Gates to hell

(objava 8)

popotniški nasmehi :) 

z malo boljšim kafanskim internetom lahko končno postnem malo več slik.

Zlati zobje so pa tuki noro moderni. Starejši kot so ljudje, več imajo zlatih zob. Po 40-50 letih je vsaj pol zob zlatih. Če tole bere moja zobarca, a mi lahko prosim razložite, če so zlatje zobje kul in zdravi iz strokovnega vidika? In zakaj bi to sploh kdo hotu met? Meni je sila težko držat fokus gledanja človeka v oči, če se pa iz ust šajna kepa zlata. Brutalno.

Zvečer smo se vrnili v Hotel Aziyo in se zbarantali za pametno ceno. Priznam, prav pasalo je it pod topel tuš in na zofi spiti en konjak ali šest. Debatke o bizarnemu dnevu so nas ponesle v kratek spanec.

Zjutraj so jutra najlepša, zato nastavimo budilko za na šiht. Potem pa klasičen jutranji rokenrol, z izjemo, da smo šli na zajtrk kar pod največjo fontano na svetu  (luštna slika v prejšnji objavi bloga). Ko smo jedli zajtrk je pristopil še random gospod z zlatimi zobmi (ravno na poti v službo v fontatno) in nam podaril hlebec še toplega kruha. Lepa gesta prijaznih domačinov, ki smo jo z veseljem pozdravili. Ampak, a zgleda k da nimamo za kruh? Verjetno res. Tu ima večina moških obleke s kravatami, ženske pa narodne noše ali uniforme.

Zdi se, kot da je velika večina ljudi tu zaposlena v državnem aparatu. Po dnevu v Ashgabatu in vožnji čez državo zgleda, da je četrtina moških policistov, četrtina vojakov, potem imamo še četrtino drugih državnih uslužbencev in zadnjo četrtino kmetov in drugih. Pri ženskah pa je stvar malo drugačna. V trgovinah so ponavadi ženske. V glavnem mestu pa je večino žensk, ki sem jih videl nosilo smetarske uniforme in čistila ulice in javne površine. Ena je glancala rostfrejasto ograjo na mostu, druga je čistila robnike, največ pa jih pometa. Zgleda kot, da je na vsako križišče najmanj ena čistilka. In če ni drugega pometa luže. Na tleh ni moč najti ene same smetke. Mesto je kot iz škatlce. Neverjetno.

Ko smo pozajtrkovali pred fontano je takoj prišla čistilka in pometla potencialne drobtine, ki so ostale za nami. Noro! Kafana na vrhu fontane je bila ob devetih še zaprta, zato smo se odločili, da odjadramo počasi naprej proti severu in največji (?) znamenitosti države: Darvaza. Eden izmed treh kraterjev na tem delu Karakorum puščave. V 50' letih prejšnjega stoletja so Sovjeti iskali zemeljski plin in ga našli na veliko krajih. Nekje v Karakorum puščavi pa so danes trije umetni kraterji, ki kažejo, da niso bili vedno 100% uspešni. V prvemu kraterju je velik bazen vode, v drugem je na dnu moč opazit kako plin izhaja iz glinenastega blata in stem ustvarja naravni jacuzzi. Tretji pa je najbolj zanimiv, saj predstavlja vrata v pekel (Gate to hell). Zakaj? Ker so rusi zanetili pline, ki uhajajo iz ogromnega kraterja. To pa ustvarja čudovit prizor in edinstveno turistično točko.

Preden smo se lotili prečkanja puščave smo najprej potrebovali poln tank nafte. Odpeljali smo se do črpalke, a ta ni imela nafte. Prijazni Turkmenistanci se niso dolgo obotavljali. Prvi, ki je slišal, da iščemo nafto je predlagal naj mu sledimo, on ve na kateri pumpi jo lahko dobimo. Pred nami je vozil čez pol mesta. Car. Te Turkmenistanci so ubistvu prav prijazni, če ne štejemo uniformirancev. Pa še ti so verjetno samo prestrašeni in "sprani", najbrž ima prste vmes predsednik. 

Ko so na črtpalki z nafto videli, da v vrsti (za 7 kamioni) čakajo turisti, so takoj naredili prostor, in nas vzeli preko vrste. Cena nafte je 1.25 menata. Z menjavo na črnem trgu to pomeni cca 6-7 centov. To je pa kr kul! Natankamo s kupčkom in sledimo navigaciji proti severu. Širok bulevard se je počasi prevesil v slabo a še vedno zelo široko avtocesto. Visoke stavbe so najprej zamenjali bloki, nato pa luksuzne vile. Vse kot iz škatlice. Vse vile iste, z enakim vrtom, enako streho, vrati ...

Kmalu so bile okrog nas le še širne stepe z občasnimi sipinami in kamelo sem ter tja. Ta dan je bilo v planu le 300 kilometrov. Kar na koncu ni bilo tako malo, saj je asfalt iz kilometra v kilometer pridobival na številu in globini lukenj na kvadratni meter. A časa je bilo kljub temu na pretek. Le redko je, da se nam ne mudi na poti.

Tako smo naredili nekaj postankov. Našli smo polje cvetlic, pa sexy sipine. Zapeljali smo se tudi skozi nekaj, oziroma kar vse vasi, ki smo jih srečali na poti. Vse tri vasi ubistvu. Ker je bilo vasi premalo, smo si med sipinami skuhali čaj. V eni vasi smo našli sicer kafano, a nas je ob vstopu vanjo minilo. Take luknje pa človek ne sreča vsak dan. Pa da ne gremo v detajle. 

V zadnji vasi (YERBENT) pred kraterjem smo se ustavili v obeh in edinih trgovinah več sto kilometrov okrog. Nujno smo potrebovali vodo in nekaj za zajtrk. Očitno tu vsak doma peče kruh, zato trgovine tega ne držijo. Pekarne pa v vasi seveda ni. Je pa ena restavracija. No, le redki bi temu rekli restavracija. Ustavili smo se pred staro hišo, ki je imela tablo popravljalnice avtomobilov. Pred vrati pa je ležal velik pes. Spredaj je bil še star zarostan žar in nekaj avtomobilske robe (star volan s polžem, ena aksa kombija ali kamiona, ...). Stopimo noter še en bizaren prostor. Na desni je bila miza s štirimi stoli, v kotu star in na pol zlomljen bar brez opreme. Za barom je bilo nekaj praznih polici. čez polovico leve strani prostora je bil doma in slabo zvarjen podest. zraven pa dvoje vrat. Ena vrata so vodila v nov prostor kjer je bila trgovina z avtodeli (bolje rečeno skladišče avtomobilskih delov), druga vrata pa so vodila v kuhinjo. 

Iz kuhinje je ob našem prihodu v hišo stopil starejši moški. Hitro smo našli skupni jezik. In mož nas je pospremil v kuhinjo. Pravi da ima sveže spečeno mesto, ki nam ga lahko ponudi. Drugega ta dan (verjetno ta teden?) restavracija ne premore. Odpre pokrovko edine posode in nam ponudi kos za pokušino. Kuhani kosi koze/ovčke. Lakota je huda reč, in ker sredi puščave ni zdravo biti zbirčen smo se strinjali. naročili smo kilo mesa, kruh in čaj. Za prilogo pa še narezano čebulo polito s paradižnikovo mezgo. Ha, to pa bo pojedina!

Sasha (Turkmenistansko ime je bilo preveč zapleteno) se razgovoril tekom našega obeda. Tako smo spili še kar nekaj čajev in z debato dobili precej zanimiv in globji vpogled v državo in življenje tu. Kaj naj rečem? Ostre zime in vroča poletja, hud nadzor nad državljani in pa močen črn trg vsega, kar ti srce poželi. Ni jim lahko.

Le s težavo smo se poslovili od novega kolega. Čas je bil, da odrinemo do kraterjev cca 100 kilometrov naprej proti severu. Prečkanje puščave je zanimivo. Precej sipin, precej ničesar in sem ter tja kakšna postajnaka in nekaj vasi. Tu se pričnejo tudi že prve jurte (Centralno Azijski tipični okrogli šotori). Veliko pa je tudi zemeljskega plina. O tem pričajo pipice in na videz neskončni cevovodi. 

Prva dva kraterja (z jezerom in blatom) sta tik ob cesti. Tretji pa je cca 10 km iz poti. Do tja vodi slaba pot čez nekaj manjših sipin. Na drugi strani pa čudovit prizor. Nekaj kar je zares težko opis. Ogromen krater, "Gates to hell", ko mu pravijo mnogi. Vročina prav seva ven iz kraterja. V bližini kraterja so lokalne turistične agencije postavile nekaj jurt za turiste, drugače okolje ostaja precej v svojem prvinskem stanju. Krater meri 60m v širino in 30m v globino. Z željo, da bi skurili odvečen plin so ga sovjetski inženirji prižgali. Verjeli so, da bo pogorel v nekaj tednih, a gori še danes. 

krater z bazenom

blatni đakuzi

Dan je počasi prehajal v večer, tako smo naredili nekaj sprehodov na okoliške kuclje in si uredili večerjo. Takrat je bil tudi najboljši čas za večerne in kasneje nočne fotografije kraterja in zvezd. Res super jasna noč, kar prosila je po dobrih nončnih slikcah. 

