www.pajk-cruiser.blogspot.com

ARMENIJA in konec Gruzije

Dan 11

Prvič je bilo jutro naporno. Verjetno zaradi zadnjega chachaja. S šefico hostla smo se dogovorili za zajtrk. mal pred osmo. Teto smo skoraj sezuli iz lepih štiklic. Gruzijci res ne slovijo po zgodnjem vstajanju. Pred deveto uro zjutraj ni praktično nikogar na cestah. Še šole se (vsaj tko zgleda) začnejo med deveto in deseto uro zjutraj. V torek ob osmih zjutraj zgleda kot pri nas v nedeljo ob desetih zvečer pred Mercator Šiško. Nobenga nikjer.

No, teta se je zavoljo prihodkov strinjala z zgodnjim kosilom. A kaj ko je bilo prejšnji večer potrebno spit vse zaloge, da o vseh hudih debatah in reševanju sveta raje ne izgubljam besed. Vsak povprečen pivec razume kam ciljam in kje vse smo bili. Jutro se je seveda premaknilo za nekaj deset minut in kuharica ni bila srečna (zanimivo glede na svet kjer generalno čas ne dela na minute in vsekakor ni gospodar). A pečen krompir in govedina sta bila zato preveč zapečena, prav tako sirov burek ni bil preveč svež. In ko sem ogledal zajtrk, nism bil prepričan kje je prišlo do nesporazuma. Prepričan sem bil, da sem se pri ceni spogajal za lahek in majhen zajtrk in ne za pojedino oziroma kosilo. Miza je bila polna dobrot, od A do Ž, in poleg vseh dobrot smo poskusili pravo gruzijsko gostoljubje.

Ko smo se nekako sestavili (s tekom na bližnji grad), smo se odpeljali na naš zadnji turistični postanek v Gruziji; jamski samostan Vardzia. 500 m dolgo mesto v pečini je cvetelo v 12. stoletju. Danes tu še živi 5 menihov, kateri opravljajo maše v skalo vklesani cerkvi. Luštno za pogledat, vendar imam počasi dosti cerkev in samostanov. In to mam dost še preden stopim v Armenijo, kjer so glavne znamenitosti cerkve in samostani.

edina stena v kamen vklesane cerkve

Cesta se je proti meji precej poslabšala. Pred mejo smo se ustavili še na pumpi, da smo natankali polno (v Gruziji je malo cenejše gorivo) in v trgovini, kjer smo zapravili zadnje fičnike. Ravno večer prej smo se pogovarjali, kako nas policija ni nikoli ustavila na poti in to kljub temu da jih ni malo. V Turčiji je radarjev in sekcijskega merjenja hitrosti nešteto. V Gruziji sicer nismo srečali radarja, je pa policija kar pogosta in zelo dobro opremljena. Če je v vasi nova fancy stavba, je to najverjetneje policijska postaja.

Nisem prepričan, če resnično potrebujejo ležeče policaje

No, mislim, da smo se ustavili na zadnjem T križišču pred mejo, od koder sem skočil v trgovino. In ko pridem ven, se je elegantno pripeljal policaj in povedal, da je parkiranje v križišču prepovedano. V nam normalnih, evropskih pogojih čist razumljivo in jasno. Vendar tukaj folk vozi vzvratno na avtocestah, popravljajo zakuhane avtomobile sredi križišča, krave kosijo krožišča, itd.

A policistu se ne kljubuje, hitro prestavimo avto, vendar to ni bilo zadosti. Prekršek je bil že storjen. Takoj mi je bilo jasno, da brez kazni tole ne bo šlo. Kazen za parkiranje v parkirišču znaša 3 eur. Huh, precej stroga kazen za tak prekršek. Na mestu je bil predlog, da spregleda prekršek. Žal se mrki Gruzijec ni strinjal s predlogom. Verjetno zaradi kamere, ki jo nosi pri srcu in kamere v avtu.

Kljub prvemu srečanju s policisti in zanimivo izkušnjo, se nam je že rahlo mudilo, zato sem mu predlagal, da mu dam željene 3 eur in zaključimo zgodbo. Začuda tudi to ni delovalo. Pravi, da bo sprintal kazen, mi pa naj gremo lepo na banko plačat. "O ne, gospod policist, mi nimamo časa za tele vaše štose."

A mrki Gruzijec je nadaljeval in želel dokumente avta, zavarovanje, vozniško in passport. Vse skupaj je odnesel v avto, kjer bo prekontroliral. Hvala bogu je bila njegova angleščina tako bogata kot njegov nasmeh. Zelena karta mu ni bila všeč. Verjetno zato, ker za Gruzijo ne velja. Gospa carinica pri vstopu v državo pa se je strinjala z menoj, da bo zelena karta uredu ter da dodatnega zavarovanja ne potrebujem (mogoče pa je le slabo govorila angleško?).

