Welcome

Dobrodošli na mojem blogu, prostoru, kjer so objavljeni potovalni dnevniki, slike iz potovanj, misli ter takšne in drugačne neumnosti. Glavni razlog za pisanje bloga so moja bolj in manj odštekana potovanja o katerih me ljudje radi povprašajo. Tu je torej prostor kjer si radovedneži lahko pogledate kakšno sliko in preberete kaj se dogaja v mojem malem norem svetu. Enjoy!

sreda, 18. april 2018



TURČIJA


Dan 3 in 4


Že s prvim kampiranjem smo se namontirali na popotniški tajming - ob 6. zjutraj je zvonila budilka. Fruštek, čaj in gas proti Safranobolu. Tri urce in pol turškega autobahna. Njihova počivališča med Istanbulom in Ankaro (mogoče tudi kje drugje?) so nekaj izjemnega. Redko kater ima le bencinsko postajo. Tam so od ultra velikih trgovskih centrov, restavracij, kafan, ... noro. Kot vsak pravi turški šofer kamiona smo se tudi mi ustavili na turški kafi. Kje pa, če ne tu.





Ura je letela skupaj s kilometri preostanek dopoldneva. Naslednja postaja in za nas ena izmed glavnih atrakcij je bil popoldanski ogled mesta Safranbolu. V Lonely planetu piše, da je mesto kot iz ovitka za čokolado, naj bi bilo še eno izmed zadnjih ohranjenih Otomanskih mest. Old school hiške, hammam, Caravanserai, itd. 





V mesto smo prispeli malo čez poldan in se odpravili najprej nekaj pojest. Prvič smo zares okusili turško gurmansko sceno. Naročili smo več različnih jedi in čaj. Pozabil sem že prav vsa imena jedi, spomnim se edino baklave, ki pa bi se mirne vesti lahko kosala s tisto iz Valter čevapđinice v Ljubljani. Drugače je hrana dobra in raznolika. Veliko je mlete govedine, neki turški žlikrofi (manti), sarme, zelenjava, piščanec. Začimbe so pomemben del prehrane in te kar same popeljejo na potovanje okusov po vzhodnih deželah. Še jufka s svojimi začimbami naredi čisto svoj svet. 

Tudi cene so precej prijazne. Čaj je tja do pol evra, obrok hrane pa okrog 3-5 €. Kr kul!



Po okusnem obedu smo zaužili dozico interneta. Wifi je povsod tako kot pri nas. In kar žalostno je videti, kako se vsi priklopimo na net takoj, ko telefon ujame signal. Včasih se to zgodi celo med tankanjem goriva. A kdo ve, kje se kupi motilec wifi signala? A to sploh obstaja?
Op. Obstaja. ..in ostali boste brez objav...;)

Sprehod po mestu je bil bombastičen. Res lepe in ohranjene hiške, meni sličijo na Bolgarijo. (Zdaj vem od kje Bolgarom tak stil gradnje.) V starem mestnem jedru so simpatične trgovinice, na ulicah pražijo kavo, prodajajo turške slaščice, ... Svet se tu še dogaja na ulicah. Malo nad mestom je čudovita razgledna točka s parkom. Idealna lokacija za poročna slikanja, v mini parkcu smo v našem času sprehoda našteli 6 porok. 
Op. Dekleta, v tem parku si lahko izberete obleko ali dobite vsaj kakšen navdih...od klasične bele krinoline, do preprostih belih čipk, bež svile in izstopajoče vijolične. Neveste so popolnoma zasenčile turške Kemale.



Za zaključek smo zakorakali še v čudovit Caravanserei. (Največja zgradba v mestu. Caravanseraji so v času svilene poti nudili trgovskim karavanam varno prenočišče). Vsi smo imeli željo tudi po hammamu in ta v Safranbolu je bojda čist hud in prenovljen. A vseeno, bilo je sredi popoldneva in zunanja temperatura je bila previsoka. Prvič na potovanju je bilo vroče.  The best! 


Prvič žrtve fotobombinga



Odločili smo se, da pičimo proti vzhodu in v naslednjem mestu najdemo hammam. Z malo lutanja smo bili ob petih popoldan v enem precej lokalnem turškem hammamu. 
Op. "Malo lutanja" pomeni po hribcku gor in po hribcku dol, da smo pretegnili in razmigali svoje krake pred razvajanjem.