Prvič nam je uspelo ujeti sončni zahod! Mogoče tudi malo zaradi prenizkih zalog konjaka. Jutranje slikice kraterja so bile prav tako fantastične. Veter pa je bil premočen, da bi u miru pripravili zajtrk. Prejšnji dan smo v enem izmed redkih marketov na poti kupili jajčka in paradižnik. Kraljevski zajtrk za puščavo. Tik preden smo se priključili nazaj na cesto smo našli porušen zid, ki je predstavlajl primerno zavetrje za naš zajtrk. 

Sledilo je nekih 400 kilometrov vožnje do meje z Uzbekistanom. Ciljamo, da nam uspe prečkati mejo še danes in si tako prihranimo malo dodatnega časa za uzbekistan. 

A cesta je kmalu začela kazat svoje škrbaste zobe. Luknja pri luknji in kljub previdno in ne hitri vožnji je avto utrpel kak tresljaj in udarec. Očitno je bil eden izmed njih kaplja čez rob, poleg novoletne jelke v armaturki smo dobili tudi razštelana kolesa in volan. 

Za konec pa še mini serija Pinčevih fotk:

najboljša kafana daaaaaaaaaleč naokoli

voda za čaj

Kuharca, mehanik, kelner, .... all in one

(objava št. 7)

Živjo! Tale objava je malo drugačna od prejšnjih. Tako Jan kot tudi Davor sta izkazala nekaj interesa za pisanje svojega bloga. In z malo provokacije je Jan del svojih zapiskov predal v objavo (spodaj). Seveda ne vmes ne manjkajo niti moji pripisi in opažanja. In prav zanimivo mi je bilo brati kako Jan vidi drugače pot, ki jo delava skupaj. Ljudi, ki jih spoznavava skupaj in energije, ki naju oba obdajajo. Mogoče naštimam še Davorja za en blogerski vsadek. 

sedaj pa vam želim prijetno branje :)

Janov input v blog:

Budnica 6.45. Shladilo se je. 10 min snooze-a, nato pa pot po lestvi navzdol iz šotora na strehi avtomobila za začetek novega dneva. Pozajtrkujemo, večinoma v tišini zaradi mraza, opravimo osnovni higienski standard in že se posedemo v naš potujoči hotel za pot v Ashgabad. Po 1 dnevu Turkmenistana še vedno preizkušamo meje potrpežljivosti državnega aparata. Naš trud se izkaže kot poskus otroka, ki s prsti umazanimi od čokolade trdi staršem, da je ni niti poskusil. Ne bo šlo. Na poti skrenemo s poti in po 2 km naletimo na policijsko kontrolo, kot že nič kolikokrat. Jebemti. »Sorry, wrong direction, we will go back« ne pali. Passporte fantje. In spet se začne mučno razlaganje mladini, ki služijo svoj vojaški rok, da se želimo vrniti v smer od koder smo prišli. Zadevo reši Davorin – s svojim vztrajnim pojasnjevanjem kaj želimo v angleščini tako dolgo muti (itak ga noben ne razume), da popustijo in nas pustijo. Taktika pogajanj – kdo dlje zdrži.

Mitjev dodatek:

Vse to zaradi želje po ugledu  mavzoleja, ki naj bi ležal nedaleč od poti. A ceste so preveč zastražene in brez dovoljenja nimamo šanse. Spet nam je postalo jasno, da se moramo držati zastavljene poti kakor se le da. Sledila je še nekaj urna vožnja do mesta. Prispeli smo ravno v času kosila in že na začetku mesta smo ugledali tržnico. Super. Tu se bomo okrepčali, mogoče pa spoznamo še kakšnega lokalca in dobimo boljši/drugačen vpogled v Turkmenistani in njegova prebivalce.

Takoj smo napadli en fast food kjer je gospa pohvala take azijske bureke. V krompirjevem testu zavito mleto praženo mesto, vse skupaj pečeno v olju. Fajn zadevca.

S polnimi usti smo se sprehajali po manjši tržnici in ogledovali izdelke. Našli smo celo Rastodorjeve banane. Ha, kaj takega. A seveda smo slike morali takoj izbrisat. Le kdo ve, kaj imamo za bregom!! :)

Drugi del Janovega inputa v blog:

Pridemo v Asgabat: vladna poslopja, predsednikova palača, ministrstva, zeleni parki –  vse novo, bleščeče, bogato zgrajeno. Direktor francoskega podjetja, ki je dobilo projekt izgradnje polovice mesta je definitivno dobil dober bonus. Smo kot v muzeju. Nikjer nobenega, razen vojakov, policistov. Poskusimo se sprehoditi skozi vladno četrt; Ne smete po parku. Ne smete posedati po betonski ograji. Brez slikanja.  Vsak naš gib se spremlja in se nas opozori, kaj lahko, kaj ne.  Ajoj.  Poslopja in kompleksi pa kot da bi prišli v eno izmed najbogatejših in največjih držav sveta, ne pa v 6 mio Turkmenistan, kjer 2km iz mesta serjejo na štrbunk, statusni simbol pa so zlati zobje. Divje. Šele, ko pridemo do tržnice začutimo nekaj življenja, nasmeha trgovk, ki nam prodajajo šale, kape, rokavice. 20 Manatov za 1 Dollar. Našli smo najboljšo menjalnico v mestu. Uradni menjalni tečaj je namreč 3,5 Manatov za 1 Dollar.  Kar naenkrat se nam zdi vse ceneje. Popoldan zaključimo z vožnjo po novih četrtih mesta, ki so jih zgradili v namen gostitve Azijskih iger leta 2017. Kompleks je primerljiv s katerim koli olimpijskim mestom. Impressive. Denarja od plina v državi res ne primanjkuje, milo rečeno zanimivo pa je v kakšne namene ga uporabljajo – grajenju infrastrukture, ki jo prebivalstvo ne potrebuje. Ni čudno, da državo postavljajo ob bok Severni Koreji po svoji posebnosti in samovoljni drži predsednika.

Prazne in urejene široke ulice

Dovoljeni so le beli in srebrni avti, brez zatemnjenih šip.
Mi pa kot klasična črna ovca :)

Nadaljevanje klasičnega bloga: 

Res smo se po tržnici zapeljali v center mesta na sprehod. Vožnja do centra je bila enostavna. tripasovnice v vsako smer z izredno malo vozil. Kot zapisano, večina ostalih avtov je belih in srebrnih, zato s črno Yotko bodemo v oči posameznikov na ulicah. Parkirali smo ob šoli in se  sprehodili do centralnega parka ob vladni palači, kongresu in drugih državnih ustanovah. Ko smo z eno nogo stopali na cesto, z namenom prečkanja do parka že žvižga najbližji policist. Le kaj smo ga polomili? Stopimo do njega, ta pa nam da jasno vedeti, da v park ne smemo. Prav tako ne smemo slikat ničesar. Kakorkoli se obrnemo vidimo policiste na vsakem križišču, tudi kamer ne manjka. Scary shit!

Naredimo nekaj korakov in se usedemo na škarpi z namenom, da v Lonleyu pogledamo kaj je tu zanimivega za ogled. Nismo še dobro potegnili knjige, ko so policisti že piskali. Hud nadzor nam je postal že malo zabaven in smešen. A se ne smejemo prav glasno. Verjetno je tudi to prepovedano :) Nekaj korakov naprej nas vojak usmeri čez cesto, na sredi ceste pa drug policist že kaže da ne smemo čez. Počutili smo se kot, da bi z nami igrali šah.

Kar naenkrat smo stali sredi ogromnega trga namenjenega vojaškim paradam. Na trgu smo bili edini, z izjemo kupa kamer in nekaj deset uniformirancev po robovih trga. Bizarnost smo nato lovili še na ruski tržnici, katera pa je bila presenetljivo sproščena. Ponudbe za menjavo na črnem trgu so deževale, ljudje pa so se na vso moč trudili prodati izdelek ali dva verjetno edinim turistom v mestu.

Davor kot Klasičn Turkmenistanc

Tudi iskanje hotela ni bilo enostavno. Kar nekaj hotelov obstaja na isti ulici na robu mesta. Ogromne stavbe imajo po le nekaj sob (čemu so namenjeni ostali prostori??). Hoteli so bili precenjeni in prav vsi so vzemali le in izključno dolarje. Precej slabo za nas, saj dolarjev nismo imeli prav veliko. Z šumom interneta v enemu izmed hotelov smo našli naslov B&B hiše v mestu. Navdušeni nad idejo, da stopimo k nekomu domov smo se podali v lov za B&Bjem. A zgodba se je nadaljevala v bizarnem Turkmenistanskem slogu. Ko smo prispeli v iskano ulico nismo našli hiše in iskane hišne številke. Po nekaj krogih v četrti se je nekdo le opogumil in spregovoril z nami. Zgleda kot, da so iskano hiško skupaj z večino ulice pred časom porušili. Logično. B&B ideja je s tem očitno splavala po vodi. Ni nam preostalo veliko drugega, kot da na črnem trgu zamenjamo nekaj eurov v dolarje, smuknemo večerjo in gremo v naš hotel na tuš in konjak.

