www.pajk-cruiser.blogspot.com

20. objava 22.-27.12.2012

GIVE ME MONEY

TOGO, BURKINA 2. DEL, MALI 2.DEL

V Afriki imamo redko katero noc mirno in tiho. Predvsem je cele noci slisati kaksen zur v blizini, bili pa smo ze prica nocnim pogrebnim slovenostim (z oddajanjem na grand zvocnike), glasnim zvokim, povodnih konjev in drugih zivalih, pijanih domacinov, vecernih krscanskih mas, obicajnih jutrnajih klicanj v Mosejo, … Tokrat pa smo imeli v centru mesta bujenje petelina pod oknom med tem ko je celo noc brnel ventilator z avijonskim zvokom.

Ko se je koncno naredil dan smo si privoscili pravo Togosko kavo nato pa svignili ob ganski meji na najvisji vrh. Agou (986 metrov). Fini gospodje z toyoto seveda nismo sli na vrh pes. Ob placilu za obisk gore oziroma cestnini??? smo se odpeljali dogodivscini naproti. Cesta je bila jasno tako slaba da se je se Toyota skoraj s tezavo prebila do vrha (opomba> asfaltna cesta z dekoracijo kanjonov ter vdiranjem dzungle na cestisce). Na poti navzgor bi morali po francosko afriski pripovedi prodajalca karte srecati plantaze kave in kakavovca, kar je bil tudi prvotni razlog za obisk gore. Seveda smo bili na vrhu preden smo opazili kaj vec kot narabutane banane ob cesti (opomba> narabutane so postale dober trenutek za tem ko sem jih opazil in segel po maceti). Dol grede smo se razocarano odlocili, da vprasamo vsakega mimidocega ce kaj ve o plantazah. V prvi vasi smo naleteli na lepo presenecenje. Otroci so nas ob nasih vprasanjih kje je kava popeljali do susilnice in pri podvprasanju kje kava raste so pokazali na gozd. Stopis v dzunglo, se zazres okrog, in WALAAA! Grmovja polna bunkic kave. Ocitno neuk kave sem prejel novo lekcijo in z veseljem slikal vse okrog mene. Se posebej ko sem na dosegu roke videl rasti banane, mangote, papaye, ananase, kavo, ... zadovoljni z videnim smo se zapeljali navzdol in se ustavili se v drugi vasi in povprasali po kakavovcu. Ni problema je rekel afriski dedek, segel po palici in splezal na drevo pred hiso, pod katerim je nasel senco za pocitek. Iz drevesa je oklestil nekaj velikih sadezev in jih pretrgal na pol. Znotraj sadeza se je skrivalo nekaj sluzastih belih kock katere smo dali v usta in cakali kaj se zgodi. Sladko, mehko in na sredini malenkost pogreni. kar uredu. Kaj pa smo jedli, prasamo dedka, nakar je odgovoril da se v sredini teh kock skriva kakav. Osupel nad videnim in spoznanim sem dal v zahvalo dedku T-shirt. Ves zadovoljen je poizkusil se nadaljno sreco in zelel izkoristiti naso dobroto zato je ze zahteval denar. Haha, dedek se ne ve, da je naletel na prave gorence zato smo se mu le nasmejali in ze navajeni Afriskih beracev smo se obrnili proti avtu. V 10 korakih, ki so nas locili od avta se je hitro nasel se nekdo v vasi ki je znal anglesko, zato je hitro pritekel, povedal da zna anglesko in izustil> Give me money. Hahaha, se eden ki misli, da sem bozicek? Cestitali smo mu za posrecen poiskus in se odpeljali proti severu.

asfaltna cesta z dekoracijo kanjonov ter vdiranjem dzungle na cestisce

Trgatev banan

kakavovec

Kakavovec se od blizje

sprejemci za Loka Kavo =)

