www.pajk-cruiser.blogspot.com

13. objava 28.-30.11.2012

 ...toyota pa je s strasnim hrumenjen 4,2 litrskega 6 valjnika uspesno preprecevala urivanje vseh zarjavelih francoskih struc...

 

SENEGAL

Po preckanju reke Senegal naletimo na klasicno afrisko oviro> zapornica kjer je treba placati mostnino. Odstejemo nekaj kovanckev in ze tezko cakamo zasluzeno senegalsko pivo. Potem pa ponovno, policija, carina, zendarji ter menjanje denarja saj je treba placati take in drugacne mejne zige, denar pa sprejemajo le v domaci valuti. Brez problema postemljajo tudi ATA karnet za zacasni uvoz avtomobila, s cimer se prepricajo da avto v drzavi ne bo prodan. Po dobrih 3 urah zapletov, svica in aritmije smo bili koncno na poti do 15/20km oddaljenega mesta Saint Luis. Mesto je eno prvih evropskih naselbin v Zahodni Afriki izza casa kolonializma. Cudovito mestece na treh otockih, katere povezujejo lepi mostovi. Danes je mesto polno dobre afriske glasbe, lepih starih his evropskega stila ter cudovitih ribiskih lesenih afriskih colnov s katerimi si domacini sluzijo kruh. Hitro smo se zasidrali v ze znan camp in se odpravili na senegalsko pivo ter vecerjo. Zvecer sem se poklical kolega Nikota, kateri ima v Senegalu podjetje z arasidi in je ze sprozil morebitno resevalno akcijo izpod mavretanskih krempljev, in se mu zahvalil, ta pa je dodal se eno manj prijetno novico, in sicer da imam 48 ur casa da se prikazem v Dakarju po nov stempelj kateri bo dokoncno dovolil zacasni uvoz avta. Ha, se dobro da mi na meji tega nihce ni povedal… no ja, tudi ce bi kdo to povedal ga nebi razumel… Sledilo je se malce vecernega posedanja z domacini in sprehod po pesceni plaza nato pa posten in zasluzen spanec. 

zabava med cakanjem na senegalski meji 

Zjutraj smo ob zajtrku potuhtali kako pa kaj naslednje dni in se odlocili, da po ogledu mesta svignemo do Dakarja, tam prespimo, naslednji dan pa najdemo stempiljko, nato pa se z Ksenjo posloviva od stoparja, sama pa nadaljujeva pot do svetega mesta Touba, kjer se naha Niko.

Plan se je zacel odvijati po Afriski klasiki> z zamudo. Cesta pa je ponovno narekovala svoj tempo. Po ogledu mesta smo se odkotalili na zajtrk/kosilo katerega smo cakali 2 uri ! ko smo prisli v restavracijo s katero smo se dogovorili ze prejsni dan kaj bomo jedli ter kdaj bomo prisli, so po nasem prihodu sele odsli na trznico v nabavo potrebnih sestavin zato nic cudnega da smo cakali kot pozabljene duse. Hvala bogu naju je zabaval mladi Kanadcan, ki je s svojo naivnostjo poslusal vse zgodbice afriskih prodajalcev ki so na naso mizo vlekli vse mogoco saro iz svojih torb, na koncu pa je preplacal se ves kic za karega mi se danes ni jasno kako ga je spravil v svoj rukzak in koliko je preklel vse kupljene maske, ko je vlekel torbo po vroci Afriki sem ter tja.

Saint-Louis

ribiski colni

ostanki kolonializma

Po vrhunski ribi smo se zakotalili proti Dakarju. Valda smo gledali soncni zahod kar nekaj kilometrov pred mestom, istocasno pa ugotavljali da ni nikjer blizu campa, hoteli pa so dragi kot zafran.. spet dilema, saj smo prihodnji dan potrebovali stempelj carine zgodaj zjutraj saj v petek ljudje delajo samo se z levo roko, pa se to samo do kosila. V kolikor bi to zamudil, bi bil ponovno v strasnem prekrsku, kar pa mi po iskusnji izpred prejsnjega dne nekako ni najbolj disalo.  Po hitrem premisleku se odlocimo zaviti proti plazi in tam najti koticek za spat. Hitro smo kupili nekaj hrane in se po temi prebili do plaze, in vsaj na videz osamljenega prostora. Potem pa makaroncki, snopec, pivo in debate.

