GRUZIJA I in TURČIJA II
Dan 5 in 6
Mrzla noč, kateri smo uspešno pobegnili dan prej, nas je ujela. Zjutraj smo se zbudili v pičle 3 (Op. preberi še enkrat, niso pič** tri) stopinje. Zahvaljujoč prijetni utrujenosti in glažu vinca smo se vseeno lepo naspali, a hkrati določili minimalen temperaturni standard za kampiranje. Pod 3 se ne gremo!
Ob zajtrku smo obudili ogenj, da smo odtajali prste, potem pa akcija proti vzhodu. Za ta dan smo imeli optimističen cilj, ena miljarda kilometrov, ogled mesta Rize in okoliške pokrajine, ki slovi po nasadih čajevca. Pa še prečkanje gruzijske meje, ogled gruzijskega letoviškega mesta Batumi in na koncu še prečkanje hribovja v notranjost Gruzije proti Vardziji.
Ko se dvigne sonce, postane hitro toplo in temperature so se gibale okrog 20°C. V črnem avtu pa se stvar še prijetno eskalira, zato smo pričeli z oziranjem za mehaniki. Prej ali slej je bil potreben postanek pri enem izmed njih, da preveri kaj se dogaja z našo klimo.
Po dolgem zbiranju smo le ozrli za pravo malo mehankarsko vasjo. Pri prvi simpatični garaži, ki smo povprašali, smo zadeli terno. Majstr je imel napravo za polnjenje klim. Zanimivo, klima je bila čisto prazna in brez pritiska. Med čakanjem in polnjenjem smo bili prav kraljevsko postreženi z neskončnimi količinami turškega pravega čaja.
Nadaljna vožnja ob morju nas ni preveč navduševala. Precej ribištva in ribogojnic, plaž pa dokaj malo in še te niso bile najbolj čiste. Okrog poldneva smo prispeli v Rize. Mestece je kar prijetno in mora biti v času sezone precej polno turistov. Generalno zgleda severni del Turčije precej neturističen, vsaj v tem letnem času. Si pa ne predstavljam kako je tu v poletni vročini. Skoraj edini turisti, ki smo jih srečali, so bili v Safranboluju.
 |
| Veliko mest in vasi imajo na trgih take in drugače (po večini) vojaška letala |
V Rizu smo šli direktno na vrh mesta, v botanični vrt, na novo galono čaja. Glede na to da smo v Turčiji, bi pričakoval, da bomo bl pekli kavo, kot pa natikali čaj. Je pa res, da si na prvo žogo ne bi predstavljal, da imajo v Turčiji nasade pravega čaja.
Naš dopust je stalno premikanje, vožnja na vzhod in vsesplošna akcija. Čist preveč želja in premalo časa. Da nismo šli za en mesec samo v Iran, ki je že sam po sebi prevelik za 30 dni. Pa še z avtom. In kot da to ni že dosti, je pa valda nujnoo nardit še mal ovinka čez Gruzijo in Armenijo. Ampak če pogledam iz pravega zornega kota, s planom ni nič narobe. Le časa je premalo :)
Čajanka na sončku z lepim razgledom žal ni mogla bit neskončna. Odvijugili smo mimo neštetih nasadov čajevca v strminah gričev. Pravzaprav obstaja podobnost z našimi dolenjskimi griči in vožnjo skozi vinograde. Urejeni zeleni grmički so pravi balzam za oči in tako res nepozabno in "must see" ob pohajkovanju po severo-vzhodu Turčije.
Op. Gospe iz tovarne čaja so nam z veseljem razkazale nasade in okolico tovarne. Po vsej verjetnosti jih je prevzel naš takosamozvani slovenski Kemal.
Pred odhodom turčije smo kljub okolišu naredili en break za turško kavico in partijo Backgammona (precej popularna igra v teh krajih).
Meja je bila precej enostavna, podobno kot vse pred njo na tej poti. Ne, ni to Afrika, malo te sicer šetajo sem ter tja, brksajo po avtu, občudujejo samograditevljske stvaru v avtu in ponavadi zaključijo zaslišanje z vprašanji o trenutnem potovanju.
Precej lačni smo v popoldanskih urah zapeljali v Batumi. Zavili smo v najbolj fino restavracijo kar smo jih našli in ob spremljavi klavirja napadli gruzijske specialitete (katchapuri ipd). Hrana je tukaj bližje Rusom in centralni aziji kot Turkom, čeprav najdemo notri tudi njihove sledove. Veliko je sira, svinjine, govedine, krompirja. Odlična hrana in še boljše vino ter konjak. Iz Gruzije namreč prihaja vinska trta kar že samo po sebi pove precej.
Cene so tu še nižje kot po serverni Turčiji. Nafta je po ca 0,75€, liter in pol vode po cca 0,35€, Spanje v hostlu 4-9€ osebo. hrana v restavraciji pa enako kot prej, 3-5€.
S polnimi želodci smo se po večerji odpravili na ogled znamenitosti mesta. Plan smo ob večerji zarotirali, bližnjica proti Vardziji izgleda kot offroad, prav tako je bila zunaj že trda tema. Cilj je bil, da po ogledu mesta odpeljemo kakšno uro proti severu in pokampiramo, potem pa gas v gore v vas Mestia. Kolegica Aleksandra pravi da je "must see" in da je noro lepo.
Še en mini šok se je zgodil z prihodom v Batumi. Sodeč po urah v mestu so nam vzeli še eno uro, tako smo že 2 uri pred vami.
 |
| Glavna znamenitost za nas je bil kip Nino&Ali, ki se premikata. V nekem momentu gresta eden skozi drugega - združita se v eno celoto brez da bi se dotikala. Kompozicija govori o dveh zaljubljencih iz novele Kurbana Said (Gruzijska princesa Nino in Azerbajdijanski Aristokrat Ali). |
Vožnja v Gruziji je čisto drug svet kot v Turčiji; Luknje, neurejeni obvozi, nočni pešci, dela na cesti, avti brez luči, živali, ... Noro. Živali se tukaj po večini pasejo brez pastirjev (tako zgleda ob cesti). Na ter ob cesti najdemo Krave, pujsje družine, goske, kokoši, konje, itd. Nekatere živali so se sicer naučile in se umikajo vozilo, druge pa kraljujejo in se sončijo na sredini ceste in se ne pustijo motit niti glasnim hupam in kamionom. Glede na situacijo smo bili začuda priča malemu številu incidentov.
Smo pa ob jutrih opazili kako domačini spuščajo krave in druge živali iz svojih ograjenih parcel na ulico, zvečer pa so do sedaj živali v večji meri izginile iz cestišč. Mogoče imajo določeno uro do kdaj morajo biti doma?
Vožnja zvečer se je zaradi slabih cest podaljšala. Precej pozno smo našli mini nacionalni park in prespali ob jezeru iz katerga smo celo noč poslušali zbor neštetih žab. Tudi to noč nam temperatura ni priznašala in je kljub bližini morja merila okrog 6°C.
Ni komentarjev:
Objavite komentar