Stavbe so se po sončnem zahodu spremenile v pravi Las Vegas z izjemo, da nikjer ni bilo žive duše. Ob 11h se v mestu vse zapre. Ostanejo le še široki bulevardi, mogočne stavbe in sto tisoče raznobarvnih lučk na državni infrastrukturi.

Bojda največja fontana na svetu

Turkmenistan

(objava št. 6)


Tale Turkmenistan, to pa je štorija. Saj človek sliši in prebere kaj čudnega okrog države, če ga že zanima. Drugače si predstavljam, da o Turkmenistanu večina ljudi ne ve skoraj nič. Pa da začenm od začetka, z dejstvi in zgodovino, preden zapišem kaj vse se meni dogaja tu;


Turkmenistan se razteza čez karakum puščavo (70% države je puščava), eno bolj vročih puščav v Aziji in ena najbolj suhih na svetu, a je presentljivo kmetijsko orientiran. Razlog? 1.100 kilometrov dolg kanal, ki jemlje vodo Amu Daryi in s tem jemlje dotok Aralskemu jezeru. Ubistvu so naredili kar dva kanala, le da je drug malček krajši. Tudi čez te kraje je potekala svilena pot s poudarkom na dveh trgoviski mestih: Konye-Urgench ter Merv. Merv je danes v ruševinah, Konye pa v našem planu in je danes še kako živ.

Turkmenistanci so se na tem področju naselili šele okrog 11. stoletja in so nomadski narod. Sovjetska zveza si je po zavzetju Turkmenistana v začetku 20. stoletja močno prizadevala postaviti mesta in ustaviti nomadsko živjenje Turkmencev. Bojda precej neuspešno, saj je ogromno ljudi pobegnilo v severni del Irana in Afganistana.

Osamosvojitev je prišla 91. leta s propadom Sovjetske zveze, takrat pa je na čelo prišel Turkmenabashi - Saparmurat Niyazov, ki je državo vodil vse do leta 2006, ko ga je pokopal infarkt. Po osamosvojitvi je odprl vrtine plina, ki so ga našli bratje Sovjeti in z visokimi prihodki delal bizarne stvari. Turkmenistan je 4. (drug vir navaja 6.) na svetu po količini naftnnih in plinskih zalog. Predsednik je s prodajo derivatov postavljal pozlačene kipe sebe povsod naokrog. V glavnem mestu Ashgabat je postavil ogromne in mogočne stavbe, ki jih očitno nihče ne potrebuje, postavil je celo največjo fontano na svetu. Bojda je bil nekoč na vrhu fontane zlat kip njega, ki se je obračal s soncem. Mesece in dneve v tednu je poimenoval po svojih sorodnikih, znanih pesnikih in pisateljih ter celo po sebi.

Sprejel je tudi nekaj bizarnih zakonov npr. Leta 2004 je moškim prepovedal dolge lase in brade. Leta 2015 so izstrelili svoj satelit, in istega leta prepovedali državljanom uporabo satelitskih anten (da nebi gledali tujih televizij). Napisal je celo svojo knjigo in zapovedal, da mora biti knjiga v mošejah tretirana z enako vrednostjo kot Koran. Če se to ne zgodi smejo porušit mošejo. Po drugi strani pa imajo prebivalci Turkmenistana brezplačen plin, elektriko in vodo.

Njegov naslednik Gurbanguly Berdimuhamedow ni bistveno boljši. Tudi on si je zboril doživljenjsko pozicijo. Ker ima črn avto dovoljuje v mestu le bele in srebrne avtomobile. Zatemnjena stekla so prepovedana. Prepovedano je še skorajda vse kar si lahko mislite. Kot že zapisano je Turkmenistan ena najtežjih držav na svetu za pridobitev vizuma. World press freedom index pa uvršča državo na 178 mesto od 180 držav (novinarji imajo manj svobode le še S. Koreji in Eritreji). 

Pa še to; tale predsednik je totaln car. Obvlada vse kar si človek lahko zamisli; Ubistvu je zobar po profesiji. Slišal sem, da je bil celo zobar od predsednika. Je pa seveda tudi reper, vozi dirkalne avte, jaha konje....kul klip o njem:

Pa če gremo nazaj na potopis, in najprej ven iz Irana:

Zjutraj smo navili budilke za ob 5.50. Umijemo zobe, se spakiramo in gremo uredit plačilo. Tam se je pričakovano (hotelu podobno) stvar zavlekla. najprej vprašanje koliko kosov oblačil smo oprali, pa potem na ogled sobe, štetje robe v hladilniku itd. Na koncu je dobil pa toliko, kolikor smo mu že na začetku odšteli. Staff v tem hotelu je res cepljen proti hitrosti.

Obisk pekarne

V Iranu turisti lahko parkiramo povsod :)

Potem pa gas proti meji. Na poti uredimo še gorivo in se ustavimo v lokalni pekarni po zalogo. Dokupimo tudi vodo. V Turkmenistanu je baje 5x višji standard, pa še Riale je potrebno zapravit. Nedaleč pred mejo nas prestreže lep rjav znak, ki usmerja turiste desno proti Caravanseraju. Hm... Kaj pa če bi vseeno še malo turistkali po Iranu? Le s težavo se spopadamo z mislijo, da gremo proti novi državi. Po izkušnjah sodeč mi prehodu mej zbujajo neko straho-spoštovanje, nek skorajda cmok v grlu. Postavlja se mi vprašanje če bo vse ok? Bo Carnet, ki nam dovoljuje avto v Iranu še OK in šel skozi? Ob vhodu so me spraševali kje bom šel ven, pa sem jim povedal da bomo šli čez glavni prehod v Turčijo... Potem pa še vprašanje, kaj pa če njihovi stacionarni radarji vseeno berejo evropske registrske? Prav z veseljem sem tišal 150km/h mimo njih (ponavadi je bila omejitev 100). Če bodo uspeli zbrati te podatke sem pripravljen za osebni stečaj :)

Po vseh teh notranjih vprašanjih sem hitro zavil desno proti Caravnseraju. Dajmo še malo odložit birokracijo in potencialne probleme. Po 6km čez čudovito pokrajino polno rdečega maka in mladih sadik žita smo prispeli v semi obnovljene ruševine največje postajanke karavan, kar sem jih v življenju videl. NORO!!!

Sprehod skozi ruševine nam je dal misliti kako so pred tisoč leti tu prehajale karavane trgovcev s konji in kamelami in se ustavljale v Caravanserajih, da prespijo, naberejo novih moči in trgujejo. Ne dvomim, da je stekel deci ali dva rujnega in, da so se delale štorije in baladorije. Noro, kaj vse naredi domišljija ob prisotnosti energij zgodovine.

Pri raziskovanju Caravanseraja se nam je pridružil tudi vodič. Z zelo skormno angleščino nam je podal veliko informacij, bilo je jasno, da ga te stvari zanimajo. In ker je bil interes tudi na naši strani smo ga hitro povprašali, kako se pride na vrh razglednih stolpov. Ni ga bilo treba dvakrat vprašat, ko je že z glinenim ceglom razbijal po zarjaveti ključavnici in nam s tem odprl vrata do stopnišča. Tam pa čudotovit razgled na Caravanseraj in okoliške gričke.

Še slaba ura nas je ločila do meje. V zadnji vasi Sarakh smo dotočili gorivo s kupčkom in zapravili zadnje fičnike v trgovini. Prijazni trgovec ni sprejel napitnine. Ni blo varainte. namesto tega nas je rajši založil še z sladkarijami.


Potem pa končno meja. Prva postojanka je klasična in skorajda podobna drugim kopenskim državnim mejnim prehodom po Afriki in Aziji. Naprej rampa in pregled passportov. Ko so potrdili ustreznost, so dvignili rampo in nas spustili v obmejno cono. Potem pa začetek birokracije in skakanja okrog. Menim, da bralcu/bralki niti ni zanimivo brat, kako sem se vozil gor in dol, sem ter tja in nazaj in 3x okrog da sem pridobil vse dokumente, štemplje itd. za uspešen izstop iz Irana. Naj povem le, da je to trajalo kako uro ter, da sem se izredno nasmejal, ko sem za tem, ko sem že nekajkrat šel mimo rentgena enkrat moral odložit rukzak na tekoči trak za pregled. In ko je prišel na drugo stran me je carinik, ki me je spremljal in je gledal v ekran rentgena prišel vprašat kaj imam notri in me prosil če mu ga odprem. ZAKAJ PA POTEM SPLOH GLEDAŠ V RENTGEN???? Prižgal ga je namreč le zame - mogoče pa rentgen sploh ni delal? Podobno je bilo tudi s pregledom vozila. Izgledalo je kot, da me želijo posvariti, da Turkmenistanci ne marajo herojina in orožja.... "oo! hvala za nasvet"??

