www.pajk-cruiser.blogspot.com

14. objava 30.11.-3.12.2012

SENEGAL 2. del

Tuba je 1,5 milionska vas. Kraj kjer carina nima vstopa, predsednik drzave pa ob ubisku Toube poklekne pred vodjo mesta, in ne obratno. Vsako novo leto pa muslimanski del senegala roma v Tubo kjer je ogromna in cudovite moseja, ki je pravzaprav edina turisticna atrakcija mesta.

Seveda nisva vedela natancno kje v tem mestu ima Niko tovarno, niti kje je doma. Ob prihodu v mesto pa se nama seveda ni uglasil. Ob najinem toyotinem romanju po mestu in iskanjem Nikota pa kar naenkrat zazvoni telefon> halo, fotr tuki, midva sva na letaliscu u benetkah, se vidmo jutr zjutri.

V Afriskem transu sem valda pozabil na obstoj koledarja in zakalkuliral prihod domacih. Ob tuhtanju kaj pa kako, ker mi naslednji dan 300km nazaj v Dakar in pa potem spet v Toubo res ni disalo se je ze uglasil Niko in naju prisel iskat. Zapeljali smo se v njegovo afrisko rezidenco kjer sva spoznala druzino, srecala kolega Assana ter se odpocila od napornega vsakdana =) kot na lasc se je Niko proti veceru izdal, da ima rojstni dan, zato sva z Zenjo privlekla na mizo alkoholne specialitete maroskih in evropskih alkoholnih izdelkov katere smo degustirali pozno v noc.

Zjutraj je dobri kolega Assan zorganiziral prevoz domacih do Tube in s tem pricel njuno privajanje na afrisko organizacijo.

Nikotova dnevna soba

Se pogled skozi fotrove oci>

Prav zanimiv tale prihod v Afriko. Četudi je samo senca afriske realnosti vseeno kratek opis. V Bentkah me je zamuda 30 minut ze zaskrbela, zato vprasam na checkingu kaj to pomeni. Gospa se mi je le nasmehnila in dejala da to pa res ne bo problem. Priletimo potem v Tunis z enourno zamudo. Ampak tudi to ni predstavljalo problema. Dobiva novo karto za checkin z gate 55. Tako kot sva jo ze imela. Pridev na gate 55. Tam pise nockschott. No ja mogoce bo pa za njim dakar. Malo pocakava. Ker ni spremembe se sprehodiva in vprasava. Ze prvi v uniformi je vedel da je to gate 51 in ne 55. Ne vem zakaj ni vedel tudi tisti pred 15 minutami, kateri nama je dal drugo karto. Kakorkoli. Na tem terminalu pise Dakar. To bo ze prav. Sedimo sedimo in se kar sedimo. Odhod bi moral biti ob 8.00. Ob 10h se kar sedimo. Potem se odprejo vrata in se vkrcamo. Skozi okno gledava najin nahrbtnik na vozicku. Samo enega. Drugega ne vidiva. Pripelje traktor zapene vozicek in ga odpelje. Verjetno na drugo stran si misliva. Pristanemo ob 3 h zjutraj namesto ob 0:15. Cakava prtljago. Prvi nahrbtnik je kmalo na traku. Cakava se naprej. 15 minut. Ni ga. Je pa se nekaj italijanov in francozov ob traku. Malo se spogledujemo. Ni ne? Pa res ni bilo. Vrsta pred izgubljeno prtljago je bila kar dolga. Tam nekako ob stirih ali malo prej sva s potrdilom o izgubljeni prtljagi in enim nahrbtnikom zunaj. Kar stepli so se za naju. Nekaj casa jih se odganjava, potem pa tudi nahrbtnika ne vidim vec. Vidim le vozicek in kup crncov, ki ga porivajo. Pridemo do nekega posvasanega taxija brez oblog v notranjosti. Sam pleh. Vrzejo najine stvari v prtljaznik in bi radi se nekaj napitnine. Nic ne dava. Komaj zapreva vrata, ker kup rok tisci v notranjost, da bi otipali napitnino. Ni je. Odpeljemo. Tudi taksistu ni tocno jasno kam. Po poti mu poskusamo razloziti. Ta zahodna Afrika. Zakaj je niso raje okupirali Anglezi. Bi se vsaj kaj pomenili oziroma vsaj malo razumeli. Tako pa francozi. Pojma nimam kaj govori. Saj ne da je kriv taxist. On zna poleg materinscine se perfektno francosko in to verjetno s samo stirimi razredi osnovne sole. Kriv sem verjetno jaz, kaj pa rinem v zahodno afriko brez znanja francoscine... Pridemo skoraj do cilja. Sem ze mislil, da sem razumel kaksna je cena. Poskusam mu dati 5€, pa fant kar ustavi in pravi da smo prispeli, vsaj tako sem razumel. Gledava okrog pa ni napisa hotela, zato pogledava taksista in mu tisciva pod nos izpis iz booking.com. Ou oui ali nekaj podobnega izjavi, vrne 5€ in po moje jih hoce15. Pripelje pred hotel in se vedno hoce 15€. Saj bi mu dal ampak kaj naj recem Mitji, da sem placal kar je hotel. Ne bo slo. Nadaljujemo barantanje. Poskusam uporabiti raceptorja, ki je pritekel in ga vprasam, koliko je cena taxija iz letalisca. Nimam sans. Arabci ali crnci to je isto. Takoj sta se povohala in tudi receptor je trdil, da je cena tam okrog. Na koncu se pogodimo za nekaj cez 10 €. Sicer je pa taksist moral placati delez skupini, ki je peljala najin nahrbtik do njegovega taksija. Saj za evropske razmere je bila cena se vedno sindikalna. Hotel je bil kaksnih 10km od letalisca ura pa je bila tudi ze zgodnja,

