21. objava 27.-29.12.2012
PRAVA AFRIKA
GVINEJA 1.DEL
Tankovski poligon na
vrhniki nima nc proti cesti za Gvinejo. Plezanje
cez kamenje, pista pa presusen hudournik. Ni panike, ce pravjo da je to tuki,
pol druge ni. Nekaj casa smo vozili (po gpsu sodec ze cez mejo. Ceste pa itak
ni bilo urisane na garminu) dokler nismo prispeli v neko vasico. Zenske perejo
v bliznjem potoku, otroci se igrajo, mozje pocivajo. Vprasamo prijazne obraze
kje je tuki meja za Gvinejo. Pravjo, da to ze je Gvineja in da so zendarji par
vasi naprej, zatem spustijo napeto vrv cez cesto in nam zazelijo srecno pot. Ja
hvala, na taki cesti pa cloveku sreca res pride prav! Po nekaj kilometrih res
pot pelje v blizini neke vasi, zato se odlocimo zapeljat tja in poiskat
uradnike za kaksno stempiljko. Zmedeni fantje niso vedeli cisto tocno kaksen
stempelj mi hocemo, povedali pa so da je policija v naslednji vasi, zato naj
poiskusimo tam. Ponovi vajo, splezamo v avto in odoffroadamo do naslednje vasi
kjer smo imeli vec srece. Tabla sredi ceste Halt Duane je kazala na to, da smo
na pravem kraju. Izpod sence je stopil vojak in nas pospremil v hisko. Potem je
sledila afriska rutina, ki je terjala svoj casovni davek (plan o voznji najmanj
Kankana je zbledel ze ob iskanju odcepa za drzavo, kaj sele ob videnju
ceste...). Kakor koli, usedli smo se v hisko potem pa debata. Kdo smo, kako smo,
kaj smo, zakaj smo, kam gremo, kje smo bili, in vse ostalo. Ko je dal gospod
zendar svoj blagoslov je poklical po policaja. Slabe pol ure je trajalo, da se
je prikazal (wanna be) policaj. Se enkrat ista vprasanja in vsesplosna
jezikovna zmeda. Ze skoraj zadovoljen zahteva po 1000 frankov na osebo za
stempelj. Ker ura bije in mi nismo bili vec pri volji mu ponudimo 1000 frankov
za tri stemplje s cimer se strinja in udari zige v pasuse. Hop cefizel vidi
zendar denar in pravi> dobro vi lahko nadaljujete pot, vendar jaz avta ne
spustim mimo dokler mi ne placate 5000 frankov. Prijetno razburjeni placamo
5000 cefakov in se zapudimo se do sosednje hisice kjer je carina. V spremstvu
carinika smo stopili v stali podobno zgradbo (opomba> pri nas so stale mnogo
bolj urejene kot tu carine, da ne bo kaksne zamere is strani kolegov kmetov).
Carinik sprasuje povono ista vprasanja in zmaje z glavo. Tole bo pa drago. 20.000 cefa da napisemo Lesse Passe za avto.
Takrat mi dvigne pokrov, kar je pa prevec je pa prevec ! vsakemu pa ze ne
bomo placevali kolikor se mu zahoce. Dobro pravi in ponudi papir za ceno
12.000. takrat pa kot strela iz jasnega posveti luc v glavi. Nek papir smo mi ze kupli
na Gvinejski ambasadi ! skocim v avto in obrnem predal s papriji. Najdem
iskan papir in ga pokazem cariniku. Potem pa smeh in zadovoljstvo. Carinik ves zadovoljen izroci papir za 12.000 cfa
brezplacno se nasmeje in doda se sop banan. <Hvala hvala in pa srecno
pot ! ce boste hitri boste prisli do prvega mesta. Na Kankan danes pa kar
pozabite> usmeril nas je se na pravo pespot potem pa akcija. Ura je bila ze
stiri, pred nami pa se 60 kilomterov tezkega offroada.
Z mislimi smo bili ze v udobnem prihajajocem
hotelu ko se je 10 km pred mestom pred name prikazala ogromna reka v kateri se
je koncala nasa cesta. Zacudeno se ozremo okrog in na sreco na drugi strani zagledamo splav. Super,
po desetih minutah so ga le usposobili in prepeljali na nas breg. 150.000
francs pravi upravnik splava, kar me totalno vrze na rit. Aja, pa sej tle mate
neke druge franke ane? Ja, gvinejski frank je ureden se 130x manj od zahodnoafriskega,
torej 1 evro nanese priblizno 9000 gvinejskih frankov. Uprem se astronomski
ceni, skregani z standardom drzavnega proracuna. Strojevodja je neuspesno
poizkusil sreco zato je ceni dodal se opombo> to je cena za trajekt, ce pa
pocakas da pride se kaksen avto, potem placas le del te cene (50.000 frankov)).
