www.pajk-cruiser.blogspot.com

25. objava 13.-15.1.2013

NENACRTOVAN MAVRETANSKI DOPUST

Pred izstopom iz maroskega mejnega prehoda sva se potrebovala le se odstemplati pri edinemu policaji ki naju je na zacetku spistil skoz brez komplikacij. Tam sva seveda morala razloziti problem katerega je hkrati z zanimanjem poslusala cela vrsta. Ker je nek Mavreatnec v vrsti znal anglesko in policaju prevedel zgodbo sva se mu elegantno prilimala za njegovo mecko na poti proti mavretanski meji, ces da ga bova izkoristila tudi na drugi strani za prevajanje saj so bile komplikacije pricakovane in neizogibne.

Malo do sesti uri sva se ponovno narisala na Mavretanski meji. Carinik, ki pregleduje avte se je smejal ze na dalec. Ja kaj pa vidva nazaj ? Razlaga, da so Marocani pac smotani nas je hitro spoprijateljila in skrajsala dolzino preckanja meje. Policaj namrec ni kompliciral z pregledom avta in pa preizkovanja s psom. Nato sva skocila do prvega policaja, ki se naju je tako kot vsi na tej meji hitro spomnil. S pomocjo tistega random mavretanca smo hitro razjasnili situacijo, s tem pa se je brez vecjih tezav strinjal in naju vpisal v register. Tudi carinik kjer sva registrirala avto je ob pomoci taistega Mavretanca dal svoj zegen. Ponovno sva izpolnila papir za zacasen uvoz avta, med tem pa je carinik dodal> lesse passé stane 10 evrov. Ker pa ti na obrazu pise da si neizmerno utrujen in imas dosti zajebancije ti ga podarjam brezplacno. Sledila je le se poslednja in najtezja policijska postaja. Jasno so se naju tudi tu spomnili, vendar po razlagi malo manj zadovoljni. Postavili so naju pred vrata in poklicali svoje sefe. Njihovo znanje anglescine je tu zboljsalo moj polozaj. Tudi tu sva izkoristila neprijateljske odnose Mavretanije in Maroka. Malo sva pokurcala Marocane in njihovo kompliciranje, nato pa so sefi dali zegenj. Postempljali so najine pasuse in zazeleli sreco pri pridobivanju Maroske vize. Neverjetno hitro sva bila brez vize za veckratni vhod bila sprejeta nazaj v Mavretanijo. Tako naju je locilo le se dobrih 50 kilometrov pred soncnim zahodom do prvega mesta, kjer naj bi bilo Marosko predstavnistvo.

Vecerni Noadhibou v soju luci

V mestu sva se najprej ustavila na ulici in zmenjala nekaj denarja nato pa sva se zatekla v edini camp v mestu. Sledila je vecerja, pozirek veckrat presvercanega whiskeya in pa saharski cajcek z lastnikom campa.

Zjutraj sva se odpeljala najprej do Maroske ambasade kjer je avto zopet zacel cukati tako kot takrat v Gvineji ko smo obstali pri mehankarju za cel dan. Misloc da je resitev problema znana sem podrmal kontakt in brez problema sva se odpeljala do ambasade.  Tam pa nov sok in nova zgodba. V roke sva dobila papir za zaproscanje vize. Jasno navodila le v arabscini. Ocitno sva potrebovala zunanjega strokovnega sodavca, ki se je >zacuda< znasel ravno v tistem trenutku ob nama z ponudbo da pomaga resiti v zameno za placilo. Ker bi ucenje arabaskega jezika in njegove pisave vzelo vec casa kot je veljavnost mojega pasusa sva pristala na placilu in izpolnil je zahtevani papir. V ceno je bila vsteta tudi kopija pasusa in pripomba, da v sosednji prikolici izdeljujejo tudi slike. Jasno moje slike niso bile dobre. Povsod na svetu sprejemajo standardne pasus slike razen na maroski ambasadi, kjer mora biti ozadje namesto modrega belo. Zopet druge nisva imela kot da sva odprla denarnico in se slikala v napol razpadli prikolici. Digitalni fotoaparat, izdelan verjetno se pred industrijsko revolucijo, je s pomocjo top shop printerja natisnil slike primerne za kartoteko ne pa za vizo. Nema veze kaj je na sliki, vazno je belo ozadje. Z malce zamude sva se odpravila do okenca za oddajo vize kjer pa je flegma gospod z mirnim glasom izjavil da vize izdajajo le na pasuse in ne na >emergency travel document< oziroma na moj kvazi pasus. Torej ce prav razumem z mojim papirjem lahko v Maroko vstopim le s pomocjo vize vendar za vizo lahko zaprosim le s pasusom. Ce pa imam pasus pa vize tako ali tako ne potrebujem. Itak, logicno, jasno. Na zahtevo po takojsni pogovor z konzulom pa je le odgovoril naj se vrnem cez dve uri nato pa je zaprl vratca.