Vstop v Turkmenistan ni bil tako enostaven, tako bi človek tudi pričakoval. Začel se je s klasično kontrolo passportov in vabilnega pisma, ki je podlaga za pridobitev vize. Pregledovanje 18 letnih vojakov je trajalo tako dolgo, da smo pričeli z manjšo malico, Davor pa si je na meji flegmatično lupil kuhana jajčka. No comment.

Ko so pobiči potrdili ustreznost dokumentov smo še enkrat ponovili zadevo (sicer hitrejše),ti fantje pa so nas usmerili proti rentgen stavbi. Pred njo smo se ustavili, saj je gorela rdeča luč. Nekje v daljavi je mahal vojak naj nadaljujemo pot. Suvereno smo se zapeljali skozenj. Na drugi strani pa nas je čakal razjarjen vojak. "Kaj vam ni jasno??!? kdo vam je rekel da pojdite skozi?? Sopotniki izstopite iz vozila. Takoj! Takoj sem rekel!! Voznik, ti pa pelji avto še enkrat okrog in se ustavi pred rentgenom!".

Ok, ubogamo. Parkiram po navodilih, najprej pred rentgenom, nato pa še v njem". Po navadilih danih skozi star zvočnik izstopim in se sprehodim do njjhovega kontejnerja. Tam podam infromacije v vozilu, in v tem času počasi omehčam mlade vojake. Sledi vprašanje: " Je še kdo v vozilu?". Odgovorim z "niet" (- tu govorijo po večini vsaj malo rusko. Po večini več kot jaz in mojih skromin 100 ruskih besed). Pa postavi ponovno vprašanje: " V mašini djeca, majke, tavariši, kamradi.. R.I.P" (rest in peace). in zažene X ray čez avto. Kabino je zavzel glasen smeh vseh udeleženih. Na to dobim navodila naj speljem avto naprej in nadaljujem pregled.

Sledilo je še slabe 3 ure pregledov vozila, dokumentov in plačevanja viz. itd. Plačevanj je bilo toliko, da mi je zmanjkalo dolarjev. Gospod pri okenjčku, kjer naj bi bila banka pa je sprejemal samo ameriške zelence. In ko sem mu proti koncu povedal, da nimam več dolarjev in da lahko le še v evrih je predlagal, naj grem ven na ulico menjat. s tem se nisem strinjal, zato me je vprašal, kakšen je menjalni tečaj dollar-eur. V kalkulator sem mu odtipkal 1.22 (se mi je zdelo da nima pojma). S tečajem se je strinjal, tako sem mu plačal z evri, nekaj drobiža pa sva zbarantala še v dolarjih. Ha, res ne vem kdaj sem nazadnje barantal z banko. Noro. kakšen začetek Turkmenistana. Z dobrim menjalnim tečajem zame sem dobil ravno povrnjeno oderuško provizijo 10 dolarjev banke za plačila viz, začasnega uvoza avta itd.

Po vseh pregledih sem imel za dobit še končen štempelj, tam pa sem doživel še konček šok in razočaranje. Gospod v vojaški uniformi se je odločil, da nas bodo opremili z GPS napravo, ki bo spremljala našo tranzitno pot čez Turkmenistan. Zaradi birokracije in težavnosti nad pridobitvijo vize smo zaprosili za tranzitno vizo, kar pa za seboj potegne marsikatero nevšečnost (turistično vizo bi dobili le v primeru, da bi zbookirali turo pri Turkmenski turistični agenciji - vodič, ... 4000 eur za 10 dni). Nisme pa si mislil, da nas lahko opremijo tudi z GPS sledilno  napravo. In res sem imel že pokvarjene misli, da bi zavili malo iz začrtane poti, na kateri je bazirala naša viza. A jebemti!

Vzamem GPS, vštekam v 12v šteker in odpeljali smo se še mimo zadnje zapornice v novo državo. Utrujeni in lačni od dolgega in mučnega prehoda smo kmalu za mejo zavili desno v manjše mestece. Nekaj časa smo se skozi vas vozili molčeče in opazovali hiše. S prehodom meje in prečkanjem manjše reke na nikogršnji zemlji se je svet obrnil na glavo. Kot da bi pristali na luni. Ljudje so že po videzu popolnoma drugačni. Manjše rasti z bolj mongolskimi obraznimi potezami. Ceste so sicer široke, a v zelo slabem stanju. Hiše so vse enake, z isto plehnato zeleno streho in velikimi razmaki med stavbami. Mesto zgleda totalno brez duše. Tko, čisto ruski stil.

Pred drugo restavracijo, ki smo jo srečali se ustavimo in zakarakamo noter. Prazna gostilna, polna malih separejčkov, v katerih so stisnjene plastične mize s plastičnimi ruskimi prti, na njih pa ves potreben pribor. Na koncu gostilne je bil manjši šank in pa odprtina, skozi katero je gledala stara Turkmenistanska gospa.

Na našo srečo je bil na naši strani luknje tudi klasičen turkmenistanc, ki je ob grizljanju lokalnega
bureka prevajal iz naše polomljene ruščine v turkmenistanščino. Kaj imajo sploh za jest? Menujev seveda ni. Nismo se dolgo obotavljali, stopili smo v kuhinjo in dvigovali pokrovke, kaj bi nam šlo v slast.

levo naš prevajalec

Tudi gurmanski svet je napran Iranu čisto drugačen. Tu so poslastice srednje-azijske kuhinje. Manti, šašljiki, plov, samsa. Po obedu lahko končno razmišljamo in začnemo turkmenistansko avanturo. Po mapsih poiščemo banko in se zapeljemo do prve. Tako zapuščene banke zahodni svet ni že dolgo ni videl; stil začetka 50' let nekje v Bolgariji. Menjanje denarja ni mogoče. Usmerijo nas v največjo banko v mestu. Poženemo se po blatnem kolovozu do Turkmenbashi banke.

J in D začneta iskat kdo bi zamenjal denar, jaz pa se po turkmenistansko usedem ob zlati kip predsednika in počivam. Zraven sede urejen gospod s kravato in sprašuje če bi menjali denar. Iz samega dolgčasa se začnem pogajati in zaključim na 8 manatov za en euro. Sicer sila čudno, saj je menjlani tečaj na tabli 4,15 menate za en eur.

S takim menjalnim tečajem je zbudil mojo poznornost, zato se dvignem in najdem kolega. Ta sta stala pred menjalnico, gospod na drugi strani pa je že skozi okenjček ponujal 400 menatov za 100 eur. A ne ne, hitro sem zavrnil ponujeno. Takrat pa je skozi zadnja vrata menjalnice vstopil gospod, s katerim sem se ravno kar pogajal. Po turkmenistansko je nekaj razložil menjalcu. Ta je dodal še kupček denarja in nam ponudil 800 menatov in dodal: 8 menatov se dobi na črnem trgu, 4 pa je uradna menjalna vrednost. Ja kr kul je na banki menjati po tečaju črnega trga. In kdo za vraga je bil moj pogajalec? Direktor banke?

Navdušeni nad dogodkom se usedemo nazaj v avto in ponovno čez kolovoz udarimo proti mestnemu jedru v trgovino in plansko naprej proti Ashgabatu, glavnemu mestu Turkmenistana. Takrat pa nov šok. Nasproti po kolovozu nam pripelje Toyota Corolla in nam blokira pot. Malce požmrka nato pa iz nje izstopi mlad v trenirko oblečen sovoznik. Pristopi do nas in se predstavi kot Imigracijski policist.

Po pregledu dokumentov nam zagrozi: "vi imate tranzitne vize. Vi nimate kaj iskat v mestih. Točno imate določeno pot. kaj delate tu? Pospremili vas bomo do izhoda iz mesta, vi pa boste nadaljevali zastavljeno pot." Moja provociranja in vprašanja niso delala. Fant se ni dal. Na vprašanje kako naj jemo in zamenjamo denar. Pa ja  ne pričakuje, da bomo 5 dni brez hrane?? je hladno odgovoril da " NO eat, just drive". Bo že kaj ob cesti.

Res nismo bili na poziciji, da bi se pogajali. Sledili smo mu do izhoda iz mesta kjer nas je pri policijski kontroli ponovno ustavil. Nekaj časa je govoril po telefonu in nato pristopil k nam. Šef imigracijske pisarne v mestu želi govoriti z nami. Moramo mu slediti na postajo. Spet smo obrnili vozilo in se zasledujoč Corolli peljali nazaj v mesto.

Po nekaj ovinkih smo prispeli do stavbe. Pospremili so nas do prve sobe in nam naročili naj počakamo. Ozračje je bilo napeto kot puščica. Le kaj se bo zgodilo?? Po  nekaj minutah pride v sobo urejen gospod, šef migracijske pisarne v tem mestu. Na sebi je nosil skoraj nasmeh. V angleščini nas lepo pozdravi in nam seže v roke.