Strinjam se z idejo, dajmo casu cas, prej ali slej se bo ze navelical oziroma
bo imel koga za pobrat na drugi strani, zato nas bo peljal za znizano ceno.
Cakali smo in cakali. Prisel je soncni zahod avtomobilov pa od nikoder. Ni cudno, da ni avtomobilov ce pa se ceste
ni ! mozakar je naposled le ponudil
da nas zapelje za 10.000 frankov, nakar pa od nikoder prihrumi kombi, za njim
pa se tovornjak. Boljse 50.000 kot pa 100.000, ampak ...., a ne bo tale nas
splav potonu ce bomo vse hkrat peljal ? ne, ne, ni panike, sam pol
tovornjaka je treba prelozit na prednji del splava da bo uravnotezen potem pa
bo. Dva delavca sta plunila v roke in prelozila dobro tono zrna, med tem ko sta
dva druga strokovnjaka prislonila 50 kilogramski starter na staro diezel masino
in s tem dala iskro motorju splava. Brum, brum in ze smo manevrirali cez reko na drugo stran.
Dolge luci umazanih in
utrujenih parabol so kazale pot med luknjami do mesta. Asfalt, elektrika
ter tekoca voda so mestu popolna neznanka. Hvalabogu tudi tu mesto ob vhodu
strazijo zendarji, kateri so nas po prijazni dobrodoslici usmerili v hotel
Silvia, tam na drugem koncu mesta. Ni bilo treba vprasati dvakrat, ze smo imeli
motorista pred seboj, ki je navigiral med luknjami vse do vhoda v hotel.
Hotel poln vaskih
pijancev z sobami v katerih je bilo ze brez luci jasno, da bo bolj udobno in
prijetno spanje v sotoru. Sefica v
tem ni videla problema, prav tako pa se je strinjala z placilom slabega pol
evra na glavo. (opomba. Spanje za betonsko ograjo se nam je prvo noc zdelo
potrebno, se posebej z razlogom nepoznavanja terena in tamkajsnih ljudi. Veliko
posameznikov, ki smo jih srecali ta dan na poti na Gvinejski strani je imela na
rami pusko, nas vodic (osamljen planet) pa je drzavo opisoval kot sila
politicno nestabilno z nic kaj zavidljivo politicno preteklostjo.) Da ne
omenjam neskoncnega hrepenenja po tusu, pa ceprav to pomeni klasicen skaf vode
z salcko.
Hladno jutro 28. Decembra
je po 3 tednih priklicalo pulover na plan. Za hlace ali pa cevlje sem bil prelen (Pol sedma ura je hladna bolj
kot zunanja temperatura). Hiter pregled toyote potem pa (off)road naprej do tretjega najvecjega
mesta, Kankan. 80 kilometrov slabega makedama nas je po 3 urah le pripeljalo v
mesto z zacetno zendarsko kontrolo. Nasmeh zendarja ob pogledu na evropske
tablice nam je ze dolocil daljsi postoj z iskanjem napak. Tokrat se je slab ura
zendarskega pregleda za nas koncala uspesno in je na koncu ob pogledu na
trikotnik ubupal in nam zazelel le se srecnjo voznjo. Tu zahodnoafriski franki
(od Senegala naprej smo uporabljali le to valuto) ne delujejo zato je bilo
potrebno zmenjati nekaj evrov. Proces menjave je trajal dobro uro za tem ko smo
nasli banko, kjer so bili pripravljeni zmenjati denar. Kerinternet seveda v
mestu ne obstaja je bilo potrebno najprej vzpostaviti telefonski stik z glavnim
mestom, kjer so dali podatke o menjalnem tecaju. Vzpostavljanje linije med
bankama je trajalo dobrih petnajst minut. Nato pa procedura kopiranja pasusov,
pregled vsakega bankovca posebej, stetje Gvinejskih frankov, nato pa podpis in
pa KUP denarja v zameno. Denarja so mi za 300 evrov dali toliko, da so bili
hlacni zepi premajhni. V trenutku sem postal miljonar in se s strahom v kosteh
odpravil do avta. Ampak ni panike, ze
na bencinski crpalki mi je postalo jasno, da miljonar ne bom prav dolgo. Slab
milijon me je stal poln tank, crpalkar pa je imel denarja toliko da ga je
prenasal kar v vrecki.
