28. objava   

AKLIMATIZACIJA

Pocasi sem se primoran aklimatizirati. Mraz mi najeda kozo, telefon zvoni in kopici se delo. Verjetno ni tezko uganiti kako mocno pogresam potovanje po Afriki. Vseeno je ze prav, da sem doma. Ta zgodba se je zakljucila in cas je za nove. Zivljenje pripravlja nove zaplete in skrbi, da mi nikoli ni dolgcas. Da pa zares zakljucim ta del ter ponovno srecam vse vas znance in kolege in vam se v zivo pokazem kaksno sliko in ji dodam zgodbo ali dve pa sem se odlocil narediti potopisno predavanje. 3.2. (nedelja) ob 19.00 bom spregovoril nekaj besed o celotni Zahodno-Afriski avanturi in sicer Pri Rdeci Ostrigi v Skofji Loki (Partizanska ulica 1, klik za zemljevid) (koordinate> 46.169920  14.310138).

Avto je pri mehaniku. Vzrok strajkov se vedno ni jasen. Vsekakor se bomo borili za njegovo zdravje, njegova prihodnost vec tisocih kilometrov po brezpodjih je neizogibna. V glavi se ze kujejo plani za osvajanje novih saharskih kotickov in odkrivanje novega Azijskega kontinenta. insalah, ali sedaj po slovensko> ce bo boh dau!

Jaz pa se v teh bolecih casih socustvovanja z Toyoto in upanja na njeno cimhitrejse okrevanje grejem v savni, predalckam robo, ki me je spremljala na potovanju, srecujem prijatelje in se pripravljam na novo poglavje, ki se zacenja cez dober teden s selitvijo na Cesko. Natancneje v Brno, kjer bom (upam) prignal podiplomski studij v zakljucno fazo. In ja, kljub planiranemu resnemu in napornemu studiju bo pivo teklo v potokih. ti pa si lepo vabljen/a na obisk in na pomoc pri praznenju neskoncnih kolicin vrhunskega hmeljevega napitka. V casu studija bo blog najverjetneje miroval. mogoce bo celo nekaj casa blokiran. vasi pestri obiski so prineslji zavidljivo veliko stevilo ogledov, to pa mi je dodalo nekaj samozavesti in idej o tisku blogu na papir. mogoce. kako, kdaj in na kaksen nacin ostaja neznanka. vsekakor pa bo blog dobil nov obraz z novimi objavami takoj ob pricetku planiranja novih avantur, ki bodo prinesle nove zgodbe. kolikor se poznam bo to se letos. najkasneje jeseni. 

Prilagam dve fotografiji za vse, ki vas matra firbec kako izgleda moj >emergency travel document< v koncni podobi.

Se enkrat vsi lepo vabljeni na potopisno predavanje v Rdeco Ostrigo.

27. objava 17.-22.1.2013

NEUSPESNA PREDCASNA VRNITEV ALI BIZARNA POT DOMOV

Kako popestriti dolgocasnih 6000km proti mrazu? Tezko, vendar nama je spomocjo maroskih uradnikov in mehanikov naposled le uspelo!

Jutro sva zacela v afriskem stilu. Turska kavica in zajtrk, saj je sonce potrebovalo kar nekaj casa, da je posusilo jutranjo roso na sotoru. Sledil je povratek v mesto oziroma na policijsko postajo s planom podaljsanja vize. Policisti na vsakem vogalu mesta so naju hitro usmerili do glavne postaje. Na postaji sva policistom s pomocjo anglesko govorecih Senegalcev razlozila situacijo s pokvarjenim avtom in brez pasusa, katera se je mimogrede zdela vsem blazon zabavna in neverjetna. Policist pa je po navalu smeha le skomignil z glavo in povedal, da je viza se vedno veljavna in naj jo greva pac podaljsat na policijo zadnji dan veljavnosti. In naj podaljsanje res nebi smel biti problem. Pomiril je najino skrb z vizo vendar naju je vseeno na hitro odslovil in si s tem prelozil delo na drugega random policaja cez nekaj dni.

Vhod v Laayoune

Drugega nama torej ni preostalo kot da nadaljujeva pot proti hladnemu severu.  Malenkost med navidezno mejo Maroka in Zahodne Sahare sva krenila levo na se zadnje igranje in srecanje s sipinami. Po oznaceni pisti (na gpsu. V realnosti te piste ni bilo) sva kernila levo preko sipin do obmorske ceste, ki vodi mimo nekaj nasledlih ladij. Mini nedolzne sipine so nekajkrat ostro pokazale zobe in nama nakopale nemalo dela. Ubistvu sva si delo z lopatami nakopala sama =) Skoraj dve uri sva porabila za voznjo 20 kilometrov po pisti mimo in cez nekaj sipin. Ze prijetno utrujena sva koncno ugledala asfaltno cesto ki naju je kmalu pripeljala do ze videne potniske nasedle ladje. Ti hudic en od toyote se je na asfaltu spet spovnil trokirat. V trenutku so ponovno izpohtele vse teze o znanih in jasnih napakah cukanja. Spet sva bila na zacetku s pokvarjenim vozilom in brez najmanjse ideje kaksen virus neki je fasala boga Toyota. Ker s praznim trebuhom clovek ne more misliti sva najprej odpravila problem lakote nato pa sva se spravila se na pumpico za nafto in s tem potesila toyotino zejo (predvidevanje da se pritozuje ker ne dobi dost nafte u motor). Z malo jamranja sva jo spravila do pumpe kjer sva se zadnjic dotankala nafto po fairtrade tarifi (dobre pou eura na litr). Zaradi slabe kvalitete nafte sva bila na koncu zadovoljna bolj midva kot Toyota, vendar vseeno gorenci pac tankamo tam kjer je ceneje, zato sva tam dotocila nafto s kupckom in za bonus napolnila se vse kanistre. Z malo borbe, rocnega pumpanja in drmanja konektorckov sva pocasi prodirala proti Tan-Tanu. Na robu obupa sva si na pol poti z domacim maroskim cajckom ohladila zivce in masino nato pa vztrajno s prehlajeno toyoto proti prvemu mestu. Ze vzig na parkiriscu pred gostilno je dal sila neprijeten znak. Se preden sva prisla do ceste je avto crknil ze dvakrat. Sva pa v kljucnem momentu prisla do kratkotrajne resitve. Avto je na stranpoteh (izven asfalta=ogromno tresljajev) delal boljse. Nekaj kilometrov sva se vozila z pumpanjem na vsakih sto metrov in povecanim srcnim utripom z zalostnimi obrazi nato pa sva se lotila problema po afrisko. Zavila sva s ceste na pisto ki je vodila vzporedno proti Tan-Tanu. Offroad pista je na toyoto delovala blagodejno hkrati pa je podmazovala tudi najino rally duso. Malo po desni strani ob cesti, pa nato cez cesto na levo stran, pa okrog znaka pa potem ponovno na desno in ze naju je ustavil zendar. Tudi najina razlaga zakaj to pocneva mu ni razjasnila zbegane buce zato nama je pustil nadaljevati voznjo proti mehaniku z pripombo naj se voziva rajsi po cesti. Policajeva pripomba ni popravila toyote zato sva nadaljevala v rally stilu.

