www.pajk-cruiser.blogspot.com

17. objava 10.-14.12.2012

BESEDA O ZAHODNO-AFRISKEM PROMETU

Po vec kot 13.000km prevozenih kilometrih se upam vsaj malo klasificirati kot usposobljen voznik po Zahodnoafriskem cirkusu. In po slabih dveh mesecih na poti se kilometri zares uspesno nabirajo, drzave se vrstijo z njimi pa tudi ljudje. Predvsem zanimivo se mi zdi kako poteka kultura na cestah, saj se tam se najvec zadrzujem. Ce povzamem> Maroko je se precej kulturen. Solidni avti katerim na cestah delajo druzbo oslovnske oprege, kaksen motor ter pesec. V mestih, kjer je ogromno avtov je polek potrpezljivosti potrebno veliko jajc ter pa odlocnost. Brez prerivanja lahko na mestu stojis cel dan ter poslusas trumo hup za svojim hrbtom. Hupa je po severni Afriki bolj pomembna zadeva kot smerokazi, z njo naznanis svojo prisotnost, zeljo po spremembi pasu oziroma kakrsnemu koli drugemu manevru. Taksisti pa jo v Mavretaniji in Senegalu uporabljajo tudi za oznanitev pescem, da imajo prosta mesta in da bi te radi peljali kamor si zelis.

najbolj obicajno klasicno marosko vozilo mercedes Benz 123 - Grand taxi,

Pista cez gorovje Atlas

Mavretanski kaos je na cesti eden izmed najbolj nemogocih do sedaj. Avtov je manj, so le vrhunski terenci-toyote (ljudje z ogromno denarja) ter stari avti v izjemno slabem stanju. Na mestnih cestah je ogromno lukenj, smeti ter druge sare, asphalt zamenja prah ter pesek, avtim pa konkurira se vec oslovskih opreg. Brez afriskih jajc, maroskega urjenja in zverinske odlocnosti tu vozniki nimajo kaj poceti. Obicajna je mestna kolona, kjer stojis 20 minut, pred tabo je avto brez voznika sredi nepremikajocega prometa pa ogromno pescev, motorjev ter policija z piscalkami. Nesrece so vsakdanji pojav, avtomobili so vsi kompletno obutani, sipe so na starih avtih obicajno pocene, razbite. Mestni kombiji za prevoz ljudi obicajno okenj sploh nimajo. Izven mest je ogromno razbitih avtov in ostankov prometnih nesrec. V Afriki pa ljudje gumo zamenjajo ko se ta zaradi preobrabe slece iz feltne oziroma poci zaradi gromozanskih lukenj.

kako je nastala taka nesreca mi ni cisto jasno (zahodna sahara)

Kabina tovornjaka

Mavretanski promet

Mavretanski semafor

Senegal je malce bolj kulturen, verjetno zaradi bolj lazernega afriskega pridiha in ne vec Arabskega kaosa. Mesta so se vedno zivalska in zahtevajo vso pozornost voznika. Ovce in koze v kroziscih in na cestah so se vedno priostne, pesek in prah v mestih prav tako obicajna, vse skupaj pa postane nekoliko bolj obvladljivo in pretakajoce. *obstaja tudi moznost, da sem se v tem trenutku ze tako navadil na tak prometni kaos, da je postal sprejemljiv.

Na busu je platca dost za vse!

Nalozimo kokr gre, pol pa se mal za po cez

tovornjak za prevoz opek po Dakarju

Mali je izven mest cudovit. Glede na sreco z transferjem na cudoviti novi cesti, katera je bila za povrh se prazna smo bili pozitivno preseneceni. Bamako pa je prav tako zverinski kot ostala glavna mesta do sedaj. S tem da tu vrocina postane se bolj zverinska, avtov je veliko, te pa so prav tako stari zaradi cesar nastaja debela plast cestnega prahu pomesanega z vsemi izpusti (smog). Ob dihanju se ti pred ocmi brisejo dnevi zivljenja in zelis si le vzdihljaj pravega domacega gorenskega zraka.

