15. objava 4.-8.12.2012

NIOKOLO-KOBA

SENEGAL - MALI

Vize smo dobili neverjetno hitro. Najprej smo zaprosili za malijsko, katero so nam obljubili prihodnji dan, na ambasadi Burkine Faso pa so dejali da traja nekaj dni, vendar naj prihodnji dan poizkusimo sreco. Za tem smo se odlocili, da pobegnemo iz Dakarskega mestnega kaosa in se pustimo malce razajati na pesceni plaza pod palmami. Skozi mega-gigantske zastoje smo se prebili do hotela, se ulegli na lezalnike, pili pivo in se sprostili od zivljenja. Koncno, koncno sem si lahko za trenutek oddahnil od naporne poti =) fotr pa je za mini moment celo uspel pozabiti na pisarno in delo. Popoldne se je uglasil se Niko z druzino in se odlocil prespati v istem hotelu, tako, da smo miklavzevanje preziveli ob hladilniku piva, picah in toplem vremenu na Dakarski plazi. Alkoholicarski apetit z dodobro izpraznjeno domaco zalogo je fotra predcasno spomnil na Januarski post, zato se je z malo macka brez vecje tezave v muslimanski drzavi odlocil, da nekaj mesecev ne bo pil alkohola in s tem startal post za leto 2013.

gospa, a je tale sadje kej sprican? =)

Zjutraj smo skocili pogledat ce smo dobili vizo za Mali. Dobili smo je ekspresno z malim problemom> vzeli smo jo le za enkratni vstop, saj je dvokratni vstop 4x drazji. Na ambasadi Burkine pa so nas lepo sprejeli in nam narocili, da bodo naredili vizo se isti dan in naj kar pocakamo. Neverjetno in popolnoma neafrisko so nam nalimali vizo v dobri uri! Za namecek je bila se z dvokratnim vstopom. Noro zadovoljni smo se odpeljali ven iz mesta, saj so se popoldan obetali opozicijski protesti. Ob odhodu iz mesta smo srecali nekaj vojaskih kamionov z vodnimi topovi (tako da smo za trenutek obcutili kaksno stanje je v Slo) to pa je bilo od protestov iz nase strani vse. Odpeljali smo se v dobro uro oddaljeno slano jezero Lac Rose. Lepo jezero roza barve je sluzilo v casu Paris-Dakar dirk kot cilj.

Kupi soli ob jezeru

V petek smo imeli le se en cilj pred nadaljevanjem potovanja proti vzhodu, in sicer, podaljasnje moje Senegalske vize. Velik cilj, se posebej za en dan. Ker smo zeleli vse skupaj opraviti zares v enem dnevu smo startali malce cez sedem, in ker je glavno mesto tudi glavno v prometu, jutra pa so se posebej nemogoca smo se odlocili za 4x4 bliznico. Jezero je oddaljeno le dobre 3 kilometre od plaze, od tam pa je pescena plaza vse do letalisca v Dakarju.  Spustili smo pritisk na gumah in se po plazi odpeljali mimo ribicev in jutranjih tekacev dokler v nekem trenutku plaza ni postala prenatrpana in nemogoca s tem nemogoca za voznjo. Pot nam je mocno olajsala tudi oseka, zaradi katere smo se lahko peljali po trsemu delu plaze, cisto ob vodi, s cimer smo dosegli manj udiranja in hitrost dobrih 90km/h . Tako smo v dobrih 20 minutah naredili kar smo prejsni dan, v casu ko ni bilo prometne konice v uri in pol. Ves cas ki smo ga pridobili na plazi pa smo brezkoristno zapravili na ministrstvih in policijah. Kar sem ugotovil je bilo le to, da je to drag in dolg proces, ter da je bolje zapustit drzavo in od zunaj ponovno zaprositi za vizo.. ponovno mi je zazvenelo v glavi> ce gres v Afriko potem igraj po Afrisko. Usedli smo se v avto in se odpeljali nazaj v Toubo, kjer smo prespali, naslednji dan pa se odpeljali vzhodno proti Maliju.

Z malimi skrbmi kaj bo v Maliju, saj trenutne razmere niso napovedovale nic kaj svetle bliznje prihodnosti smo se odpeljali proti vzhodu. Da smo vsaj malo znizali moznost ugrabitve (fotra je mal skrbel ker so mesec nazaj ugrabli enega blizu meje) smo se zapeljali juzneje po cesti, katera ni bila urisana na zemljevid, niti ni bila vidna na google maps. Slisali pa smo da obstaja ter da je nova. Sreca je bila tokrat na nasi strani. Vrhunska cesta nas je spremljala cel cas, razen nekaj 10km odseka v nacionalnem parku Nikolo-koba, kjer so bila luknje v cesti tako pogoste in tako gromozanske, da so na ravnih odsekih se tovornjaki vozili slalom.

Jugo-vzhod Senegala ima veliko bolj afriski pridih kot zahod. Zelo nerazvit, z tipicnimi afriskimi kolibami. Velike savane z visoko travo in drevjem pa dajejo zatocisce nemalo zivalim, med drugim tudi levom, panterjem in drugim. Zato je prav tu tudi ze omenjeni nacionalni park z ogromno kvadraturo. Ker smo morali nekje prespati, pot do meje pa je bila se dolga smo se odlocili vstopiti v park, tam pa naj bi bil tudi camp. Dobra ura offroada nas je peljala mimo pavijanov, gazel do velike ograje kjer je domoval panter. Malo naprej smo sli pogledat se povodne konje, ki so se namakali v reki Gambija nato pa smo se sparkirali v campu. Valda camp brez ograje v nacionalnem parku. Ob vprasanju nekaj oskrbnikov, ce lahko pridejo lev in ostale zivali v camp so se le nasmehnili in prikimali (opomba> camp je 10m od reke v katera je polna krokodilov, kac in ostalih zveri). Zakurili smo ogenj, *pocasi docakali vecerjo in odsli spat z mislimi v 12 urah planirane voznje prihodnji dan.

