22. objava 29.12.2012-2.1.2013
GVINEJA 2.DEL
 |
| ..nadaljevanje offroad cest |
Obetavnih nekaj
kilometrov skoraj neprekinjene asfaltne crte se je kmalu koncalo in nadaljevala
se je solidna makedamska pot. Skor asfalt. Po 200km smo se ustavili ob poti za
malico (tona sadja) in na usesa pritegnili neprijetnen in skrajno nezazelen
zvok gume (ssssssssssssssss). Ti mater! Pa kdo je to gumo fliko da spet pusa?
Nenavduseno smo pripumpali gumo in se po hitrem postopku odpeljali proti prvemu
mestu. Kot zanalasc so med potjo zacele cviliti se plosice nekje zadaj.. in tik
pred vstopom v mesto ropot, bum, tresk trsssssssss. Ploscica zadaj desno je
padla ven. Preobrabljena, in to ta, ki sem jo zamenjal ze v Maroku! Na pomoc je
priskocil mehanik, ki je ugotovil napako prevelike obrabe ploscice, jo
odpravil, zamenjal ploscico, pobrusil batek
in vse skupaj spravil nazaj v vozno stanje. Ta cas sva s fotram snela se
drugo gumo in zadovoljno in preseneceno ugotovila, da je bilo prejsnje krpanje
pnevmatike uspesno in da nam je uspelo v istem dnevu povoziti dva zeblja. Ze
izkusena sva se enkrat zakrpala gumo nato pa smo poiskali primeren hotel in pa
vecerjo. Glede na razburkan dan smo si preostanek popoldneva vzeli cas za pranje,
pospravljanje avtomobila in unicevanje se zadnjih kapljic snopca.
 |
| kje si lukna da te povecam =) |
 |
| tokrat gigantski zebel |
Dabola je pravzaprav le
mesto ob glavni cesti, ki povezuje obalo z notranjostjo in Kankanom, zato smo
se ze zjutraj odpravili v hribovito pokrajino Fouta Djalon. Le streljaj od
mesta se je zacela lepa hribovita in gozdnata pokrajina z cudovitimi skalnatimi
hribi in vrtacastimi cestami. Kaj hitro smo se povzpeli v osrcje hribovja na
dobrih 1000m visoko v mesto Dalaba (ja, sila izvirna in nepodobna imena mest
imajo). Ker je bila sobota se je mesto spremenilo
v ogromno trznico. Super priloznost za sprehod cez mesto in nakup svezega sadja in
zelenjave. V mestu smo nasli tudi nekaj domace obrti o kateri smo brali v
lonelyu (Cel cas smo v Gvineji iskali obrt izdelave usnjenih sandalov, katerih
do tu nismo nasli).
Ura je komaj odbila tri
popoldne zato smo se odlocili nadaljevati pot se do 80km oddaljenega mesta od
kjer so bojda vrhunski in vecdnevni trekingi. tam naj bi imeli se celo internet
(vir lonely). Startamo avto in ta crkne. Hm.. mrbit ga pa cuka k ma ze nafto pr
konc, pravimo, se enkrat startamo in se odpeljemo do bencinske, dotankamo in
dalje. Po dobrih 5 kilometrih pa zopet mrzel tus. Avto je gladkomalo zgubil moc
in ugasnil. Posumimo zabasan naftni filter zato ga ekspresno zamenjamo vendar
je to dalo avtu moci le za slab kilometer. Tuhtanja, pumpanja, verglanja in po
slabi uri smo le prepeljali 5 kilometrov nazaj do mesta kjer so nam crpalkarji
potrdili, da z prodano nafto ni bilo nic narobe. Brez idej kaj za vraga bi
lahko toyoto se mucilo smo se odkotalili do mehanika, ki je z svojimi 20
pomocniki hitro zavihal rokave. Fantje so s testiranjem filtrov ter pump srkali
nafto hitreje kot nasi mehankarji pivo. Z sila neafriskim tempom so trije lezali
pod avtom, trije srkali nafto, dva sta poiskusala filter, … sledila je diagnoza
da je najvrjetneje zabasan prvi filter goriva, torej se tisti v tanku. Se
preden so uspeli dodobra razloziti kje je najverjetneje tezava ze je bil tank
snet in ponovno so na vrsto prisli srkalci nafte ki so pretocili litre v
kanistre. Filter je bil resnicno umazan, zato smo ga ocistili, vendar na naso
globoko zalost to ni resilo nase toyote iz zagate. Se naprej se je upirala nadaljnim kilometrom zato je znova in znova
ugasala motor. Sledila je diagnoza okvare naftnega filtra in njegove pumpa zato
smo naredili direktno povezavo. Zopet brez vecjega uspeha. Po treh urah
tuhtanja in testiranja pa smo le uspeli najti napako. Bizarno. Slab stik
kontektorja na boschpumpi. Wd40 in pa izvijac sta bila resitelja dneva. Ja
itak ! ziljon tresljajev je pustil svoj pecat. Za trenutek sem ze skoraj
podvomil o toyoti, a zaman (ze top gear je ugotovil da skatla orodja in wd40
popravita toyoto =) http://www.youtube.com/watch?v=xnWKz7Cthkk
). Pozna ura nas je poslala v prvi hotel z neverjetnim razgledom kjer smo po
stotih letih in prvic v Gvineji doziveli luksuz toplega tusa. Ker pa je
prihodnji dan zadnji dan v letu pa smo se z lokalnim vodicem se dogovorili za 2
dnevni trekking po bliznjih gozdovih ter spanjem v neki vasi.
