www.pajk-cruiser.blogspot.com

26. objava 15.-16.1.2013

DELA, NE DELA, DELA, NE DELA

On the road again!!

THE GREAT RETURN TO ZAHODNA SAHARA

Ze poznani obrazi so naju pozdravili takoj ob prihodu na mejo. Brez zapletov in tezav sva v dobre pol ure preckala domaco mavretansko stran. Tudi nikogrsnja zemlja ni bila nic posebnega, tam sva pozdravila se starega znanca, turisticnega vodica nato pa sva vnovic poizkusila sreco z preckanjem maroske meje. Prvega policaja sva tudi tokrat odstempljala hitro in se ponovno postavila v dolgo vrsto za stemplanje pausa (postaja kjer se je nekaj dni nazaj nekaj sila zalomilo). Hitro se je nasel, verjetno, najbolj zajeban policaj dalec okrog. Tocno ista oseba, ki naju je na milost in nemilost zavrnila in poslala nazaj h kolegim Mavretancim. Valda se je zopet zapicil v moj pasus in si vzel kvalitetne pol ure za analizo vize in bohve kaj za vraga je tam se pocel z mojim pasusom. Z silno muko je naposled le udaril zig v pasuse in nama dovolil premik do carine. Ze prijetno utrujena in zadovoljna z zigom sva se postavila na pregled avtomobila. Najprej sva potrebovala izpolniti nek papir in pocakala na carinika. Sitni carinik je nato pregledal avto in za tem nad avto poslal se psa. Tudi pes ni nasel nicesar sumljivega zato so naju poslali se na rentgenski scan avtomobila. Jasno je bila vrsta za scan dolga kot ponedeljek. Pravzaprav je bila tako dolga da so se nama ze pojavili dvomi o uspesni prekoracitvi meje saj sva s seboj vozila tudi pravo malo orozarno (nozi, macete, meci,..). na sreco so bili dvomi odvec. Scan ni javil nepravilnosti zato sva se lahko postavila v vrsto za zig za avto. Ponovno dolga vrsta za zig je terjala svoj nov casovni davek. Po dobrih treh urah maroskih kolobocij sva le zakljucila z formalnostmi. Uspesen prehod meje pa je dodal nov cmok v grlo. Med vsemi kratkimi premiki avtomobila sem ter tja je avto zacel abnormalno trokirati. Super. Sam se tega se nama je manjkal !

Zapuscanje mavretanske meje

Voznja proti Maroski meji

Odpeljala sva se na pumpo, dotocila poceni in nekvalitetno gorivo, ponovno porukala kontakte in se zapodila na 350km dolgo in prazno pot do Dakhle. Puscava, puscava in par bencinskih crpalk s kaksno hiso. Malo voznje, pa veliko trokiranja. Crkavanje avta in pa stremenje v masino. Vcasih je tresenje cevi in konektorckov pomagalo in omogocilo kaksen kilometer voznje, drugic spet ne. Po stotih kilometrih sva le prisla do pametnega signala da sva doklicala kolega Damjana naj nama pride nasproti in naju poslepa do Dakhle oziroma prvega mehanika. Mukotrpna voznja naju je naposled le nagradila z bencinsko crpalko kjer sva ponovno ubupano brskala okrog masine in iskala napako na elektroniki. Avto je koncno dal znak da dela in da je problem izginil. Hitro sva poklicala Damjana in sporocila da avto dela in da se dobimo v Dakhli. Na najino sreco in njegovo nesreco se nista startala na pomoc saj sta ob odparkiranju avta v Dakhli vzvratno pahnila v drug avto in povzrocila mini nesreco. Jasno so z njegove strani sledile ure birokratskih tezav. Casovnica je prvic na tej poti klapala. Damjan in Janja sta birokratske zakljucila ravno po najini vecerji tako da smo se malo po soncnemu zahodu dobili pri izvozu za Dakhlo. Tam smo se ustavili se pri Mohamedu, njunemu kolegu, kjer sta oddala nekaj stvari hkrati pa smo morali se malo posedeti in poizkusiti vecerjo (tezko se je odreci Saharski gostoljubnosti). Po prvih navdusenih debatah o tem kaj vse se je zgodilo od zadnjega snidenja smo priklopili walki talkije in se podali na 200km dolgo pot proti severu oziroma priljubljeni saharski oazici z toplim izvirom.