Burkina pa nase presenecenje opusti vecino oslovskih opreg, namesto tega pa se domacini posluzujejo skuterjev ter ostalih malih motorckov. Ker na cesti prevladuje plocevina nad zivalmi je voznja malo lazja, problem dela le morje motorckov kateri se nahajajo na vseh straneh vozila. Ob pogledih na tono nesrec kjer je avtomobil povozi motor pa nam avtomobilistom dela ekstra oster focus in konstantno mece ocesa po ogledala, stopalka za plin pa postane bolj obcutljiva na leve in desne premike.

Vrhunska cesta

motor + prosti sedez

tovornjakar pelje s seboj vecerjo

afriska klasika

BURKINABE

Po dveh urah voznje smo koncno prispeli v Bobo, drugo najvecje mesto Burkine Faso. Majhno in umirjeno mestece s prijaznimi mescani ima najstarejso mosejo v drzavi. Stara je 920let, priblizno toliko kot stari del mesta. Moseja ter mesto sta zgrajena pretezno iz blata. Razlozili so nam da obstajata dve vrsti blata, naravno ter umetno. Umetnemu polek blata in vode dodajo se malo cementa. Da dodajo trdnost stavbam pa dodajo se tikov les. Po sprehodu cez mestno trznico in neplodnemu poiskusu dvigov na vseh bankomatih v mestu smo poiskali camp, skuhali vecerjo in si privoscili dolg spanec. Burkinabe, prebivalci Burkine so znani kot prijazni ljudje kar pa so pogosto dokazovali. Ze v prejsnih drzavah so se hitro na nas popotnike prilepili domacini in nam na vsak nacin hoteli nekaj prodati, oziroma nas voditi sem ter tja v zameno za placilo. Tudi tu se hitro najde kdo, ki bi ti rad pomagal, le da tu znanje anglescine vsaj na osnovnem nivoju ni tako tuje, vse to pa pocnejo predvsem iz dobre volje, in se na koncu niso pripravljeni prepirati za placilo.

Zjutraj pa akcija na ogled moseje ter starega dela mesta. Ob razlozitvi vsem mestnim vodicem, da placamo le vodica z vsaj minimalnim znanjem anglescine so naposled le pripeljali nekoga, ki je vedel presenetljivo veliko o mestu, obvladal angleski jezik. Razkazal nam je mosejo, razlozil vse o njej, nato pa nas je peljal se skozi star del mesta. Tam je med drugim tudi koliba, katera sluzi kot sodisce, v kolikor pa se poglavar ne mora odlociti kdo ima prav pa imajo v neposredni blizini nek sveti kup zemlje. Tam zrtvujejo kuro in v kolikor je clovek kriv se iz kupa pokadi.. ja, tudi mi nismo razumeli in ga vprasali 3x kako to misli da se iz kupa zemlje pokadi ce je clovek kriv.. ocitno voodoo zares ni vec tako dalec. V tem mestu zivali zrtvujejo za vse mozno. Eno za nas, da se bomo srecno vrnili domov, eno ob poroki, pa drugo ob polnoletnosti, itd itd.

Po ogledu mesta nam je razlozil vodic, da je on pravzaprav frizer, zato smo hitro skocili pogledat se njegov salon oziroma kolibo in poizkusili njegove spretnosti. Po strizenju smo sli na hitro pogledat se njeogovo faro /protestantsko cerkev/, nato pa nam je pokazal kafano, kjer smo bili zmenjeni s Titom in njegovo punco. Slovenski par, ki zivi ze nekaj casa v Bobotu, zato bi bil greh ce se nebi srecali na kavi, malce pokramlali kaj pa kako je doma pa kaj je novga v Burkini. Po kavi se je zacela mala akcija prodaje telefonov, kjer so mi lokalci ponujali 15 eurou za tri stare telefone. Akcija je bila zaradi prenizke cene neuspesna, energije o nadaljni prodaji pa je ta dan zaradi peklenskih temper atur primankovalo. Ob odvozu iz mesta in nadaljevanju poti proti Ougadougouju (glavnemu mestu Burkine) smo se ustavili se pri drugem slovenskem paru na kratki debati. Andrej Morovic ter Spela sta pred nekaj dnevi nasla cudovito hisko v predmestju in se jo odlocila najeti. Spela trenutno preucuje migracije Slovencev v Afriko za nek slovenski institut zato si boljse pisarne oziroma delovnega okolja res nebi mogla izbrat =) Moro nam je ob poslavljanju se predlagal prenocitev v ne prevec oddaljenem hotelcku z kolibicami v bojda lepi pokrajini.

