www.pajk-cruiser.blogspot.com

8. objava 18.-21.11.2012

RABAT

Prihod v Rabat je bil manj kaotičen kot pričakovano. Ker sva imela celo popoldne časa sva se odločila poiskat mehanika za popravilo zadnje zavore in gume. Valda, nedelja in nihče ne dela zato sva pristala na bencinski črpalki v središču mesta, kjer so nama oprali vozilo, tačas pa sva se aklimatizirala na mesto in se dogovorila za kosilo z Adilom (couchsurfer). Fant je pri svojih 31 letih nabral vso energijo sveta in se namazal z vsemi maroškimi žavbami. Kot ljubitelj kapitalizma naju je seveda odpeljal v Sandway (want to be Subway) na sendvič nato pa smo se popeljali čez mesto pogledat kje so ambasade ter do njega domov po torto in odložit prtljago, katere ne potrebujem več na tem potovanju (dogovorjeno pobiranje na poti domov). Ker je bil prihodnji dan ponedeljek, dan za vlaganje prošenj za mavretansko vizo sva se odločila prespati kar ne ulici pred ambasado. Uradne ure za vlaganje prošenj so med 9 in 12 uro. Pred vrati običajno čaka nad 50 ljudi, ki se prerivajo in prepirajo kdo bo prej na vrsti. Vrata namreč zaprejo točno ob 12. Uri ne glede na to koliko ljudi pride do takrat na vrsto. Midva sva se zbudila 6.45, se napisala na list za vrsto (kateri seveda ne pomeni nič ko se odpre okno za vlaganje prošenj). Prišla sva na 21. Mesto, do 9. Ure pa se je nabralo že najmanj 70 ljudi. Ob čakanju v gmoti ljudi sva se srečala tudi z Ivanom, Rusom iz mesta Kirev, s katerim sva se spoznala preko svetovno-popotniškega foruma hubb.  Po dolgem čakanju in izpolnjevanju papirjev (v upanju da so izpolnjeni pravilno. Papirji so le v francoščini in arabščini) so se naposled le odprla vrata, nato pa NAVAL, PRERIVANJE IN DRETJE. Nekdo je stopil iz ambasade in začel deliti nove listke s številkami in s tem naredil novo zaporedje čakalne vrste. Hvala Koranu je gospod podelil prvih 10 lističev ženskami v bližini vrat, nato pa še vsem ostalim. Ker je Zenja navajena strašne gužve iz Indijskih karjev je bila seveda v neposredni bližini vrat in si s tem priborila zaporedno številko 7. Ker pa je bila ta dan sreča res na najini strani pa potrjuje še dejstvo, da so jo spustili do okna za vlaganje viz drugo. S tem sva zgodbo neverjetno hitro zaključila.

Na poti do avta pa ponoven šok. Dva motorja s slovenskimi registrskimi oznakami. Običajno navajen srečevati Slovence povsod po svetu sem bil presenečen, da tokrat v Maroku srečam ljudi šele tako pozno.  Kakor koli, vesel se ozrem okrog in zagledam dva fanta z motorističnimi oblekami, takoj ju ogovorim in se dogovorimo za zajtrk/kosilo v centru mesta. Tudi fanta planirata ogled Mavretanije, in šokirata z zgodbo da sta vložila prošnjo za vize že dober teden nazaj in do sedaj še vedno nista dobila pasušov. Malce prestrašena pa vseeno prepričana, da sreča stoji na najini strani sva se odpravila do mehanika, katerega nama je priporočil Adil. Seveda mehanik ni govoril niti malo angleško kar pa je le še začinilo reševanje problemov. Brez težav smo hitro (v nekaj urah) zakrpali gumo in jo rešili mesarskega žeblja, popravili bremze in na pol popravili kuhalnik (razlaga: sedaj dela, vendar na žalost ne pravilno). Za nekaj ur dela, tekanja po mestu in outsorcinga je zaračunal (z Adilovim pogajanjem) 20 eur. Sledil je sprehod čez mesto in srečanje z Adilom z namenom, da pokaže lep prostor na plaži za divje kampiranje. Našli smo čudovit prostor na pomolu ob plaži z kafičem v neposredni bližini. Krasna lokacija za pitje maroškega martinija in kramljanje z Adilom. Ker mu je domač brinuc tako zelo dišal se je suvereno razgovoril s čimer je noč minila kot bi mignil*.

*rek dneva: Adil: »I will leave my job, I have to work everyday, they expect me to work all the time, I am not Superman!«

Naslednji dan sva poiskala nov kuhalnik (na plin), se sprehodila čez medino poiskala frizerja ter brivca, nakupila vse potrebno za dolgo pot in ob treh popoldan pristala na mavretanski ambasadi z upanjem, da so bile najine želje uslišane. In res je gospod pravičen (kot pravi Koran), dobila sva vize ob mnogih razočaranih obrazih pred ambasado. Še tistih 30,40 ki je prišlo na vrsto, jih je bilo kar nekaj takih katerim prošnje so bile zavrnjene. Le Rus se je hudomušno smejal z vizo v rokah in razlagal zgodbo: ker kljub strašnemu naglasu in visoki postavi nisem prišel na vrsto sem se odpravil do ruske ambasade kjer sem potožil, da je bila vrsta predolga. Ambasador je brez oglašanj poklical šoferja in diplomatsko vozilo s katerim so se skupaj odpeljali do mavretanske ambasade, tam pustili pasuš in povedali, da Ivan potrebuje vizo naslednji dan.  

Z Ivanom se dogovorimo da naju ujame kasneje, saj je imel dogovorjeno še menjanje gum, vsi pa smo imeli enako pot v prihodnjih dneh. Ker je bila ura nekaj minut čez tri, midva pa sva si želela priti vsaj do agadirja (cca 500km) sva zavila na avtocesto in jo švignila do morja s krajšim postankom v trgovinskem centru kjer sva kupila še pivo za vroče saharske dni (opomba: pri iskanju piva, mi je podzavestno v košarico skočilo še maroško vino in kapljica whiskeya). Dolga vožnja naju je naposled le nagradila z Agadirsko promenado in čajom z nekaj domačini. nad mestom se dviga manjši hrib z opuščenim zaselkom na vrhu, strmino hriba pa krasi velik kamen napis v arabščini: Bog, zemlja, kralj. In ker sem malček pozabljive narave sem še enkrat povprašal o prevodu napisa. Z veseljem kolega ob čaju prebere: Coca cola, Fanta, Sprite. Nakar se zmedeno vprašam kateri prevod je bolj logičen (Agadir je eno izmed bolj turističnih maroških mest).

Jutro na parkirišču pred nekaterim hotelom se je začelo zgodaj, v planu je bila dolga celodnevna vožnja, saj se nama je dogovor z Damjanom in Janjo nekje v Sahari bližal hitreje kot kilometri. Dolgo vožnjo skozi hitro spreminjajočo pokrajino sva začinila z postankom v campu, kjer sva pospravila avto, pozajtrkovala in oprala obleke,posodo ter sebe.