Panter

vecer v campu

*restavracija v kampu ima na voljo dva menija> kura in riz ali riba in riz. Ce narocis ribo gredo ulovit ribo v reko, nato ti jo pripravijo. Mi smo narocili kuro, zato so sli po kuro, jo ubili, ocistili in pripravili. Mislim da ni treba posebej poudarjat da smo cakali na vecerjo 3 ure? Naj omenim se, da smo se odlocili jest v restavraciji ker smo bili suvereno lacni in smo si predstavljali da bodo tam skuhali hitreje kot ce sami pripravimo rizoto…

Super zgodnje jutro. Odpeljali smo vodica do izhoda (za park potrebujes vodica, kateri prepreci morebitni divji lov na zivali, ki je tu zal zelo pogost), nato pa smo jo krenili proti meji. Po dobri uri smo se ustavili za zajtrk, takrat pa nas je ujel tudi avto, s katerim smo bili dogovorjeni, da se peljemo skupaj v Bamako. V avtu sta bila dva kitajska poslovneza, voznik ter Ibrahim, Malijec, kateri je sluzil kitajcema kot prevalajec hkrati pa je tudi sam sestankoval v Senegalu pri Niku. Prihod na mejo je bil ponovno kaoticen vendar neprimerljivo lazji od mavretansko-senegalske meje. Na Senegalski strani je carinska postaja narejena tako, da brez GPSa, ki mi je kazal mejo sploh ne bi vedel da je to meja, nobenih zapornic, nobenih ljudi. Vseeno izstopim iz avta in poiscem carinika. Carinik je spal pod drevesom pri hiski. Potem ko ga zbudim in razlozim, da potrebujemo odstempljat karnet, to tudi stori, hkrati pa je postempljal se pasuse. Ok, zapeljemo cez most in pridemo do Malijske meje. Tam je kot zapornica sluzila dolga palica cez dva soda. Stopimo v hisko, kjer postempljajo vize, odprejo zapornico in nas odslovijo. Po nekaj metrih vidimo nove sode na cesti zato ponovno ustavimo in se napotimo do zendarske kontrole. Napaka. Ustavili smo se kljub temu, da je bila mogoca voznja mimo sodov. Ker pa smo bili ze pri zendarju je ta zahteval vse dokumente avta. Ti sment. Sploh nimamo zavarovanega avta v Zahodni Afriki ? samo neznanje francoscine in zendarjevo neznanje anglescine nas je resilo iz zagate. Zendar je po 20 minutah truda in razlaganja v francoscini obupal in pokazal, ces da nas on ni nikoli videl in naj se odpeljemo naprej, zavarovanje pa zrihtamo v prvem mestu. Ker pa je bila ura ze cez eno, do Bamaka pa smo imeli se 7 ur voznje se nismo ustavljali in resevali problema z zavarovanjem, ob zendarskih kontrolah na cesti pa smo pokazali slovenski zavarovalni list Triglava, ker pa je bilo vse v Slovenscini pa zendarji niso komplicirali, saj tako ali tako niso nic razumeli. Do osmih zvecer smo se v spremstvu kitajsko-malijskih kolegov le privozili do Bamaka, kjer smo se nastanili v cudovit hotel z bazenom ter si privoscili solidno vecerjo. 

new road to Mali

stopar, varnostnik nacionalnega parka

Malijska meja in njena zapornica

ovire za upocasnjevanje prometa
 kar omogoca lazji nadzor zendarjev iz sence

Mali in veliki pujs

14. objava 30.11.-3.12.2012

SENEGAL 2. del

Tuba je 1,5 milionska vas. Kraj kjer carina nima vstopa, predsednik drzave pa ob ubisku Toube poklekne pred vodjo mesta, in ne obratno. Vsako novo leto pa muslimanski del senegala roma v Tubo kjer je ogromna in cudovite moseja, ki je pravzaprav edina turisticna atrakcija mesta.

Seveda nisva vedela natancno kje v tem mestu ima Niko tovarno, niti kje je doma. Ob prihodu v mesto pa se nama seveda ni uglasil. Ob najinem toyotinem romanju po mestu in iskanjem Nikota pa kar naenkrat zazvoni telefon> halo, fotr tuki, midva sva na letaliscu u benetkah, se vidmo jutr zjutri.  

V Afriskem transu sem valda pozabil na obstoj koledarja in zakalkuliral prihod domacih. Ob tuhtanju kaj pa kako, ker mi naslednji dan 300km nazaj v Dakar in pa potem spet v Toubo res ni disalo se je ze uglasil Niko in naju prisel iskat. Zapeljali smo se v njegovo afrisko rezidenco kjer sva spoznala druzino, srecala kolega Assana ter se odpocila od napornega vsakdana =) kot na lasc se je Niko proti veceru izdal, da ima rojstni dan, zato sva z Zenjo privlekla na mizo alkoholne specialitete maroskih in evropskih alkoholnih izdelkov katere smo degustirali pozno v noc.

