Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

petek, 18. januar 2013


24. objava 10.-13.1.2013


the masters of Mauritanian border


Kot strela iz jasnega!


Tezko jutro je narekovalo afrisko pocasni tempo. Zajtrk, pocivanje, umivanje, internet, popoldan pa manjsi remont avta. Zamenjali smo olje, ocistili zracni filter ter bullbaru dodali ojacitev luci s cimer smo zmanjsali vibracije. Popoldan je zvilo se Jana. Vrocina, kuhanje, bolecine v misicah, kosteh. V upanju da bo prihodnji dan dobro se je zavil v spalko in ze popoldan zakljucil dan.

Obetavno jutro je Jan pozdravil razmeroma zdrav zato smo se sestavili v dva avtomobila in krenili na sever proti ze znanim sipinam. Igranje v peskovniku je balzam za duso vsakega pravega offroaderja. Ko sta v igri dva avtomobila pa je doza adrenalina se vecja saj se ob morebitnem vkopavanju vedno pomaga z drugim terencem. Za peskovnikom smo se odpravili na plazo in po njej krenili proti severu. Dobrih 80 kilometrov nas je locilo do Saint Luija, najine koncne destinacije ta dan. Na poti smo se na plazi se ustavili in skopali v vsaj 2 metra visokih valovih ter kasneje v Zebra baru na kosilu/vecerji. Za konec smo se skupaj sprehodili se cez mesto ter nakupili se nekaj malenkosti. Dan sva hitro zakljucila po toplem tusu v tradicionalni okrogli hisici pokriti s slamo.








kdo komu prodaja kaj?


Zjutraj sva dotocila goriva se z zadnjimi franki in se odpeljala do Rosso meje. Rosso ima sloves najtezjega mejnega prehoda v celotni Afriki. Senegal ima z Mavretanijo se en, lazji, prehod, vendar me zaradi preteklega manjsega nesporazuma ni vec vleklo tja. Po dobri uri sva se priblizala mejnemu obmocju. Ze pred mejo sva morala kazati pasuse policiji, nato se druga policijska kontrola pred vstopom na mejno obmocje. Potem pa kazin.  Sto ljudi ki zelijo pomagati in se jih clovek ne more utresti, drugi pomivajo avto brez vprasanja, tretji delajo samo guzvo in dramo. Jasno je ze prvi policaj zahteval denar v zameno za stempelj. Spet menjavanje in kreg za menjalni tecaj. Ko sem koncno zamenal denar in se vrnil do policaja ga ni vec bilo v kolibi. Le s tezavo sem nasel drugega policaja na drugi strani meje z mojim >pasusom< in  prometnim dovoljenjem. Po placilu mi jih je vrnil s tem pa sem se pognal se do drugih policistov. Hkrati je pricela tudi teci voda v grlo saj je trajekt ze pricel z vkrcavanjem vozil. S pomocjo tezakov sem nasel zendarje, ki so mi spet v zameno za denar odstempljali karnet. Koncno sva bila pripravljena na vkrcanje na trajekt. Ko sva se usedla v avto so hitro razjarjeni domacini zahtevali denar za svoje usluge. Ker sva se naredila >francoza< ces da jih ne razumeva so sli do prvega mavretanca ki je znal malo anglesko in se je prav tako z svojo meco ukrcaval na trajekt. Razlozili so mu da zelijo denar in naj nama to prevede, ta pa je prisel do naju in razlozil> ne poslus teh budal k itak ne vejo nc, vidva se sam mene drzta. Na trajekt sva nato zapeljala za njim, tam pa nama je v polomljeni francoski anglescini razlozil da je zaposlen na meji in da se vraca iz dopusta. Ponudil se je da brezplacno pomaga cez mejo. Z improvizacijskim pasusom v roki se nama je zdel njegov predlog najboljsa moznost za najhitrejsi prehod cez mejo. In res. Fant je v najinemu  imenu placeval trajekt, lesse passe in ostalo, saj mavretanske valute se nisva imela. Z prvimi potrdili o placilu smo sli prvic do okenjca za stempelj v pasus. Jasno, neuspesno. Razumljivo zbegani smo sli v pisarno razlozlagat situacijo in razlog neobicajnega pasusa. Po razlozeni situaciji so poklicali nadrejenega in nas odstranili iz sobe saj je nekdo prisel na vrsto za pokusino prvovrstnih zendarskih batin v zesbnosti (hard core 3vs1). Za nas so se odprla nova vrata z nadrejenim kjer sem ponovil ze znano razlago o ukradanem pasusu itd. Dobili smo ukaz naj malo pocakamo zato smo se spravili v druge pisarne na postopek zacasnega uvoza avta. Za to so bile potrebne kopije pasusa in prometne. Z spremstvom novega kolega smo brez stempljev zapustili mejno obmocje in se odpravili menjati denar in kopirati dokumente. Po povratku na mejo smo opravili potrebno dokumentacijo za uvoz nato pa smo se z kolegovim avtom (ponovno brez stempljev) odpravili v neko  bazo do velikih sefov po blagoslov. Za slabih 40 evrov sva dobila blagoslov s tem pa so zavrteli telefon na mejo in dali ukaz, da dobiva stempelj za vhod v Mavretanijo. Vrnili smo se na mejo, kjer so na hitro se pregledali vozilo (da nebi svercala alkohola / v avtu sva mela 2 litra snopca, pou flase whiskeya, flaso vina pa ¾ platoja pira =)). Dobila sva se tezko pricakovni in zejleni stempelj nato pa je sledila le se ena postaja. Ko so se odprla Mavretanska vrata sva le se kupila mavretansko zavarovanje, odplacala dolg, nalozila stoparko in jo mahnila proti Noakchottu. Opomba* stoparka je bila cel cas beganja na mavretanski strani varnostnik avtomobila in ker je nalogo dobro upravila sva jo zapeljala do mesta.