Nedolgo smo se vozili ko je avtu ponovnno pojemala moc. Mucna ustavljanja, pumpanja naftne pumpe in rukanje kontaktov so sledili naprej na vsakih nekaj 10 km nato pa vse pogosteje. Po 150km ceste smo se dotankali gorivo (avto v okvari je imel nadpovprecno porabo) in se odpravili levo v puscavo. Vse pogostejsa ustavljanja in crkovanje avta so me pocasi spravljala v obup. V upanju da bo Damjan nasel razlog okvare smo zamenjali posadko in postavili Damjana na voznikov sedez toyotice jaz pa sem zacasno presedljal na njegovo anglesko osemdesetko (avto angleskega porekla z volanom na desni strani). Pravi pocitnice ko sem za trenutek pozabil da z pokvarjenim avtom tisimo v notranjost puscave. Toyota je bila iz kilometra v kilometer bolj boga resitve pa nismo nasli. Ura je odbila ze skoraj eno zjutraj ko je utrujena toyota ubupala. Sem pa tja je se vzgala vendar je mukotrpno zmogla le borih ducat metrov. Borci kot taksni se nismo vdali zato smo jo z muko in stantgasom z pogostimi vzigi odslepali se okroglih 10 kilometrov do oaze. Zadnjih 100 metrov je bilo slepanje zaradi mehkega peska in piste med drevesi nemogoce zato se je Jan usedel na bullbar, odprl haubo in rocno pumpal nafto v masino med tem ko sem jaz silovito vizal med ovirami ob navigacijski pomoci Jana. Opomba* navigacija je bila v momentih med drevesi in betonskimi vodoinstalacijami kljucnega pomena zaradi omejenega vidnega polja. Hauba je morala namrec biti ves cas hrabre voznje odprta s cimer je omogocala dostop pumpanja nafte.

Malo pred drugo uro smo le prispeli do oaze in si preutrujeni v nocnem hladu privoscili vroco kopel. (To oazo sem obiskal z Vrencurjem ze novembra. Za tiste ki niste prebrali takratnega posta> izvir 42 stopinj vroce vode od koder se voda najprej izteka v betonski bazen, kjer se da namakati po mili volji, od tam naprej pa se voda izteka po bliznji okolici in sluzi namaknju umetno zasajenega grmovja). Pregrevanje v vodi je iz nas potegnilo se zadnjo energijo in nas v vsej svoji vrocini zapeljalo v spalke stresnih sotorov do poznih jutranjih ur.

(fotk zaradi pomankanja energije in zivcev valda nismo delali)