vcasih sipine zaidejo na cesto

Offroad ob cesti (v ozadju zendarska kontrola)

Pocasi sva se le privlekla do vhoda mesta kjer sva povprasala policiste za smer nato pa krenila do prvega avtomehanika. Tam sva bila najprej povabljena na caj in pa pogovor z nekim Marocanom, ki zivi in dela v Rusiji. Fant je bil v casu komunikacije z mehanikom glavni prevajalec iz arabscine v ruscino. To je bil najblizji jezik v katerem smo se lahko sporazumevali (Janova ruscina je bila boljsa od njihove francoscine). Po debati je mehanik hitro na tla primaknil traverzo, stopil nanjo in pokukal po pokrov motorja. Takoj je pokazal da tocno ve kje je napaka. Slaba nafta. Takoj so razlozili, da je nafta v Zahodni Sahari slaba, oziroma vse juzno od Tan-Tana je pac zanic. Razlaga o spucanem tanku in ceveh ni pomagala. Se preden sem mu uspel razloziti, da smo vse to ze storili so trije vajenci ze odsraufali tank, ga spraznili in odpeljali na ciscenje. Z nezaupanjem sem jim sledil in jih nasel kako so z milom in vodo pod pritiskom cistili rezervoar. Hitro se mi je posvetilo da te mehankarji znajo le cistiti avte, ne pa popravljati avtomobile. Prav tako je postalo jasno da tega avta ne bodo popravili. Vseeno so, kot dogovorjeno, z bencinom ocistili se vse cevi za dotok goriva in pa filtre. Se vedno je avto jamral. Pravzaprav je bil rezultat se slabsi (spet smo bili v stanju ko bi bil avto premicen le s pomocjo avtovleke). Obupani mehanik se je v trenutku nepozornosti spravil celo z kladivom nad bosch pumpo. Seveda tudi to ni pomagalo zato sem mu le spretno odmaknil kladivo, placal za zapravljanje casa in poizkusal odpeljati do prvega hotela. Jasno je avto delal dobre 3 metre nato pa spet ugasnil. Izkasljal. Bogi revez je potreboval pol ure za premik slabega kilometra. Prisli smo namrec do tocke ko se je Jan po mestu vozil na stopnici avtomobila in ob vsakem trokiranju in ugasanju skocil do motorja in dopumpal nafto v filter. Izmucena in sita problemov sva se zatekla do prvega hotela in se odpravila na vecerjo. Tiho sva jedla piscanca in razmisljala o moznostih. V celem mestu ni mehanika, ki bi nama lahko pomagal. Rezervne kose lahko iz Slovenije poslejo po DHLu vendar nihce ne ve kaj je narobe. Avto je nevozen zato greva tezko v 350km oddaljen Agadir kjer so dobri mehaniki in Toyota servis. Bila sva na robu ubupa z pokvarjenim avtom brez pametne restive. Drugega nama ni ostalo kot koncno topel tus, postelja in pa kvaliteten pocitek. Nekaj cez polnoci sva zamizala z eno in edino mozno opcijo za prihajajoce jutro> vstala bova, spila kavo in se z delujocim avtom odpravila v Agadir. Drugega kot upanje da se bo cez noc avto popravil sam od sebe nisva imela.

pri kolegu na caju v mehankarski trgovini

Parkiranje na prvem pasu pred semaforjem. navadn.

In res, zjutraj sva ustala, se spakirala, popila kavo, usedla v avto, zalaufala naredila, 3 metre in konec. Ponovno je podlegel bolecini in se upru ukazu. Sledil je posvet z Carmanom, domacim toyotinim kirurgom prve klase. Tudi on je bil brez pravih resitev zato sva odoffroadala do prve bencinske postaje in pricela tociti gorivo. Prav takrat pa sta se pripeljali se dve serijski toyoti istega modela. Super zadovoljna sva verjela da v dveh polnih avtih nekdo mora imeti vec znanja o tem modelu kot midva. Sanje so hitro zbledele ko je so iz avtov skocili mladi manekeni iz Nizozemske z lesenimi cokli. Fantje brez osnovne ideje kaj se skriva pod pokrovom motorja so nama le zaleli sreco, to pa je tudi vse kar lahko resi naju in njih.

Malo sva sunila konektorcke in pumpo in avto je startal proti Agadirju kot da bi bil nov. vsake kvatre je malo trokiral vendar brez vecjih izpadov in crkovanj. Vmes sva se zresetirala racunalnik avtomobila in s tem ugasnila morebitne racunalniske napake. Tako je 300km do okolisa Agadirja minilo v relativno gladko. 50km pred Agadirjem pa se je zgodba ponovila. Trokiranje in trpljenje. Hitro sva zavila na prvi Toyota servis in razlozila tezave. S pogledom v motor je serviser takoj povedal da je napaka na elektroniki in naj se zapeljeva do naslednjega Toyota servisa, ces da je tam avtoelektricar in da bo odpravil napako hitro in enostavno. Zadovoljna z mnenjem serviserja sva se odpeljala do ogromnega Toyota servisa in ponovno potozila o najinem problemu. Po obrazlozitvi je gospod v pisarni le pogledal na uro in dejal> ni problema, pridta cez tri dni (v ponedeljek) in pogledali bomo avto. Sledila je se hitra razlaga o casovni stiski, nato pa se je strinjal da pogledamo avto takoj. Zapeljala sva pred servisna vrata kjer je nekdo vrgel uc na jamrajoco masino in po marosko izginil neznano kam. Cez pol ure se je spet znasel nekdo s kravato in razlozil, da je stvar jasna. Crknila naj bi nama bosch pumpa, ki jo je sedaj potrebno zamenjati. Pocakati bo treba 8 dni in odsteti 4500 evrov. Taka bizarna informacija oziroma vic dneva naju je le lepo nasmejal in se preden sva se odmaknila iz pisarne sva se ze vozila proti koordinatam nekega mehanika 10km severno od Agadirja. Koordinate nama je prepisal Damjan za primer situacije v kateri sva se znasla. Na poti sva se ustavila se na policiji, do koder je avto pribrcal ze s silnimi mukami. Ker je bil predzadnji dan veljavnosti vize sva potrkala na glavnih vratih policije in potozila o problemu avtomobila in vize. Glavna policistka za salterjem je imela vec kot ocitno slab dan ali celo zivljenje zato naju je po slisani zgodbi le odslovila z pripombo, da to ni njen problem. Vize nama ne bo podaljsala ker se to ne pocne, kako pa bova v enem dnevu pribrcala iz drzave s pokvarjenim avtomobilom pa jo ni zanimalo niti malo. Tako sva ostala praznik rok pred vrati policije. Ponovno sva se odlocila poizkusiti sreco z ambasadam. Korakala sva od ene do druge v neposredni blizini vendar brez uspeha. V petek popoldan pac v Agadirju ambasade nimajo uradnih ur. Ce se kdo znajde v stiski mora pocakati do ponedeljka zjutraj. Jebi ga. Hitro nama je postalo jasno da z podaljsanjem vize tokrat nebo prav nic tako da sva imela v roki le se eno karto. Hasan Dorf Garage. Tam nama bodo popravili avto v trenutku potem pa do konca gas do Spanije.

