24. objava 10.-13.1.2013
the masters of Mauritanian border
 |
| Kot strela iz jasnega! |
Tezko jutro je narekovalo afrisko pocasni tempo. Zajtrk,
pocivanje, umivanje, internet, popoldan pa manjsi remont avta. Zamenjali smo
olje, ocistili zracni filter ter bullbaru dodali ojacitev luci s cimer smo
zmanjsali vibracije. Popoldan je zvilo se Jana. Vrocina, kuhanje, bolecine v
misicah, kosteh. V upanju da bo prihodnji dan dobro se je zavil v spalko in ze
popoldan zakljucil dan.
Obetavno jutro je Jan pozdravil razmeroma zdrav
zato smo se sestavili v dva avtomobila in krenili na sever proti ze znanim
sipinam. Igranje v peskovniku je balzam za duso vsakega pravega offroaderja. Ko
sta v igri dva avtomobila pa je doza adrenalina se vecja saj se ob morebitnem
vkopavanju vedno pomaga z drugim terencem. Za peskovnikom smo se odpravili na
plazo in po njej krenili proti severu. Dobrih 80
kilometrov nas je locilo do Saint Luija, najine koncne destinacije ta dan. Na
poti smo se na plazi se ustavili in skopali v vsaj 2 metra visokih valovih ter
kasneje v Zebra baru na kosilu/vecerji. Za konec smo se skupaj sprehodili se
cez mesto ter nakupili se nekaj malenkosti. Dan sva hitro zakljucila po toplem tusu v tradicionalni
okrogli hisici pokriti s slamo.
 |
| kdo komu prodaja kaj? |
Zjutraj sva dotocila
goriva se z zadnjimi franki in se odpeljala do Rosso meje. Rosso ima sloves
najtezjega mejnega prehoda v celotni Afriki. Senegal ima z Mavretanijo se en, lazji, prehod, vendar me zaradi
preteklega manjsega nesporazuma ni vec vleklo tja. Po dobri uri sva se
priblizala mejnemu obmocju. Ze pred mejo sva morala kazati pasuse policiji,
nato se druga policijska kontrola pred vstopom na mejno obmocje. Potem pa
kazin. Sto ljudi ki zelijo pomagati in
se jih clovek ne more utresti, drugi pomivajo avto brez vprasanja, tretji
delajo samo guzvo in dramo. Jasno je ze prvi policaj zahteval denar v zameno za
stempelj. Spet menjavanje in kreg za menjalni tecaj. Ko sem koncno zamenal
denar in se vrnil do policaja ga ni vec bilo v kolibi. Le s tezavo sem nasel
drugega policaja na drugi strani meje z mojim >pasusom< in prometnim dovoljenjem. Po placilu mi jih je
vrnil s tem pa sem se pognal se do drugih policistov. Hkrati je pricela tudi
teci voda v grlo saj je trajekt ze pricel z vkrcavanjem vozil. S pomocjo tezakov
sem nasel zendarje, ki so mi spet v zameno za denar odstempljali karnet. Koncno
sva bila pripravljena na vkrcanje na trajekt. Ko sva se usedla v avto so hitro
razjarjeni domacini zahtevali denar za svoje usluge. Ker sva se
naredila >francoza< ces da jih ne razumeva so sli do prvega
mavretanca ki je znal malo anglesko in se je prav tako z svojo meco ukrcaval na
trajekt. Razlozili so mu da zelijo denar in naj nama to prevede, ta pa je
prisel do naju in razlozil> ne poslus teh budal k itak ne vejo nc, vidva se
sam mene drzta. Na trajekt sva nato zapeljala za njim, tam pa nama je v
polomljeni francoski anglescini razlozil da je zaposlen na meji in da se vraca
iz dopusta. Ponudil se je da brezplacno pomaga cez mejo. Z improvizacijskim
pasusom v roki se nama je zdel njegov predlog najboljsa moznost za najhitrejsi
prehod cez mejo. In res. Fant je v najinemu
imenu placeval trajekt, lesse passe in ostalo, saj mavretanske valute se
nisva imela. Z prvimi potrdili o placilu smo sli prvic do okenjca za stempelj v
pasus. Jasno, neuspesno. Razumljivo zbegani smo sli v pisarno razlozlagat
situacijo in razlog neobicajnega pasusa. Po razlozeni situaciji so poklicali
nadrejenega in nas odstranili iz sobe saj je nekdo prisel na vrsto za pokusino
prvovrstnih zendarskih batin v zesbnosti (hard core 3vs1). Za nas so se odprla
