www.pajk-cruiser.blogspot.com

15. objava 4.-8.12.2012

NIOKOLO-KOBA

SENEGAL - MALI

Vize smo dobili neverjetno hitro. Najprej smo zaprosili za malijsko, katero so nam obljubili prihodnji dan, na ambasadi Burkine Faso pa so dejali da traja nekaj dni, vendar naj prihodnji dan poizkusimo sreco. Za tem smo se odlocili, da pobegnemo iz Dakarskega mestnega kaosa in se pustimo malce razajati na pesceni plaza pod palmami. Skozi mega-gigantske zastoje smo se prebili do hotela, se ulegli na lezalnike, pili pivo in se sprostili od zivljenja. Koncno, koncno sem si lahko za trenutek oddahnil od naporne poti =) fotr pa je za mini moment celo uspel pozabiti na pisarno in delo. Popoldne se je uglasil se Niko z druzino in se odlocil prespati v istem hotelu, tako, da smo miklavzevanje preziveli ob hladilniku piva, picah in toplem vremenu na Dakarski plazi. Alkoholicarski apetit z dodobro izpraznjeno domaco zalogo je fotra predcasno spomnil na Januarski post, zato se je z malo macka brez vecje tezave v muslimanski drzavi odlocil, da nekaj mesecev ne bo pil alkohola in s tem startal post za leto 2013.

gospa, a je tale sadje kej sprican? =)

Zjutraj smo skocili pogledat ce smo dobili vizo za Mali. Dobili smo je ekspresno z malim problemom> vzeli smo jo le za enkratni vstop, saj je dvokratni vstop 4x drazji. Na ambasadi Burkine pa so nas lepo sprejeli in nam narocili, da bodo naredili vizo se isti dan in naj kar pocakamo. Neverjetno in popolnoma neafrisko so nam nalimali vizo v dobri uri! Za namecek je bila se z dvokratnim vstopom. Noro zadovoljni smo se odpeljali ven iz mesta, saj so se popoldan obetali opozicijski protesti. Ob odhodu iz mesta smo srecali nekaj vojaskih kamionov z vodnimi topovi (tako da smo za trenutek obcutili kaksno stanje je v Slo) to pa je bilo od protestov iz nase strani vse. Odpeljali smo se v dobro uro oddaljeno slano jezero Lac Rose. Lepo jezero roza barve je sluzilo v casu Paris-Dakar dirk kot cilj.

Kupi soli ob jezeru

V petek smo imeli le se en cilj pred nadaljevanjem potovanja proti vzhodu, in sicer, podaljasnje moje Senegalske vize. Velik cilj, se posebej za en dan. Ker smo zeleli vse skupaj opraviti zares v enem dnevu smo startali malce cez sedem, in ker je glavno mesto tudi glavno v prometu, jutra pa so se posebej nemogoca smo se odlocili za 4x4 bliznico. Jezero je oddaljeno le dobre 3 kilometre od plaze, od tam pa je pescena plaza vse do letalisca v Dakarju.  Spustili smo pritisk na gumah in se po plazi odpeljali mimo ribicev in jutranjih tekacev dokler v nekem trenutku plaza ni postala prenatrpana in nemogoca s tem nemogoca za voznjo. Pot nam je mocno olajsala tudi oseka, zaradi katere smo se lahko peljali po trsemu delu plaze, cisto ob vodi, s cimer smo dosegli manj udiranja in hitrost dobrih 90km/h . Tako smo v dobrih 20 minutah naredili kar smo prejsni dan, v casu ko ni bilo prometne konice v uri in pol. Ves cas ki smo ga pridobili na plazi pa smo brezkoristno zapravili na ministrstvih in policijah. Kar sem ugotovil je bilo le to, da je to drag in dolg proces, ter da je bolje zapustit drzavo in od zunaj ponovno zaprositi za vizo.. ponovno mi je zazvenelo v glavi> ce gres v Afriko potem igraj po Afrisko. Usedli smo se v avto in se odpeljali nazaj v Toubo, kjer smo prespali, naslednji dan pa se odpeljali vzhodno proti Maliju.

Z malimi skrbmi kaj bo v Maliju, saj trenutne razmere niso napovedovale nic kaj svetle bliznje prihodnosti smo se odpeljali proti vzhodu. Da smo vsaj malo znizali moznost ugrabitve (fotra je mal skrbel ker so mesec nazaj ugrabli enega blizu meje) smo se zapeljali juzneje po cesti, katera ni bila urisana na zemljevid, niti ni bila vidna na google maps. Slisali pa smo da obstaja ter da je nova. Sreca je bila tokrat na nasi strani. Vrhunska cesta nas je spremljala cel cas, razen nekaj 10km odseka v nacionalnem parku Nikolo-koba, kjer so bila luknje v cesti tako pogoste in tako gromozanske, da so na ravnih odsekih se tovornjaki vozili slalom.