Avto je stokal in jamral poslednjih 10 kilometrov do garaze kamor se je priplazil se z zadnjimi mocmi. Avto je ponovno crknil dobrih sto metrov pred garazo zato sva znova obrala znano taktiko teka ob avtu in rocnega pumpanja nafte. Pred garazo sva parkirala avto in povprasala po Hasanu. Vajenci so pokazali na ogromna vrata. Odprla sva vrata in ogledala pravo malo vas. Tovornjaki in avtobusi predelani v kamperje in hipiji, ki so tam ze skoraj pognali korenine. Hitro sva nasal eno francozinjo, ki je poiskala Hasana in prevajala razlago problema. Hasan se je takoj pognal v motor in pravk tako kot vsi njegovi predhodniki takoj ponosno nasel problem. >problem ni velik. Bomo popravili jutri.< prvi del je zvenel veliko lepse kot drugi. In glede na problem z vizo je treba avto popraviti takoj. Hasan je bil izjemno razumevajoc zato je hitro potelefoniral v Agadir kaj potrebuje in naju je z vajencom poslal v mesto po kos. Boga Toyota je jokala in v mukah komaj prilezla do avtoelektrika v Agadirju. Ta je Hasanovo tezo o problematicnemu konektorju na crpalki hitro opustil in potrdil kar so nama zeleli prodati na uradnemu servisu. Potrebno bo zamenjati bosch pumpo. Ker sva slisala ceno ze na servisu nama ta ideja ni prevec disala. Zagrizen in akcijski vajenec pa je se kar grizel po resitvah. Utrujena in navelicana sva se med debate vajenca in avtoelektrika hitro podkrepila z zajtrkom/kosilom in vecerjo. Kruh iz trgovine je dal cudezno moc zato smo skocili se do trgovine z avtodeli in kupili originalni toyotin filter za nafto (tokrat menjali ze v tretje). Razlog? Vsi mehaniki v Agadirju so trdili da je nafta juzno od Agadirja cisto zanic in da je v filtru najverjetneje voda. Avto je koncno zalaufal kot ne ze nekaj dni. Na to smo se odpeljali se v drugo trgovino z aditivi in tam kupili najboljsi aditiv za mazanje cevi in ciscenje bosch pumpe. Skocili smo se tankat in dodali dvojno dozo aditiva. Kurac. Spet je trokiralo in crkovalo. Avto je vec kot ocitno prevec pokvarjen, da bi lahko z njim nadaljevala pot in da bi ga lahko popravila v tako kratkem casu. Torej nama ni ostalo drugega kot da avto pustiva pri Hasanu na parkiriscu in poletiva iz Agadirja z avijonom proti domu. Ko smo se privlekli do garaze je bil Hasan istega mnenja. Hitro smo podpisali pogodbo kje je avto stacioniran in se dogovorili za detajle. Ob dogovorih smo zadovoljno nasli se skupni nemski jezik, ki je olajsal vse nesporazume. Torej, avto ostane pri Hasanu. Placilo parkinga je minimalno, popravljal ga bo le z nasim dovoljenjem oziroma bo pocakal da se vrnemo z deli iz Evrope. Hasan je namrec trdil, da je bosch pumpa pri nas cenejsa.  S pozno uro smo se dogovorili, da se vidimo zjutraj ko bova odsla v mesto do carine uredit papirje, ki bodo dovoljevali zapustitev drzave brez avta (v pasusu imam vpisan avto v namen prepricitve prodaje avta v drzavi). Zaparkirala sva avto in v avtu pripravila se zadnjo vecerjo. Ob pricku sva pred spanjem le se skovala podrobni nacrt za prihodnji dan (carina, pospravljanje in pakiranje avta, avijon, Benetke). Med resevanjem avta pri mehankarjih sva vmes ze nasla let iz Agadirja v Benetke za sprejemljivo ceno ob vecernih urah. Idealno ob danih pogojih.

zadnja vecerja?

Nedolg spanec in ze sva bila budna in pripravljena na dolg in naporen dan. Ker je bila ura se rana sva ze pricela z pospravljanjem avtomobila. Najprej sva stegnila moker sotor, da se bo posusil in nebo do povratka ze zgnil. Jasno je takoj zacelo rositi zato sva lahko le potegnila ven vlazno peno in sotor pospravila nazaj. Ko sva zvlekla iz avta vse smeti in uredila papirje je avto zgledal ze na pol pospravljen. Ura se je med tem obrnila na pol deveto, torej cas odprtja carine, zato sva se napokala v grand taxi (bila sva sesti in sedmi potnik v avtu s petimi sedezi) in se odpeljala proti mestu. Se pred mestom je bil iz najine strani pristanisce s carino.

Z pospesenim tempom, da cimhitreje opraviva, sva se odpravila do prvega zendarja in mu razlozila tezave. Anglesko govoreci vendar sumljiv tip je razlozil, da to pa res ni problem in zacel gledati v najine papirje. Postavil naju je na cakanje in pricel begati okrog od policaja do policaja. Ko se je pogovoril z vsemi se je vrnil in razlozil> vse bodo uredili v ponedeljek ko se carina odpre (pojutrnisnjem). Za vikend na carini nihce ne dela. borca kot taka, sva hitro razlozila da to ni mogoce in da potrebujeva podpis se isti dan. Hitro je zavrtel telefon in poklical nekoga naj odpre carino. Skupaj smo odpesacili do carine kjer sva doumela, da ocitno od njegovih obljub ne bo veliko. Sumljivi zendar je bil namrec pijan kot vidra. Vneto je razlagal od pokvarjenega ameriskega sistema, njuhal ukradeno vrtnico in pozabil na najine probleme. Vseeno pa je bil edina oseba med uradniki na dolznosti z znanjem anglescine in pripravljenostjo pomaganja. Nic drugega nama torej ni preostalo kot da sva poslusala neumnosti in upala, da se bo res nekdo prikazal, odprl stavbo carine in spisal dovolilnico za odhod domov. Slaba ura cakanja se je le obrestovala, ko se je nasel nekdo z kljucom in odrl stavbo carine. Sledila sva v njegovo pisarno in tam ze stotic razlozila tezave. Sledil je odgovor> danes je sobota in nihce ne dela zato tudi jaz ne bom delal. Prisel sem le pripravit pisarno za ponedeljkov delovnik. Tudi on je povedal, da najin problem ni njegov problem in da lahko puiskusiva z carino na letaliscu vendar morava avto pripeljati tja in ga tam tudi pustiti (pokvarjen avto je tezko peljat 40km in ga potem pustiti tam dva meseca s pregresno drago parkirnino), pa se to ni zihr da gre skoz.