 |
| zalostno |
 |
| Smo mislili da smo nasli izvor nasega problema |
15 kilometrov pespoti v okolici Dalabe z ogledom
manjsih slapov, nekaj razglednih tock in pa popoldanski prihod v vodicevo vas
kjer smo se podkrepcali z tono pomaranc, ki so rastle pred hiso. Malo svica in pocitek od
stirih koles je bilo tocno to kar smo potrebovali. To je bilo verjetno najbolj mirno novo leto
kar sem jih dozivel. Slisal nisem ene petarde, vzletela ni nobena raketa, nihce
ni bedel do polnoci in zjutraj smo si segli v roke z zeljami le s starsi. Niti novoletna
vecerja, tipicna gvinejska zakuha na odprtem ognju (riz z omako) ni pricarala
praznicnega vzdusja, zato smo spili le kokakolo in z mislimi v prihodnje leto
sprostili nozne misice in odplavali v spalke.
Novoletni zajtrk je bil
Afrisko skromen. Bageta in caj. Razlog skromnih jedi je bil najverjetneje moje
tipicno glihanje, saj smo tako kot vse zglihali tudi ta hajk do mere da je
verjetno zmanjkalo denarja za novoletno kuro in sircek za zajtrk =). Vrnitev v mesto je bila v stilu dobre ure hoje. Pri
pokanju v avto smo srecali se dva Svicarja, ki pogosto potujeta po zahodni Afriki
(trenutno prav tako s Toyoto). Ob raznoraznih klasicnih popotniskih debatah sta
iz rokava stresla se polno vreco nasvetov glede prihodnjih dni nasega
potovanja. V trenutku smo prekonstruirali plane in z nevzdrznjo zeljo po pocitku
zacrtali pot direktno na sever (brez vecjih offroad ovinkov) proti Senegalu. Kljub
nekaj zaostankim zaradi manjsih toyotinih strajkov nam je ostalo nekaj dni
rezerve, kot nalasc za juzno Senegalske pescene plaze (<eden najlepsih delov
Zahodne Afrike > po mnenju Svicarja). Z prevec skupnimi tockami smo
debato s tezavo zakljucili in se odpravili uresnicevat novo zastavljene cilje. Pot
na sever proti mestu Labe, kjer je bilo nase zadnje upanje po trgovini z
spominki (obvezno je treba u vsaki drzavi kupt kksn praholovc) in pa internetu.
Presenetljivo dobra cesta nas je ponesla preko manjsih lukenj do mesta brez
vecjih tezav v dogledni uri. Trgovine s spominki nismo nasli, smo pa zato nasli
cyber caffee v obratovanu vendar zal brez internetne povezave. Se naprej
odrezani od sveta smo natocili gorivo in se odpeljali proti naslednjemu dobrih
200km oddaljenemu mestu. Pol ceste v renovaciji, druga polovica pa je bila
klasicen gvinejski kolovoz. Dobrih sest ur skozi gozdove in z preckanjem nekaj
rek je bilo cudovitih. Krasna neokrocena narava z polno zelenja, opicami, slapovi,
in za nagrado se zadnjih 50km vrhunske nove asfaltne ceste. Amerika ! Ob soncnem
zahodu smo le prispeli v obmejsko mesto Koundara. Nastanili smo se v enem in edinem hotelu in
naredili vecerni sprehod cez trznico. Kratka in neprespana noc v hotelu oziroma
kupleraju je bil naporna. Glasen agregat, pijani domacini in afriski turbo folk
so bili glavni vzrok nezadovoljstva. Se eno in jasno potrdilo v poduk in navhih
vseh, ki se imate zeljo odpraviti v Afriske kraje z lastnim prevozom> spi se
v gozdovih, na travnikih in v majhnih vaseh in ne v hotelih!
 |
| Ceglar =) |
Jutro je polek tankanja
in nakupovanja frac pri lokalnemu fracamojstru zaznamovala se ena klasicna
afriska meja. Letanje od uniformiranca do informaranca in kazanje dokumentov. Tokrat
so nam na gvinejski strani celo pregledali avto. Najmanj 5 postankov v 2 vaseh
je bilo potrebnih za zakljucek tokratne zgodbe o Gvineji in odprtja novega
poglavja o Senegalu.
 |
| (pazi> levo en tovornjak ni hotu placat trajekta) |
 |
| bencinska crpalka |
Ni komentarjev:
Objavite komentar