GRUZIJA
Dan 9 in 10
Prejšnji dan smo zopet razturili plan. Odločili smo se da bo dan 9 "dan brez avtomobila". Po malo manj kot 3.500 kilometrih si kračka zasluži malo pavze, mi pa tudi.
Z obtednico potovanja smo tako prejšnji večer po prihodu v hostel nazdravili z lokalnimi konjaki in vinom. Gruzijci res znajo tole z vinom. Majo svoj način delanja vina, staro 8.000+ let, ko dajo grozdni sok skupaj z lušinami v glinene posode in jih zakopljejo pod zemljo. Ko posodo izkopljejo, je notri vino. Sliš se simpl. Ampak vino je pa po okusu vse prej kot simpl. Prava poezija je. Po zgodovini sodeč so mojstri rdečega vina, tako da belega v našem kratkem popotovanju čez gruzijsko deželo nismo niti pokusili. Nekaj pa moramo pustit za prihodnjo turo.
Še več, vinska trta celo prihaja iz teh krajev, posledično tudi vino. Kakopak potem Gruzijci ne bi bili guruji in prvaki v delanju vina ter konjaka. Barva in okus vina sta tako božanska, da bi bil greh, če ne bi ob vsakem kosilu ali večerji pokusili kakšen liter te žlahtne kapljice. Vino je tukaj del kulture. In mi smo bili kulturni. Zelo.
Če za moment pustimo vino ob strani, in da o konjaku sploh ne pišem, da ne bi izpadel preveč alkoholičarsko, dan 9 je bil namenjen ogledu Tbilisija. Zjutraj smo po zajtrku opremljeni za celodnevno turistkanje odromali proti centru. Mesto je čudovito in je zanimiva arhitekturna kombinacija starih in modernih stavb.
 |
 |
| tudi to je Tbilisi |
Tbilisi baje pomeni topla voda. In res je v centru en slap vroče vode. Kot običajno pri toplih izvirih je tudi v tem žvepla za izvoz. Zraven so edinstvene toplice. 4 različne toplice z bazenčki, tuši in savnami. Večino toplic ponuja najem privat bazenov in savn. Javne so žal ločene za moške in ženske, slednje pa nimajo bazenov, ampak le tuše. Razvajanje v prastarih toplicah je prav rimljansko.
 |
| Toplice iz ptičje perspektive |
 |
| Toplice iz perspektive uživača |
 |
| To niso klobase ampak gruzijska sladica |
Še besedica o Gruzijkah in Gruzijcih. Po mojih in Sašotovih standardih tele Gruzijke niso neki posebnga. Tukaj je duhovnikom življenje bistveno lažje kot pri nas. Tudi iz druge strani je stvar baje podobna; Eva in Tjaša pravita, da Kemalov ni na pretek. Pravzaprav v času obiska pri štetju lepotcev ne bi mogli zapolniti prstov ene roke. Drugače so eden najbolj mrkih narodov, kar sem jih kdaj videl. Vsi imajo resne in nezabavne obraze. Pravzaprav jih je zelo težko spraviti v smeh.
Ta dan sem se moral precej potrudit, da sem nasmejal najverjetneje najbolj mrko gospo v celem Tbilisiju. Sem hotel kupit malo sira. Ampak ne tistega ta najbolj slanega (navadn sir v Gruziji zgleda kot sol pomešana s sirom. Res nimajo mere). In ko sem želel malo manj slan sir ter ga seveda prej poskusiti, je gospa kar mal padla ven iz svojih okvirjev, češ da sir je pa itak slan, le kaj mi ni jasno, da hočem neslan sir (je razlagala vajenki v trgovini s sirom in mrtvimi kurami). Na koncu sem jo le snel s pantov, ko sem hotel le 20 g sira, sploh ko je vidla da smo štirje patroni. Njeno režanje je bilo res neprecenljivo.
Interneta je v teh deželah, kot že zapisano, bistveno preveč. In običajno na poti spremljam novice držav, kjer se zadržujem in držav kamor se namenjam. Niso vse države tako stabilne kot EU. In precej nestabilna je v teh dneh tudi Armenija, kamor se odpravljamo čez nekaj dni. Protesti proti novemu premierju (in dva mandata staremu predsedniku) se odvijajo že od 13.4. Bojda je situacija iz dneva v dan bolj napeta. Ampak mediji, po izkušnjah sodeč, ponavadi pretiravajo (to jim je tudi kruh). Zato smo kljub situaciji trdno prepričani, da preverimo situacijo na lastne oči in ušesa.
Dan 10 je narekoval zgodnji štart in akcijo visoko v Kavkaz. Ob ruski meji je malo čez 5000 m visoka gora Kazbek. Do vasice Kazbegi pod goro vodi stara vojaška cesta. Naš cilj je bil še ena must see stvar v Gruziji, in sicer cerkev Tsamida Sameba. Cerkev iz 14. stoletja na 2200 m ni za moje pojma sama po sebi prav nič fascinatna, so pa od tam čudoviti razgledi na okoliške hribe. Še boljši je offroad do cerkve in je nujen za vse 4x4 intuziaste, ki ga harajo po teh krajih.
Zjutraj smo precej kolebali, iti ali ne iti na sever, saj je bila vremenska napoved slaba. Počasi smo se vseeno vozili proti severu in sreča je bila na strani pogumnih. Spet. Razgledi so bili fenomenalni, vreme čudovito. No, vsaj za glavni del poti (Kazbegi). Na poti v dolino smo imeli na severu sneženje in v dolini prvi dež. Res mamo srečo na naši poti, do sedaj je bil to edini dež pa še ta ni bil kritičen in v času vožnje.
Sama pot do Kazbegija je čudovita. Kup cerkvic in stolpičev. Najvišji prelaz je na cca 2.500 m. Snega valda še neomejeno, snežni plazovi pa očitno tako pogosti, da so zgrajeni tuneli. Ti so različnih dolžin, prav vsi pa so brez luči in prezračevanja, imajo pa razne kucle in udarne jame. Višine so glih za en kamion pa še ta more vozit po sredini. Srečanje s kamionom običajno pomeni da mora nekdo it v rikverc ven.
 |
| Na poti nas je spremljal prvi hipster (aka Stalin) |
 |
| Če se kdo sprašuje kje so vse 4x4 Mitcubishi Delice - vse so v Gruziji |
Ha, ta dan je bil na koncu pravzaprav ena velika prelomnica potovanja. Na končno destinacijo smo prispeli še pred temo! Presenečeni nad lepo cesto, smo bili okrog sedmih na drugem koncu Gruzije, v mestu Akhaltsikhe. Če mislite da se to težko prebere/izgovori, probajte v gruzijski pismenici; ახალციხე. Hvala bogu so Gruzijci tako uvidevni, da imajo napise tabel v obeh pismenicah, tako da ni težav (enako so v latinici in ponavadi celo v angleščini meniji v restavracijah, itd.)
No, hostel smo res našli ekspresno hitro (tole mesto je na skoraj 2.000 metrih nadmorske. Zima je bla). Preostanek dnevne svetlobe smo pokoristili za iskanje restavracije. Nič kaj turistično. Cel večer smo namenili kulturi oziroma gurmanskemu turizmu. Vrhusnka postrv, catchapuri, specialni gruzijski cmočki, ... vino, gruzijska grappa (chacha), vino, chacha, vino, ... Gruzija je fajn. Res fajn.
Ni komentarjev:
Objavite komentar