nova vrata z nadrejenim kjer sem ponovil ze znano razlago o ukradanem pasusu
itd. Dobili smo ukaz naj malo pocakamo zato smo se spravili v druge pisarne na
postopek zacasnega uvoza avta. Za to so bile potrebne kopije pasusa in
prometne. Z spremstvom novega kolega smo brez stempljev zapustili mejno obmocje
in se odpravili menjati denar in kopirati dokumente. Po povratku na mejo smo
opravili potrebno dokumentacijo za uvoz nato pa smo se z kolegovim avtom
(ponovno brez stempljev) odpravili v neko
bazo do velikih sefov po blagoslov. Za slabih 40 evrov sva dobila
blagoslov s tem pa so zavrteli telefon na mejo in dali ukaz, da dobiva stempelj
za vhod v Mavretanijo. Vrnili smo se na mejo, kjer so na hitro se pregledali
vozilo (da nebi svercala alkohola / v avtu sva mela 2 litra snopca, pou flase
whiskeya, flaso vina pa ¾ platoja pira =)). Dobila sva se tezko pricakovni in zejleni stempelj nato pa je sledila
le se ena postaja. Ko so se odprla Mavretanska vrata sva le se kupila
mavretansko zavarovanje, odplacala dolg, nalozila stoparko in jo mahnila proti
Noakchottu. Opomba* stoparka je bila cel cas beganja na mavretanski strani
varnostnik avtomobila in ker je nalogo dobro upravila sva jo zapeljala do
mesta.
 |
| Saint Luis pred soncnim vzhodom |
Uspesno sva prezivela prvo in pricakovano najbolj
zajeban biroktarski del poti proti domu. Rosso se steje za najbolj zajeban
mejni prehod v Afriki in ce sva tam dobila stemplej za v drzavo potem nisva
pricakovala komplikacij pri izhodu. Kljub mnogo lazjemu zepu sva hiter in uspesen prehod meje oznacila kot
uspeh.
Asfaltna cesta mimo vasi,
sipin in grmicevja nas je po dobrih 200 kilometrih pripeljala do Nouakchotta. Na
ulici sva zamenjala nekaj denarja za nafto in se po zacudeno praznih ulicah
odpeljala do Auberge Sahare. Tam sva oddala stoparko in se hitro odlocila, da
prostor poln popotnikov ni primeren za najino avtanturisticno zilico. Po hitrih
napotkih nekega nakljucnega nemca sva se odpravila po glavni cesti severno
proti Noadhibouju in v neki vasi po dobrih 100km zavila levo proti morju.
Tam sva se zapeljala na
plazo in jo po bivsi glavni cesti mahnila proti severu (dobrih 10 let nazaj je
bila to edina moznost voznje iz severa proti jugu> po plazi. Jasno je bila
pista prevozna le ob oseki). Dvigajoca se plima nama je obcasno pognala strah v
kosti ob bliznjih srecanjih valov in odsekih, kjer je bil umik na varno
nemogoc. Neodlocnost o campiranju in terenu naju je prignala prav do vhoda v
nacionalni park. Ob vhodu parka je na tleh razstavljeno okostje kita, ki naju
je zvabil na turisticno fotografiranje. Odlicna vaba, da domacini zaracunajo
vstopnino v park. Tudi midva sva podlegla vabi in ker se je sonce istocasno
poslavljalo od dneva sva bila prisiljena tudi v koristenje bliznjega parka.
Denarja lacni Mavretanci so zeleli zakasirati polno dvodnevno ceno (za vecer in
jutranji odhod do ceste), vendar so naleteli na napacnega cloveka. Kljub
vescinam afriskih ukan se mi je uglasila vest in zelja po znizevanju razlik
zemljanov in posledicno dvigovanju BDPja nerazvitih drzav. Ponudil sem jim
placilo enega dneva za dve osebi kar se mi je glede na to da sva prisla zvecer
in odhajava zgodaj zjutraj vec kot fer. Nezadovoljno so se strinjali in naju
poslali v kamp na nadaljno molzenje redkih turistov. 2 km iz vasi oddaljen camp
z pokvarjeno infrastrukturo oziroma dve plasticni hisi v obliki sotorov sta
vseeno dajala odlicno zavetrje in pa nudila udobno spanje.
V ceno kart sva dobila
tudi odlicen zemljevid z GPS koordinatami poti, zato prihodnji dan nisva imela
prevec tezav pri voznji proti novi glavni cesti za sever. Obljube o neskoncnemu
stevilu ptic seljivk, ki naj bi se zadrzevale v tem parku so pocasi letele v nebo.