Jugo-vzhod Senegala ima veliko bolj afriski pridih kot zahod. Zelo nerazvit, z tipicnimi afriskimi kolibami. Velike savane z visoko travo in drevjem pa dajejo zatocisce nemalo zivalim, med drugim tudi levom, panterjem in drugim. Zato je prav tu tudi ze omenjeni nacionalni park z ogromno kvadraturo. Ker smo morali nekje prespati, pot do meje pa je bila se dolga smo se odlocili vstopiti v park, tam pa naj bi bil tudi camp. Dobra ura offroada nas je peljala mimo pavijanov, gazel do velike ograje kjer je domoval panter. Malo naprej smo sli pogledat se povodne konje, ki so se namakali v reki Gambija nato pa smo se sparkirali v campu. Valda camp brez ograje v nacionalnem parku. Ob vprasanju nekaj oskrbnikov, ce lahko pridejo lev in ostale zivali v camp so se le nasmehnili in prikimali (opomba> camp je 10m od reke v katera je polna krokodilov, kac in ostalih zveri). Zakurili smo ogenj, *pocasi docakali vecerjo in odsli spat z mislimi v 12 urah planirane voznje prihodnji dan.

Panter

vecer v campu

*restavracija v kampu ima na voljo dva menija> kura in riz ali riba in riz. Ce narocis ribo gredo ulovit ribo v reko, nato ti jo pripravijo. Mi smo narocili kuro, zato so sli po kuro, jo ubili, ocistili in pripravili. Mislim da ni treba posebej poudarjat da smo cakali na vecerjo 3 ure? Naj omenim se, da smo se odlocili jest v restavraciji ker smo bili suvereno lacni in smo si predstavljali da bodo tam skuhali hitreje kot ce sami pripravimo rizoto…

Super zgodnje jutro. Odpeljali smo vodica do izhoda (za park potrebujes vodica, kateri prepreci morebitni divji lov na zivali, ki je tu zal zelo pogost), nato pa smo jo krenili proti meji. Po dobri uri smo se ustavili za zajtrk, takrat pa nas je ujel tudi avto, s katerim smo bili dogovorjeni, da se peljemo skupaj v Bamako. V avtu sta bila dva kitajska poslovneza, voznik ter Ibrahim, Malijec, kateri je sluzil kitajcema kot prevalajec hkrati pa je tudi sam sestankoval v Senegalu pri Niku. Prihod na mejo je bil ponovno kaoticen vendar neprimerljivo lazji od mavretansko-senegalske meje. Na Senegalski strani je carinska postaja narejena tako, da brez GPSa, ki mi je kazal mejo sploh ne bi vedel da je to meja, nobenih zapornic, nobenih ljudi. Vseeno izstopim iz avta in poiscem carinika. Carinik je spal pod drevesom pri hiski. Potem ko ga zbudim in razlozim, da potrebujemo odstempljat karnet, to tudi stori, hkrati pa je postempljal se pasuse. Ok, zapeljemo cez most in pridemo do Malijske meje. Tam je kot zapornica sluzila dolga palica cez dva soda. Stopimo v hisko, kjer postempljajo vize, odprejo zapornico in nas odslovijo. Po nekaj metrih vidimo nove sode na cesti zato ponovno ustavimo in se napotimo do zendarske kontrole. Napaka. Ustavili smo se kljub temu, da je bila mogoca voznja mimo sodov. Ker pa smo bili ze pri zendarju je ta zahteval vse dokumente avta. Ti sment. Sploh nimamo zavarovanega avta v Zahodni Afriki ? samo neznanje francoscine in zendarjevo neznanje anglescine nas je resilo iz zagate. Zendar je po 20 minutah truda in razlaganja v francoscini obupal in pokazal, ces da nas on ni nikoli videl in naj se odpeljemo naprej, zavarovanje pa zrihtamo v prvem mestu. Ker pa je bila ura ze cez eno, do Bamaka pa smo imeli se 7 ur voznje se nismo ustavljali in resevali problema z zavarovanjem, ob zendarskih kontrolah na cesti pa smo pokazali slovenski zavarovalni list Triglava, ker pa je bilo vse v Slovenscini pa zendarji niso komplicirali, saj tako ali tako niso nic razumeli. Do osmih zvecer smo se v spremstvu kitajsko-malijskih kolegov le privozili do Bamaka, kjer smo se nastanili v cudovit hotel z bazenom ter si privoscili solidno vecerjo. 

new road to Mali

stopar, varnostnik nacionalnega parka

Malijska meja in njena zapornica

ovire za upocasnjevanje prometa
 kar omogoca lazji nadzor zendarjev iz sence

Mali in veliki pujs