Dobre pol ure voznje, nato pa zopet po stran poti do hribckov in slapov. Kaj kmalu se je po zozanju ceste pojavila vrv cez cesto, poleg pa je stal mladenic. Vidno siti napornih Togocanov smo na njegovo francoscino odgovorili le z> English? Po kratkem razmisleku je zbral moci in spregovoril verjetno cel njegov angleski slovar> GIVE ME MONEY. Haha, neizmerno smo se nasmejali klavrnemu poiskusi in se odpeljali dalje. Podobna zgodba se je zgodila v prihodnjih 5 kilometrih se kar nekajkrat, vse dokler na koncu nismo placali nekomu da nas je odpeljal do slapov in bil nas vodic na kratkem trekingu. Po kratkem sprehodu in okopanju pa se je, presenetljivo, se nekdo spomnil da bi nam se enkrat zaracunal kopanje. WTF?? Sila naporni domacini so dvignili pokrov in dali znak da se kar seda hitro zapeljemo cez drzavo in nadaljujemo potovanje po krajih z bolj prijaznimi prebivalci.

popoldanski sprehod do slapov

Pavza pri slapovih

Sto kilometrov poti proti severu, po besedah domacinov dobre ceste, nas je stalo dobre 3 ure in pol. Hvala toyotini vzdrzljivosti smo lahko pohodili gas cez vrtace na cestah in se prebili do mesta ravno v casu soncnega zahoda. Poiskali smo budget hotel z zaprtim parkingom in se odpravili na vecerjo, da zakljucimo dan. Togo je bil pred prvo svetovno vojno nekaj casa nemska kolonija. Verjetno so le ti pozabili kaksen recept za pivo, saj je Togoski Castel sila prijetna rec po vrocem dnevu, in k njihovim (pre)pikantnim mesnim izdelkim pase kot ata na mamo =) (mesni izdelki so bili se v casu svojega zivljenja najverjetneje srecni in so uzivali hrano brez kemikalij in antibiotikov. Na njihovo sreco pa so se tudi prosto sprehajali in tekali po dvoriscih, cestah in travnikih. Posledicno so sportne krave in kure polne zil, meso pa je zvecljivo in skromno). Komaj cakam da doma zagrizem v en socno mehak antibioticni stegen kure.

Navadna glavna cesta

Krscanska cerkev

Precenjeni hoteli so v Zahodni Afriki ocitno nekaj povsem obicajnega. Obicajno 15-35 evrov za sobo s kopalnico v kateri so postelje tako slabe, da preferiram spanje v avtu. Camp je obicajno za nas boljsa resitev saj je v avtu vse kar potrebujemo, vecerja je skuhana hitreje pa se spi se udobneje. Vendar je campov v teh krajih bolj malo, zato je kombinacija starsev v sobi z luksuzom privat straniscem in menoj v avtu dober kompromis. Sem ter tja smo, z malo srece in niti ne po obuctno visji ceni, nasli hotel z bazenom in/ali vrtom, saj je plavanje in pocivanje v mirni sencki po obicajno dolgem in napornem dnevu, pravi balzam za duso.

Zgodnja budilka ob svitu in pa ekspresna izstrelitev iz mesta proti severu. Pripravljeni na nadaljevanje stereotipne afriske ceste smo napolnili rezervoar in se podali na planirano 500km dolgo celodnevno voznjo proti severu Toga. Presenetljivo smo imeli odseke z cesto, ki je dovoljevala voznjo do 100km/h vendar je konstantno zahtevala 100% prisotnost in pozornost voznika. Povsem obicajne so bile ogromne luknje, neoznaceni lezeci policaji ter odseki, ki spominjajo na apokalipso. Niti priblizno si ne znam predstavljati, kaj lahko tako izmalici cesto. Lezeci policaji so pravzaprav znak, da si domacini zelijo bolj mirnega prometa, zato na cesto nasujejo pas zemlje ali kamenja. Vcasih v mestih zabetonirajo na cesto robnike, drugic zabetornirajo kamenje ali beton sam. Nepresenetljivi so tudi prazni sodi ali pa kar zaporedje cik/cak hlodov. Bankina pa je v mestih velikokrat od ceste odrezana do pol metra. Potemtakem ni presenetljivo da je obicajna znamka avtomobila tu Toyota (hilux,4runner,land cruiser,highlander,4wd corolla) pa se te ne zdrzijo prav dolgo. Ljudje tu obicajno nimajo prevec obcutka za ravnanje s soclovekom in zivalmi, zakaj nekaj bi mu bilo potem mar za avto. Gas do konca cez drn in strn dokler se ne zvrne oziroma utrujen nekje na cesti spusti duso.