Jutranje vstajanje trenutek preden se je zacelo daniti. Glede na opozarjanje na strasno gneco v centru Dakarja vsako jutro smo se odlocili se zapeljati po pesceni plazi dokler bo to mogoce, potem pa v strogi center mesta posikat carino. Ker so luci na avtu strasno slabe se ponoci ob stotisocih tekacij na plazi ni dalo pohodit plina smo se zelo kmalu zaceli pogrezati v pesek. Jutranje odkopavanje ob pogledih na nevarno priblizevanje morja nam je pognalo kri po zilah bolj kot sod kave. Ob pomoci podnic in mocnega znizanja pritiska na gumah se nam je po dobre pol ure kopanja le uspelo pribiti na trsi pesek. Sledila je hitra odlocitev da je potrebno cimprej zapustiti pesek, saj bi nam ponovno vkopavanje prineslo zamudo na carini. 

trenutek pred kvalitetnim vkopom

Konco smo nasli pisto proti ulicam, vendar so bile vse ulice blokirane z gumami, katere so onemogocale prehod avtomobilov na plazo. Hvala bogu je gospod toyota izklesal avtomobil za najzahtevnejse naloge s katerim smo precili kamnit nasip in se z polnim gasom peljali natancno en kilometer koder nas je pricakala strasna kolona, kateri ni bilo videti konca. Super. 10 sekund pred obupom se je kolona pocasi zacela premikati, toyota pa je s strasnim hrumenjen 4,2 litrskega 6 valnika preprecila urivanje vseh zarjavelih francoskih struc. Koncno se nam je uspelo pririnit do tistih nekaj kilometrov Senegalske avtoceste, katera sluzi kot vpadnica v center mesta, in kot strela smo bili v centru. Z odprtim oknom nagovorim sosednega voznika, ki je cakal pred semaforjem > vprasal sem ga po iskanem trgu, kjer naj bi bila carina. Na mojo sreco je sel gospod ravno na ta trg zato je namignil naj vozim za njim. Krasno. V parih minutah smo bili tam, potem pa iskalna akcija carine. po manjsem prerekanju o ceni parkirnine ter da ne potrebujem vodica zap o mestu sem le nasel carino. Stopim notri in me hitro zadane afriska klasika, ki pravi, da ce gre nekaj prevec enostavno se bo moralo prej ali slej zakomplicirati. Na carini mi razlozijo, da oni niso prava carina za moje tezave. Napotijo me v nekaj sto metrov oddaljeno carino. Nekaj sto metrov oddaljena carina mi kaj hitro da vedeti, da tudi oni niso pravi ter naj poskusim v sosednji stavbi. Yes ! vratar v sosednji stavbi pravi da sem na pravem naslovu, vendar, da za vstop potrebujem dolge hlace. Ja itak. Letim v avtu v veri da ne bom prepozen, se preoblecem, skocim nazaj in se postavim v dolgo vrsto.  Po slabi uri cakanja le pridem na vrsto in stopim v pisarno. Gospod sprejme list, prikima, prebere in razlozi, da je vse ok, razen dejstvo da sem ponovno na narobni carini. Ja ne me basat!? Si zapomnim napotke in se odpravim v pristanisce, kjer naj bi imeli pravi zig. Takoj me najde nekdo izmed zaposlenih in me vlaci iz ene pisarne v drugo in skupaj isceva zig. Po kaksni uri cakanja v pisarnah so nekje le sprejeli papirje. Seveda so zahtevali placilo 10.000 zahodnoafriskih frankov, kljub informaciji da je zig brezplacen. Sledilo je malce prerekanja in izgovor na kar so oblasti popustile in me postavile pred vrata, ces naj se vrnim po papir cez dve uri. Potem pa koncno cas za zajtrk, kavo, polnjenje kredita na telefonu in pa poslavljanje od Kanadskega zabavljaca. Nekaj minut pred eno po tezkem utrujanju v pisarni koncno zacnejo prestavljat moj karnet in se odlocijo da potrebujem se kopije vseh relevantnih dokumentov mene ter avtomobila. Tabornisko nacelo, bodi pripravljen, me poslje v nekaj korakov oddaljen avto po ze pripravljene kopije s cimer pa me posljejo v tretjo pisarno po stempelj. ?seveda tu ni logike, sploh pa mi ni nic jasno, ker sem zacel svoj obhod v stavbi prav z pisarno kjer sem v koncni fazi tudi dobil stempelj?

Z pravo stempiljko in konco uradno zacasno uvozeno toyoto sva se odpravila proti Svetemu mestu. 4 ure voznje proti vzhodu so minile relativno hitro saj naju je senegalska havana konstantno nagrajevala z zabavno formiranimi Baobab drevesi.

Baobab