Saint Luis pred soncnim vzhodom
Uspesno sva prezivela prvo in pricakovano najbolj zajeban biroktarski del poti proti domu. Rosso se steje za najbolj zajeban mejni prehod v Afriki in ce sva tam dobila stemplej za v drzavo potem nisva pricakovala komplikacij pri izhodu. Kljub mnogo lazjemu zepu sva hiter in uspesen prehod meje oznacila kot uspeh.
Asfaltna cesta mimo vasi, sipin in grmicevja nas je po dobrih 200 kilometrih pripeljala do Nouakchotta. Na ulici sva zamenjala nekaj denarja za nafto in se po zacudeno praznih ulicah odpeljala do Auberge Sahare. Tam sva oddala stoparko in se hitro odlocila, da prostor poln popotnikov ni primeren za najino avtanturisticno zilico. Po hitrih napotkih nekega nakljucnega nemca sva se odpravila po glavni cesti severno proti Noadhibouju in v neki vasi po dobrih 100km zavila levo proti morju.






Tam sva se zapeljala na plazo in jo po bivsi glavni cesti mahnila proti severu (dobrih 10 let nazaj je bila to edina moznost voznje iz severa proti jugu> po plazi. Jasno je bila pista prevozna le ob oseki). Dvigajoca se plima nama je obcasno pognala strah v kosti ob bliznjih srecanjih valov in odsekih, kjer je bil umik na varno nemogoc. Neodlocnost o campiranju in terenu naju je prignala prav do vhoda v nacionalni park. Ob vhodu parka je na tleh razstavljeno okostje kita, ki naju je zvabil na turisticno fotografiranje. Odlicna vaba, da domacini zaracunajo vstopnino v park. Tudi midva sva podlegla vabi in ker se je sonce istocasno poslavljalo od dneva sva bila prisiljena tudi v koristenje bliznjega parka. Denarja lacni Mavretanci so zeleli zakasirati polno dvodnevno ceno (za vecer in jutranji odhod do ceste), vendar so naleteli na napacnega cloveka. Kljub vescinam afriskih ukan se mi je uglasila vest in zelja po znizevanju razlik zemljanov in posledicno dvigovanju BDPja nerazvitih drzav. Ponudil sem jim placilo enega dneva za dve osebi kar se mi je glede na to da sva prisla zvecer in odhajava zgodaj zjutraj vec kot fer. Nezadovoljno so se strinjali in naju poslali v kamp na nadaljno molzenje redkih turistov. 2 km iz vasi oddaljen camp z pokvarjeno infrastrukturo oziroma dve plasticni hisi v obliki sotorov sta vseeno dajala odlicno zavetrje in pa nudila udobno spanje.