Zjutraj je dobri kolega Assan zorganiziral prevoz domacih do Tube in s tem pricel njuno privajanje na afrisko organizacijo.

Nikotova dnevna soba

Se pogled skozi fotrove oci>

Prav zanimiv tale prihod v Afriko. Četudi je samo senca afriske realnosti vseeno kratek opis. V Bentkah me je zamuda 30 minut ze zaskrbela, zato vprasam na checkingu kaj to pomeni. Gospa se mi je le nasmehnila in dejala da to pa res ne bo problem. Priletimo potem v Tunis z enourno zamudo. Ampak tudi to ni predstavljalo problema. Dobiva novo karto za checkin z gate 55. Tako kot sva jo ze imela. Pridev na gate 55. Tam pise nockschott. No ja mogoce bo pa za njim dakar. Malo pocakava. Ker ni spremembe se sprehodiva in vprasava. Ze prvi v uniformi je vedel da je to gate 51 in ne 55. Ne vem zakaj ni vedel tudi tisti pred 15 minutami, kateri nama je dal drugo karto. Kakorkoli. Na tem terminalu pise Dakar. To bo ze prav. Sedimo sedimo in se kar sedimo. Odhod bi moral biti ob 8.00. Ob 10h se kar sedimo. Potem se odprejo vrata in se vkrcamo. Skozi okno gledava najin nahrbtnik na vozicku. Samo enega. Drugega ne vidiva. Pripelje traktor zapene vozicek in ga odpelje. Verjetno na drugo stran si misliva. Pristanemo ob 3 h zjutraj namesto ob 0:15. Cakava prtljago. Prvi nahrbtnik je kmalo na traku. Cakava se naprej. 15 minut. Ni ga. Je pa se nekaj italijanov in francozov ob traku. Malo se spogledujemo. Ni ne? Pa res ni bilo. Vrsta pred izgubljeno prtljago je bila kar dolga. Tam nekako ob stirih ali malo prej sva s potrdilom o izgubljeni prtljagi in enim nahrbtnikom zunaj. Kar stepli so se za naju. Nekaj casa jih se odganjava, potem pa tudi nahrbtnika ne vidim vec. Vidim le vozicek in kup crncov, ki ga porivajo. Pridemo do nekega posvasanega taxija brez oblog v notranjosti. Sam pleh. Vrzejo najine stvari v prtljaznik in bi radi se nekaj napitnine. Nic ne dava. Komaj zapreva vrata, ker kup rok tisci v notranjost, da bi otipali napitnino. Ni je. Odpeljemo. Tudi taksistu ni tocno jasno kam. Po poti mu poskusamo razloziti. Ta zahodna Afrika. Zakaj je niso raje okupirali Anglezi. Bi se vsaj kaj pomenili oziroma vsaj malo razumeli. Tako pa francozi. Pojma nimam kaj govori. Saj ne da je kriv taxist. On zna poleg materinscine se perfektno francosko in to verjetno s samo stirimi razredi osnovne sole. Kriv sem verjetno jaz, kaj pa rinem v zahodno afriko brez znanja francoscine... Pridemo skoraj do cilja. Sem ze mislil, da sem razumel kaksna je cena. Poskusam mu dati 5€, pa fant kar ustavi in pravi da smo prispeli, vsaj tako sem razumel. Gledava okrog pa ni napisa hotela, zato pogledava taksista in mu tisciva pod nos izpis iz booking.com. Ou oui ali nekaj podobnega izjavi, vrne 5€ in po moje jih hoce15. Pripelje pred hotel in se vedno hoce 15€. Saj bi mu dal ampak kaj naj recem Mitji, da sem placal kar je hotel. Ne bo slo. Nadaljujemo barantanje. Poskusam uporabiti raceptorja, ki je pritekel in ga vprasam, koliko je cena taxija iz letalisca. Nimam sans. Arabci ali crnci to je isto. Takoj sta se povohala in tudi receptor je trdil, da je cena tam okrog. Na koncu se pogodimo za nekaj cez 10 €. Sicer je pa taksist moral placati delez skupini, ki je peljala najin nahrbtik do njegovega taksija. Saj za evropske razmere je bila cena se vedno sindikalna. Hotel je bil kaksnih 10km od letalisca ura pa je bila tudi ze zgodnja,

No fino, prideva do hotela, pokazeva print rezervacije preko booking.com. Fant na moc prijazen> Ja izvolita, sedita, prizge luc in vprasa ce bi mogoce pivo. Tako, ob stirih zjutraj. No pa daj ce ze ravno tiscis. Dobiva 0,66 l gazelle> senegalsko pivo. Dobro. Midva ga pocastiva s kozarckom domacega. Natasi je ze malo sumljivo in vprasa. problem? Ne, ne pravi fant, ni problema, taksi bo takoj tu. ???? Kaksen taxi saj spiva pri vas? Ker se spomnim casov prebukiranja v bivsi jugi se mi je zdelo da vem zakaj gre. Preden smo popili pivo in snops je bil taksist na vratih in na hitro smo zakljucili. Taksi naju je peljal po popolnoma isti poti nazaj proti letaliscu, tako 15-20 minut in tik pred kontrolnim stolpom obrnil, se 50 m nazaj in tu smo. Najin novi hotel. Priznati moram se precej lepsi kot rezervirani. Naslednji dan si ogledam se cene in res tudi 20€ drazji, kar pa ne placava, ker racun je bil izdan ze v prvem hotelu. Slucajno srecava zjutraj Francoza v recepciji in fant prizna. Ja tisti hotel od vceraj je moj. Ker vaju ni bilo sem sobo prodal. Ker pa booking.com ni hec, sem vaju castil s pivom, placal taxi in drazji hotel. No ja kaj naj mu recem. 

