www.pajk-cruiser.blogspot.com

12. objava 26.-28.11.2012

MAVRETANIJA 2. DEL

ja ja, cela stala z pravopisom, sej vem. Ampak ce pisem o Afriki bom pisal po afrisko *bi dal tu smejkota pa se zdej ne vem kje ma ta francoska tipkovnca dvopicje.

Kljub naslovu Mavretanija si ne morem,
da nebi pokazal telih malih prikupnih Senegalckev.

Po opravljeni akciji in pridobitvi daljse mavretanske vize sva se odpravila do campa Menata. Znan camp v Noakchottu, kjer se ponavadi nastanejo preprodajalci avtomobilov iz Evrope. Nekateri jih prodajo kar direktorju campa <tezki mafijozo> spet drugi peljejo se juzneje v zelji po boljsem zasluzku. Ob prihodu takoj velika cistilna akcija avtomobila in susenje mokrega sotora. Potem pa sprehod, dozica interneta z nalaganjem programov ter pa pocivanje v udobnem campu. Na istem mestu se je kar naenkrat znaslo kar nekaj znanih obrazov, katere sem srecal na poti proti jugu, med drugimi tudi Nikola/Kandacan, kateri prvi dan ni dobil Mavretanske vize v Rabatu. Ob vecernih debatah naju je prosil za prevoz do Senegala, kar sva glede na prostor v avtu brez tezav sprejela. Pogovori so se vili tudi glede prodaje avtomobilov, s tem pa je lastnik campa nastavil sila mamljivo ponudbo u nakupu Toyote s ceno 18,500 eur. Pfuuu, to bi se pa ze kaj dalo zmenit. Vendar je pred mano se dolga pot, tako da sem ponudbo prijazno zavrnil z odprto moznostjo prodaje na poti domov.

Drugi dan v Noakchottu sva zaprosila za senegalske vize in z malo krega dosegla prvotni dogovor, da vizo dobiva se isti dan. Nato sva se odpravila na en giro s toyoto cez mesto in obcutila vsesplosni kaos na lastni kozi. Sredi ceste ljudje hodijo, parkirajo, zaletavanjo, se vozijo z tovornjaki, osli, itd itd. Ko se nama je koncno uspelo preriniti iz dopoldanskega vrveza po pesceno luknjastih cestah centra mesta sva se odpravila na kosilo nato pa v camp na popoldanskih pocitek. Med potjo me je ustavilo kup ljudi z dobrimi ponudbami za nakup Toyote, vendar mi je bolj kot cena pomenil avto, saj sem vanj vlozil veliko truda, s tem pa mi je mocno prirastal k srcu. Istocasno pa smo tudi naredili manjsi biznis s starimi oblekami katere smo prodali kar na ulici. Po pocitku sva skocila po dogovorjene vize, katere sva le s tezavo prepricala da sva vize ze placala, saj tu beseda racun oziroma potrdilo o placilu pac ne obstaja. Po klasicnih birokratskih tezavah sva naposled le dobila vize in se s tem odpravila nazaj v camp na vecerjo. Ob vecernem druzenju sem spoznal kar nekaj ljudi s katerimi smo se dogovorili, da prihodnji dan skupaj preckamo mejo, med drugimi tudi Renierja, 60 letnika z dolgo zgodovino, kateri si sedaj v penziji pestri dneve z prodajo starih avtov v Zahodni Afriki, izlezavanjem v najeti hisi v Senegalu ter pomoci posvojeni slepi Gvinejki, katero je kot malo deklico pripeljal v Evropo, kjer sedaj uspesno studira.

glavna cesta v NKCju

I give make price for you my friend

Zgodnje jutro s hitrim pospravljanjem in klasicno zamudo zaradi prevec oseb v ekipi. 3. Avto <1. Reiener, 2. Jaz> je bil nasploh skandalozen saj je imel v tem jutru opravkov za cel dan, zato se ne cudim da smo jih izgubili se preden smo zapustili mesto. Kljub 1 urnem cakanju za te in one opravke smo jih v nekem trenutku izgubili izpred oci v vzratnem ogledalu in nas po pol ure se vedno niso uspeli ujeti. Naprej sva se odpravila dva avta, ki pa sva se locila ob poti za Djemmo. Odlocili smo se namrec za malce daljso pot skozi narodni park Diamma ter isto imenski mejni prehod, kateri je znan, da omogoca mnogo lazji in manj kompliciran prehod drzavne meje kot pa glavni prehod Rosso. Le ta je ustvaril ime najtejzjega mejnega prehoda na svetu <slisal velikokrat vendar tega nisem nikoli preverjal>. Z Renierjem smo se dogovorili da se on zapelje do Rossa, kjer opravi neko zavarovanje nato pa se po drugi poti pripelje do Diamme, kjer so dobimo in skupaj preckamo mejo.

Narodni park je bil zares vreden ogleda, slabe poti so nas vodila med sipinami, nizkimi drevesi in grmicki. V nekem trenutku pa se je spreobrnila se v veliko mocvirje koder so domacini lovili ribe ter sejali zita. Na poti smo srecali tudi kar nekaj zivali, med drugimi kamele, divje prasice, kuscarje itd. Kljub postanku med sipinami smo bili se pred dogovorjenim casom na dogovorjeni tocki, zato smo tam postali se slabo uro vendar Renierja ni bilo. Malce navelicano smo se sami odpravili proti meji in se zacudno spogledali ob prizoru na prvi pogled smesne meje. 3 male hiske ob cesti, vsaka pa je imela svojo zapornico. Ustavili smo se ob prvi in se podali v hisko kjer so pogledali osebne dokumente ter odkumente avta ter odprli zapornico. Za prvo zapornico se ponovno odpravimo v hisko, kjer je prvi prostor dajal obcutek dnevne sobe> na tepihu je lezalo nekaj ljudi in gledalo tv. Eden izmed njih je bil v uniformi, le ta je ustal in nas pospremil v sosednjo sobo. Ob pregledu pasusev je ugotovil, da moj mercedes leta 2010 ni bil odstempljan iz drzave. Ob zmedi je poklical narednika in mi razlozil, da sumi da sem v Mavretaniji prodal avto za kar je zagrozena kazen 2 let zapora ter, da me sedaj morajo odpeljati v Noakchott na sojenje. Hm hm.. Bi clovek lahko dejal da nic kaj prijetno, se posebej, ce nihce na meji ne govori anglesko. S pomocjo Kanadcana, ki je deloval kot prevajalec smo se naposled le uspeli dogovoriti za podkupnino, katera me je spravila iz drzave, ni pa garantirala ponovnega varnega izhoda iz Mavretanije. Se tretjo hisico smo uspesno presli, placali dvig zadnje zapornice in se zapodili cez most proti Senegalu.