 |
| Jutranje pitje kave z poglavarjem vasi |
Nekih 400km smo bili oddaljeni od srca
gvinejskega dezevnega gozda, in glede na tone ze prevozenih kilometrov se nam
je to zdela mala malica. Kljub konstanim zmotam karte smo verjeli, da je cesta
do pragozda dobra (oznacena je kot glavna cesta, asfaltirana, prevozna v vseh
pogojih). *cesta cez mejo je oznacena kot improved road, all weather roads,
suitable for high speeds in certain sections. Regularly maintained with
mechanical equipement… tu bi bila zrela opomba se >high speeds up to
20km/h<. kakorkoli, izhodu iz mesta je sledil 20 km pas skoraj enprekinjenega
asfalta, vse do zendarske konotrole. Mlada milicnika sta zopet videla
priloznost v dodatnem zasluzku, tokrat uspesno. Ne za nas. Po dobre pol ure
pregovarjanja smo se uspeli dogovorit za polovicno kazen brez racuna. Do sedaj
smo podkupnine devali pod roko in manj ocitno, tu je podkupnino gledala cela
vas, sicer pa, kako naj skrijem velik sop denarja pod roko? Afrika nas je kot
vedno udarila zaradi casovne stiske. V kolikor imas tu cas imas mnogo vecjo
moznost, da placas manjse kazni oziroma prihranis se na sto drugih nacinov. Mi
z strasnim mnogokilometrskim ciljem se isti dan, pa smo pripravljeni placate
malcek vec, le da hitro opravimo in se zapodimo po poti naprej. Asfalta je bilo kmalu le se za vzorec, nato
kaksen kos tu in tam in na koncu le se vrtace z luknjami. Pravzaprav smo bili
makedama oziroma prasne ceste se bolj veseli, saj so luknje na makedamu veliko
bolj prijazne kot luknje v asflatu. Ti so bolj grobe, rajsi sekajo gume in so sila utrujajoce za potnike in
avto. Se rajsi od malih in globokih lukenj imamo velike in lomastne, saj dajejo
obcutek jadranja po razburkanem morju. Problem tako velikih lukenj je le dez
(hvala bogu za susno obdobje) in pa manjse luknje v teh vrtacah (luknje v
luknji). Te luknje so scasoma postale
tako velike, da niti niso bile vec opazne oziroma postanejo z vsaj tremi metri
v dolzino in enega v globino ze cesta. Iz kilometra v kilometer so nas
spremljala vse vecja drevesa, vedno bolj neprehoden gozd in pa vasi kjer beseda
turist ne obstaja. Vecje oci na obrazih domacinov kot pri nas pa so bile ociten
znak da je belec tukaj izjemno redek pojav.
 |
| ena izmed nestetih cestnih vrtac |
 |
| vasko drevo |
Trnjava pot v
neturisticno in nenapredno dezelo se je zacela ze z osamosvojitvijo 58. Leta.
Torej nekaj let pred ostalimi drzavami v Zahodni Afriki. Od takrat pa so dezelo
zaznamovali avtokratski voditelji z izkoriscanjem z rudami in gozdom bogate
dezele. Drzava ima 30% vseh zalog boksita (aluminij, …), za naravo ni nikomur
mar. Poskekali so ze vecino pragozda ter postrelili vecino divjih zivali. Manj
kot 30% odraslih je pismenih, clovekove pravice so krsene prepogosto. Vseeno so
ljudje vecinoma nasmejani ter prijazni. Ker je vecina drzave odrezane od sveta
verjetno niti ne vedo kaj se dogaja v njihovi drzavi in drugod. Torej kar ne
ves ne boli.