Zjutraj se zbudim. Internet dela. Natasa spi. Grem proti morju kupit SIM za senegal. Placam 3€ in poklicem Mitja. fanta zbudim. Niko je imel prejsnjo noc rojstni dan, precej je zabasiral. Padel je tudi na finto: bonjour, sava, comontalevou ali nekaj podobnega. Odgovor je bil mescouseva ali nakaj podobnega. Torej sem ga ujel. Ni me prepoznal. Sicer pa kako pa bi me po prekrokani noci. 

Mitja je bil do takrat ze veckot en mesec v afriki, tako da me niti ni posebej presenetil, ko je dejal:

Aja vidva sta ze tu. ja jaz sem pa ene 300 km stran ( dogovor je bil, da se dobimo v Dakraju). Toliko o vstopu v Afriko. Če ne bo hujsega bo kar v redu :-)

Popoldansko cakanje smo popestrili z ogledom Nikotove fabrike, kjer sortirajo in pakirajo araside ter indijske orescke. Velika povrsina in nekaj pod sto zaposlenih z Slovenskim nadzorom dajejo malo kolonialskega filinga. Se posebej, ko se vozimo z Nikotovim Land Rover Santano kabrio iz leta 1952. Carsko. Potem pa kosilo, pavza in pa prihod starsev.. ja ja, prihod ze zveni po spremenjenemu potovalnemu rezimu, in pa tezkih pogjanjih o tem kje in kako lahko in kje ne. naprimer> pa ne mors skozi rdeco luc v krozisce prehtevati po desni? Ah ja.. sej pocasi sta se privadila afriske voznje, fotr pa jo je v nekaj dneh celo dodobra osvojil.

Po izreku dobrodoslice in polovicnem razpakiranju (drugi del je bil seveda izgubljen neke med letaliscem in zarkom) smo popili kavo in se z Land Roverjem odpravili na ogled tiste ogromne moseje, ene najvecjih v zahodni Afriki. Temelj velike in lepe moseje so postavili v (ce mi spomin prav deluje) v 30 letih, koncali pa so jo leta 1963. Ogled z nekaj lepimi slikami se je koncal z klasicnim prepiranjem z vodicem o ceni kjer smo zmagali mi, saj smo po placilu sprejemljive vsote pohodili gas, pritozujoci domacini pa so se kaj kmalu izgubili v oblaku prahu, ki se je valil izpod Santaninih kramparic. Ogled smo zakljucili se z super marketom in pa trznico kamor so me poslali nakupit lubenico, ces da se boljse izpogajam za ceno kot pa ostali. Jebiga, rojen gorenc =)

Niko in Tanja

Zgodnje vstajanje se je zgodilo po Afrisko> okrog osmih, nato pa zajtrk in pa odhod vseh slovenskih enot z dvem avtim na sever kjer so sipine po katerih so v dobrih casih grmele trume vozil Paris-Dakarja.  Po slabih dveh urah so se pred name le pokazale sipine, zato smo spustili gume na kriticno mejo, potem pa akcije gor in dol ter izzivljanja dokler ni prvi obstal na mestu. Ob dveh vozilih tudi to ni bil problem, z pomocjo gurten smo se poslepali do trse podlage, potem pa se cez par sipin naravnost v Buffet na mrzlo Gazelo. Ja, ja, je tu potrebno se kaj dopisat? Po carobnemu odmoru smo se odpeljali se na obalo, kjer smo izpogajali dobro ceno za dve in pol kilograma morskih listov, nato pa smo se modro odlocili, da jo hitro podvizamo proti domu, dokler je se dan, in tam speceno vecerjino kosilo. Morski list, olivno olje, cesen, cebula, limona. Waaaa najbol!!!

pircek pavza in pa ucenje novih francoskih besed..
kako se ze naroci pivo?

Ker  se clovek se prevec zlahka usidra na enem mestu smo se odlocili, da je cas za odhod,  zato smo se zgodaj zjutraj poslovili od ze skoraj domacih (vsaj za nekaj dni, saj se nacrtovana pot v naslednje drzave vali ponovno mimo Nikotove residence) in jo krenili jugo-zahodno v safari park Bandija na voznjo med Gazelami, noji, zirafami, zebrami, krokodili, zelvami, antilopami, bivoli in podobnimi zivalmi. Potem pa se slaba urica voznje do najbolj turisticnega kraja Senegala> Saly. Pomorskega letovisca, kjer si je domovanja postavilo ogromno starejsih francozov, kateri se kot price selivke jeseni umaknejo v tople kraje, spomladi pa se vrnejo nazaj v Francjo. Temu primerno je cello mesto dodobra skomercializirano, zato smo se hitro pospravili v hotel po Nikotovem priporocilu, in se za trenutek poiskusali vziveti v turiste in ne popotnike kot do tedaj. Nep, to ni za nas, in ze prihodnji dan smo bili v casu kosila ze v Dakarju, kjer smo zamudili vse ambasade, katere so bile glavni razlog prihoda tega dne. Ker pa je bil to hkrati zadnji dan sopotnice Zenje smo se odpravili na ogled (sm skor zihr da) najvecjega kipa v Afriki. Kipa, ki bi ga po velikost zlahka primerjal z ameriskim kipom svobode, in tudi ta ima v glavi na samem vrhu restavracijo z , verjetno, cudovitim razgledom. Kip moza in zene z majhnim otrokom kaze prerod afriskega naroda. ko smo se postempljali na tej tocki in videli najbolj zahodno tocko Afrike, sem odpeljal sopotnike do pristanisca, od koder so se podali z ladjico na El-goree otok. Otocek ob mestu z popolnoma evropsko arhitekturo, postavljen kot evropsko trgovsko bazo, kamor so pripeljali suznje, od tam pa so jih odkupile ladje, ki so jih transportirale v novi svet tja cez luzo.