V ceno kart sva dobila tudi odlicen zemljevid z GPS koordinatami poti, zato prihodnji dan nisva imela prevec tezav pri voznji proti novi glavni cesti za sever. Obljube o neskoncnemu stevilu ptic seljivk, ki naj bi se zadrzevale v tem parku so pocasi letele v nebo. Skozi opazovalnice je bilo moc videti le nekaj morskih orlov in pa drugih neznanih ptic razlicnih formatov. Za dva tezka animalista, ki je zanimajo zivali predvsem na pladnju naju je vseeno impressioniralo, poleg omenjenega kitovega okostja, tudi nekaj drugih okostij (verjetno) kitov in drugih vecjih morskih posasti, ki so prosto lezala vzdol dolge pescene plaze.




Pista ravno v fazi izgradnje naju je mimo nomadskih plemen relativno hitro (60km) popeljala do asflatne ceste kjer sva se ponovno obrnila severno z zeljo da preckava mavretansko/marosko mejo se isti dan. Voznja v lepem vremenu mimo neskoncnih sipin. Kicasto na dvadrat. Stalne zendarske kontrole na cestah niso bile motece saj so tu zaradi nase varnosti (da malijski teroristi ne ugrabljajo nas bogih popotnikov). Dodatno mavretanska vojska vsakodnevno patrolira s konvojem tezke artilerije na tej prometni cesti. Take in drugacne zanimive podatke sva zvedela prav na eni izmed zendarskih kontrol saj sva ob predaji glavnih podatkov dobila komando da parkirava vozilo in z uniforanci spijeva caj v znak dobrodoslice. V zameno za zajtrk pa sva gostoljubnim zendarjem dala softshell. Optimisticni plani so naju hitro nalozili nazaj v avto in ze sva bila na poti proti meji. Na poti sva za nekaj evrickov dodala se malo nafte (ravno prav za do meje saj je na maroski strani meje ze pumpa z obcutno nizjo tarifo). Med voznjo sva med tono bizarno opremljenih offroaderskih tovornjakov in terencev  drvecih proti jugu srecala tudi nasproti vozecega motorist, ki je ob srecanju obrnil, naju ujel in ustavil. Z zacudenim pogledom sva ustavila in zagledala na zadnjem delu KTMa primorsko registrsko tablico. Slovence pa v teh krajih redko sreca zato je vredno ustaviti in spregovoriti kaksno besedo (po treh mesecih potovanja je bilo to drugo nakljucno srecanje z slovenskim drzavljanom. Prvic v Maroku pred Mavretansko ambasado, in sedaj na poti nazaj v Mavretaniji). Hitro smo ruknili Jacka, malo podebatirali in krenili vsak po svoje. Slaba urca naju je se locila do meje kamor sva prispela dobre pol ure cez poldan.


Ob ecsti pociva neskoncno stevilo unicenih avtov
Tudi Mavretanci imajo cestno sluzbo za kidanje..



Vizija je bila jasna> Mavretanci naju morjo odstemplat kar nebi smel bit problema, prepeljeva nikogarsno zemljo, potem pa sva ze prakticno doma. In ce bo slo vse kot po maslu bova se isti vecer v Dakhli kjer naju pricakujeta Damjan in Janja.