Skozi opazovalnice je bilo moc videti le nekaj morskih orlov in pa drugih
neznanih ptic razlicnih formatov. Za dva tezka animalista, ki je zanimajo
zivali predvsem na pladnju naju je vseeno impressioniralo, poleg omenjenega
kitovega okostja, tudi nekaj drugih okostij (verjetno) kitov in drugih vecjih
morskih posasti, ki so prosto lezala vzdol dolge pescene plaze.
Pista ravno v fazi
izgradnje naju je mimo nomadskih plemen relativno hitro (60km) popeljala do
asflatne ceste kjer sva se ponovno obrnila severno z zeljo da preckava
mavretansko/marosko mejo se isti dan. Voznja v lepem vremenu mimo neskoncnih
sipin. Kicasto na dvadrat. Stalne zendarske kontrole na cestah niso bile motece
saj so tu zaradi nase varnosti (da malijski teroristi ne ugrabljajo nas bogih
popotnikov). Dodatno mavretanska vojska vsakodnevno patrolira s konvojem tezke
artilerije na tej prometni cesti. Take in drugacne zanimive podatke sva zvedela
prav na eni izmed zendarskih kontrol saj sva ob predaji glavnih podatkov dobila
komando da parkirava vozilo in z uniforanci spijeva caj v znak dobrodoslice. V
zameno za zajtrk pa sva gostoljubnim zendarjem dala softshell. Optimisticni
plani so naju hitro nalozili nazaj v avto in ze sva bila na poti proti meji. Na
poti sva za nekaj evrickov dodala se malo nafte (ravno prav za do meje saj je
na maroski strani meje ze pumpa z obcutno nizjo tarifo). Med voznjo sva med
tono bizarno opremljenih offroaderskih tovornjakov in terencev drvecih proti jugu srecala tudi nasproti
vozecega motorist, ki je ob srecanju obrnil, naju ujel in ustavil. Z zacudenim
pogledom sva ustavila in zagledala na zadnjem delu KTMa primorsko registrsko
tablico. Slovence pa v teh krajih redko sreca zato je vredno ustaviti in
spregovoriti kaksno besedo (po treh mesecih potovanja je bilo to drugo
nakljucno srecanje z slovenskim drzavljanom. Prvic v Maroku pred Mavretansko
ambasado, in sedaj na poti nazaj v Mavretaniji). Hitro smo ruknili Jacka, malo
podebatirali in krenili vsak po svoje. Slaba urca
naju je se locila do meje kamor sva prispela dobre pol ure cez poldan.
 |
| Ob ecsti pociva neskoncno stevilo unicenih avtov |
 |
| Tudi Mavretanci imajo cestno sluzbo za kidanje.. |
Vizija je bila jasna> Mavretanci naju morjo
odstemplat kar nebi smel bit problema, prepeljeva nikogarsno zemljo, potem pa
sva ze prakticno doma. In ce bo slo vse kot po maslu bova se isti vecer v
Dakhli kjer naju pricakujeta Damjan in Janja.
In res sva parkirala na meji, ki sem jo ze
poznal. Najprej sva sla v stavbo policije, kjer zacuda ni bilo drena. Po predaji pasusa in
mojega papirja so pricakovano debelo pogledali in zginili do nadrejenih. V
prvic viden papir namesto pasusa so imeli najverjetneje malo dvoma zato so se
odlocil,i da me na vsak nacin preverijo in so zaceli brskati po racunalniku in
iskali podatke o meni. Ko so vtipkali moje podatke je racunalnik izpisal kdaj
sem bil tam, s kom, … hitro se mi je povecal utrip srca in skoraj sem ze videl
na racunalniku utripajoco rdeco luc z opozorilom o mojih neporavnanih
mavretanskih racunih. Na mojo zivljenjsko
sreco je bil srcni utrip le lazni alarm. Racunalnik tega podatka ni imel, imel
je le podatke o mojem prejsnem vstopu v drzavo (november 2013). Na enega izmed
zadnjih praznih prostorckov na pripetem papirju so udarili stempelj za izhod in
ze sva srecna skocila do carinika kjer sva oddala lesse passe, na hitro
razlozila nesreco s pasusom in pocakala na stempelj o izhodu avtomobila iz
drzave (ja, tak stempl k v tapraumu pasusu manjka za mercedesa). Sledil je le
se zadnji pregled avta iz strani zendarjev in njihov vpis v bukle in
racunalnik. Presrecna, da je glavni del za nama sva se odcjazila po pisti
nikogrsnje zemlje mimo minskega polja do vhoda na Moroski mejni prehod.
 |
| Lepote nikogrsnje zemlje |
Ni komentarjev:
Objavite komentar