No fino, prideva do hotela, pokazeva print rezervacije preko booking.com. Fant na moc prijazen> Ja izvolita, sedita, prizge luc in vprasa ce bi mogoce pivo. Tako, ob stirih zjutraj. No pa daj ce ze ravno tiscis. Dobiva 0,66 l gazelle> senegalsko pivo. Dobro. Midva ga pocastiva s kozarckom domacega. Natasi je ze malo sumljivo in vprasa. problem? Ne, ne pravi fant, ni problema, taksi bo takoj tu. ???? Kaksen taxi saj spiva pri vas? Ker se spomnim casov prebukiranja v bivsi jugi se mi je zdelo da vem zakaj gre. Preden smo popili pivo in snops je bil taksist na vratih in na hitro smo zakljucili. Taksi naju je peljal po popolnoma isti poti nazaj proti letaliscu, tako 15-20 minut in tik pred kontrolnim stolpom obrnil, se 50 m nazaj in tu smo. Najin novi hotel. Priznati moram se precej lepsi kot rezervirani. Naslednji dan si ogledam se cene in res tudi 20€ drazji, kar pa ne placava, ker racun je bil izdan ze v prvem hotelu. Slucajno srecava zjutraj Francoza v recepciji in fant prizna. Ja tisti hotel od vceraj je moj. Ker vaju ni bilo sem sobo prodal. Ker pa booking.com ni hec, sem vaju castil s pivom, placal taxi in drazji hotel. No ja kaj naj mu recem.

Zjutraj se zbudim. Internet dela. Natasa spi. Grem proti morju kupit SIM za senegal. Placam 3€ in poklicem Mitja. fanta zbudim. Niko je imel prejsnjo noc rojstni dan, precej je zabasiral. Padel je tudi na finto: bonjour, sava, comontalevou ali nekaj podobnega. Odgovor je bil mescouseva ali nakaj podobnega. Torej sem ga ujel. Ni me prepoznal. Sicer pa kako pa bi me po prekrokani noci.

Mitja je bil do takrat ze veckot en mesec v afriki, tako da me niti ni posebej presenetil, ko je dejal:

Aja vidva sta ze tu. ja jaz sem pa ene 300 km stran ( dogovor je bil, da se dobimo v Dakraju). Toliko o vstopu v Afriko. Če ne bo hujsega bo kar v redu :-)

Popoldansko cakanje smo popestrili z ogledom Nikotove fabrike, kjer sortirajo in pakirajo araside ter indijske orescke. Velika povrsina in nekaj pod sto zaposlenih z Slovenskim nadzorom dajejo malo kolonialskega filinga. Se posebej, ko se vozimo z Nikotovim Land Rover Santano kabrio iz leta 1952. Carsko. Potem pa kosilo, pavza in pa prihod starsev.. ja ja, prihod ze zveni po spremenjenemu potovalnemu rezimu, in pa tezkih pogjanjih o tem kje in kako lahko in kje ne. naprimer> pa ne mors skozi rdeco luc v krozisce prehtevati po desni? Ah ja.. sej pocasi sta se privadila afriske voznje, fotr pa jo je v nekaj dneh celo dodobra osvojil.