Razocarana nad slisanim sva zapustila pristanisce in se enkrat poizkusila sreco na policiji. Jasno, varnostnik na policiji naju je odslovil z enim stavkom. Danes je sobota zato na policiji nihce ne dela. vrnita se v ponedeljek. Tudi njega niso zanimalo, da bo v ponedeljek prepozno. Glede na pogoje sva primerno zmedena usedla v prvi kafic in narocila zajtrk in kavo. Najprej sva sedela v tisini in glodala vsak svoj rogljic nato pa sva prisla z genialno in edino mozno resitvijo> greva nazaj k Hasanu, se usedeva v delujoc avto in se odpeljeva v Evropo. In to se danes ker je jutri ze prepozno. 850 kilometrov v enem popoldnevu. Prejsnje dni pa sva jih s tezavo delala maximalno 300 oziroma do nemogocega trokiranja. Kupila sva se kruh in najboljsi sveze stisnjen pomarancni sok in poiskala grand taxi. Ker nisva vedela v katerem mestu se nahaja najin avto sva razlozila da potujeva na sever in upala, da so naju razumeli. In res. Vseh 7 komadov smo v predpotopnemu mercedesu 123 potovali po pravi cesti proti Hasanovi garazi.

Ko sva prispela do garaze sva najprej razlozila skovan nacrt Hasanu. Z debelimi ocmi nama je le zalel sreco in napisal email, da porocava o zakljucku tragikomedije. Kot dva izkusena kirurga sva se nato zapodila pod pokrov motorja in storila vse kar sva storila ze tisockrat. Dodatno sva poizkusila z dotokom goriva iz stresnega prtlaznika in pa z menjavo objemk na ceveh za dotok goriva. Radovedni hipiji niso mogli verjeti najini zgodbi kaj sele najinim ambicioznim planom. Sledil je trenutek resnice. Vse sva pospravila v avto, se usedla, obrnila kljuc in… nic. Spet je crknu hudic. Spet sva rocno napumpala nafto se odparkirala in zapeljala do glavnih vrat kjer je avto ponovno crknil. Poiskala sva se Hasana, se mu se enkrat zahvalila za pomoc in mu stisnila nekaj evrov za dobro voljo. Stisnila sva voodoo talisman za sreco in cudezno sva zdrvela po stari magistralni cesti ob morju proti severu.

smejanje in dvomi francoskih hipijev ob slisanem, da greva domov 

Hasan Dorf Garage parkplatc

Po dveh urah in pol sva brez VECJIH tezav prispela v Essaouiro kjer sva si privoscila pavzico. Ko avto dela pride na vrsto turizem. Skocila sva en krog po mestu z ogledom glavnih stvari in nakupom nekaj praholovcov in druge robe. Privoscila sva si se sendvic in toyoti dotocila nafto potem pa z konkretno zamudo akcija naprej proti severu.

Toyota je vec kot ocitno uklonila pritiskom dveh loskih idijotov in pricela delovati po sistemu pametnejsi odneha. Tako je v vseh svoji mogocnosti gurila proti severu dokler se ni premaknil datum na 20.1. zadnji trajekt je ze odpeljal, viza je potekla midva pa sva bila se dobrih 50km oddaljena od pristanisca v Tangerju. Utrujena sva se zavlekla na prvo bencinsko postajo, spila pivo in se pri svezih 14 stopinjah namestila na posteljo v zadnjem delu avta. Vecplastne spalke so poskrbele za lepe sanje tako sva zadovoljna zjutraj skocila na kavo in se zapeljala do mesta. Zamenjala sva se prazno plinsko jeklenko in dotocila poceni gorivo. Sledil je premik do pristanisca, nakup karte in pa skok v trgovino po steko sveze iztisnjenega pomarancnega soka in kruh.

Potem pa klasicni mejni kaos v vrsti za trajekt. 5 vrst prerivajocih se avtov na 3 pasovih in neskoncna vrsta za policijsko kontrolo oziroma odstemplanje pasusov. Po dobri uri cakanja v vrsti je le napocil trnenutek ko sem skozi okenjce pomolil emergency travel document in upal na stempelj brez komplikacij. In res. Brez vecjih komplikacij je le debelo pogledal v papir, ga malce obracal in se cudil videnemu. Nato pa je vnesel podatke v racunalnik in zadal zadnji pomembni zig na tem potovanju. Huh ! zadovoljno sva se prerinila do scana avtomobila. Uspesno poskenirana sva se tako postavilo v vrsto se za carinski pregled. Carinik je ob pogledu na nenormalno osvinjan in raztrescen avto le prikimal in ze sva cakala v vrsti za trajekt.

Koncno vkrcani smo se dobro uro cakali brigado kitajskih turistov preden smo lahko odrinili po strasno razburkanem morju cez ozino prot mrzli vendar na videz urejeni celini. Zacasno sva se le se poslovila od mame Afrike, pogooglala spansko pot in izkoristila zadnjih 10 minut poti za pocitek. Domac kontinent sva pozdravila z nasmehom na obrazu in upanju, da se carina ne vtakne v polne kanistre nafte, ki sva jih prevazala na strehi. Policista je na prvi kontroli zvilo od smeha ko je videl moj pasus. Takoj se je opravicil za trenutek in najverjetneje odsel pokazat sodelavcim prestempljano cudo od mojega osebnega dokumenta. Pri naslednji kontroli pa je imela carina prevec dela z maroskimi svercerji pomaranc tako da sva uspesno presvercala zahodno saharsko fair trade nafto.

