www.pajk-cruiser.blogspot.com

18. objava 15.-19.12.2012

VOODOO

BENIN

Koncno prazne in napogled neskoncne savane pocasi dobivajo zelena drevesa, podrast pa postaja bujnejsa. Voznja jugo-vzhodno proti beninu je sproscujoca. Prazne ceste, afriske vasice ter jezera in reke. Zandarska kontrola nas je tokrat presenetila ze dobrih 50 kilometrov pred drzavno mejo. Brez tezav smo v 5 minutah opravili s formalnostmi in zlahka prevozili se zadnje kilometre pred drzavo, ki je v mojih oceh obljubljala najvec na tem potovanju in je hkrati tokrat tudi najbolj oddaljena destinacija, ko tu pridemo do morja se pocasi zacnemo vracati in priblizevati domu.

Policijska in carinska kotrola sta sla mimo kot za med, v 10 minutah smo oddali nek list, ki smo ga prejeli ob vstopu v drzavo, nato so nas se odstempljali in ze smo bili na poti proti beninski kontroli. Kaksne 2, 3 kilometre ni bilo nicesar na spregled zato se je ze pojavil dvom, da smo jo zgresili. Naposled se je le pojavavilo nekaj hisk, kjer so uredili vse potrebno za dobirh 10 eurov (cena za vstop avtomobila?). Potem smo morali prepricati le se carinika, da avta ne prodamo za ponujeno vsoto nato pa nam je zazelel se srecno pot in ze smo bili na poti proti slabo uro oddaljenemu mestu Tanguieta. Tam smo napolnili zaloge hrane, vode in nafte in se po pisti odpravili do Tanougou slapov. Slab ura piste ob prvih gricih po 10.000 km nas je prihodnji dan locila od vhoda v najlepsi nacionalni park v Zahodni Afriki, Pendjari. Ze prejsni dan smo v mestu izvedeli, da se ta dva dneva v parku mudi sila pomembna zivina beninske drzave, s cimer odpirajo sezono v parku. Ker je to cas veselja in slavja pa so nam ministri pripravili nepricakovano presenecenje> vstop v park je brezplacen! Vseeno smo zavedni zemljani ki si prizadevamo za enakost med drzavami zato zvisujemo bruto domaci proizvod drzav v razvoju in smo se posledicno odlocili najeti vodic, ces da nam bo pomagal najti leve, slone in ministre. Na 275.000 hektarih zivijo poleg levov in slonov se gepardi, hippoti, cite, ter tona pticev, antilop itd. Itd.

ena banana

Zapornica na drzavni meji

Bombaz predstavlja pomemben del Beninskega gospodarstva

Najprej smo se zapodili na opazovalnico od koder smo opazovali hippote, vendar le od dalec. Zadovoljni z zacetkom smo nadaljevali pot mimo, do tedaj ze nezanimivih in nestetih, antilop ter njim podobnimi zivalmi (futr za leve in druge zanimive macke). V zgodnji popoldanski uri, ko je vrocina najvecja (sonce je grelo na prijetnih 42 stopinj), in ko bi zivali po vseh pravilih morale pocivati v senci, smo naleteli na prijetno presenecenje. Ob sprehodu do reke je cesto blokirala skupina slonov. Ustavili smo avto, naredili par fotkic in pocakali, da so se sprehodili mimo. Nato pa se voznja sem ter tja do najvecje srece v parku. Ob pisti so nas pod drevesom cakali levi. Pocasi smo se pripeljali do njih in se ustavili dobre dva metra od prvega leva. Nemogoce je mogoce, na kupu je bila zbrana cela skupina levov> samec s tremi samicami ter tremi mladici. Noro in navduseno smo jih opazovali ter slikali dobrih 15 minut, nato pa zaradi pozne ure skocili po vodo ter do prostora za kampiranje.

Camp je mini jasica brez ograje. Torej v grmovju zraven lahko tici lev, 10 metrov od sotora pa se je celo noc slisalo gromenje povodnih konjev.

Dopoldan smo se malo vozili po parku sem ter tja ter oprezali za afriskimi zverinami in zakljucili s 300 prevozenimi kilometri pist parka. Sledila je se opoldanska osvezitev na ze znanih slapovih nato pa voznja proti jugu z kulinaricnim postankom na trznici Tanguiete. Po dobri uri smo prispeli do Natitangouja, tam pa smo zavili levo proti Koussoukoingou (pri meji sTogom). 30km makadamske piste po gricevju Atakora do plemen Tata, katera 40 let nazaj se niso nosila oblacil, se danes pa zivijo v hiskah, ki zgledajo kot mala trdnjava (Sombe). Te mini trdnjave so zaradi strateske pozidave in tusiranja vsiljivsev s puscicami ljudi stoletja varovale pred zasuznjevanjem ter drugim religijam. Hiske so zgrajene iz blata ter tikovega lesa zato zahtevajo konstantno renovacijo (ob kateri ne uporabljajo orodja) in so neverjetno estetske in prakticne (glede na dosedanje afriske iskusnje beseda estetika ne obstaja). Vhod je postavljen proti zahodu, saj zli duhovi prihajajo iz vzhoda, in ga krasijo krokodilje ter opicje lobanje in drugi voodoo pripomocki. Ob stopu je najprej kuhinja nato pa sledi prostor za zivali. Za tem vodijo stopnice na streho, kjer je letna kuhinja, sobice za spanje, kasce, kopalnica ter susilnica. Ob prihodu smo se hitro pogodili z lokalnim vodicem da nam za ceno dveh starih zakljenjenih telefonov razkaze vas in nas prihodnji dan pelje na 2 urni trekking. Tako smo popoldan preziveli ob spoznavanju lokalnega piva, domacinov ter njihovih pivskih ter njuhalnih navad (na vrtu imajo poleg zitaric, sadja in zelenjave se tobak).

Na hitr smo se zvili en tobak

eko wc hotela (hint. lavor pod stolam)

Eko tus

Tata Somba

Obnavljanje hise

Jutranji hike je peljal mimo oddaljenih vasic do slapov ter izjemno starih kasc v votlinah. Ravno prav za jurtanjo telovadbo in dosti hitro za dolgo pot proti jugu. Cesta je bila na zacetku precej obetavna (za tem ko smo se prebili do asfalta) a se je slabsala iz ure v uro zato je bil zacetni cilj (pridt do morja) kmalu ovrzen in odlocili smo se prenociti v mestu Abomey, prestolnici bivsega Dan-Homeyskega kraljestva. Priblizno 300 let nazaj je to kraljestvo zasedalo dobrsen del danasnjega Benina ter Toga. Znani so bili po hitrem sirjenju kraljestva, kar so evropejski trgovci s pridom iskoriscali, saj so na pridobljenem ozemlju Dahomeyci zasuznili plemena, katera so za orozje ter alkohol prodajali evropskim trgovcem. Da pa je vse skupaj se bolj zanimivo pa je Benin zibeljka voodoo religije, tako je Abomey poln templjev, ki so izjemno zanimivi ter vredni ogleda.

Za obrede se uporabljajo glave krokodilov, opic, divjih psov,
antilop, mrtvi kanarcki, kace, koze zivali, ....

Voodoo Tempelj Kameleon

market z opremo za voodoo

Zjutraj smo se tako podali mimo cemur domacini in lonely planet pravijo rusenive palace do voodoo duhovnika kateri je razkril marsikaj o tej zanimivi religiji (by the way> v drzavi je 40% kristjanov in 25% muslimanov vendar vecino ljudi vseeno prakticira voodoo. V nedeljo zjutraj v cerkev, popoldan pa se eno kuro fentajo za voodoo terapijo). Tudi nas voodoo duhovnik nas je *pozegnal* in kuri zavil vrat za voljo varnosti na nasem potovanju ter srecne vrnitve domov. Voodoo je pravzaprav bela magija, ljudje pa ga prakticiraj ob najrazlicnejih tezavah. Pogovarjajo se z duhovi ter jim v zameno za pomoc namenjajo darove, najveckrat zrtvujejo zivali.

Voodoo obred

Preden smo nadaljevali pot proti morju smo se se malo kulinaricno izobrazili na lokalni trznici in ugotovili v katerem grmu tici zajec, oziroma kako to da teli Benincani tako dobro jedo. Kar nekaj suznjev se je po ujetnistvu vrnilo iz Brazilije nazaj domov in stem prineslo razvoj na prehranjevalnem podrocju. Seveda ta razvoj nebi sel naprej ce ne bi bila vegetacija na jugu Benina tako bujna. Drevo pred hiso je obicajno mango ali papaja, v gozdu pa rastejo kokosi, banana, ananasi in ostali sadezi. Na vrtu raste koruza, jecmenov nadomestek, lubenice, paradizniki, paprika, … namesto krompirja pa sadijo gomolje z imenom Yam katere prazijo, cvrejo, kuhajo, … skratka super zadeva!

120 kilometrov nas je locilo do pescene plaze. Urca pa pou, mala malca. Po 20 kilometrih se je cesta tako poslabsala da smo potrebovali za prihodnjih 40 kilometrov 2 uri in pol. Cesta je imela Luknjo ob Luknji. Marsikatera je bila tako velika da je prevrnila nalozen tovornjak. Podnebje je postajalo vse bolj tropsko, kar pa je poleg bujnega zelenja pomenilo tudi nadnormalno raven vlage v zraku, ki s kombinacijo 35 stopinj daje konstanten svic tus.

pozor, prevoz zivih zivali

streets of Benin

Po izboljsanju ceste smo kmalu prispeli v predmestje glavnega mesta Cotonou, ki stoji med morjem in jezerom, na katerem stoji mestece na kolih. Jezero je preko reke povezano z morjem in je bojda 3 mesece na leto slano, preostali cas pa sladko. Jezero je polno rib in predstavlja glavni vir za prezivetje. Mesto so postavili Tofini, kateri so pobegnili izpod krempljev Dahomeycev in suzenstvu. Ganvie danes steje (bojda) 30,000 prebivalcev, bambusove hisice pa stojijo na kolih nad vodo ter nekaj umetno narejenih mini otockih. Postavili so celo osnovno ter srednjo solo, trgovine, bencinsko crpalko ter vse potrebno za prezivetje. Premikajo se izkljucno s pomocjo drevakov. Nimajo elektrike, pitno vodo pa skupaj z hrano vozijo z colnici iz mesta.

Ob pogajanju za ceno prevoza ter ogleda smo hitro ugotovili, da bo dnevu kmalu ugasnila luc zato smo se odlocili prespati kar tam. Odpeljali so nas v 8 kilometrov oddaljeno vas, nas peljali na hiter ogled nato pa spustili v edinem hotelu na vasi. Odrezani od sveta smo se prepustili toku mescanov, ki so nam dali obcutek da smo se vrnili nekaj stoletij v preteklost. Se preden se je zdanilo nas je prebudila plavajoca trznica. Glavno *ulico* je zavzelo nesteto drevakov na katerih so s pomocjo petrolejk gospe prodajale predvsem zajtrk. Po jutranjemu treningu in colnarjenju cez trznico smo se pocasi pustili zapeljati proti celini s ciljem koncno ogledati Beninske pescene plaze v senci visokih palm.