Tenzija malce popusti. Pravi naj se usedemo, in nam na vprašanje kje je problem razloži, da problema ni. Prišlo je do nekih napak v naših dovoljenjih, ter da je poslal ekipo po nas z namenom, da popravimo dovoljenja. Ok. Kul. Ne gremo v čuzo. Pomirjeni se takoj sprostimo do mere, da predlagamo enemu izmed osebkov v pisarni, da bi mi spili en zelen čaj. Vidno šokiran nad našo idejo razloži šefu naše želje, le ta pa mu naroči naj nam pripravi čaj. Pravi Davor; Kdor jezika špara, čaja strada :)

Po spitem čaju smo nadaljevali in šef razloži težavo. Na meji smo nekomu razložili, da gremo v Konye-Urgench, za mejni prehod pa imamo zapisan Dashogus. To vse drži pritrdim. Ko sem pošiljal zemljevid in prošnje na ambasado sem imel tudi take želje. Konye je čudovito zgodovinsko mesto, izredno pomembna postojanka na svileni poti. Potem pa zavijemo desno proti mejnemu prehodu Dashogus.

Imigracijski šef se ne strinja. Konye je obmejno mesto, in če greš tja, moraš tudi ven iz države. Če smo zaprosili za izhodni mejni prehod Dashogus gremo lahko le in direktno tja! Do tja vodi nova cesta, ki ne prečka več mesta Konye. Mi imamo tranzitno vizo, in ne turistično, mi razlaga šef. Jebemti zelje!!! Tako kratek postanek in tako malo stvari, ki jih lahko pogledam na naši tranzitni poti, pa še to mi krajšajo! Jezen in razočaran se nekaj časa še borim. Pridem celo na idejo, da mu pokažem priponke emaila, s katerim sem zaprosil za vizo. A interneta nimam. "Imate tu wifi?", ga vprašam. Šef me gleda in pravi: "jaz imam internet na telefonu, a ga ti nimaš?". Ha "ne res ga nimam, a mi lahko šeraš hotspot?". A ta ideja  mu ni več dišala. Če nimam svojega interneta pač ne morem pokazat priponk. Moja škoda.

Vzel je naše passporte in v njih pričel s pisanjem nekih šifr in kod. Za po čez je udaril še štempelj in nam segel v roke. Konye nam je skenslal iz poti. "pa kaj če po nesreči zapeljemo v Konye?" ga vprašam in drezam naprej v panj. Majstr odgovori: "If you go there, you will be punished". Hm... sliši se poredno. "What is the punishment?", se kar ne ustavim. On gladko odgovori: "it is about 350 dollars per person". Ok, v taki državi sem pričakoval vsaj dosmrtni arest. Neham dregat in sprejmem dejstvo, da bomo resnično spustili Konye (preden so mi upalili GPS v avto sem še mislil, da bomo prekršili zakone in vseeno šli čez Mary pogledat ostanke bivše postojanke na svileni poti).

Potem pa Davor spet dregne v njegovem stilu: "Šef, kaj moramo pa nardit, da dobimo dovoljenje za vstop v Konye?". Tokrat pa je bilo tudi šefu že odveč z odgovarjanjem.
Skupaj stopimo do vrat in začnemo sproščeno debatko, po uspešnem reševanju kvazi težave. Potem pa spet zanetimo mini provokacijo; Davor s kajenjem čika pred Toyotkico na parkirišču. Kajenje na javnih prostorih ni dovoljeno!

Po čiku smo se uspeli izpogajati, da mesto zapostimo sami. Uspeli smo se celo dogovoriti, da gremo lahko še v trgovino preden gremo naprej. Pinč (Davor) se odloči, in gre peš čez cesto do trgovine, med tem ko sva se z Janom zapeljala. In takoj, ko je Pinč naredil prve korake, že so iz imigracijske službe sledili z 10-20 koraki zamika. Ko smo stopili v trgovino je bil eden izmed fantov z nami v trgovini, drugi pa je čakal spredaj. Je to res država popolnega nadzora? Ni GPS v vozilu zadosti? V šoku nad celotno situacijo in dogajanjem smo namesto litra vodke kupili medenjake in po hitrem postopku zapustili vas. .

Kmalu za mestom sem predal sprevodniško mesto Davorju. Mene pa je v dnevni sobi (Zadnji sedeži) pobralo v sekundi. V pol prespane ure je bilo bojda že bližnje srečanje s policisti na check pointu. Nedolgo za mojim prebujanjem pa je spet sredi ceste mahal policist s pendrekom naj se ustavimo.

Pri 120km/h se ni bilo mogoče ustaviti do policista. Ko je hodil do nas, smo se že delali norca kako hodi. Bil je na super ego tripu. Najprej je želel seči v roke vsem  v avtu. To je pa noro, vsi Turkmenistanci se rukujejo non-stop z vsemi. Kadarkoli nas ustavi policist najprej seže v roke vsakemu posamezniku, potem pa dalje protokol... Takoj je začel po rusko razlagat, da smo vozili prehitro, svoja prepričanja pa je argumentiral s kazanjem radarja. Davor ga flegma gleda in mu pove naj se ne razburja, da je omejitev 120, in da je malo nazaj tabla. Policist se s tem seveda ni strinjal, precej mu je bilo jasno da v tej državi ni table s tako visoko omejitvijo. A Davor je vztrajal vse dokler ni miličnik iz torbice potegnil bloka in zagrozil s protokolom (kaznijo). 120 dolarjev za hitro vožnjo! Beseda je dala besedo in že smo se barantali. In ko je Davor ponudil 5 dollarjev se mu je miličnik iz srca nasmejal, a na koncu je le sprejel ponudbo. Izgleda korupcija špila tudi tu!

Turkmenistan naj bi bil ena velka puščava, a na naše presenečenje je vse okrog nas precej zeleno in močvirnasto. Precej veliko je njiv, vasi pa bolj malo.
Nieti (punk band) kar pašejo kot spremljava ob vožnji skozi Turkmenistan. Malo punka na prostrane stepe, neskončno policijskih kontrol in tovarne sredi ničesar. Ta država je res bizarna.

Ogromna jurta sredi ničesar. Only in Turkmenistan

Mr. Policeman, our credit cards dont work in Iran!

(objava št. 5)

--Časa je malo na poti, interneta pa je bilo v zadnjem tednu še manj. Tokrat malo daljša objava, pojutrišnjem pa pride še ena dolga. Enjoy! --


Ta dan smo imeli dvoje srečanj s policijo. Prvič smo vozili 145 km/h namesto 90. Kako veselo je skočil na cesto in nas dal na kraj ceste. Izmed 5 policistov na kraju ni niti eden znal angleško. Precej prepričani, da bodo na nam zaslužili so mi pokazali na radarju posnetek moje vožnje. Prav nasmeh se mi je narisal na obraz ko sem gledal posnetek, kako smo drveli mimo starih belih Saip in modrih Zamyadov. Sedaj je bil čas za pogajanje. Ker nihče ni znal angleško so se nekaj časa pogovarjali in spodbujali med seboj kdo bo napisal kazen in kako bodo sedaj razložili. Nekdo je le zbral toliko angleščine, da je izustil: "Two hundered dollars". Tu se je ozračje že sproščalo in smeh ob pogledu na  njihove zmedene obraze je bruhnil ven. Čas je bil, da speljem debato v drugo smer. Začnemo se pogovarjat, kjer sploh je Slovenija, nadaljujemo s skupinskim fotografiranjem in zaključimo z rokovanjem. Policisti so nam tako zaželeli le še počasno in mirno vožnjo.

Druga runda naleta na radar je bila kakih 10 km naprej po poti. Tokrat je vozil Jan, in ravno debatirala sva, kako so policisti z radarji zvito skriti. BAM! Že je skočil na cesto policist in kazal naj se sparkiramo. Ahhh. Tokrat le 120 na 90. Vozili smo za iranskim študentom, ki je imel na števcu ravno toliko. S sklonjeno glavo je zakorakal iz avtomobila do policijskega vozila. Vmes nas je skromno pozdravil in dodal v angleščini: "Now we are going to pay fine".
Po kratki debati je ponižno iz žepa vzel kreditno in jo potegnil po policijskem pos terminalu.

Nič mi ni dišalo, da zna fant angleško in ne gre naprej. Če imamo prevajalca, bo težje uiti kazni (si mislim). Takrat pristopi Davor in suvereno odgovori policistu, ki zahteva plačilo: "We dont have money. We go to Turkmenistan. Mr., Our credit cards dont work in Iran". Zmeden policist ni vedel kako naj odreagira. Po kratki splošni debatki polni nerazumevanja (Perzijščina vs. Slovenščina) nam je stisnil roko v pozdrav in pokazal prosto pot.


Ne dolgo pred sončnim zahodom smo prispeli v puščavsko mesto Tabas. Najprej smo si privoščili vrhuunski kebab, da zvečer ne bo potrebno kuhati večerje. Potem pa še skok v trgovino po zaloge in gas do bližnje oaze. Mesto za kampiranje smo našli malo za zadnjimi palmami levo. Ob osamelem mešancu med grmom in drevesom. V minutah je bila ob nas večerna zaloga lesa, šotor je bil odprt in stolčki okrog kurišča. Z Janom sva zasedla sedeža med gledanjem, ko dobiva lekcijo Davorja med kopanje kurišča. "Veš, česa se človek v življenju nikoli ne nagleda? tekoče vode, ognja in človeka, ki dela". Z Janom sva se takoj strinjala in z nasmehom nadaljevala z ogledom dela.
Ustavitev v neposredni bližini vasi se je izkazalo za manjšo napako. J in D imata lokalne SIMke in z njimi dostop do neta. Prav žalostno je bilo videti kako ob tabornem ognju, globoko v puščavi Irana ljudje gledamo v telefonske ekrane. Nismo potrebovali dolgo, da smo se zbudili iz autopilota in odvrgli te telefone v avto. Res nismo šli tako daleč da bi se obremenjevali s težavami zahodnega sveta in se preko spleta pogovarjali s kolegi. Priznam, tudi mene odnese občasno. Preostanek večera so nam delali družbo glasni jackalli. Vse okrog nas so tulili lepo porcijo noči, le ogledati jih je bilo težko. Razen svetlečih oči je imel srečo le Davorin, ko je srečal enega na poti do stranišča.

