Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 29. november 2012


10. objava 21.-24.11.2012


ZAHODNA SAHARA


tezavno je razloziti kako na potovanju nimam casa. casa imam tako malo, da zal trpi ponavadi blog. akcija je non/stop.  bolj ali manj zgodno vstajanje, kavica, pospravljanje avta, potem pa obicajno sledi veliko kilometrov z razlicnimi postanki, potem pa vecerja, pivo in pa spanje. dober izgovor o dolgem neoglasanju je tudi racunalniski problem, o katerem pa malo kasneje. z malo brskanja po mozganih bi rad spisal kaj vse se mi je zgodilo v zadnjem tednu...

21.11. sva se po regeneraciji avta, oblek ter pa naju odvozila proti jugu s ciljem spanja nekje med Tarfajo in Laayounom, torej na navidezni meji Maroka in Zahodne Sahare. haha. klasicno sva se vozila brez vecjih pavz do soncnega zahoda. cca 200km prej je sonce zaslo kot smo si zeleli zato sva camp postavila na prvem primernem mestu. cudovit prostor blizu ceste ob delti reke z nekaj sipinami. potem pa hitro kuhanje in pa zvon telefona. klical je Ivan, ces da je nekje blizu tan/tana, hitro mu poveva da sva malcek naprej in naj pride k nama, tako sva ga vzela v goste, mu dala vecerjo in dovolila prespati z nama na avtu. kot se za rusa spodobi je kajhitro povlekel iz motoristicnega kovcka vodko in debata se je zavlekla pozno v noc. tam nekje okrog polnoci se mi zdi da sem govoril ze kar kvalitetno ruscino.












6.30 budilka, hitra kavica in pa dolga pot. ta dan sva bila dogovorjena na bencinski crpalki v Zahodni Sahari z Damjanom in Janjo, crpalka je bila oddaljena cca 500km, vmes sva potrebovala se najmanj 2 trgovini, crpalko in pa imela planiran ogled pokopalisca ladij v Tarfaji. na crpalki pa smo bili dogovorjeni ob 12.00. v Afriki nekoga cakat 4 ure pac ni nic nenavadnega, saj so tu v uporabi predvsem dnevi. ura ni pomembna, domacini pa radi poudarjajo znan rek> You Europeans have watches, we have time. vseeno smo hitro popakirali camp in se odpeljali na zajtrk v 200km oddaljeno Tarfayo. zaradi zamude v zamudi smo uspeli srecati le eno zarjavelo potnisko ladjo, tam pozajtrkovali in se odpeljali v Laayoun, glavno mesto Zahodne Sahare, kjer sva poiskala super market, banko, bencinsko in ostalo. Rus pa se je odlocil, da bo poiskusil se isti dan zvozit saharo do Mavretanije (haha, se vid da se ni nikoli vozil tukaj/itak da mu ni uspelo). vseeno smo se razsli, midva pa sva po opravljenih nakupih pohodila stopalko za gas, nastavila tempomat in vztrajno gledala obracanje kilometrov na stevcu, dodajala zamujene minute in opazovala pokrajino, katera se je konstantno spreminjala> malo sipin, pa potem kamenje, grmicevje, nic, morje, pa ponovno kaksna sipina, itd.
nesrece v Sahari se ponavadi ne koncajo nic kaj zdravo













Ob pol petih koncno prispeva do dogovorjenega kraja in pri dogovorjeni tabli ob bencinski opaziva le podpis VRECHA (po priimku Vrencur) s smerokazom kje sta. zapeljala sva se do bencinske kjer smo spili Maroski whiskey (metin caj), izmenjali nekaj besed in walki/walkie in se podali proti Bir XYZ (ko se spomnim ime izvira oziroma oaze bom dopisal. ublubm).  slaba ura voznje po asfaltu in pisti me je malo prestrasila, ko sem ves vesel vozil ob pistah in se je uglasil po walkie talkiju Vrecha z opombo moznosti min na tem podrocju. hm hm.. brez vprasanja sem zavil na pisto in obmolknil z mislimi o zivljenju in o vsem nasploh. kmalu za tem se je pred nami v puscavi pokazala lepa oaza, kjer smo se najprej ustavili pri Saharcih, katere je Damjan ze poznal. Ti so nam pokazali odlicen camp prostor ob potocku tople vode in v zavetju palm in grmicevja. sledila je vecerja, vecerno kopanje v vrocem bazenu te druzenje z domacini. saharci so super extra gostoljubni in prijazni ljudje. kuhali so nam caj, nas ucili arabsko, z njimi smo pili kozje mleko, se slikarili in debatirali o tem in onem. Oaza je nastala v 60 letih, ko je podjetje Geoatlas naredilo vrtino v upanju, da bo naletelo na nafto, namesto tega je privrela ven topla voda. Geoatlas je nato zaposlil varnostnika vrtine, ki jo skrbno varuje in nadzoruje (nevem kam bi usla ce je nebi merkal), zraven pa je se cela ceta saharcev, kateri pogozdujejo podrocje s pomocjo vode, ki so tam zaposleni od nevemokoga. ob debatiranju o oazi se je varnostnik, z sila tezkim delom, pohvalil in pokazal placilni papir prejsnega meseca. iz papirja je bilo razvidno, da dela tudi nadure, nadure pa so locene v 1/4 nadure, 1/2 nadure ter cela delovna ura. ker ima z varovanjem toliko dela si je pridelal 450 eurov mesecne place. kar je tudi za evropske razmere zelo dobra placa, ce racunas, da zivi tam zastonj, sam si prideluje hrano v oazi, denarja nima kje zapravlat, varovanje vrtine pa tudi ni tako sila naporno delo.