*Hamam so turške javne kopalnice znane po arabskem svetu. Začetki izhajajo iz rimskih časov, zoblikovale pa so se pri Arabcih in v turškem imperiju.  Do sedaj sem užival v njih po Maroku, zahodni Sahari in Tuniziji. Včasih ljudje niso imeli kopalnic doma, zato so si zgradili javne kopalnice, kamor so se hodili družit in umivat. Predstavljam si, da od tu prihajajo tudi turške savne, saj hamami običajno postojijo iz treh sob. Vse sobe so oblečene v keramične ploščice s kupolastimi stropovi. Prva soba je najbolj vroča, z veliko pare in vode. Tu se najprej spočiješ, prepotiš in polivaš z vročo vodo. Tu, ali v drugi sobi (različne izkušnje v različnih hamamih in državah), si z zelo grobo rokavico zdrgneš odmrlo kožo in se umiješ. To lahko zate stori tudi lokalni hamam mojster, ki te običajno zraven še lepo zmasira. Hamam sešn pa zaključiš še s finalnim umivanjem v zadnji sobi. Soba za preoblačenje služi tudi za zaključno meditacijo, sušenje in debatiranje ter druženje. 

Na koncu je človek prijetno utrujen (kot po sauni), čist do zadnjega cm2 z baby feel kožo, sproščen in informiran o dogajanju in lokalnih scenah. Še to, običajno so hamami ločeni za ženske in moške. Hamami so precej neturistične ustanove (v vaških imam občutek da sem prvi turist sploh, ki je zakorakal v njihov hamam), zato postaneš atrakcija za njih in se z veseljem s teboj pogovorijo o tem in onem ter ti razložijo kako se stvarem v hamamu streže. 

Tukajšnji hammam je imel, na moje presenečnje, tudi finsko savno. Le da je ne znajo uporabljati, saj je bilo notri 60+% vlage. Na koncu pa so nas pogostili še z neko lokalno limonino pijačo za regeneracijo. V hamamu smo uživali dobre tri ure in tako spet zaključevali dan v temi. Brez kamping placa. Ampak ker je ob izhodu iz hamama že bilo temno se nam ni več tako zelo mudilo, zato smo šli najprej v trgovino nato pa še na večerjo in k sosedu v slaščičarno na posladek. 
Op. Punci morava izpostaviti, da je najino drgnjenje in masaža trajalo občutno dlje kot od fantov. Neizmerno sva uživali v razvajanju v islamski državi.



Izbran kamping platc (najden na maps.me) je bil sicer sila simpatičen, a na 1000 m nadmorske višine tudi izredno hladen. 3°C mi ni bilo niti malo po godu, zato smo odjadrali nazaj v dolino v smeri proti morju, upajoč, da se temperature vsaj poduplirajo, če ne potriplirajo.

Temperature so ostale nizke kljub vožnji proti morju in nizki nadmorski. Po skoraj dveh urah vožnje je temperaturni cager zmagal. V prvem mestecu smo našli edini hotel in v trenutku popadali po posteljah kot domine.  

Jutro smo pričeli z degustacijo v samopostrežnem bifeju. Cel gurmanski mini podvig. Preostanek dneva je bil precej monoton. Vožnja ob morju do poznega popoldneva. Vmes smo se edino ustavili v lokalni mehanični delavnici, kjer so nam napolnili klimo med konstatno strežbo čaja. 

Te turki so pa res ubrisani na čaj. Cel dan smo natikali čaj kamorkoli smo prišli. Stvar je šla celo v tako skrajnost, da je bila na bencinski črpalki miza, kjer je bil gor kuhalnik s čajem, kartonastimi kozarčki in cukrom. Samopostrežba in bog ne daj da bi človek stisnil kakšno liro v zameno. Enako je bilo pri klima majstru. Skupina delavnic je imela enega čaj mojstra, ki je cel čas hodil okrog s pladnom polnim čajev in jih ponujal zaposlenim in strankam. Najs. Primerno je povedati, da je čaj res močen in da brez primerne doze cukra, stvar ni kul. Mislm, ni to - to. 



In glej ga zlomka, spet smo bili v tekmi s časom. Želeli smo se ustaviti še na nekem top-shit spotu iz must see kategorije v severni Turčiji, največji highlight severne obale črnega morja. Sodeč po Lonelyu tega res ni za zamudit. Samostan Sumela. 

Grški pravoslavni samostan je bil zgrajen v 4. stoletju in je zaključil z obratovanjem šele 1923. leta. Postavljen je bil takoj o začetku pokrščanjevanja v teh pokrajinah. S svojimi 4.468 hektarji je baje res fajn. Baje. Mi smo prišli na ogled tik preden se začne turistična sezona in je bil zaprt zaradi renovacije. In to piše 2 km pred samostanom in ne 50 km prej, ko zaviješ iz glavne ceste. 

Samostan so postavili na višino 1300m, visoko v pečino  (270m). Ob pogledu na gromozanski samostan ugnezden v pečino izgleda naš predjamski grad prav amaterski. Skrit pa je tako dobro, da ga človeško oko brez težav zgreši. Res so bli norci teli menihi. 






Večer smo  zaključili v kampu nekaj kilometrov nižje proti morju. Tokrat nam je skoraj uspelo postaviti šotor pred nočjo. Skor. Lokalna postrv za večerjo in kozarček vina ob zidanem ognjišču sta naredila res lep zaključek dneva. 






Ni komentarjev:

Objavite komentar