blatna moseja

Res smo se odlocili pogledat kaj pa kako stojijo kolibice. Na koncu mestu smo zavili levo in ob soncnem zahodu vozili ob kamnolomu katerega barve so s pomocjo sonca nagrajevale s cudovitimi prizori. Nedalec od tam je res stalo nekaj cudovitih kolibic v objemu dreves. Tam smo si privoscili vecerjo, ter uzivali v tisini in objemu zvezd z neskoncnimi utrinki... vse dokler ni mimo priropotal star mercedesev kombi, nato pa zvok slovenskega jezika.. hm, nihce drug kot Andrej in Spela, ki sta se prisla na vecerjo ter pogledat, ce smo nasli hotelcek.

peskokop

slika za dobro jutro

cenejse je placati kramp in delovno silo kot pa masine

Nekje okrog 500 kilometrov nas je locilo do glavnega mesta zato smo se po zajtrku nalozili v avto ter se pocasi odpeljali proti vzhodu. Ob prvi priliki, ko je imela vas elektriko, smo se ustavili in pri lokalnemu varilcu, da je znova pritrdil zatic na pokrovu motorja. Offroad in onroad je v afriskih krajih zaradi vseh tresljajev sila naporna zadeva za avtomobile in glede na +10.000km za mano, od kar sem na poti, se mi zdi da toyota vrhunsko dela in da je tako mini popravilce sem ter tja skoraj zanemarljivo.

Ta dan smo zeleli urediti se zadnje planirane vize na poti zato je bil cilj jasen. Cimprej v Ouago, potem pa poiskat senegalsko in beninsko ambasado, nato pa vse ostalo. Bolj kot smo rinili proti mestu, bolj nam je postajalo jasno, da sami iskanih predstavnistev ne bomo nasli. Ker nam ob nekaj poizkusih niti lokalci niso znali pomagati smo se odlocili poiskat prenocisce nato pa se vse ostalo. ob lutanju okrog hotela, sem nasel najboljsega kolega iz Burkine, Omarja. 25 letni student matematike z zadostnim znanjem anglescine za komunikacijo. Hitro se postekava in fant ponudi, da me zapelje z motorjam po vseh ambasadah, ce mu placam za nafto in dam se dober evro za povrhu. Super. Usedeva se na motor in svigneva v mesto na lov za vizam. Vozila sva se iz ulice v ulico in sprasevala za senegalsko ambasado. Vessel, ker se lahko za trenutek prepustim panoramski voznji z motorjem, ambasado pa bo namesto mene koncno nasel nekdo drug. Ura se je premikala, ambasade pa so znane po kratkih delavnih urnikih, zato me je pocasi zacelo skrbeti, da bova prepozna. Piko na i pa je dodal se Omar ko je v kriziscu zacel kazati rocko za gas, ki se mu je odtrgala z motorja. Hm, neprijetna rec. Ker je motorjev nesteto je tudi mehankar na vsakem koraku. Dobrih 5 metrov od krizisca je bil mehankar, ki je imel rezervni del. V 20 minutah je bil motor spet vozen, racun za delo in novo rocko pa je znasal dva evra in pol. Spet na lovu za ambasado v centru mesta. Vsaka 5. Oseba je kazala smer, kje naj bi se ambasada nahajala, vsak pa je pokazal v drugo smer. Skoraj ze obupan se ustaviva pred trgovinsko zgradbo, od zadaj pa je na stopniscu v prvem nadstropju visel napi> senegalska ambsada 2. Nadstropje. Vrata zakljenjena in nikjer nobenega napisa o delavnem casu. Po Afrisko se odlocim da poizkusim jutri in da vseeno poizkusiva najti beninsko ambasado. Dolga voznja in vse manj ljudi, ki bi nama znali dati nadaljne napotke so naju pripeljali na obrobje mesta kamor niti v snu nebi postavil ambasade. Sprasevala sva na bencinski crpalki, kjer nihce ni vedel povedati kje se nahaja ambasada, kar naenkrat pa sva se zavedala da pravzaprav stojiva nasprot le-te. Prijazna ambasadorka pove, da lahko v eni uri naredi vize vendar potrebuje kopije pasusov ter slike. Cudovita novice me je ponesla v hotel na vecerjo, pircek in pa pocitek. Hotelcek je imel le se eno prosto sobo za dve osebi, zato smo avto zapeljali na vrt hotela ob restavracijo, kjer so mi dovolili brezplacno kampirati.