Nakup dodatnega zavarovanja in vse komplikacije mi v tem trenutku, tik pred mejo, res niso dišale. Potegnil sem še zadnje adute iz rokava in po 5 minutah pregovarjanja je gospod le zakril svojo mrkavost, pokazal nasmeh in vrnil dokumente. Zaželel nam je "Častljivo darogo" in spet smo lahko voljno harali Armeniji naproti.

Op. Kot zanimivost naj povem, da je ista voznica že pred dvemi leti otvoril sezono policajev.

Kmalu se nam je prikazala meja, in glej ga zlomka, nov mrk Gruzijc hoče dokumente in zavarovanje. Tokrat ni šlo tako zlahka. Niti ne tako poceni. Kazen 33 eur, ker nimamo zavarovanja. Smo že v sistemu in ni poti nazaj. V passport smo dobili pildek in od carinika usmeritev do banke, kjer lahko obogatimo državni proračun. In, če se mislim še kdaj vrniti v Gruzijo, je plačilo kazni neizogibno.

Prečkanje gruzijske meje je bilo za tem enostavno, hitro smo se znašli na armenski strani meje. Tam so stvari tekle malo počasneje.

Najprej so sopotniki s svojo prtljago šli skozi drugo proceduro (tako kot že na turško-gruzijski meji), jaz pa s Kračko po svoje. Na armenski meji je potrebno biti malo pozoren, tudi tukaj je treba plačat zavarovanje za avto. Dodatno pa je treba plačat še ekološko takso in carinski pregled. Vse skupaj stane dobrih 30 eur, kartice ne delajo.

Ob precej zamudni proceduri (vsak si vzame čas preden kaj naredi) je bil idealen čas, da nas cariniki naučijo kakšno besedo ali dve. Armenščina ni niti malo podobna čemurkoli kar sem do sedaj slišal in tudi pismenko imajo svojo (tudi Gruzija ima čisto svojo pismenko). Jezik je tok drugačen, da se na celi poti skozi Armenijo nismo uspeli naučit rečt niti hvala. Še dobro, da so bili tudi tukaj sovjeti, tako je spet prišlo prav znanje osnovnih nekaj ruskih besed.

Cesta na drugi strani meje ni bila prav nič boljša. Še več lukenj, flik in od pretežkih kamionov utrujenega asfalta. V prvem mestecu smo se ozirali za bankomatom, neuspešno. Smo pa naleteli na štrajk, o katerem smo brali prejšnje dni. Domačini so zablokirali cesto in ne spustijo nikogar mimo. Hmm, to pa je precej nerodno. Na srečo s Toyotkico to ne predstavlja ovire. Skozi stranske ulice in čez grbine smo se uspešno ognili zapori.

Na zadnjem sedežu sopotnik drži telička na vrvici

Pred vstopom v glavno mesto Yerevan smo se na hitro ustavili še v mestu Vagharshapat. Tam je sedež armenske cerkve, torej nekakšen armenski Vatikan. Tu je spravljeno tudi bodalo rimskega vojaka, ki je zabodlo Jezusa na križu.

Armenija je bila prva uradna kršačnska država na svetu. Kršačnsko vero so priznali še pred Rimom, in sicer davnega leta 301. Armenska apostolska cerkev je svoja veja krščanstva. Prve razlike so se pojavile leta 451, ko so bili Armenci preveč zaposleni z vojno s Perzijo in so zato zamudili svetovni krščanski kongres.

Njihov religjski center ni noben arhitekturni presežek. V času našega obiska je bila glavna cerkev v rekonstrukciji, muzej z bodalom pa že zaprt.

V mestu je bilo nekaj glavnih cest zaradi protestov zaprtih, zato smo se do hostla prebili skozi stranske ulice mesta. Ta večer je protestiralo okrog 17.000 ljudi, ki so bili na koncu razgnani s šok granatami. Mi smo bili čisto preveč utrujeni za ogled protestov, prav tako se je za prihodnji dan obetal še večji protest, saj so ta večer zaprli vodjo protestov pa še dan pred pomembnim armenskim praznikom bo. Folk bo meu cajt.

Še kakšna beseda o trenutni državi; Tudi Armenija leži v Kavkazu. Večino države so hribi, kup prelazov preko 2.000 m, še glavno mesto je na 1.500 m, tik pod goro Ararat. Na Araratu je bojda s svojo barko pristal sam Noe, s tem pa se imajo Armenci za potomce Noeta. Gora jim je sveta pa čeprav so jim jo že pred časom vzeli Turki. BDP je za dobrega jurja dolarčkov nižji od gruzijskega in približno 21.000 dolarjev manjši od slovenskega.

Zgodovina armenskega naroda je super zanimiva, začenši s 6 stoletjem p.n.š., mimo strašnega genocida, do razdelitve armenskih provinc med Turčijo in Rusijo. Geolokacija je res precej na prepihu kultur in velesil. Za kaj več pa povprašajte teto Wikipedijo.