Zadnja dva večera smo si privoščili kulturno količino spanja in začeli smo se zavedati "problema" kratkih dni. Če človek tu vstane ob 8.30 in je sončni zahod čez 11 ur je dan čisto prekratek. Dnevne akcije se generalno končajo s sončnim zahodom, ko nastopi čas za relaxiranje, kurjenje ognja, fotkanje, debatke itd. Odločili smo se, da  uvedemo nazaj budilko.

Ob 6:50 je zvonila budilka. Sledil je jutranji rock'n'roll (vstajanje, WC, zajtrk, pospravljanje) potem pa gas proti pokrajini Khorosan. To je širša pokrajina, ki leži na današnjem delu Afghanistana, Turkmenistana, Tajikistana, Uzbekistana in Irana. Pa ne bom še tu zgubljal besed o zgodovini in geografiji. Sicer zanimiva a bralce tudi tokrat pošiljam po več informacij na google.

Kmalu po štartu, v prvi vasici ob cesti se je dogajala manjša tržnica. Z veliko merico zvedavosti smo ustavili in si ogledali kakšne dobrine se trgujejo v teh koncih puščave. Ni odveč pripisati, da smo našli nekaj novih in zanimivih reči. Večina robe pa je predstavljal peteršilj, sadike jagod, špinača, ipd. Na koncu tržnice je bil postavljen tudi zunanji fitnes. Zanimivo je skoraj v vsaki vasi in v večini parkov po mestih najti več naprav. Večina naprav deluje na principu lastne teže. Super zadeva in kot nalašč za našo jutranjo telovadbo. Z veliko vožnje zadnje dni moram priznat da bolj malo športamo z izjemo večkratnih sprehodov do čajđinice in nazaj.

Next stop je bila sila prijetna kavarnica v naslednjem mestu. Kakšno uro po telovadbi. Ko smo se ob vožnji skozi mesto spogledali z mini šikano kavarnico ni bilo druge kot da ustavimo in si po nekaj dneh privoščimo malček kofeinčka. Tam smo v miru ob dozi interneta končno naredili mini research kaj je v tem dnevu zanimivega na poti. Presenečeni nad pestro izbiro, saj Lonley o teh krajih ve res malo. Kofein nam je dvignil nivo speeda in nas izstrelil v bližnjo vasico Sarayan.

Tam smo pogledali najprej rezervoar za vodo (pravzaprav turistično puščavska klasika v Iranu). Za tem pa še lušten Caravanserai, ki je bil pravzaprav na poti nazaj do avta. Tudi tokrat ni šlo, da ne bi malo popričali z kakim lokalcem ali lokalnim turistom. Tokrat je gospodič oboje v enem. Hitro se je ponudil, da se pelje z nami do novoletne tržnice. Zakaj pa ne? Posadili smo ga v avto in naredili dva ovinka.

Prijetna tržnica je bila hkrati tudi delavnica lokalnih kovačev in drugih obrtnikov. Kratek sprehod in pritiskanje na fotoaparat sta nas zlakotila. Ni nam bilo treba daleč, da smo našli simpatično restavracijo. S sprehodom po kuhinji ni bilo težko izbrati dobrot. So pa nas presenetili z najslabšim čajem v Iranu. Vse kaže na to, da ima puščavsko mesto slano zajetje vode.

Premik smo tokrat izvedli po še bolj lokalni cesti. Bližnjica nas je nagradila z luštnimi razgledi čez manjše hribe in nekaj čudovitimi vasmi ob poti. Kot bi trenil smo bili v švoh uro oddaljenem mestu Gonabat. Tam so pod Unescom zaščiteni kanati. Podzemni kanali za vodo. Več kot 2.000 let stari in večino delov še danes v uporabi za oskrbovanje mesta in polj z vodo. Več 10 km dolgi in dobrih 300m globoko pod zemljo. Zaradi Uncesca so se lepo potrudili in uredili dostop do enega izmed podzemnih kanalov. Očitno pa so ti kraji precej slabo turistično oblegani. Turisti so predvsem Iranci, tako so se hitro zorganizirali, in ob izhodu nas je pričakala novinarska ekipa. Napadli so nas skorajda iz zasede, tako se jim nismo mogli niti ognit. Oddali smo intervju, nato pa so pred nas postavili še knjigo pohval in pritožb.

Pot proti Mashadu nas je nagradila še z zadnjimi luštnimi sipincami. Tudi tem se nismo mogli upreti. Prav luštno je videti kupe sipin sredi cvetočih travnikov. Ne vem kaj sedaj cveti vendar je poleg močne sveže zelene polja prekrila čudovita nežna vijolična barva. Impresionirala ni le nas, polja so bila polna Irancev, ki so piknikirali in pozirali vse okrog in okrog.

Mashad je bil novo presenečenje na poti. Drugo največje mesto v Iranu in znano romarsko središče. Tu je pod zlato kupolo pokopan 8. Imam Reza. Romarsko tako popularna destinacija, da je hotelov malo morje in posledično tudi denarja. Moderno mesto nas sezuje tudi z noro gužvo. Hotel smo imeli rezerviran na drugi strani mesta in ker je bilo izvajanje hudih razdalj prava nočna mora smo prijetno utrujeni in sestradani zavili v prvo ulico in povprašali po hotelu. Ogled treh, štirih nam je dal dober pregled nad kvalitetno in cenami. Brez večih težav smo razpolovili ceno in se nastanili v hotelu srednjega ranga, le ulico stran od bazarja in dve ulici stran od glavne mošeje.

Skočili smo le še na večerjo nato pa nabirat moči za naslednji dan. Predzadnji dan v Iranu je bil namenjen raziskovanju Mashada. Dovolj časa za en skuliran in easy dan. Skoraj smo se uspeli naspati. Ko smo uredili zajtrk smo oddali še perilo v hotelsko pranje in gas v mesto.

Ob prihodu do vhoda v mošejo smo imeli spet igrico ugibanja. Varnostniki nas ne spustijo noter in kažejo na nekaj deset metrov oddaljeno kolibo. Prva koliba je prodajalna s sliko krofov nad okenjčkom. Kaj, hoče varnostnik, da mu kupimo krofe?? Naposled se je le našel nekdo z osnovnim znanjem angleščine, ki nam je prijazno razložil, da je tam kontejner kjer moramo pustiti rukzake, v kolikor želimo v mošejo (oziroma Holy Shrine).

Uredimo dogovorjeno in se sprehodimo do vhoda. Spet nas ne spustijo naprej. Kaj pa sedaj?? usmerijo nas naprej proti drugem vhodu. Tudi tam nas ne spustijo skoz. Pokažejo nam naj počakamo, nakar višji varnostnik stopi v kočo varnostnikov in dvigne telefon. Po kaki minuti pogovora pogleda Davorja in mu pokaže, da ga na drugi strani telefonske linije nekdo želi. Hm.... Ok. Davor se javi, malček pokramlja in prekine. Bojda pride nekdo po nas in naj počakamo. Po 10 minutah se le prikaže gospod z znanjem angleščine in se predstavi kot naš osebni vodič.

Razkazal nam je del mošeje, ki naj bi bila po m2 največja mošeja na svetu (1km2). Sem letno roma več kot 25 milijonov vernikov. Imam reza je bil tu pokopan leta 818, od takrat je Holy Shrine stalno rastoč kompleks mošej, dvorišč, knjižnjic, ... Peljal nas je tudi v turistični center, kjer nam je zavrtel predstavitveni filmček in nam predstavil kolega, z namenom pogovora o islamu. Zraven je prisedel še starejši nizozemski par. Ni trajalo dolgo, ko je zakompleksana nizozemska gospa dregnila pregloboko. Ne pomnim, da bi debate o veri sproducirale kakšno konstruktivno debato in veselje. Na koncu smo se vsi strinjali, da je druge vere, zakone in kulture potrebno spoštovat. Skušam biti odprt, vendar so me njegove razlage o razlogih zakrivanja žensk in posilstvih malo vrgle s tira. No, če bi nas usedli z globoko zaverovanim katoliškim duhovnikom s ciljem debate o veri bi bil zaključek verjetno podoben. Spoštujmo drugače misleče in pustimo naj vsak živi po svoje v okviru lokalnih zakonov.