V Burkini posel z prodajo avtomobilov prav tako cveti, se posebej zaradi oddaljenosti od Evrope ter svoje geografske pozicije. Ponovno se mi je poigrala misel o moznosti prodaje avta ob dobri ponudbi zato sem veliko casa prezivel ob pogovorih z potencialnimi kupci. Tu za prodajo avta clovek potrebuje predvsem cas. Za relativno nizko ceno lahko avto prodas preprodajalcu, ta pa izplaca vsoto takoj, za visjo ceno pa je potrebno vec casa, pojavi pa se tudi vprasanje ali ima kupec zares denar. Ponovno, tu v Afriki je vse mogoce in ponovi se slogan> ne verjamem dokler ne vidim.

Zjutraj smo se odlocili, da si ogledamo Moro-Naba ceremonijo, ki je *must-see* v mestu. Moro-Naba je vodja ljudstva Mossi (ljudstvo, ki zasega polovico burkinovske populacije) in najmocnejsi tradicionalni poglavar v drzavi. Vsak petek zjutraj naredi formalni ritual, ki traja 15 minut. Vsak teden ponavljajo zgodovinski moment, kako se Moro-naba odloca ali bo sel v vojno ali ne. Povod za vojno je, da je nekdo ukradel fetish Morotu. Na koncu se odlocijo, da ne bodo sli v vojno vendar vseeno ustrelijo s topom. Kot glavna atrakcija v mestu je vse skupaj precej dolgocasno, fotografiranje pa kljub temu prepovedano. Po obredu me je pobral Omar, da sva se odpeljala najprej na beninsko ambasado uredit vize nato pa se na ambasado Senegala. Tokrat sem imel vec srece kot kdarkoli prej. Ambasada je bila odprta, nekdo izmed zaposlenih pa je imel vec posluha kot prejsnji zastopniki te drzave. Ob razlozitvi ze znanega problema je le prikimal, in za 3 mesecno vizo z veckratnim vhodom zahteval 30 eur. Super. to kar je v Senegalski drzavi drago, zahtevno in pocasno in na Malijski ambasadi nemogoce je tu mogoce storit cenejse ter v roku 2 ur. Zmaga in zivela revulucija! Odpravim se v hotel na kosilo, namesto pocitka pa sem se naprej pogajal z potencialnimi kupci kateri so skoraj da ne stali v vrsti. Le s tezavo sme jim dopovedoval, da avto potrebujem se en mesec, nato pa ga lahko pripeljem nazaj v kolikor mi kdo ponudi primeren kupcek evrov. Popoldan me je pobral Omar, ko je prejel klic iz ambasade da je moja viza gotova, nato pa smo se zapeljali na trznico ter na ogled mesta. Vecer smo zacinili se z koncertom tradicionalne afriske glasbe nato pa mizule z idejo, da prihodnji dan porinemo do Benina.