni. Vožnja v Rabat, pridobitev viz za Mavretanijo, popravilo gume, ene bremze ter kuhalnika, srečanje z couchsurferjem pri kateremu puščava nekaj stvari, ki jih ne potrebujeva več in jih bom pobral ob vračanju domov, ter nekaj drugih malenkosti.