In res sva parkirala na meji, ki sem jo ze poznal. Najprej sva sla v stavbo policije, kjer zacuda ni bilo drena. Po predaji pasusa in mojega papirja so pricakovano debelo pogledali in zginili do nadrejenih. V prvic viden papir namesto pasusa so imeli najverjetneje malo dvoma zato so se odlocil,i da me na vsak nacin preverijo in so zaceli brskati po racunalniku in iskali podatke o meni. Ko so vtipkali moje podatke je racunalnik izpisal kdaj sem bil tam, s kom, … hitro se mi je povecal utrip srca in skoraj sem ze videl na racunalniku utripajoco rdeco luc z opozorilom o mojih neporavnanih mavretanskih racunih. Na mojo zivljenjsko sreco je bil srcni utrip le lazni alarm. Racunalnik tega podatka ni imel, imel je le podatke o mojem prejsnem vstopu v drzavo (november 2013). Na enega izmed zadnjih praznih prostorckov na pripetem papirju so udarili stempelj za izhod in ze sva srecna skocila do carinika kjer sva oddala lesse passe, na hitro razlozila nesreco s pasusom in pocakala na stempelj o izhodu avtomobila iz drzave (ja, tak stempl k v tapraumu pasusu manjka za mercedesa). Sledil je le se zadnji pregled avta iz strani zendarjev in njihov vpis v bukle in racunalnik. Presrecna, da je glavni del za nama sva se odcjazila po pisti nikogrsnje zemlje mimo minskega polja do vhoda na Moroski mejni prehod. 


Lepote nikogrsnje zemlje

Najprej sva se odpravila do prvega policaja (?) vpisat avtomobil in osebi. Brez tezav je sprejel kvazi passport in nama zazelel srecno pot. Sledil je premik avtomobila za dobrih 20 metrov in pa oddajanje pasusov v vrsto za stempelj. Med dolgo vrsto sva izkoristila cas in ze iz maroskega telefona sporocila Damjanu da se kmalu vidimo in domov, da so naju Mavretanci spustili ven brez tezav. po 15 minutah so najini pasusi koncno prisli na vrsto in ponovno je sledila ze klasicna razlaga o moji tezavi z passportom. Zbegan policaj je pobral pasuse in jih odnesel v drugo hiso do nadrejenih. Spet klasicna razlaga, vendar tokrat zacuda berz pozitivnega odgovora. Policisti so namrec zahtevali vizo, kljub temu da sem evropski drzavljan. Razlage in poizkusi so naletavali na zaprta vrata. Za povrhu vsega je bila nedelja zato nasa ministrstva, ambasade ter drugi uradi niso delali in se niso uglasali na telefone. Fotru je doma uspelo doklicati avstrijsko ambasadorko v Senegalu, ki je izdala potni list. Ta je zacudena nad slisanim potrdila, da so me marocani dolzni spustiti v drzavo saj je drzavljanstvo pomembnejse od dokumeta s katerim vstopam v drzavo. Tudi nujna stevilka na nasem zunanjen ministrstvu se je uglasila vendar so bili tam se bolj nevedni kot mi. zatrdili so le, da je moj pasus enosmeren in naj se nikakor ne vracam v Mavretanijo ces da je to prepovedano in mi pasus tega ne dovoljuje. Ravno nasprotno so mi ukazovali policaji na meji. Moji klici na vse strani so jih spravljali le se bolj v obrambni polozaj, njihovi klici nadrejenih pa so potrjevali njihovo odlocitev. Bili smo v tocki ko niso trzali niti na podkupnine. Vec odslovitev in vedno nova trkanja na vrata so delali celotno mejo vedno bolj zivcno, ura pa se je blizala sesti popoldan, casu ko se zapre meja. Ocitno je bilo, da me brez vize ne bodo spustili cez. Niti protestna izjava da bova spala na meji dokler naju ambasada ne spravi cez ni pomagala. Na to so izjavili le, da naju bodo ob sestih izgnali na nikogrsnjo zemljo saj zaklepajo vrata. Vec kot ocitno je bila najina edina moznost takojsnja vrnitev na mavretansko mejo in jih zaprositi za sprejem v drzavo kljub ze uporabljeni tranzitni vizi. Se preden pa sva se lahko poslovila od mejnega prehoda pa sva morala poslati nekoga s kanistrom cez mejo po nafto, saj je bil tank skoraj prazen v pricakovanju poceni saharske zupe. Nekaj cez pet sva dobila nafto nato pa pospeseno skocila cez skalnato nikogrsnjo zemljo z upanjem o mavretanski uspesni vrnitvi in planiranim zaprosanjem vize v Mavretaniji.

Ni komentarjev:

Objavite komentar