Jaz sem ta cas pridobil se nekaj informacij glede karneta in se dobil s parimi ljudmi.  Zvecer smo nasli prijeten hotel v centru mesta cisto ob plazi, tako smo se v miru poslovili zatem pa odpeljali Ksenjo na letalisce in hkrati pobrali se drugi del prtljage. Potem zgodnje spanje v pricakovani bitki pridobivanja viz v prihodnjih dneh.

Z maceto nad lubenico

A kupis kemik?

Ta velk Afrisk kip

Se video voznje po plazi proti Dakarju. vec o teme v prihodnji objavi..

13. objava 28.-30.11.2012

 ...toyota pa je s strasnim hrumenjen 4,2 litrskega 6 valjnika uspesno preprecevala urivanje vseh zarjavelih francoskih struc...

 

SENEGAL

Po preckanju reke Senegal naletimo na klasicno afrisko oviro> zapornica kjer je treba placati mostnino. Odstejemo nekaj kovanckev in ze tezko cakamo zasluzeno senegalsko pivo. Potem pa ponovno, policija, carina, zendarji ter menjanje denarja saj je treba placati take in drugacne mejne zige, denar pa sprejemajo le v domaci valuti. Brez problema postemljajo tudi ATA karnet za zacasni uvoz avtomobila, s cimer se prepricajo da avto v drzavi ne bo prodan. Po dobrih 3 urah zapletov, svica in aritmije smo bili koncno na poti do 15/20km oddaljenega mesta Saint Luis. Mesto je eno prvih evropskih naselbin v Zahodni Afriki izza casa kolonializma. Cudovito mestece na treh otockih, katere povezujejo lepi mostovi. Danes je mesto polno dobre afriske glasbe, lepih starih his evropskega stila ter cudovitih ribiskih lesenih afriskih colnov s katerimi si domacini sluzijo kruh. Hitro smo se zasidrali v ze znan camp in se odpravili na senegalsko pivo ter vecerjo. Zvecer sem se poklical kolega Nikota, kateri ima v Senegalu podjetje z arasidi in je ze sprozil morebitno resevalno akcijo izpod mavretanskih krempljev, in se mu zahvalil, ta pa je dodal se eno manj prijetno novico, in sicer da imam 48 ur casa da se prikazem v Dakarju po nov stempelj kateri bo dokoncno dovolil zacasni uvoz avta. Ha, se dobro da mi na meji tega nihce ni povedal… no ja, tudi ce bi kdo to povedal ga nebi razumel… Sledilo je se malce vecernega posedanja z domacini in sprehod po pesceni plaza nato pa posten in zasluzen spanec. 

zabava med cakanjem na senegalski meji 

Zjutraj smo ob zajtrku potuhtali kako pa kaj naslednje dni in se odlocili, da po ogledu mesta svignemo do Dakarja, tam prespimo, naslednji dan pa najdemo stempiljko, nato pa se z Ksenjo posloviva od stoparja, sama pa nadaljujeva pot do svetega mesta Touba, kjer se naha Niko.

Plan se je zacel odvijati po Afriski klasiki> z zamudo. Cesta pa je ponovno narekovala svoj tempo. Po ogledu mesta smo se odkotalili na zajtrk/kosilo katerega smo cakali 2 uri ! ko smo prisli v restavracijo s katero smo se dogovorili ze prejsni dan kaj bomo jedli ter kdaj bomo prisli, so po nasem prihodu sele odsli na trznico v nabavo potrebnih sestavin zato nic cudnega da smo cakali kot pozabljene duse. Hvala bogu naju je zabaval mladi Kanadcan, ki je s svojo naivnostjo poslusal vse zgodbice afriskih prodajalcev ki so na naso mizo vlekli vse mogoco saro iz svojih torb, na koncu pa je preplacal se ves kic za karega mi se danes ni jasno kako ga je spravil v svoj rukzak in koliko je preklel vse kupljene maske, ko je vlekel torbo po vroci Afriki sem ter tja.

Saint-Louis

ribiski colni

ostanki kolonializma

Po vrhunski ribi smo se zakotalili proti Dakarju. Valda smo gledali soncni zahod kar nekaj kilometrov pred mestom, istocasno pa ugotavljali da ni nikjer blizu campa, hoteli pa so dragi kot zafran.. spet dilema, saj smo prihodnji dan potrebovali stempelj carine zgodaj zjutraj saj v petek ljudje delajo samo se z levo roko, pa se to samo do kosila. V kolikor bi to zamudil, bi bil ponovno v strasnem prekrsku, kar pa mi po iskusnji izpred prejsnjega dne nekako ni najbolj disalo.  Po hitrem premisleku se odlocimo zaviti proti plazi in tam najti koticek za spat. Hitro smo kupili nekaj hrane in se po temi prebili do plaze, in vsaj na videz osamljenega prostora. Potem pa makaroncki, snopec, pivo in debate.

