Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

četrtek, 13. december 2012


16. objava 9.-10.12.2012


FETIS


Reka Niger z mostom - Bamako


MALI - BURKINA FASO


Jutro v Bamaku je bilo naporno zaradi nesprepane noci. Celo  noc sem imel dela z (mislim da) enim komarjem. Edina stvar, ki jo pogresam je to, da pozimi pri nas ni komarjev. Vseeno smo dan priceli malo po sedmi uri in odsli na sprehod po sosednjih ulicah, v upanju, da najdemo kaj pametnega za pod zob. Ha. Izbrali smo napacno sosesko, tu so bili le avtodeli in druga nepotrebna krama, ki ne polni lacnih zelodcev. Odsli smo nazaj, kjer smo prejsni dan jedli vrhunsko vecerjo ter sem tam podkrepili z dobro kavo ter sveze stisnjenim pomarancnim sokom (ena izmed vrhunskih stvari na poti po Z Afriki).  S polnimi zelodci smo se odpravili na Fetis market. Trznica z nam neobicajno robo. Tam je moc kupiti vse za belo in crno magijo, torej> glave krokodilov, opic, psov, mrtve papagaje, koze zivali, urin leva, in se in se bizarnih ostankov divjih in domacih zivali. Z malo srece smo celo nasli prodajalca, ki nam je po anglesko razlozil uporabo dolocenih ostankov, o katerih se pa nebi razpisal, saj vecina od njih sluzi kot dodatek vodi za pitje, kar se spremeni v magicni napoj proti taksni in drugacni vrazi. Korak dalec od fetis trznice je trznica z umetninami, kjer ljudje na ulici kujejo nakit, izdelujejo lesene maske in hkrati prodajajo mimoidocim. Ker pa je Mali trenutno sila neturisticna destinacija s tem pa turistov prakticno ni, smo se le s tezavo otresali prodajacev, kar nas je hitro odgnalo do taksija z napotitvijo do Senegalske ambasade, kjer sem si zelel podaljsati vizo.  (ce se nisem napisal naj na hitro razlozim> v Mavretaniji, so mi izdali vizo za krajsi cas kot sem si zelel, za tem pa so me odslovili, ces, da bojo to v Senegalu hitro uredili. V Senegalu pa so mi odgovorili, da je to dolg ter drag proces in naj to uredim v Maliju. Hm.. sedaj sem v Maliju in ce tu ne bo slo skozi nimam vec veliko F,G ter H planov?). Na ambasadi nas po hitrem postopku odslovijo in razlozijo, da za izdajo viz niso pooblasceni, ter naj poiskusim na konzulatu. Stopimo nazaj do taksista in mu pokazemo listek z naslovom konzulata. Ta pozene razpadlega mercedesa ter nas zapelje nazaj na trznico. Halo? Gospod? Sej na listku pise po francosk kam mors>?? Z kretnami je le pokazal da neve kje je to, zato nas pac ni peljal tja. Ah banda, spet se krizam ker ne znam francosko in kolnem sam sebe in planirane lekcije francoscine.  Ponovno v iskanju taksija, za katerega na koncu placas manj kot za nafto za toyoto, smo le naleteli na nekoga, ki nas je znal pripeljati do konzulata, kjer pa nam seveda niso pomagali. Razlozili so mi, da mi ne morejo podaljsati vize, lahko izdajo le novo, pa se to takrat ko potece stara.*. S tem smo se odlocili, da poizkusimo sreco se v Burkini Faso, drugace bi se vrnili 27. v Bamako.

*Nevem zakaj ne poiskusam v teh primeri poseci po klasicni afriski metodi podkupovanja. Bom poizkusil prihodnjic, do sedaj je podkupovanje obrodilo neverjetno dobre sadove.
Cudovit promet v Bamaku
Ob voznji po Bamaku mi je koncno postalo jasno zakaj Evropa stalno tezi k novejsimi ter naprednejsimi avtomobili z manj izpusti. Prevec izpustov od tovarn ter starih avtomobilov katerim svoj davek dodajo se neasfaltirane ceste polne peska in prahu cloveku ustvarijo sila neprijeten obcutek ob iskanju kancka kisika.




Popoldan smo najprej lezerno prelenarili na bazenu malega, skoraj da privat hotela, ko pa je le to postalo dolgocasno pa smo se odpravili raziskat mesto z taxistom, katerega nam je poklical kolega Ibrahim, nas najboljsi kolega v Maliju. Najprej nas je peljal okrog pogledat nekaj spomenikov in pomembnih stavb, ustavili smo se na vajah dveh afriskih bandov, pogledali nekaj znamenitih kaficev, reko Niger, glavno trznico itd. Istocasno pa je Ibrahim zavrtel se nekaj telefonov in nam priskrbel ze prej potrebno zavarovanje za zahodno afriske drzave.