La rue principale

obicajen termitnjak

Cetrta ura je odbila dobrih sto kilometrov pa smo bili se oddaljeni od Burkinine meje. Nekje v blizini Lonelly opisuje edino zanimivost na severni polovici Toga zato smo se odlocili kreniti levo in jo poiskati. Jame z razgledom so luknje v pecinah, kamor se je v 19. Stoletju zaradi pregona Chokossijevega kraljestva skrilo ljudstvo Moba. Turisti so tukaj prava redkost. Otroci so tako kot drugod po Beninu in Togu kazali s prstom na nas in govorili voyo, voyo (belec, belec). Dobro uro smo se vozili med vasmi in zaman sprasevali po <turisticni atrakciji>. Ob vracanju nazaj na glavno cesto smo se ustavili pri katoliskem misijonu in tam se zadnjic poizkusili sreco. V misijonu smo naleteli na anglesko govoreco osebo, ki je po vprasanju spregovorila le> Folow me, in se usedla v avto in odpeljala. Dobre pol ure smo nato po normalno slabi cesti sledili belemu pickupu. Naposled smo se le znasli na vrhu prepada z cudovitim razgledom. Dobri delavec misijona je nato zrihtal se prevajalca in vodica, zatem pa nas povabil, da prespimo v misijonu. Zaradi pozne ure smo vabilo prijazno sprejeli in se po ogledu odpeljali nazaj. Ob vrntivi v misijon so nas domacini najprej pozdravili z >Dober vecer> nato pa nam je prijazni Italijanski duhovnik pripravil sobe s posteljami in niti ni zelel slisati da bi kampirali ob praznih sobah. Utrujeno smo po vecerji popadali se preden smo se z misionarji dodobra spoznali in uspeli ugotoviti vec o duhovniku Milanu, ki naj bi se nekoc mudil po teh koncih.

Cerkev v misijonu

Na bozicni dan se je masa zacela ze ob sedmih zjutraj. Ker smo bili do takrat ze spakirani smo se odlocili pogledati kako izgledajo rimokatoliki na crnem kontinentu. Obetaven zacetek aleluje z spremljavo afriskega bobna je pokvaril italijanski duhovnik z nezainteresirano monotonim branjem svetega pisma. Obisk svete mase brez mocne doze kave seveda ni priporocljiv, zato smo jo kajhitro poduzali ven, jim pod bozicen paviljon nastavili nekaj daril nato pa odprasili proti cesti za Burkino. Tudi na cesti probi Burkini nismo nic manj prasili saj veliko afriskih cest in odsekov daje obcutek da so ravno v delu (prav tak obcutek dajejo verjetno ze najman zadnjih 20 let). Izhod iz Toga je bil obicajno konfjuzen, Burkina pa je odprla novo/staro zgodbo. Ker smo se prvic na tem potovanju vracali v isto drzavo smo pricakovali enak postopek kot prejsnic. Ja seveda. Ocitno ima vsak mejni prehod svojo politiko. Najprej smo morali placati 2.000 CFA za avto, in za to prejeli tudi potrdilo. Nato smo morali na en urad kjer smo uredili Lesse Passe (zacasni uvoz avta. /standardni postopek v vseh drzavah tega dela sveta). Za tem je sledil se intervju s policajem kateri je na koncu postempljal vhod in zelel denar. Ker je korupcija brez razloga nesprejemljiva smo mu dejali da mi nebi placali, in po krajsem francosko/angleskem pogovoru nas je le pustil naprej. Preden smo dokoncno zapustili mejno obmocje so od nas zahtevali po 2000 /ze placanih/ CFA se trije, ki so na odgovor da smo to ze placali na zacetku le zacudeno-razocarano gledali. Nauk Burkinofasovske meje> ce placas usakomu, ki hoce denar od tebe bos bankrot se preden bos prisel do cilja.