Jutranje vstajanje trenutek preden se je zacelo daniti. Glede na opozarjanje na strasno gneco v centru Dakarja vsako jutro smo se odlocili se zapeljati po pesceni plazi dokler bo to mogoce, potem pa v strogi center mesta posikat carino. Ker so luci na avtu strasno slabe se ponoci ob stotisocih tekacij na plazi ni dalo pohodit plina smo se zelo kmalu zaceli pogrezati v pesek. Jutranje odkopavanje ob pogledih na nevarno priblizevanje morja nam je pognalo kri po zilah bolj kot sod kave. Ob pomoci podnic in mocnega znizanja pritiska na gumah se nam je po dobre pol ure kopanja le uspelo pribiti na trsi pesek. Sledila je hitra odlocitev da je potrebno cimprej zapustiti pesek, saj bi nam ponovno vkopavanje prineslo zamudo na carini. 

trenutek pred kvalitetnim vkopom

Konco smo nasli pisto proti ulicam, vendar so bile vse ulice blokirane z gumami, katere so onemogocale prehod avtomobilov na plazo. Hvala bogu je gospod toyota izklesal avtomobil za najzahtevnejse naloge s katerim smo precili kamnit nasip in se z polnim gasom peljali natancno en kilometer koder nas je pricakala strasna kolona, kateri ni bilo videti konca. Super. 10 sekund pred obupom se je kolona pocasi zacela premikati, toyota pa je s strasnim hrumenjen 4,2 litrskega 6 valnika preprecila urivanje vseh zarjavelih francoskih struc. Koncno se nam je uspelo pririnit do tistih nekaj kilometrov Senegalske avtoceste, katera sluzi kot vpadnica v center mesta, in kot strela smo bili v centru. Z odprtim oknom nagovorim sosednega voznika, ki je cakal pred semaforjem > vprasal sem ga po iskanem trgu, kjer naj bi bila carina. Na mojo sreco je sel gospod ravno na ta trg zato je namignil naj vozim za njim. Krasno. V parih minutah smo bili tam, potem pa iskalna akcija carine. po manjsem prerekanju o ceni parkirnine ter da ne potrebujem vodica zap o mestu sem le nasel carino. Stopim notri in me hitro zadane afriska klasika, ki pravi, da ce gre nekaj prevec enostavno se bo moralo prej ali slej zakomplicirati. Na carini mi razlozijo, da oni niso prava carina za moje tezave. Napotijo me v nekaj sto metrov oddaljeno carino. Nekaj sto metrov oddaljena carina mi kaj hitro da vedeti, da tudi oni niso pravi ter naj poskusim v sosednji stavbi. Yes ! vratar v sosednji stavbi pravi da sem na pravem naslovu, vendar, da za vstop potrebujem dolge hlace. Ja itak. Letim v avtu v veri da ne bom prepozen, se preoblecem, skocim nazaj in se postavim v dolgo vrsto.  Po slabi uri cakanja le pridem na vrsto in stopim v pisarno. Gospod sprejme list, prikima, prebere in razlozi, da je vse ok, razen dejstvo da sem ponovno na narobni carini. Ja ne me basat!? Si zapomnim napotke in se odpravim v pristanisce, kjer naj bi imeli pravi zig. Takoj me najde nekdo izmed zaposlenih in me vlaci iz ene pisarne v drugo in skupaj isceva zig. Po kaksni uri cakanja v pisarnah so nekje le sprejeli papirje. Seveda so zahtevali placilo 10.000 zahodnoafriskih frankov, kljub informaciji da je zig brezplacen. Sledilo je malce prerekanja in izgovor na kar so oblasti popustile in me postavile pred vrata, ces naj se vrnim po papir cez dve uri. Potem pa koncno cas za zajtrk, kavo, polnjenje kredita na telefonu in pa poslavljanje od Kanadskega zabavljaca. Nekaj minut pred eno po tezkem utrujanju v pisarni koncno zacnejo prestavljat moj karnet in se odlocijo da potrebujem se kopije vseh relevantnih dokumentov mene ter avtomobila. Tabornisko nacelo, bodi pripravljen, me poslje v nekaj korakov oddaljen avto po ze pripravljene kopije s cimer pa me posljejo v tretjo pisarno po stempelj. ?seveda tu ni logike, sploh pa mi ni nic jasno, ker sem zacel svoj obhod v stavbi prav z pisarno kjer sem v koncni fazi tudi dobil stempelj?

Z pravo stempiljko in konco uradno zacasno uvozeno toyoto sva se odpravila proti Svetemu mestu. 4 ure voznje proti vzhodu so minile relativno hitro saj naju je senegalska havana konstantno nagrajevala z zabavno formiranimi Baobab drevesi.

Baobab

12. objava 26.-28.11.2012

MAVRETANIJA 2. DEL

ja ja, cela stala z pravopisom, sej vem. Ampak ce pisem o Afriki bom pisal po afrisko *bi dal tu smejkota pa se zdej ne vem kje ma ta francoska tipkovnca dvopicje.