vhod na glavno trznico Bamaka

Zjutraj pa ponovno dan za velike premike. Zgodnji zajtrk v ze znani Libanonski gostilni skupaj z Ibrahimom. Ob zajtrku slucajno na televiziji se izvemo, da so prejsnji dan mladi vojaki z generalom na celu aretirali predsednika parlamenta, le te vojake pa smo po naklucju prejsni dan srecali na poti na to akcijo (valda se nam ni sanjalo da bi te vojaki meli kaj podobnega v planu). Se isti dan pa so tudi razpustili parlament. Odlicen dan za zapuscanje drzave, si mislimo, med tem ko pokramljamo z Ibrahimom in popijemo dzus ter kavo. Sledil je se neuspesen poiskus dviga gotovine iz bankomatov (opomba za vse, ki se odpravljate v zahodno Afriko/ vzami debetno Visa kartico, drugace si u riti), potem pa akcija v Bobo-Dioulasso, Burkina Faso. 5 ure voznje po lepi in prazni cesti po prostranstvih savane in lepih vaseh s hisami iz blata s slamnato streho, ko smo le prispeli do meje. Se ena nadvse zabavna meja. Spet nekaj cisto drugega kot mavretanske meje. Najprej smo upocasnili voznjo zaradi pricakovane meje (gps je kazal mejo tukaj nekje) potem pa ugibanje katera koliba bi bila lahko policija, carina ali zendarska kontrola. Prazen sod na robu ceste se nam je zdel odlicen znak za parkiranje in iskanje policije. In res v senci ob hisi najdemo 5 policajev. Eden se le zmiga in nam razdeli liste, na las podobne listom, katere izpolnis za prijavo za vizo. Ker je bilo vse v francoscini nam seveda nic ni bilo jasno zato smo skupaj s policaji resevali liste, vse pa je izgledalo nekako podobno skupinskemu resevanju osnovnosolsega testa, ko se nihce ni ucil. Se policaji niso znali odgovora na vse prazne prostorcke, zato smo dobersen del lista pustili prazen. Ta cas je eden izmed uniformirancev odstempljav pasuse in nam zazelel srecno pot. Cez nekaj sto metrov je sledila zapornica. Pri zapornici smo zavili levo iz ceste in ko smo jo obsli smo parkirali avtomobil in se odpravili na, mislim da, na carino. Ravno pri jedi smo ujeli carinika, ki sta brez problema prekinila obed, nas popisala in nam dovolila nadaljevanje. Ker smo vedeli da mora biti nekje se zendarska kontrola smo z malo srece in pozornostjo na desni strani cez nekaj deset metrov nasli se hiso na kateri je pisalo gendarmerie. S pasusi in papriji avtomobila se odpravim noter, pokazem paprije nato pa poslusam neko francosko pridigo z kazanjem nekega izpolnjenega papirja. Hm… z parle pa fransua. A stekas? Nc ne govorim francosk. Po kratkem iskanju malijskih uradnikov le najdejo nekoga, ki zna anglesko, le ta pa razlozi, da potrebujejo papir za avto, ki naj bi ga dobil/kupil ob vstopu v drzavo (in ce dobro pomislim nisem srecal carine ob vstopu drzave, le policijo in zendarje. Torej sem neko postajo ob vstopu ocitno zgresil). Po krajsem razmisleku, ce sem ze kdaj videl tak papir sem ugotovil, da ne, zato sem jim razlozil, da takega papirja nimam in da jim ga pac ne morem dat. Brez vecjih tezav se s tem strinjajo in mi dovolijo nadaljevanje poti proti Burkini.

Vstop v Burkino je dal obcutek, da vstopamo v nov del Afrike. Sicer klasicni vstop z zapornico cez cesto (4 sodi z dolgo palico cez njih), na levi strani pa je peljala pesceno-makedamska pista okrog njih, v najbolj oddaljeni tocki pa je stala hisa ob njej pa slamnata streha, pod njo pa miza ter nekaj policajev. Sparkirali smo se ob hisi, potem pa ze prijazni pozdrav ter dobrodoslica v drzavo. Fotra so poslali z avtomobilskimi dokumenti pod slamnato streho, jaz pa sem s pasusi stopil z policajem v hiso. Potem pa ze debate kdo ter od kod smo, smeh in kramljanje ob stempljanju pasusov. Proces stempljanja pasusov seveda po afrisko traja kaksnih 10-15 minut (zato prehod iz drzave v drzavo brez komplikacij normalno vzame minimalno 1 uro). Po tem ko sva bila ze skoraj najboljsa prijatelja sva zakljucila policijsko kontrolo, zazelel je se srecno pot in mi dovolil nadaljevati pot. Starsa sem seveda nasel se vedno pod slamnato streho, na moje presenecenje sta zendarsko kontrolo ze opravila, sedela pa sta s policaji skupaj, vsi pa so se smejali in gledali slike na Ipedu, ter kramljali kako in kaj je v Sloveniji. Komaj sem jih locil, da smo lahko nadaljevali pot, saj je bil Bobo se razmeroma dalec. Ravno dobro smo zalavfali obrate na mrcini pa ponovno zagledamo zapornice. V tistem trenutku pa se zopet spomnimo, da so tudi tu 3 kontrole na poti v drzavo. Ni panike, spet vse papirje na plano, v hisico in pa nakup nekega lista ? kaj pa vem za kaj, vendar so ga vsi vozniki v vrsti pred nami placalii, zato se nismo niti vprasali prevec zakaj ga potrebujemo. Nekaj so izpolnili, dali smo nekih 7 eurov in krenili naprej. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar