www.pajk-cruiser.blogspot.com

GRUZIJA I

Dan 7 in 8

Končno smo prišli na ozemlje, kjer se da najti mladino (vsaj v večjih mestih), ki govori angleško. Drugod se prebijamo z našimi osnovami ruščine, ki so ostale od potovanja po Centralni Aziji. Prebijanje čez Turčijo je bil iz tega vidika prava mora. Totalno nič se ni dalo pogovorit ali zmenit več kot se da s kretnjami rok. 

Dan 7 je bil spet na polno, zaružili proti severu, v regijo Svaneti. Po ovinkasti cesti do konca, dokler vodi pot na zemljevidu, v osrčje Kavkaza. Gor so znameniti gruzijski stolpiči. Za 170 kilometrov smo potrebovali 4 ure in pol, brez postankov. Po glavni cesti. Končno je Toyotkica prišla do svojega elementa, kjer raztezuje  svoje amortizerje na glavnih cestah in z lahkoto požira gromozanske luknje, kjer bi marsikateri osebni avto pustil svojo dušo in pleh. 

Precej utrujeni in lačni smo naposled le prišli v objem zasneženih gora. Iz kotline na 1500m pa so iz vasi na pestro zgodovino opozarjali ti znameniti stolpiči. Stolpov je v celem okraju nekaj več kot 150. Življenje v Kavkazu bojda nikdar ni bilo enostavno. Na lokalce so prežali vsi, od Aleksandra velikega, Turkov, Arabcev, Mongolcev do Perzijcev. 

Lokalci (Svani) govorijo svoj jezik. Razširjene družine so sestavljale klan, in vsak klan je imel v skupku hiš tudi svoj stolp v katerega so se zatekli v času napadov. V stolp so poleg svojega klana pospravili tudi živino in dragocenosti. Dragocenosti so bojda nosili v to vas v času napadov iz drugih krajev v Gruziji, saj je ta dolina tok u božji materi, da je očitno sploh niso našli. Večina stolpov je bila zgrajenih med 9. in 12. stoletjem in so še precej dobro ohranjeni.

Res škoda, da se tako močno ženemo z ogledi, saj nimamo dovolj časa, da bi si ogledali vas tudi zvečer in se odpeljali v najvišjo vas na evropskem kontinentu (debatabilno ali je to res Evropa ali ne). Popoldan smo tako že spustili ročno zavoro in se odpeljali v dolino. Čim bližje Tbilisiju, po glavnih vijugastih cestah, mimo vseh krav, ležečih policajev in lukenj.

Vmes smo se ustavili še pri eni stari mami na kavi. Mama Nino nas iz svoje koče ni spustila vsaj eno uro. Vse dokler nismo slišali vseh njenih zgodb (v ruskem jeziku), poskusili njenih domačih sokov, peciva, (pokvarjenega) vina, vodke z nevemčim, pečenih jajčk, .... Teta je nosila na mizo in nas zabavala dokler niso prišli novi gostje. Za vse, ki se mislijo potikat po teh koncih, tole so koordinate: +34.060913, +42.422767

Op.: Svoje zadovoljstvo smo seveda morali zapisati v njeno knjigo "statistike" - kot ji je rekla mama. In po preletu knjige smo ugotovili, da se veliko ljudi tu ustavi na hitri kavi, a jih mama Nino iznajdljivo zadrži v hiši. Ni kaj, pregnana mama. 

p.s. Vino lahko izpustite, cha chaju pa se ne upirajte. ;)

Pokrajina je generalno super lepa. Bajte v vaseh so sicer vse po istem kopitu. Izgleda kot da imajo na voljo 4 različne dizajne hiš (vse so iste). A trava je kot na golf igrišču, gozdovi zgledajo urejeni, polja obdelana, veliko potočkov, rek, res pravljično. Še čistoča je na presenteljivo visoki ravni. Veliko je opozorilnih tabel naj ljudje ne smetijo naokrog in narava je napram Turčiji zelo čista.

Prvi gruzijski konjak. Ekipa v ozadju.

Prespali smo v mestu Kutaisi. Prvo večje mesto na poti. S prihodom v mesto smo hitro ugotovili, da ni "kr eno" mesto, ampak drugo največje mesto. Eno izmed najstarejših mest na svetu (cca 4.000 let). Bil je prestolnica več kraljestev skozi znano zgodovino, danes pa med drugim gosti tudi gruzijski parlament. 

