www.pajk-cruiser.blogspot.com

19. objava 20.-21.12.2012

Srecen bozic!

Niti malo obcutka nimam da je veseli december. Kljub zadostnemu procentu kristjanov okrog mene ni pravega praznicnega obcutka. Ni luck, ni kuhanega vina, ni snega. Globoko v meni, bi mi za dan pasalo skocit domov. Oblect se v bundo, it na stant na kuhancka in se zvecer stisnit pod debele odeje. Verjetno bi mi to res pasalo le za dan ali dva, potem pa bi prekleto pogresal toplo vreme!

ce kdo ni nc dobil od bozicka je to zato k ga z nm henga u bazenu =)

BENIN 2. DEL

Temperatura je na jugu za razliko od severnega Benina slabih 5 stopinj nizja vendar zaradi tega nic bolj znosna. Prav nasprotno, vlaga v zraku je neskoncna. Ko prizgem v avtu klimo iz rez piha oblak vlage. Koncno smo premagali savano in se ustavili pri 6 stopinjah severno od ekvatorja. To je tudi najbolj oddaljena tocka na tem potovanju. Mesto Cotonou. Industrijsko, pristanisko mesto polno prometa oziroma betonska dzungla.

Ustavili smo se le toliko, da smo proslavili tocko> pozajtrkovali smo in spili caj, hkrati pa se spovnili se na Jana, ki je doma ob poslavljanju stisnil v roko nekaj evrckov in pripomnil, da so za kavo v najbolj oddaljeni tocki.

Upadnica v Conotou

Od tam smo pot nadaljevali zahodno po beninski obali. Po priblizno 40 kilometrih smo prispeli v mesto Ouidah. Nujen postanek v mestu za vse katere zanima voodoo ter zgodovina suzenjstva. To je bilo do 19. Stoletja edino pristanisce v beninu zato so suznje iz sirse okolice zahodne Afrike pripeljali sem, od tu pa naprej na ameriski continent. V mestu je bilo svoje case 6 trdnjav, francoska, spanska, portugalska, angleska, nizozemska ter pa danska. Danes stoji le se portugalska. V njej je zgodovinski muzej Ouidaha kjer je na ogled postavleno kar nekaj topov ter drugih predmetov iz casov trgovanja s suznji hkrati pa tudi prikazuje kulturno povezavo z Brazilijo, karibim ter sirjenje voodoo religije. Od muzeja pelje 4 kilometre dolga ulica suznjev po kateri so suznji stopali do ladji, kjer so jih natrpali v podpalubje ter peljali mimo Senegala cez ocean v novi svet.

V mestu smo si nato ogledali se Pitonov tempelj. Piton je v voodoo religiji sveta zival zato tempelj daje zavetisce nekaj deset pitonov, ki se prosto glibljejo okrog, in po besedah vodica vcasih zaidejo na trznico ter okrog po mestu. Brez panike, pitoni niso napadalne zivali in cloveku obicajno ne storijo hudega, in ker so jih mescani navajeni jih ob morebitnem videnju le prinesejo nazaj v tempelj. Glede na pripoved in razlagi med pitoni smo jih tudi mi malo pocrkljali nato pa odsvigali se dobrih 20 kilometrov zahodneje, skoraj do Togoske meje do Popota.

Vasica Grand Popo je letoviski kraj kamor se mescani Cotonouja umaknejo pred mestnim vrvezem. Tudi mi smo se zeleli umakniti za trenutek, malce pociti in uziti malenkost morja ter dolgih pescenih plaz. Sledilo je hitro namakanje v viskoih valovih brez plavanja, saj je tok tako mocan, da te kaj hitro odnese na odprto. Pri taki vrocini clovek le s tezavo gleda cisto in toplo morje v katerem ne more zaplavati.

Po osvezitvi smo skocili se v nabavo za vecerni zar, pregledali avto ter pritrdili nekaj zrahlanih vijakov utrujenih od dolge voznje in konstantnih tresljajev. Zvecer smo odlozili skrbi ter delo na stran, na zar smo dali kuro ter kozarce napolnili s sangrijo. Tako vrste dopust za nas traja priblizno 3 ure, nato pa nam hitro postane dolgcas zato smo vrgli zemljevid na mizo in zacrtali pot za prihodnjih nekaj dni . Valovi so nas pocasi zazibali v spanec in skupaj z sapico vetra dajali vrhunske pogoje za globok spanec.