Kljub naslovu Mavretanija si ne morem,
da nebi pokazal telih malih prikupnih Senegalckev.

Po opravljeni akciji in pridobitvi daljse mavretanske vize sva se odpravila do campa Menata.  Znan camp v Noakchottu, kjer se ponavadi nastanejo preprodajalci avtomobilov iz Evrope. Nekateri jih prodajo kar direktorju campa <tezki mafijozo> spet drugi peljejo se juzneje v zelji po boljsem zasluzku. Ob prihodu takoj velika cistilna akcija avtomobila in susenje mokrega sotora. Potem pa sprehod, dozica interneta z nalaganjem programov ter pa pocivanje v udobnem campu. Na istem mestu se je kar naenkrat znaslo kar nekaj znanih obrazov, katere sem srecal na poti proti jugu, med drugimi tudi Nikola/Kandacan, kateri prvi dan ni dobil Mavretanske vize v Rabatu. Ob vecernih debatah naju je prosil za prevoz do Senegala, kar sva glede na prostor v avtu brez tezav sprejela. Pogovori so se vili tudi glede prodaje avtomobilov, s tem pa je lastnik campa nastavil sila mamljivo ponudbo u nakupu Toyote s ceno 18,500 eur. Pfuuu, to bi se pa ze kaj dalo zmenit. Vendar je pred mano se dolga pot, tako da sem ponudbo prijazno zavrnil z odprto moznostjo prodaje na poti domov.

Drugi dan v Noakchottu sva zaprosila za senegalske vize in z malo krega dosegla prvotni dogovor, da vizo dobiva se isti dan.  Nato sva se odpravila na en giro s toyoto cez mesto in obcutila vsesplosni kaos na lastni kozi. Sredi ceste ljudje hodijo, parkirajo, zaletavanjo, se vozijo z tovornjaki, osli, itd itd. Ko se nama je koncno uspelo preriniti iz dopoldanskega vrveza po pesceno luknjastih cestah centra mesta sva se odpravila na kosilo nato pa v camp na popoldanskih pocitek. Med potjo me je ustavilo kup ljudi z dobrimi ponudbami za nakup Toyote, vendar mi je bolj kot cena pomenil avto, saj sem vanj vlozil veliko truda, s tem pa mi je mocno prirastal k srcu. Istocasno pa smo tudi naredili manjsi biznis s starimi oblekami katere smo prodali kar na ulici. Po pocitku sva skocila po dogovorjene vize, katere sva le s tezavo prepricala da sva vize ze placala, saj tu beseda racun oziroma potrdilo o placilu pac ne obstaja. Po klasicnih birokratskih tezavah sva naposled le dobila vize in se s tem odpravila nazaj v camp na vecerjo. Ob vecernem druzenju sem spoznal kar nekaj ljudi s katerimi smo se dogovorili, da prihodnji dan skupaj preckamo mejo, med drugimi tudi Renierja, 60 letnika z dolgo zgodovino, kateri si sedaj v penziji pestri dneve z prodajo starih avtov v Zahodni Afriki, izlezavanjem v najeti hisi v Senegalu ter pomoci posvojeni slepi Gvinejki, katero je kot malo deklico pripeljal v Evropo, kjer sedaj uspesno studira.

glavna cesta v NKCju

I give make price for you my friend

Zgodnje jutro s hitrim pospravljanjem in klasicno zamudo zaradi prevec oseb v ekipi. 3. Avto <1. Reiener, 2. Jaz> je bil nasploh skandalozen saj je imel v tem jutru opravkov za cel dan, zato se ne cudim da smo jih izgubili se preden smo zapustili mesto. Kljub 1 urnem cakanju za te in one opravke smo jih v nekem trenutku izgubili izpred oci v vzratnem ogledalu in nas po pol ure se vedno niso uspeli ujeti. Naprej sva se odpravila dva avta, ki pa sva se locila ob poti za Djemmo. Odlocili smo  se namrec za malce daljso pot skozi narodni park Diamma ter isto imenski mejni prehod, kateri je znan, da omogoca mnogo lazji in manj kompliciran prehod drzavne meje kot pa glavni prehod Rosso. Le ta je ustvaril ime najtejzjega mejnega prehoda na svetu <slisal velikokrat vendar tega nisem nikoli preverjal>.  Z Renierjem smo se dogovorili da se on zapelje do Rossa, kjer opravi neko zavarovanje nato pa se po drugi poti pripelje do Diamme, kjer so dobimo in skupaj preckamo mejo.

Narodni park je bil zares vreden ogleda, slabe poti so nas vodila med sipinami, nizkimi drevesi in grmicki. V nekem trenutku pa se je spreobrnila se v veliko mocvirje koder so domacini lovili ribe ter sejali zita. Na poti smo srecali tudi kar nekaj zivali, med drugimi kamele, divje prasice, kuscarje itd. Kljub postanku med sipinami smo bili se pred dogovorjenim casom na dogovorjeni tocki, zato smo tam postali se slabo uro vendar Renierja ni bilo. Malce navelicano smo se sami odpravili proti meji in se zacudno spogledali ob prizoru na prvi pogled smesne meje. 3 male hiske ob cesti, vsaka pa je imela svojo zapornico.  Ustavili smo se ob prvi in se podali v hisko kjer so pogledali osebne dokumente ter odkumente avta ter odprli zapornico. Za prvo zapornico se ponovno odpravimo v hisko, kjer je prvi prostor dajal obcutek dnevne sobe> na tepihu je lezalo nekaj ljudi in gledalo tv. Eden izmed njih je bil v uniformi, le ta je ustal in nas pospremil v sosednjo sobo. Ob pregledu pasusev je ugotovil, da moj mercedes leta 2010 ni bil odstempljan iz drzave. Ob zmedi je poklical narednika in mi razlozil, da sumi da sem v Mavretaniji prodal avto za kar je zagrozena kazen 2 let zapora ter, da me sedaj morajo odpeljati v Noakchott na sojenje. Hm hm.. Bi clovek lahko dejal da nic kaj prijetno, se posebej, ce nihce na meji ne govori anglesko. S pomocjo Kanadcana, ki je deloval kot prevajalec smo se naposled le uspeli dogovoriti za podkupnino, katera me je spravila iz drzave, ni pa garantirala ponovnega varnega izhoda iz Mavretanije. Se tretjo hisico smo uspesno presli, placali dvig zadnje zapornice in se zapodili cez most proti Senegalu. 