Sok ! ograje, ogromno smerokazov in drugih znakov, avtocesta brez oslov in pescev skratna znaki o evropski kulturi in omejevanju svobode. Drugega nama ni preostalo kot da sva prizgala luci in se kar se da kulturno privajala na domac teren. Temperatura je uspesno padala proti Malagi kjer sva pobirala harpune in drugo potapljasko opremo dragega loskega kolega. Tako je taxi ekspedicijsko vozilo dobilo novo spedicijsko nalogo. Kljub pozni uri nama Malaga ni ponujala prenocisca, evropske ceste pa so omogocale umirjeno in sprosceno voznjo zato sva se odmalala severno proti Albaceteju kjer naju je pricakoval kolega s tusom in udobno posteljo v ogrevanem prostoru. Ja ni kej, zima je ! dolgocasna avtocestna voznja je bila za naju preenostavna zato sva se odlocila poiskati bliznjico. Zadnji 150km ob pol eni uri po neznani cesti v spremstvu dezja in megle je popestrilo enostaven dan. Za povrh pa nama je na sredi poti se pricelo zmankovati nafte, vse bencinske postaje na poti pa so bile zaprte. In kot da to se ni dosti je avto ponovno zacel z zatikanjem in crkovanjem.

Tako so se postavile nove teze toyotinega problema. Hitro sva pretocila kanister tretjerazredne saharske nafte, dopumpala gorivo v filter in ze sva se gujsala cez ovinke proti cilju. Nenormalni ovinki so naju dognali do nove ugotovitve. Avtu pri zatikanju vozi boljse ne samo pri offroadu ampak tudi pri desnih ovinkih, pri cemer pa mu levi ovinki dajejo se vecje tezave kot ravnina. 

Okrog druge ure sva se koncno privlekla do Albaceteja kjer sva dotocila pregresno drago in precenjeno gorivo. Z malo komunikacijskih tezav smo se dobili z starim popotniskim kolegom Antoniom (Cifu) in se zapeljali do njegovega stanovanja. Sledil je neuspesen poizkus parkiranja toyote v garazi. Jasno je bil vhod v garazo kljub spuscanju gum prenizek. Tako nama ni ostalo drugega kot da avto parkirava na ulici in upava na milost spanskih ulicnih iskalcev zasluzkov. Potem pa pircek, debatka in pa zasluzen pocitek nekaj do cetrte ure zjutraj.

Vseeno sva z popotniskim tempom ustala po dobrih petih urah spanca in si privoscila mini kopalnisko regeneracijo. Potem pa pospravljanje avta, tuhtanje o planih in pa odlicno kosilo. Kratka debatica z gostiteljem, popoldanska siesta in se pred temo sva bila ze na avtocesti in poti proti domu. Plan? Voziva dokler nisva preutrujena potem pa spat. Po nasvetu spanskih kolegov sva se ob morju izogibala bojda dragi cestnini tako, da sva se drzala hitre ceste z obcasnim lutanjem po enosmernih ulicah mest. Pozna ura je zahtevala pocitek tako da sva se sparkirala na mini pocivaliscu slabih 50km pred Barcelono. Garmin je namrec narisal, da sva v narodnemu parku tik ob morju. Radovednost o pokrajini, ki naju je obdajala je dodala teznjo, da tam prespiva in si zjutraj, pri belem dnevu, ogledava okolis.

Kosilo v Albaceteju

voznja po tastari cesti naju je vcasih poslala
tudi v enosmerne ulice mest

Vecerni pircek v pisarni

Pravzaprav nic presenetljivega. Mini pecina, lepo morje in pa na levi skalnato pobocje z podrastjo. Niti priblizno se nic od tega ne more kosati z lepoto zahodne Afrike (z neupostevanjem smeti raztrescenih okrog po Afriki). Hitro sva se spokala na pot proti Barceloni kjer sva se za trenutek prelevila v turista. Sprehod cez mesto in pa kavica. Potem pa gas po tastari cesti mimo obcestnic proti domu.

Prihod v Francijo sva oznanila z zavojem na avtocesto. Kljub zabavni voznji bi nama nadaljevanje po stari cesti proti domu bi nama najverjetneje vzelo vsaj se en teden. Sledil je podjetniski klic na spedicijsko (pol)premicno centralo z narocilom pobiranja srfa v Monacu. Najmanjsi problem je pa na polno nalozen avto dat se en surf zato sva narocilo potrdila in ze sva drvela proti Monte Carlu. Dobrih 50 kilometrov pred Monacom sva zavila iz avtoceste na obalo kjer sva dotocila gorivo in si privoscila nekaj mesnih dobrot z kozarckom >Finega Grapa Roseja<. Potem pa sva dozivela hladen tus narocnika. Surf ni pripravljen, narocnik niti ni znal povedat ali bo pripravljen prihodnje jutro zato sva bila primorana nadaljevati pot proti domu brez dodatne opreme. Tako sva se odpravila na vecerno obmorsko mestno voznjo z panoramskim ogledom Monaca. Pripravljena na nove izzive sva se postavila na avtocesto in ga pocuzala proti Italiji. Ko pa se je avtocesta zacela odmikati od morja in s tem dvigati se je premosorazmerno spreminjala temperatura ozracja. Frisnih 7 stopinj naju je sparkiralo na prvi bencinski postaji kjer sva se pogrela z nekaj kozarcki kvalitetno iztisnjenega francoskega grozdja nato pa sva se v postelji zabubila v spalke z upanjem, da ostro zimsko vreme ne utrdi vroce vinske krvi.

Monaco

In res sva se prebudila na tem svetu brez vecje drame dokler nisva na ekranu zagledala enomestne stevilke 4. Ce ne drugega je to potrdilo tezo da sva se ziva in se nisva v peklu. Hitro sva umila zobe in pretocila en kanister goste afriske nafte (Italijanskih 1,7XY evra za liter nafte je totalno nesprejemljiva). Ob pretakanju sva naletela na nov sok. Okrog naju so lezali kupi bele strjene vode. Brrrr !!! hitro sva se usedla v avto, prizgala gretje sedezev in kabine na maximum in z mislimi odplavala nazaj v toplejse kraje.

Gas dobrih 700 kilometrov naju je nato cez dolgocasno Italijo ponesel do domiceljne drzave zabeljene se z se vecjim mrazom in debelo belo odejo.V Sloveniji sva takoj podlegla offroadarski skusnjavi. Iz Sezane sva se zapeljala cez hribe do Ajdovscine, od tam pa cez Col do Logatca. sledil je vzpon na Katarino, za finis pa offroad ob reki Sori do doma kjer naju je cakalo vrhunsko in nepricakovano presenecenje. zbrala se je grupa sosedov, kolegov in familije, ki nama je zazelela lepo dobrodoslico in pripravila cudovit sprejem s carino in malcek programa. Posebej hvala vsem za lep sprejem, se posebej dragi mami za pujsa in kislo zelje =) 

Prihod domov? ne, ponovno na carino!