Na meji sem dobil novo ime (dovoljenje)

Zapornica na meji

Cesta za tem se nam je zdela kot vzletna steza. Neprekinjena asfaltna linija z redkimi luknjami. Milina. Cestnina dobrega evra je bila placana z veseljem =) (cestnine po zahodni afriki niso redkost oziroma se nahajajo na odsekih z manj(simi) luknjami). Dokaj hitro smo pridrveli v Ouagadougou vendar so sanje o istodnevnem prepeljanju do Bobota hitro zbledele, ko smo se ustavili v bozicnem prometnem zamasku glavnega mesta. Jutranji kaos na celovski cesti se v Afriki smatra za tekoc promet. Veliko kilometrov in pa bore malo pocitka so pripeljali do hitrega sklepa da se zatecemo v ze znani hotel z chill out vrtom. Poznopopoldanski mini pocitek nato pa bozicna vecerja v druzinskem krogu z okraskom tone komarjev in avtomobilskih kupcev brez denarja.(za bozic sem si zelel le, da bom imel prihodnji bozic mir).

Obicajno vstajanje malo po sesti uri je pomenilo, da smo bili okrog sedmih ze na izhodu iz mesta. 400km po ze enkrat prevozeni magistralni cesti mine hitro in brez tezav. in ko primerjam pot z avtocestno povezavo do Munchna me kar zmrazi. Doma avtocesta pici ko sus pa je noro velik event ko grem na bavarsko. Tu pa se mi voznja do Bobota zdi kot kaplja v morje oziroma dopoldanska voznja do bazena.Na poti smo vseeno naredili majhno pavzo kjer smo odsli poslatat nekaj krokodilov in pa seveda na zacetku zajtrk ob cestninski postaji. 3 jajcka, francoska struca in caj z mlekom stanejo slab evro.

V Bobo- Dioulassi smo polek tanka napolnili se dobrote iz supermarketa nato pa potegnili se slabih 100km juzneje do finega hotelcka z bazenom (slika prejsnje objave bloga). Popoldanski relax, plavanje. Urejen hotel in mir sta bila nujno potrebna zato so se nam vidno polnile energijske baterije iz uro v uro. Se kvalitetna vecerja in pa nekaj pirov pa smo bili zjutraj ze kot novi. Po zajtrku smo se odpravili na krajsi 2 urni trekking do manjsih slapov ter nekih skal. Vodic je znal povedati precej okrog favne in flore v blizini, vendar seveda ni znal anglesko vec kot pa ze znani <Give me money>.