Po izreku dobrodoslice in polovicnem razpakiranju (drugi del je bil seveda izgubljen neke med letaliscem in zarkom) smo popili kavo in se z Land Roverjem odpravili na ogled tiste ogromne moseje, ene najvecjih v zahodni Afriki. Temelj velike in lepe moseje so postavili v (ce mi spomin prav deluje) v 30 letih, koncali pa so jo leta 1963. Ogled z nekaj lepimi slikami se je koncal z klasicnim prepiranjem z vodicem o ceni kjer smo zmagali mi, saj smo po placilu sprejemljive vsote pohodili gas, pritozujoci domacini pa so se kaj kmalu izgubili v oblaku prahu, ki se je valil izpod Santaninih kramparic. Ogled smo zakljucili se z super marketom in pa trznico kamor so me poslali nakupit lubenico, ces da se boljse izpogajam za ceno kot pa ostali. Jebiga, rojen gorenc =)

Niko in Tanja

Zgodnje vstajanje se je zgodilo po Afrisko> okrog osmih, nato pa zajtrk in pa odhod vseh slovenskih enot z dvem avtim na sever kjer so sipine po katerih so v dobrih casih grmele trume vozil Paris-Dakarja. Po slabih dveh urah so se pred name le pokazale sipine, zato smo spustili gume na kriticno mejo, potem pa akcije gor in dol ter izzivljanja dokler ni prvi obstal na mestu. Ob dveh vozilih tudi to ni bil problem, z pomocjo gurten smo se poslepali do trse podlage, potem pa se cez par sipin naravnost v Buffet na mrzlo Gazelo. Ja, ja, je tu potrebno se kaj dopisat? Po carobnemu odmoru smo se odpeljali se na obalo, kjer smo izpogajali dobro ceno za dve in pol kilograma morskih listov, nato pa smo se modro odlocili, da jo hitro podvizamo proti domu, dokler je se dan, in tam speceno vecerjino kosilo. Morski list, olivno olje, cesen, cebula, limona. Waaaa najbol!!!

pircek pavza in pa ucenje novih francoskih besed..
kako se ze naroci pivo?

Ker se clovek se prevec zlahka usidra na enem mestu smo se odlocili, da je cas za odhod, zato smo se zgodaj zjutraj poslovili od ze skoraj domacih (vsaj za nekaj dni, saj se nacrtovana pot v naslednje drzave vali ponovno mimo Nikotove residence) in jo krenili jugo-zahodno v safari park Bandija na voznjo med Gazelami, noji, zirafami, zebrami, krokodili, zelvami, antilopami, bivoli in podobnimi zivalmi. Potem pa se slaba urica voznje do najbolj turisticnega kraja Senegala> Saly. Pomorskega letovisca, kjer si je domovanja postavilo ogromno starejsih francozov, kateri se kot price selivke jeseni umaknejo v tople kraje, spomladi pa se vrnejo nazaj v Francjo. Temu primerno je cello mesto dodobra skomercializirano, zato smo se hitro pospravili v hotel po Nikotovem priporocilu, in se za trenutek poiskusali vziveti v turiste in ne popotnike kot do tedaj. Nep, to ni za nas, in ze prihodnji dan smo bili v casu kosila ze v Dakarju, kjer smo zamudili vse ambasade, katere so bile glavni razlog prihoda tega dne. Ker pa je bil to hkrati zadnji dan sopotnice Zenje smo se odpravili na ogled (sm skor zihr da) najvecjega kipa v Afriki. Kipa, ki bi ga po velikost zlahka primerjal z ameriskim kipom svobode, in tudi ta ima v glavi na samem vrhu restavracijo z , verjetno, cudovitim razgledom. Kip moza in zene z majhnim otrokom kaze prerod afriskega naroda. ko smo se postempljali na tej tocki in videli najbolj zahodno tocko Afrike, sem odpeljal sopotnike do pristanisca, od koder so se podali z ladjico na El-goree otok. Otocek ob mestu z popolnoma evropsko arhitekturo, postavljen kot evropsko trgovsko bazo, kamor so pripeljali suznje, od tam pa so jih odkupile ladje, ki so jih transportirale v novi svet tja cez luzo.

Jaz sem ta cas pridobil se nekaj informacij glede karneta in se dobil s parimi ljudmi. Zvecer smo nasli prijeten hotel v centru mesta cisto ob plazi, tako smo se v miru poslovili zatem pa odpeljali Ksenjo na letalisce in hkrati pobrali se drugi del prtljage. Potem zgodnje spanje v pricakovani bitki pridobivanja viz v prihodnjih dneh.