V času popoldanske molitve smo namenili še nekaj trenutkov opazovanju obreda, nato pa prijetno utrujeni odšli iskat restavracijo. Dost kulture za dons!
Popoldan smo namenili bazarju kjer smo testirali lokalno hrano in opravili še zadnje nakupe v Iranu. Sledilo je čiščenje avta in manjši pregled motorja in menjava filtrov. Po nekaj tisoč kilometrih je bil že skrajni čas. Ob iskanju pralnice vozil smo naleteli še na lušten Caravanserai in ko smo že popolnoma obupali nad pralnico smo jo na poti v hotel le našli. Se pa le spodobi v novo državo stopit s čistim avtom.

mešanica začimb na bazaarju

Dasht-e Kavir

(objava st. 4)
Ps. Objavljam preko telefona zato se opravicujem za napake in oblikovne zmotke.


Ponastavili smo GPS in pognali Yotkico proti jugu. Super razgledi so nas pristili v kar nekaj postankov na 4 ure dolgi vožnji. Prvi resen postanek pa smo naredili pri podzemnem bazenu. Precej priljubljena točka domačinov kamor se v vročih poletnih mesecih hodijo kopat. Trenutno je služi bolj za obisk na dolgi poti čez puščavo Kavir in pa super piknik točka. Temperature tu so se sicer gibale med 20 in 25 stopinj. Voda pa  ni imela bistveno manj. Lušten sprehod in popestritev dneva.

Sledilo je še pol ure vožnje do večjega zaselka. Kosilo, nakup zalog in pa poln tank je bilo vse kar smo še potrebovali za sprehod v puščavo. Tam smo zavili levo do še zadnje vasi Farahzad pred istoimensko puščavo. V tej vasi smo zagledali overland popotniški mini kamion Iveco Daily. Naša družabnost nas ni rabila pahnit precej daleč, da smo se zapeljali do njih in jih pozdravili. Mlada nemška družina z dvemi otroci iz Berlina. Prvič na poti v pesek. Drugače pa na pol leta dolgem potovanju po Aziji. Hitro smo se dogovorili, da se zapeljemo skupaj v peskovnik za večje otroke. Vožnja v puščavi je vedno bolj varna in zabavna z dvemi ali več vozili. Na prvem mestu seveda zaradi varnosti, drugo pa je pomoč pri odkopanaju. Vedno je lažje če te drugo vozilo potegne ko obstaneš, kot pa da se moraš s pomočjo lastne sile in opreme izkopat (lopatanje ipd.). Zaradi vedenja, da nisi sam si tudi lažje bolj pogumen in preizkušaš zmogljivosti vozila.  

Takoj za vasjo se pričnejo simpatične sipine in še pred prvim vkopom smo spustili gume potem pa gas. Iveco je bil sicer precej preveč naložen kar je pomenilo veliko vleke, in tu je Yotkica opravila več kot odlično nalogo. Brez večjih težav je s pomočjo vitla na Ivecotu vlekla skoraj 6 tonsko zverino iz objema peska. Noro zabavno je vonžnja po puščavi (saj vem, da sem to že stokrat napisal. Ampak je res :) ). Po kakšni uri ali dveh ukopov, testiranj in igranja smo našli perfektni spot za kampiranje.

Z vso tonažo, ki jo Martin vozi s seboj je med prtljago tudi motorka, ki je zapredla v s seboj pripeljane hlode in poskrbela za pravljično kampiranje. Med njegovo robo ni manjkal niti ogromen hladilnik, kjer sta se skrivala piščanca, in še kup drugega luksuza vozi s seboj. Z veseljem smo ga pokoristili tudi mi. Le kdo bi rekel ne pečenemu piščancu med sipinami? Preživeli smo še en noro lep večer ob popotniških debatah in tabornem ognju. Hvala življenje. Hvala Iran!

Zloglasni sončni vzhod se nam je spet izmuznil. Nihče ni nastavil budilke in noč je bila predolga. Verjetno je bilo zjutraj oblačno. Verjetno res ja. Precej visoke temperature že zgodaj zjturaj so me spomnile na prvo stvar, ki sem jo pozabil doma. Kratke hlače. Težko sem si predstavljal, da mi bo vroče, ko pa sta bili ob odhodu doma le slabi 2 stopinji. Nisem pomisli dvakrat, ko sem že iskal škarje in nato z nasmehom na ustih strigel kavbojke. Problem je bil rešen v trenutku.

Opremljeni za novo serijo igranja smo se le še poslovili od kolegov Nemcev z idejo po novem srečanju v Uzbekistanu čez dober teden dni nato pa odvihteli do najvišjih sipin na vidiku. Nekaj manjših ukopov in neskončno veselja in igranja nam je spravljalo srce iz delovnega "beata". A vsega dobrega je enkrat konec. Lakota in hitro premikajoči se kazalci so nas vlekli proti vasi. Ena izmed prvih stavb je najbolj "šikan" hotel, kar sem jih srečal v Iranu. Teeda hotel (http:/teeda-hotel.com). Čudovite sobice, krasna pokrajina in vrhunska hrana. Iranske specialitete so nam obnovile nasmeh na obraz, ki je začel bledeti ob zapuščanju sipin.

Polnih želodcev smo obrali še eno bližnjico preden nas je čakala dolga pot proti vzhodu. Približno 500 km je bilo v planu ta dan. Lonley planet tega dela Irana sploh ne omenja, na zemljevidu le ena manjša cesta z nekaj zaselki. Kdo ve kaj nas čaka? Dolgočasna vožnja? Težko verjamem ob taki ekipi. Če me spomin ne vara je zame prvič, ko potujem izključno v moški družbi. Na tak, overland avanturistični način. V nabrano ekipo sicer nisem dvomil, na način, če se bomo imeli dobro. Skrbelo me je bolj kakšen raztur bo v avtu. A Davor je star overland maček, navajen potovanja z avtom in posledično razume kaj pomeni "živeti" v avtu. Bivalna oz. potovalna površina avta znaša 1,5m2 x 3m2 = 4,5m2 za 3 osebe + 2,5m2 na strehi za spanje. Na tej površini so kuhinja, dve spalnici, kondukterski in navigatorski kotiček, dnevna soba, shramba, knjižnica, sef, polnilnica elektronskih naprav, predel z orodjem in rezervnimi deli in verjetno še kaj drugega. Organizacija in red sta zato vitalnega pomena. Večino stvari ima svoje določeno mesto, in kljub mali prostornini je robe presenetljivo veliko zato se večkrat zgodi, da najdemo kakšne stvari, za katere sploh nismo vedeli da jim imamo, oziroma še huje: ne vemo čigava je roba. Avto je v zadnjem letu koristilo kar nekaj oseb. Včeraj sem v spalnici naše ženske kavbjoke ?!? Nika, prisežem da ne vem kera jih je slekla. Mene ni bilo zraven :)

Brez večjega napora ohranjamo minimalni higijenski standard. Ampak res minimalen. Malček lažje je tudi, ker smo v avtu le trije. Da ne bo pomote, Jan in Davor nista le legendi zaradi ohranjanja reda (opomba: Tako sem jih hvalil, potem pa sem kakšen dan kasneje najdel Janove spodnjice nekje med orodjem, Davorjev šal pod zadnjim sedežem itd. - bo treba merkat kaj pišem in koliko jih hvalim!).

Le redki so časi ko ni vsaj malo smeha. Kljub dejstvu, da sta se J in D srečala le dvakrat pred tripom (kick off meetingi za pot) sta se ujela skuper. Ekipa je neverjetno hitro dosegla nivo, ko marsikdaj debata ni potrebna. Ravno prav smo flegma z dobro dozo ciljne naravnanosti in želje po akciji in avanturi. Vse skupaj pa je lepo zabeljeno z norostjo. Vse kaže na en lep trio in dobro in sproščeno pot, ki je pred nami. Happy!

Pa če se s tipkami vrnem nazaj na potopis; Vožnja proti vzhodu je predstavljala krasen čas za blogiranje, počivanje v dnevni sobi (Zadnji sedeži), fotkanje super pokrajine in kako kvalitetno debatko. Vam, doma v norem svetu; še pomnite kako lepo je, ko ni interneta v žepu in telefoni ne zvonijo?

Hop! Poglej, na levo morje sipin! Visoke, rumene in na videz brez konca. Ustavi!!! Zavij levo! Takoj! Nasmehi do ušes, fotkanje, norenje in popoln odklop.

Tam, kjer je srce

(Objava št. 3)

Zgodovinsko, geografsko in politično ne bom preveč razglabljal o Iranu. O vsem tem nemalo piše že v lanskih postih tega bloga, da ne omenjam informacij na googlu in wikipediji :) Je pa nekaj sprememb že v pol leta, takrat sem bil v Iranu drugič, še več pa je sprememb v zadnjem letu. Menjalni tečaji so se ustalili na 150.000 Rialov (v najslabšem momentu lansko leto je bila vrednost 180.00 rialov, cca dve leti nazaj pa 50.000 rialov). Rezultat tega je, da si ljudje težko privoščijo potovanja v tujino, tuje izdelke in surovine. Dodatno na to pritiska še Amerika s stalno novimi sankcijami, ki naj bi se dotikale sicer le podjetji in osebami iz ZDA ali pa s tistimi, ki poslujejo z ZDA in hkrati z Iranom (to sedaj zaradi sankcij ni več mogoče). A kljub temu je svetovni trg prestrašen in v krču. Redko kdo želi poslovati z Iranom (ZDA in njej slepo sledeče države). Prihodnost ekonomije tu je zato precej negotova.