Igranje z valovi

Zjutraj me je s trkom na vrata prebudil fotr, ki je ze odtekel dva kroga po plazi. Presenetljivo opazamo, da Africani ljubijo tek in sporte. Se posebej nogomet. Kar naprej ob cestah srecujemo nogometne gole, zjutraj in zvecer pa so ceste ter plaze polne tekacev. Presenetljivo se nam zdi predvsem zato ker Africani (moski spol, mnozina) delujejo izjemno lenobno. Obicajna poza Africana je sedeci ali lezeci polozaj pred kolibo oziroma pod drevesom, medtem ko zenska na glavi nosi najmanj celo trgovino, na hrbtu pa ima zavezanega otroka. Kar 45% populacije Benina je stara 14 ali manj in kljub temu da je sola skoraj v vsaki vasi le 40% prebivalcev starejsih od 15 zna brati in pisati (vir> Lonnely planet, 2010).veliko sol je ob krscanskih misionih, zato bi si mislil da jim vera prepoveduje kontracepcijo. Pa temu ni cisto tako. Voodoo religija pozna tudi kontracepcijo. Kadar zenska ne zeli zanositi gre k duhovniku, ta pa ji proda prstan katerega natakne na roko, le ta pa z voodoo urokom preprecuje nosecnost. A je pol kej cudnga da so vse nosece pa da je otrok kot listja in trave?

Da pa Africani (se vedno moski spol, mnozina) ne bodo prevec zapostavljeni naj povem, da vseeno obstaja nekaj poklicev, pri katerih zenska nima kaj poceti. Ti so, mehanik, taxist, ribic, vozniki motorjev ter tovornjakov,vodic turistov in se kaksen bi se nasel. Nevem zakaj tudi tega ne pocnejo zenske? Glede na njihovo voljo do dela se mi zdi da bi tudi to opravljale bolje. Izjema je le kopanje jarkov, peska in lopatanje na tovornjak. Bagra nisem videl ze kar lep cas. Afriska sila je ocitno veliko cenejsa kot nakup gradbenega stroja in ob pogledu na kamnolom oziroma skopan rov ob cesti se vprasam koliko ljudi je spustilo duso ob vihtenju krampa.

Hlod na glavo pa otroka na hrbet. brez problema.

Ne glede na delo ali nedelo jim v teh krajih hrane ne primankuje. Pravzaprav jo je toliko, da je vrt oziroma plantaza glede na neizkoriscenost prostora in dobre pogoje redkost. Gozdov in drevo pred hiso nudijo sadja na pretek. Le to sadje pa ima z sadjem v nasih trgovinah le eno podobnost> ime. Socnost in polnost ukusa sta nepopisna in dajeta v nasih oceh sadezim novo podobo. Vlaga ter ogromno potockov in rek pa skrbijo, da tudi v susnem obdobju namakalnistvo ni potrebno. Cena sopa malih banan ali ananasa je okrog 20 centov. Banan je tu ogromno vrst z barvnim spektorm od zelene preko rumene do medeno crne z velikostmi od 10 do 40 cm. da spektra okusov ne omenjam. Zadnic je imela ena pecena banana okus po kromperju.

Prosjacenje je drug zanivi del te kulture. Kljub ze omenjenemu dejstvu, da vecina ljudi na prvi pogled in po mojem mnenju tu ni lacna imajo nauceno gesto, ki jo z veseljem pokazejo turistom. Gesta ko prosi za denar z kazanjem praznih rok v usta, ces da je lacen. Super ganljivo, vendar zakaj hudica ne gre mulo 5 metrov v gozd iskat nekaj za pod zob? Mogoce celo kaj delat glede na to da ima cel dan cas in da ne izgleda pohabljen. Niko je za Senegal celo dejal je ogromno ljudi ugotovilo, da dobijo vec denarja z prosjacenjem kot z delom. Se posebej radi prosjacijo popotnike, kateri smo v njihovih oceh polna vreca denarja. Temu pa so prica visje cene vseh izdelkov razen nafte in drugih dobrot pri katerih dobis racun (prava redkost). Pa se na racun z veseljem dodajo kaksno drago nekupljeno dobroto. Da si zelijo 100 ali 1000 frankov pa radi povedo tudi policaji, zendarji ter drugi mimoidoci, ki jih srecujemo na nasem potovanju.

Banananjam

Nesprican ananas =)

Ce se vrnem nazaj na potopisno zgodbo. V miru pozajtrkovali in poiskali odprto trgovino s spominki. Ker je Benin najbolj oddaljena tocka, in ker so spomini nanj vrhunski, se bi spodobilo kupi kaksno malenkost. Seveda je spominkov neomejeno v vsaki drugi trgovini vse dokler si zares ne zelis nekaj kupit. Pol ure smo se vozili po vasi dokler nismo tik pred obupom nasli trogivnice s spominki. Seveda so imeli ravno izbrani izdelki nenormalno visoko ceno. Dobre pol ure pregovarjanja je le obrodilo sadove in prisli smo do realne cene. Zadovoljni z nakupom in polni vrhunskih vtisov drzave smo se odpeljali do par kilometrov oddaljene meje s Togom.