26. objava 15.-16.1.2013

DELA, NE DELA, DELA, NE DELA

On the road again!!

THE GREAT RETURN TO ZAHODNA SAHARA

Ze poznani obrazi so naju pozdravili takoj ob prihodu na mejo. Brez zapletov in tezav sva v dobre pol ure preckala domaco mavretansko stran. Tudi nikogrsnja zemlja ni bila nic posebnega, tam sva pozdravila se starega znanca, turisticnega vodica nato pa sva vnovic poizkusila sreco z preckanjem maroske meje. Prvega policaja sva tudi tokrat odstempljala hitro in se ponovno postavila v dolgo vrsto za stemplanje pausa (postaja kjer se je nekaj dni nazaj nekaj sila zalomilo). Hitro se je nasel, verjetno, najbolj zajeban policaj dalec okrog. Tocno ista oseba, ki naju je na milost in nemilost zavrnila in poslala nazaj h kolegim Mavretancim. Valda se je zopet zapicil v moj pasus in si vzel kvalitetne pol ure za analizo vize in bohve kaj za vraga je tam se pocel z mojim pasusom. Z silno muko je naposled le udaril zig v pasuse in nama dovolil premik do carine. Ze prijetno utrujena in zadovoljna z zigom sva se postavila na pregled avtomobila. Najprej sva potrebovala izpolniti nek papir in pocakala na carinika. Sitni carinik je nato pregledal avto in za tem nad avto poslal se psa. Tudi pes ni nasel nicesar sumljivega zato so naju poslali se na rentgenski scan avtomobila. Jasno je bila vrsta za scan dolga kot ponedeljek. Pravzaprav je bila tako dolga da so se nama ze pojavili dvomi o uspesni prekoracitvi meje saj sva s seboj vozila tudi pravo malo orozarno (nozi, macete, meci,..). na sreco so bili dvomi odvec. Scan ni javil nepravilnosti zato sva se lahko postavila v vrsto za zig za avto. Ponovno dolga vrsta za zig je terjala svoj nov casovni davek. Po dobrih treh urah maroskih kolobocij sva le zakljucila z formalnostmi. Uspesen prehod meje pa je dodal nov cmok v grlo. Med vsemi kratkimi premiki avtomobila sem ter tja je avto zacel abnormalno trokirati.  Super. Sam se tega se nama je manjkal !

Zapuscanje mavretanske meje

Voznja proti Maroski meji

Odpeljala sva se na pumpo, dotocila poceni in nekvalitetno gorivo, ponovno porukala kontakte in se zapodila na 350km dolgo in prazno pot do Dakhle. Puscava, puscava in par bencinskih crpalk s kaksno hiso. Malo voznje, pa veliko trokiranja. Crkavanje avta in pa stremenje v masino. Vcasih je tresenje cevi in konektorckov pomagalo in omogocilo kaksen kilometer voznje, drugic spet ne.  Po stotih kilometrih sva le prisla do pametnega signala da sva doklicala kolega Damjana naj nama pride nasproti in naju poslepa do Dakhle oziroma prvega mehanika. Mukotrpna voznja naju je naposled le nagradila z bencinsko crpalko kjer sva ponovno ubupano brskala okrog masine in iskala napako na elektroniki. Avto je koncno dal znak da dela in da je problem izginil. Hitro sva poklicala Damjana in sporocila da avto dela in da se dobimo v Dakhli. Na najino sreco in njegovo nesreco se nista startala na pomoc saj sta ob odparkiranju avta v Dakhli vzvratno pahnila v drug avto in povzrocila mini nesreco. Jasno so z njegove strani sledile ure birokratskih tezav. Casovnica je prvic na tej poti klapala. Damjan in Janja sta birokratske zakljucila ravno po najini vecerji tako da smo se malo po soncnemu zahodu dobili pri izvozu za Dakhlo. Tam smo se ustavili se pri Mohamedu, njunemu kolegu, kjer sta oddala nekaj stvari hkrati pa smo morali se malo posedeti in poizkusiti vecerjo (tezko se je odreci Saharski gostoljubnosti).  Po prvih navdusenih debatah o tem kaj vse se je zgodilo od zadnjega snidenja smo priklopili walki talkije in se podali na 200km dolgo pot proti severu oziroma priljubljeni saharski oazici z toplim izvirom.

Nedolgo smo se vozili ko je avtu ponovnno pojemala moc. Mucna ustavljanja, pumpanja naftne pumpe in rukanje kontaktov so sledili naprej na vsakih nekaj 10 km nato pa vse pogosteje. Po 150km ceste smo se dotankali gorivo (avto v okvari je imel nadpovprecno porabo) in se odpravili levo v puscavo. Vse pogostejsa ustavljanja in crkovanje avta so me pocasi spravljala v obup. V upanju da bo Damjan nasel razlog okvare smo zamenjali posadko in postavili Damjana na voznikov sedez toyotice jaz pa sem zacasno presedljal na njegovo anglesko osemdesetko (avto angleskega porekla z volanom na desni strani). Pravi pocitnice ko sem za trenutek pozabil da z pokvarjenim avtom tisimo v notranjost puscave. Toyota je bila iz kilometra v kilometer bolj boga resitve pa nismo nasli. Ura je odbila ze skoraj eno zjutraj ko je utrujena toyota ubupala. Sem pa tja je se vzgala vendar je mukotrpno zmogla le borih ducat metrov. Borci kot taksni se nismo vdali zato smo jo z muko in stantgasom z pogostimi vzigi odslepali se okroglih 10 kilometrov do oaze. Zadnjih 100 metrov je bilo slepanje zaradi mehkega peska in piste med drevesi nemogoce zato se je Jan usedel na bullbar, odprl haubo in rocno pumpal nafto v masino med tem ko sem jaz silovito vizal med ovirami ob navigacijski pomoci Jana. Opomba* navigacija je bila v momentih med drevesi in betonskimi vodoinstalacijami kljucnega pomena zaradi omejenega vidnega polja. Hauba je morala namrec biti ves cas hrabre voznje odprta s cimer je omogocala dostop pumpanja nafte.

Malo pred drugo uro smo le prispeli do oaze in si preutrujeni v nocnem hladu privoscili vroco kopel. (To oazo sem obiskal z Vrencurjem ze novembra. Za tiste ki niste prebrali takratnega posta> izvir 42 stopinj vroce vode od koder se voda najprej izteka v betonski bazen, kjer se da namakati po mili volji, od tam naprej pa se voda izteka po bliznji okolici in sluzi namaknju umetno zasajenega grmovja). Pregrevanje v vodi je iz nas potegnilo se zadnjo energijo in nas v vsej svoji vrocini zapeljalo v spalke stresnih sotorov do poznih jutranjih ur.