Po vstajanju smo se podhlajeni (ponoci se je spustila tempratura na 13 stopin) hitro preoblekli v kopalke in se ponovno pregreli v betonskem bazencku. Sledil je zajtrk s kavico nato pa doktorski poseg. 3 kirurgi smo se spravili na toyoto z tono orodja in smo sraufali in stikali po vseh moznih koncih, ki bi bili lahko vzrok toyotinega strajka. Studijska literatura je obsegala vec kilogramskih knjig in racunalnikov, po kirurski mizi je spricala nafta, izpod havbe pa je bilo pogosto slisati skrtanje zelezja, zaganje in pa neuspeli poizkusi vziga motorja. Kriki cloveskih naporov so priklicali radovedne saharske oci iz bliznje okolice, ki so le zacudeno obcudovali pogum blaznih Slovencev in s kuhanjem caja blazili nase zivce. Po nekaj urah operacije Sahara je avto koncno zapredel svojo vizo 900 obratov v fazi mirovanja.Na pol prepricani v svoje znanje in uspeh smo v arabscini razlozili edinemu saharcu z vozilom (Land Rover Santana. Stara k zemlja), da gremo na testno voznjo v smeri nekega vodnjaka in, da ce nas kmalu ne bo nazaj pomeni da je nekaj narobe in da ga lepo prosimo naj nas pride resevat. Upajoc, da je razumel (saj smo ga po razlagi komaj ustavili saj se je ze usedel v avto in se hotel odpeljati) smo se odpeljali cez nekaj sipin nato pa po neskoncni ravnici brez piste proti vzhodu. Avto je ubogal vse ukaze zato se je po dobrih 15 mintah na horizontu prikazala zelena oaza. Tam smo naredili manjso pavzo z ogledom zapuscenega, prav tako, toplega vodnjaka in nekaj bazenov nato pa smo obrnili nazaj proti >domu<. Tudi pot nazaj je avto ubogal in kazal na to da so tezave odpravljene in da smo pripravljeni na nove avanture. Super zadovoljna sva pospravila kirurski obrat, se poslovila od saharskih kolegov in slovenskih soborcev ter se v upanju da je vse ok odpravila proti glavni cesti. Opomba* sredi sahare valda ni signala kar je pomenilo da ce avto spet crkne da ga morva popravit sama oziroma se po pomoc odpraviti pes. Na najino (zivljensko) sreco naju je avto brez problemov po dobrih 45 minutah pripeljal na glavno saharsko cesto.

v to smer smo sli testirat avto =)

Vrencurja

Sledilo je popoldne na klasicni saharski cesti. Levo nc, desno nc, naprej nc pa nazaj tut nc. Par kamel, telegraf stange, zendarske kontrole, ozke ceste, neorejene bankine in pa spremljajoci lepi klifi. Zadovoljna da avto dela brez problema sva navijala ex jugo muziko in ga ruzila proti severu z planom podaljsanja vize za kaksen dan da bi lahko lazje zadihala maroski zrak brez pretiranega tempa. Zendarji na kontrolnih tockah so bili vsi enotnega mnenja da na vsaki vecji policijski postaji podaljsajo vizo brez vecjih problemov. Super zadovoljna sva se okrog pol seste ure pripeljala v glavno Zahodno Saharsko mesto Laayoun. Tankanje, soping osnovnih hranil in pa sprehod cez mesto do prvega pravega Maroskega tazina ki sem ga sanjal ze kar nekaj dni. Top shit tazincek !!! (razlaga za kulinaricne maniake, ki se niste bili v Maroku> tazin je jed, ki se skuha na oglju v glineni posodi z glinenim pokrovom. Obicajno je tazin mesni (obsajajo tazini z razlicnimi vrstami mesa (ovca,kura,krava,riba) kjer je dodana zelenjava in pa samo zelenjavni tazini za vegije). Tazin bi mogoce lahko primerjali z srbsko varianto izpod peke. Torej nametat u lonc dobrote in naj se vse skupaj cmari zelo dolgo v lastnem soku. Rezultat je obicajno vrhunski!!!).

Ena izmed mnogih zendarskih kontrol na poti

Po vrhunski vecerji sva se podala proti izhodu iz mesta do prvih sipin kjer je po nasvetu Damjana lusten platc za pokampirat. Navodila so bila priblizno takale> pred izhodom iz mesta zadnja pista levo potem pa mimo zapora po levi strani do sipin. Nic lazjega. Le da sva tam pri stavbi res zavila levo kjer so naju takoj ustavili vojaki in pojasnili da je to vojaska cona in da nimava tam kaj iskat. Dobr0 sva rekla in se obrnila ter poizkusila sreco po desni strani vojaske cone. Sledil je vzpon in pa novo zastrazeno vojasko obzidje. Tokrat vojska ni imela nic proti ko sva tik pred vhodom zavila levo in se ob obzidju peljala proti sipinam. Dva trenutka pred temo sva se ugnezdila v zavetrju najvecje sipine v blizini in postavila camp. Zakurila sva ogen, odprla vincek in uzivala se zadnje saharske trenutke med sipinami.