Urejanje papirjev je bilo spet cisto po afrisko. Malo tu pa malo tam, nikjer nic napisano in nikjer nic jasno. Tokrat smo se ustavili le enkrat ter postempljali na dveh uradih. Ker pa smo na drugem dobili stempelj v pasus za izhod iz drzave nas ubistvu drugo vec ni zanimalo, saj je le ta pogoj za vstop v drugo drzavo.

Togoska stran je bila na prvi pogled manj komplicirana. Natrpani uradi eden zraven drugega so nam omogocili parkiranje na enem mestu nato pa skok v prvo koco kjer kupis vizo in stempelj za vhod. Carinik je vzel pasuse potem pa klasicno zatikanje in jeclanje pri poizkusu izgovorjave besede Slovenija. Ko mu je pocasi ob pomoci kolegov carinikov le uspelo izjeclati popaceno Slovasko ki je bila slicna sloveniji je pricel iskati Slovenijo na spisku drzav, kjer so dolocene cene viz. Valda Slovenije ni bilo na tem spisku =) Serbia? Ne ne, isce naprej po spisku brez Slovenije.. Sweden? No no, SLOVENIA! The country that was created after Yugoslavia. Now you have Bosnia, Serbia, Slovenia, … so you are Bosnia? No! SLOVENIA! Clovek se se naprej praska po buci in brezpredmetno ponovno isce na istem spisku besedo Slovenia. Nato mu na pomoc priskoci se en carinik z nekimi drugimi spiski drzav. Ponovno neuspesne razlage in iskanja nase male drzavice na njihovih spiskih. Pride se tretji cariniki, ocitno z visjim cinom, in se naredi pametnega. Aha, Slovenia, yes yes, I know. Isce se on po prvem spisku in pokaze na Svedsko. Yes, Sweeden! Bravo! We are Sweeden, just give us the Visa so we can go on. Ker ocitno tretji carinik ni hotel izpasti glup vprasa se, ce smo v Evropski Uniji, kar pritrdimo, in s tem poda ukaz naj nam napravijo vize. Yes, money talks. Ko smo na mizo polozili 30.000 zahodno afriskih frankov (cena viz) so bile stempiljke notri v piclih 10 minutah. Sledil je postanek se pri sosednji hiski, kjer so vpisali avto v njihove bukve nato pa odmah proti glavnemu mestu Lome.

Usedli smo se v avto kaj hitro je beseda nanesla na kosilo, istocasno pa so se ob cesti pojavili stantki z pestrim izborom pecenega mesa in Yamov. Idealno! Zapeljemo na desni pas, ustavimo in skocimo v nabavo. Ja itak. Ze policaj na skuterju razlaga da nam bo napisal kazen saj smo parkirali napacno ( 10 domacih avtov pred nami, 10 za nami, valda zapne turista). Po hitrem postopku nakupimo meso in pricnemo diskutirati o ceni napacnega parkiranja. Potem pa usodni trenutek in skljuc fotoaparata v blizini policista, ki ga vrze iz tira. Prepovedano slikanje policistov oziroma obmejnega obmocja. Strogi preksek, zaplemba fotoaparata, visoke kazni, sodisce, …. Nic kaj obetavno smo se vseeno zapodili za policistom in se pogodili za placilo globe parkiranja, fotoapart pa naj vrne in pazabi na nesrecni skljuc. Ponovno in drago je denar spregovoril. 10.000 frankov je padlo pod roko policista in ze smo lahko nadaljevali pot.

Izbiranje purancka med tem ko je policaj izbiral nas =)

Ogromno pristanisce ter glavno mesto Lome so sprva dali obcutek bogastva in razvitosti drzave, kar pa se je kaj kmalu razblinilo. Nahajalisca nafte so v lasti Shella, edino cesto v gradnji nadzorujejo Kitajci in v Luksuznih avtih v mestu se ponavadi vozijo belci. Vse skupaj daje obcutek da je kolonializem umrl le pravno formalno oziroma, da je drzava prodala surovine ter potencialne projekte tujcem. Po obleganemu sprehodu cez mestno trznico smo se zaparkirali v majhnem hotelu v blizini mestne plaze. Francoski par je kupil dve stari kolonialni hisi in ju preuredil v cudovit hotel z restavracijo in vrtom, kjer prireja koncerte. Idealno za pocitek po napornem dnevu. Vrhunsko Togovsko toceno pivo, kvalitetna vecerja in neverjeten koncert. Kicasto.