kolega Nikola

pozor, divje svinje

Mavretanska meja (kraj kjer se koncajo sanje)

Senegalska meja

11. objava 25.-26.11.2012

MAVRETANIJA 1.del

Hiter zajtrk, kava, tankanje in pa pot do meje za katero sva potrebovala 3-4 ure. Klasicna afriska meja, kar pomeni, da se pripeljes do prve zapornice in se odpravis do uniforirancev z vsemi dokumenti. potem se zapeljes 5 m naprej da opravis pregled avta, pa potem 5 metrov nazaj za drugi stempelj, pa spet 10 m naprej po tretji stempelj, .... ko verjames da sedaj si pa naredil ze vse kar si lahko zamislis se odpeljes cez nikogarsnjo zemljo/pescena pista in minsko polje na obeh straneh. na tej pisti tudi mrgoli preprodajalcev z avtomobili ter par   ton starih avtomobilov ter njihovih ustankov. Mavretanci, so na moje presenecenje sila napredovali, kar so pokazali ze na meji> namesto kolibic so imeli tokrat ze nekaj zidanih hisic in pa kontejnerjev, hkrati pa so imeli na prvem delu, kjer opravljajo pregled avta celo psa katerega so vrgli kar v vsak avto, da so se prepricali, da ne svercamo drog. hvala bogu pes ne voha alkohola, saj sva imela s seboj /skrite/ pol destilarne, v Mavretaniji pa je vse kar disi po alkoholu strogo prepovedano. Mejo sva tako preckala brez vecjih podkupnin in drugih problemov v doglednem casu.

Zahodna Sahara

No mans land

prvo mesto, in hkrati najina destinacija za ta dan je bil Noadhibou, /mislim da/ drugo najvecje mesto. poiskusal sem najti kolega policaja vendar sem po 1 uri iskanja z pomocjo pol policijske postaje nismo uspeli najti zato sva se odpeljala v camp, tam povecerjala in poklepetala z lokalnim vodicem o lepotah Islamske Republike Mavretanije.

Na cestah v Z. Sahari in Mavretaniji je ogromno takoimenovanih check pointov/ zendarskih kontrol kjer ustavijo vsako vozilo in zahtevajo fisch-papir z vsemi podatki o avtomobilu ter osebah v njem.

Od Noadhibouja je ob severni meji do rudnikov v blizini Atarja speljana zeleznica po kateri vozi najdaljsi vlak na svetu-sila dolga zadevsna. Na sliki je vzrdzevalni vlak za odstranjevanje peska iz proge.

Najdalsi vlak u lajfu

pot proti Noakchottu

ob pol osmih zjutraj sva bila ze na poti proti Noakchottu, glavnem mavretanskem mestu, oddaljenim cca 500km juzneje. plan je bil priti se isti dan do Senegalske ambasade, da bi dobila vize cimpreje in s tem nadaljevala pot proti pravi Afriki /v mojih oceh je to Senegal in juznejse druzave/*. z pomocjo mescanov sva s tezavo le nasla ambasado. ob vstopu v ambasado sva ponovno srecala Ivana, ki je ravno pobiral vizo, tako da nama je dal nekaj nasvetov in napotkov glede pridobivanja vize, nato pa jo je podvizal naprej. Afriska birokracija se je pricakovano mocno zapletla. vize za senegal evropejci ne potrebujemo, vendar slovenije pac ni na njihovi listi evropskih drzav zato so zatrdili da vizo vseeno potrebujeva, vendar za njo ne moreva zaprositi v mavretaniji ce nimava mavretanske vize za vsaj 4 mesece. wtf? ok ok. hitro preko Ivanovih vez dobiva cloveka ki nama lahko zrihta podaljsanje vize v pol ure. drago ampak druge opcije tisti trenutek nekako nisva videla, tvegati in se peljati do meje in probati cez brez vize in potem mogoce nazaj ce nebi to delalo se nama ni slisalo kot dobra opcija. hitro sva zrihtala podaljsanje vize in se dogovorila z Senegalskim ambasadorjem da nama prihodnji dan v enem dnevu zrihta vizo zaradi prihajajocega praznika.

African driving in noakchott? just a normal day on the road

vrhunsko kosilo v NKCju

opomba* francoski windowsi imajo tipkovnico sila zmesano zaradi cesar postavljam take in drugacne znake namesto dvo in podpicij, oklepajev itd. in ker sem v afriki me te zadeve ne motijo kaj prevec.