kratkemu spancu je sledilo jutro v Afriski casovnici. okrog 11. ure smo se le spokali in se odpravili proti jugu iskat vodnjak. cel popoldne smo potrebovali za 180km. voznja po brezpotjih, ustavljanje za slike, ipd. ker je bilo sipin bolj malo smo izkoristili vsako za voznjo cez njo. kaksnih 10 minut za debato o pomembnosti ogleda sipine preden se zapeljes cez njo in po ogledu skrivljenega odbijaca na Damjanovi toyoti (rezultat nespametnega dejanja voznje cez neznano sipino) sem tudi jaz storil enako neumnost. zapeljem cez sipino, ki je bila na drugi strani odrezana, sledil velik obrat v avtu, padanje znanih predmetov mimo obraza, ritje z prednjim odbijacom po tleh in za povrhu se prikaz stresnega prtlaznika na vidnem polju skozi vetrobransko steklo... to pa ni dobro. potrebovali smo kaksno uro da smo postavili prtlaznik nazaj na svoje mesto ter poklepali nosilcke v zasilno pozo, vse skupaj pa smo utrdili se z nekaj striki. jebiga, to je davek puscave.


iskanega vodnjaka ta dan nismo nasli, smo pa nasli Paris-Dakar pisto in se z veseljem zapodili po njej s hitrostjo preko 90km/h. krasno, krasno. pista se je koncala s prebojem cez minsko polje do vodnjaka Bir Anzeran, kjer je vojaska baza in stratesko zelo pomembna vojaska tocka. od tam vojska posilja patrulje na sporna mejna obmocja Zahodne Sahare. priblizno 50km vzhodno poteka meja do koder so Marocani potisnili Saharce v drugi polovici prejsnega stoletja. Ko smo se pripeljali do baze so nas vojaki takoj ustavili, zahtevali papirje in nas veckrat opozorili glede omejenega gibanja zaradi min. ponudili so nam tudi prostor za kampiranje ter vodo. z vojaskim spremstvom smo se zapeljali do vodnjaka ter naprej do camp prostora. ko smo se sestavili so nam vojaki prinesli caj, kruh, piskote ter olive nato pa so nas se povabili k prvi hisi ob vodnjaku, kjer zivi varuh vodnjaka. spet nekdo z vrhunsko sluzbo. ponudbo smo z veseljem sprejeli. ob prihodu v hiso je spet sledila gostija z dobro mesno vecerjo (nekaksni kamelji cevapcici, zlo krasni), ter pa partije remija do onemoglosti. vecer poln smeha in komuniciranja skozi karte in kretnje rok se je spet potegnil v pozno uro s cimer smo ponovno oznanili pozno vstajanje.






ob jutranji kavici smo ponovno prejeli caj ter sveze pecen kruh za tem pa smo se zahvalili se prijaznim vojakom in odsli vsak na svojo pot> Damjan in Janja proti jugo-vzhodu iskat nove poti, midva pa po pisti proti Dakhli v hammam in se pripravit na preckanje mavretanske meje prihodnji dan. Po nekaj urah voznje se odlocim, da je cas za pisanje bloga in s tem ugotovim, da imam virus, ki mi ne pusti zagnati racunalnika. ob prihodu v Dakhlo takoj poiscem racunalnico kjer pravijo da mi lahko pomagajo. banda Maroska mi je popravljala racunalnik cel dan do 22.00 zvecer, sformatirali so mi C particijo in s tem zbrisali vso muziko in vse programe, vkljucno z driverji za internet itd itd. tako da imam sedaj francoske windowse brez officev. Yes, yes, this is Africa. vmes med cakanjem sva se namocila se v hammamu, pogledala mesto in spoznala nekaj krasnih domacinov, ko pa sva dokoncno ubupala nad tem da bodo na racunalnik nalozili potrebne in dogovorjene programe za navigacijo in ostalo sva spakirala in se odpeljala izven mesta na lep koticek za campiranje. Hitro spanje in psihicne priprave na preckanje strasne mavretanske meje prihodnji dan.




5 komentarjev:

  1. Bilo je kul, ja.
    Glede časa pa tudi jaz ne vem, kam tukaj ponika, ker sva štiri dni cca preležali v Ausardu, pa tudi nisem postoril vsega, kar sem mislil, da bom.
    Evo, še jaz o vama:
    http://blog.overland-cruising.org/2012/11/epp-ii-mitja-pajek.html

    Srečno!

    OdgovoriIzbriši
  2. Če je res tako fajn, pa pridem še jaz malo vozit po pesku s svojim passatom :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Pogrešam moj bivši avto :( večna ji slava zverini

    OdgovoriIzbriši