Pozigalnistvo je v sirnih savanah zelo pomembno

Navajeni dobrih cest v Burkini smo se odlocili odpeljati bliznjico po (urisano) malo slabsi cesti mimo Sindou Peaksov, silno znanih skalnatih formacij. Takoj ob cestnem odcepu se je zacel makedam, ki se je nadaljeval v spremljavi ribeznov in lukenj prav vse do meje z Malijem(150km). voznja po krajih, kjer si ti domacinom verjetno najvecja atrakcija v letu, ljudje pa so izjemno prijazni, je malce popravila nase mnenje o ljudeh v tem delu sveta. Pocasno plezanje po cesti in preckanje hudournikov je kazalo na zamudo, zato vecje pavze niso prisle v postev. Tudi meja je vzela svoj casovni davek in ga pomnozila z dve. Dobro uro smo cakali za izstop iz Burkine (ne, ni bilo gnece. Ljudem se pac tu ne mudi). Malijska meja je bila tu najbolj vprasljiva, saj smo imeli ze uporabljeno vizo za enkraten vstop v drzavo, vendar je bila casovno se vedno veljavna. Preseneceno cariniku nismo uspeli razloziti, da viza ni vec celjavna ker je bila ze uporabljena ter, da potrebujemo novo. Po afrisko smo se pustili toku in cakalli. Sem ter tja pa se neizobrazenost uradnikov nagiba tudi v naso korist. Razlozil nam je da viza se ni potekla zato je udaril stempelj in nas spustil mimo (naj spomnim> na malijski ambasadi so za veckraten vstop zeleli dodatnih 45.000CFA na osebo, torej dodatnih 205 evrov, enkratni vstop pa stane 15.000CFA/osebo. Zato smo vzeli samo enkraten vstop) (naj spomnim2> ce se ti v Afriki nekaj ne zdi logicno se ne trudi razumeti, ker po vsej verjetnosti tudi ni). Tudi na Malijski meji smo potrebovali za vse 3 kontrole dobro uro, vendar je le ta minila hitreje saj smo si ob cakanju na vrsto in izdelavo papirjev cas krajsali z gledanjem televizije na zofi v dnevni sobi zendarske postaje. Navadn.

nabran bombaz

50 kilometrckov in ravno smo prispeli v SIkasso ob soncnem zahodu. Po nasvetu uniformiranih kolegov iz meje smo se napotili v najboljsi hotel v mestu. 12 evrov za nocitev z zajtrkom, tekoco vodo, privat kopalnico in elektriko, parkiriscen in se intrnetom za po vrhu. Kjer je elektrika so redukcije v Zahodni Afriki nekaj povsem obicajnega. Ob povratku stroma updejtamo blog in se se zadnjic uglasimo pred Gunejo. Glede na brano v Lonelyu nismo vedeli kaj bo tam z internetom, ce pise da drugo najvecje mesto nima elektrike? V pricakovanju na naslednji dan smo se zakopali pod rjuhe v (vedno) prekratke postelje.

Takoj ob soncnem vzhodu smo peljali 2 uri po dobri cesti na vzhod, tam pa spreknili proti meji z Gvinejo. Zemljevid prikazuje dobro cesto, le zadnji del ob meji naj bi bi ob risanju zemljevida se v delu (sklepamo da je do sedaj ze narejeno). Nedalec od odcepa se je pricel kvaliteten makedam z kaksno vecjo in manjso luknjo. Brez problema smo odpeljali se nadaljnih 150 kilometrov do odcepa za Gvinejo. V vasi, kjer je vrisan odcep smo zavili levo pri znaku za Gvinejo. Vse ok, razen to da odcep vodi le v vas, za tem pa malo slabega kolovoza, po 100 metrih pa samo se pes pot. V vasi so nas suvereno napotili na pespot, prav tako tudi domacin na pes poti. Ja, ja. Gvineja je po tej cesti naprej. Po par sto metrih voznje po pespoti smo sklenili da to ni mogoce in da tudi ce pridemo do meje tam definitivno ni nikogar. obrnili smo, se vrnili na makadam in pot nadaljevali v pricakovanju na boljsi/pravi odcep. Po 10 kilometrih pricakovanega odcepa ni bilo, domacini pa so nas posiljali od koder smo prisli z napotkom da je carina prav tam pri table za Gvinejo. Sila skepticni v uspesnost smo se vrnili v prejsno vas in se ustavili pri tabli za Gvinejo. Pred najblizjo hiso smo gospoda zmotili @ravno@ pri pocitku in ga povprasali za Gvinejo ter carino. Gospod v pisanih oblacilih se je izdal za carinika. Dejal je da bo on vzel Lesse passé (papir od avta), to pa je tudi vse kar bomo srecali na Malijski strani meje. Dodal je se da je pespot po kateri smo vozili prava, lahko pa se zapeljemo se 100 metrov naprej, tam skrenemo desno in nadaljujemo pot po pes poti za motoriste. Vse je kazalo na prihajajoco Gvinejsko avanturo zato smo stopili po gasu in se zapodili v grmovje.