Zjutraj smo posmatrali le katedralo, ki pa je bila žal zaprta, in od zunaj prav nič posebnega. Sproščen dan, nekaj ogledov, cca 3 ure vožnje in popoldanski sprehod čez Tbilisi. 

Prvi postanek je bil ogled ene hiške, Katashi pillar. Skalna formacija falične oblike, ki se dviga 45 m v višino in na vrhu predstavlja površino 150 kvadratov. Preden so kristjani na vrhu postavili kapelico in hiško, je skoraj neosvojljiv vrh služil poganom kot svetišče boginje plodnosti. Lojtra do vrha je bila žal zakljenjena, zato smo pod skalo prižgali kompletek pravoslavnih svečk. Smo imeli en tak mini Holly moment.

Pot nas je odpeljala naprej do gruzijskih Jesenic. Chiatura je rudarsko mesto zagozdeno v precej ozko dolino. Kotlina je posuta s sovjetskimi razpadajočimi bloki. Do rudnikov in nekaj blokov, kateri so pristali na grebenih okrog doline, vozijo ultra stare gondole. S svojim sovjetskim stilom in zarjavelim videzom predstavljajo precej edinstven javni prevoz. Vožnja z njimi je brezplačna, vendar jih je le še nekaj v funkciji. Na nekaterih mestih celo postavljajo nov sklop gondol z zračno tramvajsko postajo v mestu (aerial tram station). Ogled mesta je vreden predvsem zaradi adrenalinske izkušnje vožnje z gondolami. 

Gori je bilo mesto, kjer je bil naš predzadnji postanek pred Tbilisijem. Ker tu vse traja dlje od predvidenega, smo izvedli pozno kosilo tu. Gori je pravzaprav znano le po eni stvari, ki je tudi edini razlog obiska. V tem mestu se je rodil sam in nihče drug kot Josef Dzhugashvili aka Stalin. 

Sin precej revnih staršev, ki je zavladal Sovjetski zvezi in iz agrarno usmerjene države naredil industrijsko in z jedrskim orožjem opremljeno velesilo. Vladal je največji državi na svetu. Mislim, da prav veliko več besed in predstavitve g. Stalina in njegovih Goulagov ni potrebnih. 

Kljub temu da je bil majstr Gruzijc, (bojda) ni prizanesel niti svojemu narodu. Tako je edini kip, ki smo ga našli v Gruziji, v njegovem muzeju. Tam je še pravi mali mavzolej v katerem je hiška, kjer je v eni najeti sobi preživel prvi dve leti življenja. Drugače muzej drži njegovo prvo pisarno iz Kremlja, njegov osebni vagon, kup daril, slik in nekaj  malega osebnih predmetov. 

Zadnji turistični ogled je v vulkanski tuf izklesano mesto Uplistikhe (Kraljeva trdnjava). To je ena izmed najstarejših urbanih naselbin v Kavkazu. Bojda je bilo tu naselje ustanovljeno 3.000 let nazaj (po podatkih table na vhodu so našli sledi nasedlbin starih 5.000 let). Mesto je bil pomemben politični, religijski in komercialni center in je najbolj cvetel med 6 st. p.n.š. in tja do 1 st. n.š. V 6. stoletju so Arabci zavzeli Tbilisi, tako je Uplistkhe postal glavno mesto kartlijskih krščanskih kraljev. 

Bil je pomembna postojanka trgovskih karavan med Azijo in Evropo. V najboljših časih je imelo mesto 20.000 prebivalcev. Leta 1250 so Mongoli zaključili pestro zgodovino mesta.  Od takrat so tako ostale le še v tuf vklesane jame in cerkev na vrhu tufaste skale. Kljub malo vidnih ostankov je za vse arheologe in vsesplošne turiste čudovita točka za sprehod in ogled nekdaj cvetočega mesta.

Tako kot vse dni poprej smo na končno destinacijo prispeli v temi. Z malo drame smo našli prijeten Hippie hostel malenkost iz strogega centra mesta. Skoraj zagotovo ima ta hostel najslabše postelje v mestu.