(fotk zaradi pomankanja energije in zivcev valda nismo delali)

Po vstajanju smo se  podhlajeni (ponoci se je spustila tempratura na 13 stopin) hitro preoblekli v kopalke in se ponovno pregreli v betonskem bazencku. Sledil je zajtrk s kavico nato pa doktorski poseg. 3 kirurgi smo se spravili na toyoto z tono orodja in smo sraufali in stikali po vseh moznih koncih, ki bi bili lahko vzrok toyotinega strajka. Studijska literatura je obsegala vec kilogramskih knjig in racunalnikov, po kirurski mizi je spricala nafta, izpod havbe pa je bilo pogosto slisati skrtanje zelezja, zaganje in pa neuspeli poizkusi vziga motorja. Kriki cloveskih naporov so priklicali radovedne saharske oci iz bliznje okolice, ki so le zacudeno obcudovali pogum blaznih Slovencev in s kuhanjem caja blazili nase zivce. Po nekaj urah operacije Sahara je avto koncno zapredel svojo vizo 900 obratov v fazi mirovanja.Na pol prepricani v svoje znanje in uspeh smo v arabscini razlozili edinemu saharcu z vozilom (Land Rover Santana. Stara k zemlja), da gremo na testno voznjo v smeri nekega vodnjaka in, da ce nas kmalu ne bo nazaj pomeni da je nekaj narobe in da ga lepo prosimo naj nas pride resevat. Upajoc, da je razumel (saj smo ga po razlagi komaj ustavili saj se je ze usedel v avto in se hotel odpeljati) smo se odpeljali cez nekaj sipin nato pa po neskoncni ravnici brez piste proti vzhodu. Avto je ubogal vse ukaze zato se je po dobrih 15 mintah na horizontu prikazala zelena oaza. Tam smo naredili manjso pavzo z ogledom zapuscenega, prav tako, toplega vodnjaka in nekaj bazenov nato pa smo obrnili nazaj proti >domu<. Tudi pot nazaj je avto ubogal in kazal na to da so tezave odpravljene in da smo pripravljeni na nove avanture. Super zadovoljna sva pospravila kirurski obrat, se poslovila od saharskih kolegov in slovenskih soborcev ter se v upanju da je vse ok odpravila proti glavni cesti. Opomba* sredi sahare valda ni signala kar je pomenilo da ce avto spet crkne da ga morva popravit sama oziroma se po pomoc odpraviti pes. Na najino (zivljensko) sreco naju je avto brez problemov po dobrih 45 minutah pripeljal na glavno saharsko cesto.

v to smer smo sli testirat avto =)

Vrencurja

Sledilo je popoldne na klasicni saharski cesti. Levo nc, desno nc, naprej nc pa nazaj tut nc. Par kamel, telegraf stange, zendarske kontrole, ozke ceste, neorejene bankine in pa spremljajoci lepi klifi. Zadovoljna da avto dela brez problema sva navijala ex jugo muziko in ga ruzila proti severu z planom podaljsanja vize za kaksen dan da bi lahko lazje zadihala maroski zrak brez pretiranega tempa. Zendarji na kontrolnih tockah so bili vsi enotnega mnenja da na vsaki vecji policijski postaji podaljsajo vizo brez vecjih problemov. Super zadovoljna sva se okrog pol seste ure pripeljala v glavno Zahodno Saharsko mesto Laayoun. Tankanje, soping osnovnih hranil in pa sprehod cez mesto do prvega pravega Maroskega tazina ki sem ga sanjal ze kar nekaj dni. Top shit tazincek !!! (razlaga za kulinaricne maniake, ki se niste bili v Maroku> tazin je jed, ki se skuha na oglju v glineni posodi z glinenim pokrovom. Obicajno je tazin mesni (obsajajo tazini z razlicnimi vrstami mesa (ovca,kura,krava,riba) kjer je dodana zelenjava in pa samo zelenjavni tazini za vegije). Tazin bi mogoce lahko primerjali z srbsko varianto izpod peke. Torej nametat u lonc dobrote in naj se vse skupaj cmari zelo dolgo v lastnem soku. Rezultat je obicajno vrhunski!!!).

Ena izmed mnogih zendarskih kontrol na poti

Po vrhunski vecerji sva se podala proti izhodu iz mesta do prvih sipin kjer je po nasvetu Damjana lusten platc za pokampirat. Navodila so bila priblizno takale> pred izhodom iz mesta zadnja pista levo potem pa mimo zapora po levi strani do sipin. Nic lazjega. Le da sva tam pri stavbi res zavila levo kjer so naju takoj ustavili vojaki in pojasnili da je to vojaska cona in da nimava tam kaj iskat. Dobr0 sva rekla in se obrnila ter poizkusila sreco po desni strani vojaske cone. Sledil je vzpon in pa novo zastrazeno vojasko obzidje. Tokrat vojska ni imela nic proti ko sva tik pred vhodom zavila levo in se ob obzidju peljala proti sipinam. Dva trenutka pred temo sva se ugnezdila v zavetrju najvecje sipine v blizini in postavila camp. Zakurila sva ogen, odprla vincek in uzivala se zadnje saharske trenutke med sipinami.  

vhod v Boujudour (mislim da)

Kamela, nic in telegraf

Brothers on the road again!!

25. objava 13.-15.1.2013

NENACRTOVAN MAVRETANSKI DOPUST

Pred izstopom iz maroskega mejnega prehoda sva se potrebovala le se odstemplati pri edinemu policaji ki naju je na zacetku spistil skoz brez komplikacij. Tam sva seveda morala razloziti problem katerega je hkrati z zanimanjem poslusala cela vrsta. Ker je nek Mavreatnec v vrsti znal anglesko in policaju prevedel zgodbo sva se mu elegantno prilimala za njegovo mecko na poti proti mavretanski meji, ces da ga bova izkoristila tudi na drugi strani za prevajanje saj so bile komplikacije pricakovane in neizogibne.

