www.pajk-cruiser.blogspot.com

11. objava 25.-26.11.2012

MAVRETANIJA 1.del

Hiter zajtrk, kava, tankanje in pa pot do meje za katero sva potrebovala 3-4 ure. Klasicna afriska meja, kar pomeni, da se pripeljes do prve zapornice in se odpravis do uniforirancev z vsemi dokumenti. potem se zapeljes 5 m naprej da opravis pregled avta, pa potem 5 metrov nazaj za drugi stempelj, pa spet 10 m naprej po tretji stempelj, .... ko verjames da sedaj si pa naredil ze vse kar si lahko zamislis se odpeljes cez nikogarsnjo zemljo/pescena pista in minsko polje na obeh straneh. na tej pisti tudi mrgoli preprodajalcev z avtomobili ter par   ton starih avtomobilov ter njihovih ustankov. Mavretanci, so na moje presenecenje sila napredovali, kar so pokazali ze na meji> namesto kolibic so imeli tokrat ze nekaj zidanih hisic in pa kontejnerjev, hkrati pa so imeli na prvem delu, kjer opravljajo pregled avta celo psa katerega so vrgli kar v vsak avto, da so se prepricali, da ne svercamo drog. hvala bogu pes ne voha alkohola, saj sva imela s seboj /skrite/ pol destilarne, v Mavretaniji pa je vse kar disi po alkoholu strogo prepovedano. Mejo sva tako preckala brez vecjih podkupnin in drugih problemov v doglednem casu.

Zahodna Sahara

No mans land

prvo mesto, in hkrati najina destinacija za ta dan je bil Noadhibou, /mislim da/ drugo najvecje mesto. poiskusal sem najti kolega policaja vendar sem po 1 uri iskanja z pomocjo pol policijske postaje nismo uspeli najti zato sva se odpeljala v camp, tam povecerjala in poklepetala z lokalnim vodicem o lepotah Islamske Republike Mavretanije.

Na cestah v Z. Sahari in Mavretaniji je ogromno takoimenovanih check pointov/ zendarskih kontrol kjer ustavijo vsako vozilo in zahtevajo fisch-papir z vsemi podatki o avtomobilu ter osebah v njem.

Od Noadhibouja je ob severni meji do rudnikov v blizini Atarja speljana zeleznica po kateri vozi najdaljsi vlak na svetu-sila dolga zadevsna. Na sliki je vzrdzevalni vlak za odstranjevanje peska iz proge.

Najdalsi vlak u lajfu

pot proti Noakchottu

ob pol osmih zjutraj sva bila ze na poti proti Noakchottu, glavnem mavretanskem mestu, oddaljenim cca 500km juzneje. plan je bil priti se isti dan do Senegalske ambasade, da bi dobila vize cimpreje in s tem nadaljevala pot proti pravi Afriki /v mojih oceh je to Senegal in juznejse druzave/*. z pomocjo mescanov sva s tezavo le nasla ambasado. ob vstopu v ambasado sva ponovno srecala Ivana, ki je ravno pobiral vizo, tako da nama je dal nekaj nasvetov in napotkov glede pridobivanja vize, nato pa jo je podvizal naprej. Afriska birokracija se je pricakovano mocno zapletla. vize za senegal evropejci ne potrebujemo, vendar slovenije pac ni na njihovi listi evropskih drzav zato so zatrdili da vizo vseeno potrebujeva, vendar za njo ne moreva zaprositi v mavretaniji ce nimava mavretanske vize za vsaj 4 mesece. wtf? ok ok. hitro preko Ivanovih vez dobiva cloveka ki nama lahko zrihta podaljsanje vize v pol ure. drago ampak druge opcije tisti trenutek nekako nisva videla, tvegati in se peljati do meje in probati cez brez vize in potem mogoce nazaj ce nebi to delalo se nama ni slisalo kot dobra opcija. hitro sva zrihtala podaljsanje vize in se dogovorila z Senegalskim ambasadorjem da nama prihodnji dan v enem dnevu zrihta vizo zaradi prihajajocega praznika.

African driving in noakchott? just a normal day on the road

vrhunsko kosilo v NKCju

opomba* francoski windowsi imajo tipkovnico sila zmesano zaradi cesar postavljam take in drugacne znake namesto dvo in podpicij, oklepajev itd. in ker sem v afriki me te zadeve ne motijo kaj prevec.