Dobrih 10 ur voznje smo
porabili za 250 kilometrov. Prenocisce smo si poiskali v mestu Kissidougou. Objem
pragozda, nic turistov, nic elektrike, nic vode, skratka totalna Afrika! Po nastanitvi v hotelu smo se odlocili za
sprehod cez trznico in skok v cyber café sporocit domacim da smo OK. Domacini so nas poslali na posto, ces da imajo
tam internet. Pred posto je res stal napis internet, vendar ob pogledu skozi
vrata nam je kaj hitro postalo jasno, da tu interneta se niso videli niti od
dalec. V postni stavbi je bil le betonski pult, stara lesena postna omara ter
nekaj muh, komarjev in pajkov. Ta vecer smo nasli se en cyber, kjer so dejansko
imeli racunalnike vendar interneta te dni zal tudi tam ni bilo. Posebno pa se
nam je zdel zanimiv cenik uporabe racunalnikov, saj ima uporaba excela drugo
tarifo kot word in ostalih nekaj officovih programov. Pred spanjem smo se se
pozanimali kako je z dezevnim gozdom in cestami ter kaj hitro sklenili, da od
gozda ne bomo videli vec veliko, ceste pa naj bi bile od tu naprej samo se
slabske, kar pa ogroza naso casovnico. Prihodnji dan hoces noces je treba
obrnit proti severu kjer naj bi se nam obetale vsaj malenkost boljse ceste,
nekaj lepe narave in pa pot proti Senegalu. Kot ze omenjeno je tu ljudem za
naravo kratkomalo vseeno zato so ob vprasanjih za hike v dezevni gozd le migali
z glavo ces, kaj pa bos delal v gozdu, oziroma zakaj bi kdo sploh hodil
tja ?
 |
| glavna cesta |
Se pred zajtrkom smo se natrpali v avto in
pripravljeni na nov dan overland ceste ter krenili proti severu. No, krenili
smo v vzratni voznji do izhoda hotelskega parkirisca, nato pa smo ugotovili da
imamo prezno zadnjo gumo. Hiter pregled in pumpanje so pokazali na neznan tujek v gumi kateri
povzroca puscanje. Z zaupanjem v lokalno znanje mescanov smo se zapeljali do
prvega kvazi vulkanizerja. Fant brez dvigalke, brez klucev, vse od opreme je
bil kompresor z vrtno cevjo. In po petnajsih minutah poiskusne dobe je padel na
sprejemcih za evropsko placo pri popravljanju nase pnevmatike zat o smo se
odpravili do najbolj znanega vuklanizerja v mestu. Ta je imel poleg kompresorja
se pravo cev, vendar brez pistole oziroma kakrsnegakoli nastavka (sistem>
odsraufas ventilcek, nataknes cev, zalaufas kompresor, cakas in gledas gumo
dokler se ti ne zdi da je dost polna, nato snames cev in karsedahitro zasraufas
nazaj ventilcek). Hitro razlozimo situacijo zato snamejo gumo in najdejo zicnik
(zebel). Vse je ok, le da ti vulkanizerji znajo le
menjati in pumpati gume, niti sanja se jim ne da se da luknjo v gumi tudi
zakrpati. Vse od orodja za popravila je kladivo za krivljenje felten. Ker
drugega ni preostalo sva se s fotram lotila popravljanje pnevmatike sama. Iz
avta sva potegnila set za krpanje gum in se lotila dela. prvic v zivljenju, in
ob dvomljivih pogledih domacinov, da kaj takega sploh obstaja, sva prijela pilo
in povecala ze tako preveliko luknjo in jo zakrpala z neko plastiko. Naj pozegnata bog in alah
in naj voodoo duhovnik spece kuro na moj racun, sam da bo drzal! V dobri veri
smo kupili kruh za zajtrk in se odpeljali proti severu.
 |
| vse najboljse za moj rojstni dan |
 |
| ce ces zaflikat gumo je treba najprj povecat lukno |
 |
| Glavna atrakcija v mestu |
Taxi fahrer
Biti voznik taxija je tukaj izjemno zahtevno
delo. Poleg vrhunskih sposobnostih voznje brez ogledal in vecino prvotne opreme
avtomobila voznik potrebuje tudi prvoligasko znanje offroad voznje po terenu z
osebnim 2wd vozilom, mehankarske sposobnosti ter obvladovanje osnov carovnistva
(z nic popraviti avto, natrpati v osebni avtomobil poleg sebe se najmanj 8
ljudi +ljudi na streho). Neizogibno je tudi znanje iz gradbenistva, saj potniki
s seboj prinesejo najmanj kolo, 5 vrec krompirja ter prazne kanistre katere je
potrebno zvezati na streho avtomobila, vse skupaj pa mora navkljub vrtacam,
ovinkom in rally voznji ostati na strehi do cilja. Cast in slava jim!
nadaljevanje kmalu..
 |
| ..v nadaljevanju |
Ni komentarjev:
Objavite komentar