Malo do sesti uri sva se ponovno narisala na Mavretanski meji. Carinik, ki pregleduje avte se je smejal ze na dalec. Ja kaj pa vidva nazaj ? Razlaga, da so Marocani pac smotani nas je hitro spoprijateljila in skrajsala dolzino preckanja meje. Policaj namrec ni kompliciral z pregledom avta in pa preizkovanja s psom. Nato sva skocila do prvega policaja, ki se naju je tako kot vsi na tej meji hitro spomnil. S pomocjo tistega random mavretanca smo hitro razjasnili situacijo, s tem pa se je brez vecjih tezav strinjal in naju vpisal v register. Tudi carinik kjer sva registrirala avto je ob pomoci taistega Mavretanca dal svoj zegen. Ponovno sva izpolnila papir za zacasen uvoz avta, med tem pa je carinik dodal> lesse passé stane 10 evrov. Ker pa ti na obrazu pise da si neizmerno utrujen in imas dosti zajebancije ti ga podarjam brezplacno. Sledila je le se poslednja in najtezja policijska postaja. Jasno so se naju tudi tu spomnili, vendar po razlagi malo manj zadovoljni. Postavili so naju pred vrata in poklicali svoje sefe. Njihovo znanje anglescine je tu zboljsalo moj polozaj. Tudi tu sva izkoristila neprijateljske odnose Mavretanije in Maroka. Malo sva pokurcala Marocane in njihovo kompliciranje, nato pa so sefi dali zegenj. Postempljali so najine pasuse in zazeleli sreco pri pridobivanju Maroske vize. Neverjetno hitro sva bila brez vize za veckratni vhod bila sprejeta nazaj v Mavretanijo. Tako naju je locilo le se dobrih 50 kilometrov pred soncnim zahodom do prvega mesta, kjer naj bi bilo Marosko predstavnistvo.

Vecerni Noadhibou v soju luci

V mestu sva se najprej ustavila na ulici in zmenjala nekaj denarja nato pa sva se zatekla v edini camp v mestu. Sledila je vecerja, pozirek veckrat presvercanega whiskeya in pa saharski cajcek z lastnikom campa.

Zjutraj sva se odpeljala najprej do Maroske ambasade kjer je avto zopet zacel cukati tako kot takrat v Gvineji ko smo obstali pri mehankarju za cel dan. Misloc da je resitev problema znana sem podrmal kontakt in brez problema sva se odpeljala do ambasade.  Tam pa nov sok in nova zgodba. V roke sva dobila papir za zaproscanje vize. Jasno navodila le v arabscini. Ocitno sva potrebovala zunanjega strokovnega sodavca, ki se je >zacuda< znasel ravno v tistem trenutku ob nama z ponudbo da pomaga resiti v zameno za placilo. Ker bi ucenje arabaskega jezika in njegove pisave vzelo vec casa kot je veljavnost mojega pasusa sva pristala na placilu in izpolnil je zahtevani papir. V ceno je bila vsteta tudi kopija pasusa in pripomba, da v sosednji prikolici izdeljujejo tudi slike. Jasno moje slike niso bile dobre. Povsod na svetu sprejemajo standardne pasus slike razen na maroski ambasadi, kjer mora biti ozadje namesto modrega belo. Zopet druge nisva imela kot da sva odprla denarnico in se slikala v napol razpadli prikolici. Digitalni fotoaparat, izdelan verjetno se pred industrijsko revolucijo, je s pomocjo top shop printerja natisnil slike primerne za kartoteko ne pa za vizo. Nema veze kaj je na sliki, vazno je belo ozadje. Z malce zamude sva se odpravila do okenca za oddajo vize kjer pa je flegma gospod z mirnim glasom izjavil da vize izdajajo le na pasuse in ne na >emergency travel document< oziroma na moj kvazi pasus. Torej ce prav razumem z mojim papirjem lahko v Maroko vstopim le s pomocjo vize vendar za vizo lahko zaprosim le s pasusom. Ce pa imam pasus pa vize tako ali tako ne potrebujem. Itak, logicno, jasno. Na zahtevo po takojsni pogovor z konzulom pa je le odgovoril naj se vrnem cez dve uri nato pa je zaprl vratca.

Prijetno razocaran in na robu obupa sem se usedel nazaj v avto nato pa sva se odpeljala do prvega evropskega predstavnistva po nasvet. Sexy Francoska konzulatka naju je toplo sprejela in poslusala najino zgodbo vendar odgovorila, da tu ne more storiti prav nicesar. Naj se vrneva na marosko predstavnistvo ter prepricava njihovega konzula v odobritev vize. V nasprotnem primeru naj pa se obrneva na spansko ambasado. Gladko malo je prelozila vso odgovornost na boge Spance, nato pa naju je s prijaznim nasmehom odslovila.

Drugega nama ni preostalo kot da sva se vrnila pred Marosko ambasado in ubupano trkala po vratih. Med tem casom se je konzul ze zbudil vendar je v sprejemno pisarno (beri hodnik z stoli) poslal le nekega razumnega mladenica brez osnov angleskega jezike. Valda na celi ambasadi ni bilo nikogar ki bi znal anglesko zato je moja prihodnost ponovno visela na nitki >learn french in one day< cdja. Sledilo je opletanje z rokami in izgovorjava vecine znanih francoskih besed, nato pa mladenic brez besed z vsemi papirji izginil v drugo nadstropje. Sledilo je nestrpno cakanje prestopanje iz enega dela hodnika na drugega. Cez nekaj casa se je mladenic le vrnil in dejal da je konzul odobril vizo. Nared bo cez 3 dni in bo veljavna le 5 dni. Opa opa opa. Super da bodo odobrili vendar… 5 dni je komaj zadosti le za voznjo in spanje, v tako kratkem casu od Maroka nebi imeli nic, sploh pa se ne moreva privosciti cakanja v Mavretaniji 3 dni. Z malo jamranja se je omehcal in prisli smo na sporazumno resitev. 7 dnevna viza, ki bo nared prihodnji dan. Zadovoljna sva placala vizo in se odpravila na sprehod po Noadhibujski trznici.

pogled na pokopalisce

Koncno sva imela malce casa za sprostitev. Sprehala sva se po trznici, nakupovala sadje, zelenjavo in kramljala z prijaznimi domacini. Popoldan sva koncno pospravila avto in se lotila pancete in whiskeya. Zaradi pricakujocega nocnega hladu sva se z sefom campa dogovorila se za najem sobe nato pa zakuhala vecerjo in se v upanju na uspesen prihajajoc dan zabubila v najbolj neudobno posteljo na svetu.

Popoldansko henganje v toyotini senci v druzbi popotnikov

Zjutraj sva se nestrpno odpeljala predcasno do ambasade in tam cakala na vizo. Avto je zopet neprijetno cukal zato sva se ponovno lotila kablov pri bosch pumpi upajoc da to resi tezavo. Ob enajstih so naju koncno poklicali v stavbo in vrnili >pasus< z pripetim novim listom na kateremu je bila prilepljena maroska viza. 5 dnevna zacensi prejsnji dan. Hudic naj jih vzame, pa vseeno zadovoljna z uspesno prilepljeno vizo sva se ponovno podala na pot proti meji.

za izdelavo vec slik zal ni bilo energije. opravicujemo se tudi za pisanje z zamudo ampak Maroko vsak dan nagrajuje s takimi pripetljaji da ni za govort. bomo napisal k bo cajt =)