A Irančani živijo dalje. Malce žalostni nad situacijo, vendar redko kdo tarna čez državo, nadaljujejo s svojimi pikniki, ostajajo gostoljubni in ljubijo življenje. Z vsakim korakom po tej deželi spoznavam nove še prijaznejše in gostoljubnejše ljudi. Eden izmed njih je tudi direktor letališča h kateremu se ravnokar odpravljamo. Zaradi sankcij ima težavo z uvozom gum za njegova ultra lahka letala. A kjer je volja, tam je pot. Mesec dni nazaj sva se dogovorila, da mu pomagam po najboljši močeh. Tako sem v Sloveniji našel primerne gume, jih nabavil in prešvercal v osebni prtljagi v Iran (hvala sopotnikoma za soudeležbo pri soudeležbi tihotapljenja gum). Šefa sicer ob našem prihodu ni na letališču. Tako kot večina Irancev je tudi on na novoletnem dopustu z družino. A zato nimamo nič manj prijetnega sprejema. V zahvalo za dobavo gum nam obljubijo panoramsko vožnjo z ultra lahkim letalom. In to ne s katerimkoli letalom. Letalo je plod slovenskega razvoja in znanja. To ne more biti nič drugega kot pa Pipistrel. Pohvale in poklon G. Boscarolu, da ne le njegov glas, ampak tudi njegova letala krožijo in pristajajo povsod po svetu. Piloti na tem letališču so izmed celotne flote ultra lahkih letal najbolj navdušeni prav nad Pipstrelom.

V slogu velikih gostiteljev so nam najprej pripravili zajtrk (za nas bolj brunch, saj smo en zajtrk že uredili ta dan). Sledila je tura po letališču in ogled letal, nato pa še panoramske vožnje. Sedaj, ko uporabljam besedo letališče imate verjetno v mislih nekaj v slogu Brnika ali pa letališča v Lescah. Kljub dejstvu, da je letališče odprto šele dve leti vse skupaj bolj spominja na staro skladišče, nekaj kontejnerjev, razgledni stolp in pa kosom ceste. Med ogledom letališča smo se povzpeli tudi na kontrolni stolp, kjer podatke o vremenu sprejemajo kar iz interneta. Neke hude tehnologije ni. A konec koncev očitno tudi ni potrebna. Pri nas, v zahodnem svetu mogoče le malček pretiravamo?

(photo: Jan)

Panoramska vožnja nas je naužila z novim zagonom, ki smo ga izkoristili in stopili po gasu proti vzhodu. Precej nenavadno zame, a plana za ta dan in njemu sledeče dni nismo imeli. 3. aprila moramo biti na meji s Turkmenistanom, drugih rokov nimamo. 4,5 dni imamo za Iran. Do meje je cca 900 kilometrov. Severno od glavne poti so griči in hribi. Južno pa so obronki največje iranske puščave Dasht-e kavir. Od Teherana do Mashada (Glavno mesto na severo vzhodu države) se vije dobra avtocesta. In prve tri ure vožnje proti Mashadu nas dodobra načne vprašanje - kaj si želimo počet v naslednjih dneh? Ob takem tempu bomo v Mashadu že jutri.

Ob srkanju čaja in puhanju šiše smo dali na mizo Lonley planet ter študirali plan. Na severnem delu je provinca Golestan. Zelena, divja in hribovita pokrajina. A tokrat tudi žal poplavljena. Nekaj dni pred mojim prihodom se je nad večji del Irana zgrnil oblak in prinesel stoletne vode. V Shirazu je zaradi poplav umrlo več deset ljudi. Tudi Golestan je poplavljen, nekatere ceste po državi so zaprte, oziroma jih je odnesla voda, ... A ne glede na deževje, nas srce vleče v puščavo. Hribe in zelenje imamo tudi doma.

"Hard life"

V tem času pa je zazvonil telefon. Kolege na letališču smo med drugim povprašali, če je v Semnam provinci (dve-tri ure vožnje proti Mashadu iz letališča) kaj sipin. Odgovora žal niso imeli, a to jih ni ustavilo. Pričeli so klicati okrog in spraševati vse dokler nas ni poklical nekdo, ki ga je nekdo poklical da so baje eni turisti v bližini in iščejo pesek. In tu je spet udarila ven iranska gostoljubnost, ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo do Shahruda, kjer bomo skupaj spili čaj in dobili vsa navodila glede puščave.

In res, majstr nas je počakal pri cesti in nas usmeril na parkirišče kolega mehankarja. Tam pa polno offroad vozil in starih ameriških avtov. V trenutku je prišlo na čaj kup njegovih sorodnikov, prijateljev in offroad entuziastov. Zakurili smo šišo, skuhali čaj in pričeli debato okrog sipin in toyote. Po njihovem mnenju je situacija precej slaba. Veliko njegovih kolegov, offroadarjev je v Golestanu kjer pomagajo pri reševanju zaradi poplav. Tudi območje sipin naj bi dež močno namočil, zato je vožnja tam izredno nevarna in nam  nikakor ne priporoča vožnje tja. Sploh pa ne, da gremo sami. A naša trma je zabavna reč, zato se ne damo in vztrajamo pri našem planu. Če sem že v Iranu so sipine na vrhu prioritetne liste. Ura je bila že šest, po temi pa res ni modro iskat sipin in prostora za kampiranje zato odločeni potrdimo osnoven plan in pred odhodom prejmemo še sliko table, kjer je odcep za sipine.

A Iranci nebi bili Iranci, če nebi naredili še korak dlje pri svoji dobrosrčnosti. V bližini sipin je vasica s prenočišči. Poklicali so tja, in se dogovorili, da lahko tam pokampiramo, ter da nas počakajo pri odcepu iz ceste. Da nebi slučajno zgrešili oziroma obstali na pisti. Hkrati so nas kolegi pospremili do izhoda iz mesta.

Po slabi uri vožnje smo tik pred zahodom prišli do odcepa kjer so nas v starem modrem Zamyadu (eden in edini iranski pickup) čakali gostitelji. Pospremili so nas do prenočišča, nam pripravili ogenj in čaj. Sledila je nova runda neverjetnega gostoljubja. Kljub odklanjanju večerje je hrana romala proti nam skorajda neprestano. Nedavno deževje je očitno poskrbelo tudi za ohladitve, zato smo se dogovorili, da prespimo v njihovem šotoru. Tam je bila nameščena manjša peč na drva. Da pa nas ne bi zeblo pa so prinesli kup dek in celo noč prihajali nalagat na peč. Legende!

Večerno planiranje poti ob sadju in čaju

Tudi zjutraj so nas pogostili s čajom, in to še preden smo se skobacali izpod dek. Po zajtrku smo na strehi pregledali v kateri smeri so sipine, potem pa gas. Ob slovesu smo poravnali še račune. Ne vem kako je mogoče ampak lastnik prenočišča je želel častit vse razen dogovorjeno ceno za prenočišče v šotoru. Vse ima svojo mejo. Celoten paket za vse tri je pa vreden več kot 6 eur. Stisnemo gospodu tringelt in odvijemo novim avanturam naproti.

Večkrat v meni nastane polemika podkupovanja, napitnin in plačevanja nasploh. Kdaj nekomu pustiti nekaj več, oziroma sploh kaj denarja, tudi če ga ne pričakuje? Ali je podkupovanje policije v teh krajih moralno sporno? Za marsikoga doma verjetno res. Za mene ne. Z največjim veseljem gliham s policijo ter podobnimi organi. Tako pač tu laufa svet, tako delajo domačini in kraje kjer sem, bi rad zapustil take kot so. Enako je z barantanjem, napitninami itd. Če gre za menoj še 1.000 turistov si želim, da domačini in njihovo življenje ostane čim bolj podobno stanju pred obiski. Kar na jok mi gre, če pomislim, da se prijazen narod zaradi navala turistov sprevrže v pohlepne in mrke ljudi. Potem pa je tu še smetenje in nespoštovanje kulture in vse drugo s čimer se srečujemo oziroma puščamo za seboj. Ajajaj, spet sem odplaval. A večkrat imam občutek, da turisti preveč spreminjamo tuje dežele. Vesel bom, če s tem ozavestim vsaj kakšno dušo, ki bere :)

Back to the track;  10 minut vožnje po brezpotju nam je navrglo nekaj manjših sipinc s podrastjem. Sweet Sweet Sweet! Srce je zaigralo ob vožnji po sipinah in hitro je postalo jasno, da je idejo iz prejšnjega večera potrebno zrealizirat. Ne po cesti do Mashada. 1.000 kilometrski ovinek potrebujemo. Mimo visokih in vročih sipin. Tam, kjer je srce.

(slika: Jan)

Slaba povezava mi ne dovoljuje uploada več slik. Jutri poskusim oddat še en dan bloga in pa kako dodatno sliko.