Prijetno razocaran in na robu obupa sem se usedel nazaj v avto nato pa sva se odpeljala do prvega evropskega predstavnistva po nasvet. Sexy Francoska konzulatka naju je toplo sprejela in poslusala najino zgodbo vendar odgovorila, da tu ne more storiti prav nicesar. Naj se vrneva na marosko predstavnistvo ter prepricava njihovega konzula v odobritev vize. V nasprotnem primeru naj pa se obrneva na spansko ambasado. Gladko malo je prelozila vso odgovornost na boge Spance, nato pa naju je s prijaznim nasmehom odslovila.

Drugega nama ni preostalo kot da sva se vrnila pred Marosko ambasado in ubupano trkala po vratih. Med tem casom se je konzul ze zbudil vendar je v sprejemno pisarno (beri hodnik z stoli) poslal le nekega razumnega mladenica brez osnov angleskega jezike. Valda na celi ambasadi ni bilo nikogar ki bi znal anglesko zato je moja prihodnost ponovno visela na nitki >learn french in one day< cdja. Sledilo je opletanje z rokami in izgovorjava vecine znanih francoskih besed, nato pa mladenic brez besed z vsemi papirji izginil v drugo nadstropje. Sledilo je nestrpno cakanje prestopanje iz enega dela hodnika na drugega. Cez nekaj casa se je mladenic le vrnil in dejal da je konzul odobril vizo. Nared bo cez 3 dni in bo veljavna le 5 dni. Opa opa opa. Super da bodo odobrili vendar… 5 dni je komaj zadosti le za voznjo in spanje, v tako kratkem casu od Maroka nebi imeli nic, sploh pa se ne moreva privosciti cakanja v Mavretaniji 3 dni. Z malo jamranja se je omehcal in prisli smo na sporazumno resitev. 7 dnevna viza, ki bo nared prihodnji dan. Zadovoljna sva placala vizo in se odpravila na sprehod po Noadhibujski trznici.

pogled na pokopalisce

Koncno sva imela malce casa za sprostitev. Sprehala sva se po trznici, nakupovala sadje, zelenjavo in kramljala z prijaznimi domacini. Popoldan sva koncno pospravila avto in se lotila pancete in whiskeya. Zaradi pricakujocega nocnega hladu sva se z sefom campa dogovorila se za najem sobe nato pa zakuhala vecerjo in se v upanju na uspesen prihajajoc dan zabubila v najbolj neudobno posteljo na svetu.

Popoldansko henganje v toyotini senci v druzbi popotnikov

Zjutraj sva se nestrpno odpeljala predcasno do ambasade in tam cakala na vizo. Avto je zopet neprijetno cukal zato sva se ponovno lotila kablov pri bosch pumpi upajoc da to resi tezavo. Ob enajstih so naju koncno poklicali v stavbo in vrnili >pasus< z pripetim novim listom na kateremu je bila prilepljena maroska viza. 5 dnevna zacensi prejsnji dan. Hudic naj jih vzame, pa vseeno zadovoljna z uspesno prilepljeno vizo sva se ponovno podala na pot proti meji.

za izdelavo vec slik zal ni bilo energije. opravicujemo se tudi za pisanje z zamudo ampak Maroko vsak dan nagrajuje s takimi pripetljaji da ni za govort. bomo napisal k bo cajt =)